Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem

Precedenčna sodba Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora proti Romom, ki je danes po pravici in pohvalno okupirala domače medije, dejansko prinaša nov veter, v resnici kar vihar v dosedanje razumevanje tega, kaj šteje za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, da bi ga lahko kvalificirali za kaznivo dejanje.

sovražni govor Romi vrhovno sodišče dnevnik rtv

Iz dnevnika TV Slovenija danes: spletni komentar, prepoznan kot kaznivo dejanje

Ves čas široke eskalacije sovraštva in nestrpnosti v zadnjih letih, predvsem na primeru beguncev, ko smo velikokrat zaman pričakovali ukrepanje in pregon, so se kopja lomila ob razumevanju 297. člena Kazenskega zakonika.

Doslej je veljalo, da je moralo v njem inkriminirano dejanje s sabo prinašati realno možnost, da bi lahko bil ogrožen javni red in mir; zdaj je nenadoma odločeno, da je inkriminacija možna tudi v primerih groženj in žalitev. Naj spomnim na dikcijo zelo različno razlaganega dela tega člena:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Od Erlaha do Romov

Pozdravljam takšno dokaj nepričakovano odločitev senata Vrhovnega sodišča, ki je rezultat zahteve za varstvo zakonitosti, a obenem je očitno, da bo povzročila nemalo sivih las vrhovnim tožilcem, saj jim je namenjena kolosalna zaušnica.

V celem nizu prispevkov sem od primera Erlah od leta 2015 kritiziral rigidno dojemanje, po katerem je pregon sovražnega govora mogoč le takrat, ko prihaja do konkretnega ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Ta pogoj pa po mojem prepričanju za to kaznivo dejanje ne bi smel biti ključen, vendar je bil doslej interpretiran na tak način. Več o tem npr. v mojih prispevkih Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje? in Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga. Sam sem posledično, in še vedno mislim enako, edino rešitev videl v popravku člena.

Sodba Vrhovnega sodišča izrecno navaja, da je stališče, ki vztraja pri izpolnjenem pogoju ogrožanja javnega reda in miru, »zgrešeno« in s tem neposredno nasprotuje dosedanji zelo dogmatični tožilski interpretaciji dikcije člena. V njej namreč zdaj piše, da »ni potrebno«, da bi grožnje uporabnika spleta dejansko privedle do realne nevarnosti ogrožanja. Obenem sodišče navaja, da je temeljna pravna dobrina ob tem tudi človekovo dostojanstvo.

Vidimo, da je takšna široka razlaga v popolnem nasprotju s tožilsko v odmevnem primeru Erlah, pri katerem so tožilci zapisali, da bi za kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti štelo šele, ko bi obstajala dejanska nevarnost, če povem neposredno, da se omenjeni z nabito puško odpravi proti meji z namenom, da jo uporabi in bi mu pri tem sledili drugi pristaši, kar bi potem štelo za izpolnjen pogoj ogrožanja javnega reda. Zaradi tega so ovadbo zavrnili.

Dejanje nestrpneža s spleta, ki bi proti Romom uporabil eksploziv, sodba razlaga predvsem kot grožnjo, s čimer se sklicuje na del, ki govori o spodbujanju sovraštva tudi oziroma »ali s pomočjo groženj, zmerjanja in žalitev«. Za ta pogoj iz člena pa sploh manjka kakšna konkretnejša sodna praksa; sodišče ugotavlja celo, da napotitev na uporabo eksploziva že je grožnja po sebi (per se) (!), čeprav beseda grožnja v opisu ni uporabljena, kot dodajajo.

Dva pogoja, dvojni obseg

Pomembno je vedeti, da je senat komentiral oba pogoja iz člena: nestrpnež ni dejansko (realno) ogrožal javnega reda in miru, ker to ni potrebno za inkriminacijo, in hkrati tudi, da je uporabil grožnjo. (Še bolj zanimivo bi bilo videti primere, v katerih bi bilo navzoče le zmerjanje ali žalitev.) Dovolj bi bilo, če bi vztrajal le pri enem, a zatrdil je oboje, kar bo nesporno spodbudilo zelo vehementne nadaljnje pravn(išk)e razlage, saj bo poslej, če karikiram, mogoče bolj aktivno preganjati javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti na podlagi drugačnega branja kar dveh različnih v členu navedenih pogojev.

