Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?

Človek je dvakrat impresioniran, ko prebira čutečo napoved generalnega državnega tožilca Draga Škete, ki danes v »izjavi dneva« na prvi strani Dnevnika napoveduje, da bodo tožilci obravnavali sovražni govor prioritetno in z vso resnostjo. Izhodiščna tema prispevka Uroša Škerla Krambergerja: fotomontažna naslovnica Demokracije o kulturi posilstev.

Zakaj je lahko impresioniran?

Najprej zato, ker je točno na razdalji dveh centimetrov oddaljenosti v članku zapisano, da policija primera z naslovnico Demokracije ne obravnava. Res je, policija in tožilstvo sta dva organa, ki sicer tesno sodelujeta. Moramo biti prizanesljivi? No, prav, k drugemu razlogu.

Če Šketa pravi, da bo sovražni govor njegovo tožilstvo obravnavalo prednostno, kaj poreče na izjavo svojega predhodnika Zvonka Fišerja, ki pravi, da veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora? Ja, natanko to je trditev, podana za isti Dnevnik dne 5. decembra 2015 v primeru zadeva Erlah, ki so jo tožilci gladko zavrnili:

»Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora. Kot kaznivo je v 297. členu kazenskega zakonika določeno zgolj javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Posplošena razprava o pregonu sovražnega govora zato ni na mestu, ker se pojem sovražnega govora v pomembni meri nanaša na pojave, ki niso kazniva dejanja in kot taki ne sodijo v pristojnost državnih tožilstev,« so prepričani.

O tem sem že pisal, zato se bom ponovil. Čeprav je njegov pregon generalni državni tožilec Drago Šketa uvrstil celo v svoj program, nič ne kaže na izboljšavo stanja. Kajti 297. člen Kazenskega zakonika je napisan in med kršitve javnega reda in miru umeščen tako katastrofalno, da bi nujno terjal spremembo. Še več, dikcija člena je tako nespretna, da se na njegovi podlagi slovenski tožilci zaklinjajo k temu, da sovražni govor po naši zakonodaji sploh ni kaznivo dejanje! Če ni, se res ne rabimo čuditi, zakaj ga ne preganjamo.

Moja druga impresija ob naslovni izjavi generalnega državnega tožilca je zato namenjena temu čudežu: ob predpostavki, da se njegov predhodnik ni motil in sovražni govor ni kaznivo dejanje, s kakšno prioriteto in resnostjo ga bodo potem sploh obravnavali?

Se tožilci v Sloveniji ukvarjajo s sociološko platjo raziskave sovražnega govora ali z njegovim pregonom? Če s slednjim, kar je najverjetneje, ga preprosto ne morejo preganjati, ker po njihovem mnenju po naši zakonodaji ni kaznivo dejanje.

Šketa ima samo dve možnosti: da se distancira od svojega predhodnika in prekliče njegovo javno stališče v zadevi Erlah in tudi sicer, s tem pa revidira tožilski pogled na ta primer. Druga možnost je, če tega ne želi storiti, da prizna, da dejansko ne obstaja nič takšnega kot prioritetna in resna tožilska obravnava sovražnega govora, ker ta pač ni kaznivo dejanje.

In kaj preostane novinarjem? Da generalnega državnega tožilca končno vprašajo, kaj od tega je res.