Glede prvega vrhovni sodniki opozarjajo, da je besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, »treba razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.« V praksi to pomeni, da ni potrebno čakati na indice, da se je nekdo z eksplozivom res namenil odpraviti nad Rome, hkrati pa tudi, da je sodišče tako rekoč aktiviralo pogoj o grožnjah, zmerjanju in žalitvah, ki je doslej veljal za tako rekoč neuporaben privesek, za katerega nihče ni vedel, kaj z njim početi.

Najbrž burne reakcije

Sodba bo očitno močno predrugačila pogled na sovražni govor v domačem pravosodju in sprožila prepotrebno svežo diskusijo. Z njeno pomočjo bomo namreč lažje prepoznali kot sovražni govor dobesedno na tisoče podobnih izjav, ki jih najdemo na spletnih forumih ali družbenih omrežjih. Ni dvoma, da bo sprožila burne reakcije zlasti v desno usmerjenih političnih krogih in delu pravniške stroke, ki goji podobna ideološka in svetovnonazorska prepričanja. Nov pogled prihaja v trenutku, ko smo že skoraj obupali nad resnim pregonom in kjer se, kot je napovedala pravosodna ministrica, v tej smeri niti ne namerava ničesar zakonsko spreminjati, in to navzlic novim družbenim razmeram vse hujšega razraščanja nestrpnosti, ksenofobije in sovraštva.

Zato ni presenetila današnja izjava Andreje Katič, ki je sodbo tako rekoč sprejela z olajšanjem, saj jo bo očitno močno razbremenila dosedanje anemičnosti. Pričakovati je tudi, da bo glede na spremembe Zakona o medijih in napoved sankcioniranja na podlagi dosedanjega 8. člena močno vplivala tudi na presojo, kaj šteje za medijsko razširjanje sovraštva in nestrpnosti.

Nove politične manire?

Odločitev sodišča bi morala delno spremeniti tudi manire političnega in medijskega diskurza v državi, ki s pomočjo sovražnega govora in širjenja nestrpnosti uspešno dosega svoje psihopolitične cilje že dlje časa. Naj navedem primer. Nedavno sem na policijo in tožilstvo podal ovadbo zoper poslanca SNS na podlagi istega člena, ker je beguncu namenil šus v glavo. O tem več v »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora in  Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Zdaj z zanimanjem pričakujem, če bo kakšen vpliv na pregon imelo novo razumevanje omenjenega člena.

Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

Naslovnika: Vrhovno državno tožilstvo, Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani

Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1)

Na podlagi javnosti znanega in medijsko izpostavljenega primera poslanca Dušana Šiška in njegove izjave o »šusu v glavo« migrantu ter dejstva, da noben državni tožilec ali tožilka ni samoiniciativno in po lastni presoji začel kazenskega postopka v tem primeru, na podlagi medijske izjave Vrhovnega državnega tožilstva, da pri njih do 16. julija 2019 pristojni za uvedbo pregona zaradi javnega govora, ki spodbuja sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, niso prejeli nobene kazenske prijave, ne oni ne na pristojnem ljubljanskem okrožnem tožilstvu (podatek iz Večera, 18. 7. 2019, avtorica Kristina Božič), ter na podlagi obljub generalnega državnega tožilca Draga Škete ob prevzemu funkcije, da bo ena od njegovih prednostnih nalog tudi pregon sovražnega govora, v nadaljevanju podajam kazensko prijavo zoper poslanca Slovenske nacionalne stranke Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika RS.

Obrazložitev: Dušan Šiško je kot poslanec SNS dne 15. julija 2019 na seji Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo v Državnem zboru ob problematiki mešanih patrulj in varovanja meja povedal:

»To, kar se dogaja sedaj, da je (migrant) pri Italiji enega taksista z nožem ranil, policist ga je ustrelil v nogo, mi je čudno, da so mu sploh dovolili, da ga še niso ovadili sami policisti. Če bi mene vprašali, jaz bi mu dal ‘šus’ v glavo.«

Posnetek poslančevega nastopa je dostopen v množičnih medijih. 297. člen Kazenskega zakonika pravi, da »kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.«

Poslanec Šiško je s svojo izjavo spodbujal k nasilju na podlagi tega člena – »šus v glavo« je premišljeno usmeril v migranta, s čimer je napadel pripadnika ranljive skupine, ki ustreza opisu z zakonom zaščitene manjšine na temelju narodnostne, rasne, verske ali etnične pripadnosti, svojo sugestijo po nasilju pa je konotiral s sovraštvom in nestrpnostjo do migrantov. Ob tem je nepomembno, ali je obstajala konkretna nevarnost za ogrožanje javnega reda in miru – sovražni govor ne more v celoti biti odvisen od tega pogoja. S svojo izjavo je izrekel grožnjo in kot poslanec, zavedajoč se svojega družbenega položaja in moči, potencialno vplival na mnenje državljanov preko številnih medijev – predvsem v neposrednem prenosu seje Odbora na tretjem programu RTV Slovenija.

Glede na nekatere dosedanje tožilske reakcije v podobnih primerih (tvit Sebastjana Erlaha) in odgovor na omenjeni seji prisotne generalne direktorice slovenske policije Tatjane Bobnar, ki je za medije ugotavljala, da poslanca ne bodo preganjali, ker je za pregon »v takšnih primerih po mnenju zakonodajalca in vrhovnega državnega tožilstva abstraktna nevarnost ni dovolj. Podana mora biti konkretna nevarnost ter objektivna verjetnost kršitve javnega reda«, dodajam naslednje. Inkriminacija 297. člena KZ-1 ne more biti v nobeni posebni povezavi z javnim redom in mirom, zaradi česar bi se moralo terjati konkretizacijo uporabe nasilja in možnost, da bi do kaznivega dejanja po tem členu res prišlo (spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti nima neposrednih posledic za javni red in mir), na kar kaže tudi praksa v Evropski uniji in nekatera opozorila Sloveniji, npr. iz Sveta Evrope v poročilu Sveta Evrope proti rasizmu (ECRI) za obdobje med letoma 2014 in 2018, da je sovražni govor v Sloveniji redko predmet sodnega pregona »zaradi (preozke) razlage zakona pri organih pregona, na podlagi katere zadeve skoraj nikoli ne izpolnjujejo pogojev za uveljavitev kazenske odgovornosti«.

Takšno razumevanje kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1 predstavlja bistveno zožitev kaznivosti spodbujanja sovraštva in nestrpnosti na zgolj določena izvršitvena ravnanja, s tem pa tudi zožitev koncepta kaznivega dejanja. Razen tega določba ne predvideva, da bi javni red in mir morala biti ogrožena tudi dejansko, saj je uporabljen izraz »lahko«, kar pomeni, da je ogrozitvena inkriminacija tukaj po svoji naravo abstraktno-konkretna.

Upoštevajoč dejstvo, da je izjavo o »šusu v glavo« migrantu izrekel poslanec stranke, ki je doslej neskrito širila nestrpnost in ksenofobijo, v zadnjem času predvsem do beguncev, med drugim tudi z izobešanjem nestrpnih parol na zastavah, obešenih na pročelje sedeža te stranke sredi Ljubljane, glede na to, da je sklicevanje na uporabo orožja s strani predstavnikov ljudstva, sploh sredi parlamenta, potrebno obravnavati z bistveno večjo resnostjo in odgovornostjo glede izrečenih besed, saj je možnost njihovega vpliva večja, poslanec Dušan Šiško pa je absolutno javna oseba par excellence, in glede na dejstvo, da sta sovražni govor in nestrpnost v Sloveniji v zadnjih letih eskalirala in se proti njima nemočno borimo (oziroma ne borimo), čutim kot posebno dolžnost, da podam zgornjo ovadbo v presojo in ravnanje tožilkam in tožilcem, motiviran še zlasti s citirano informacijo Vrhovnega državnega tožilstva, do niso prejeli kazenske ovadbe zoper omenjenega poslanca.

S spoštovanjem,

Boris Vezjak

Poslano 18. julija 2019 na naslova:

Vrhovno državno tožilstvo, kontakt: dtrs@dt-rs.si

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, kontakt: odtlj@dt-rs.si

tožilstvo šiško ni ovadbe

Tožilstvo za Večer: nismo prejeli ovadbe

Več:

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

 

Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji

Slovenska politična in medijska sfera, hote ali nehote vedno znova združeni, imata novo kost za nekajtedensko glodanje, sveži material za elaboracijo vroče politične teme, upesnjene v nenehnih »pritiskih na pravosodje« in tezi o globoki državi.

Po sodniku Zvjezdanu Radonjiću, pokončnemu heroju tistega dela političnih mojstrovalcev, ki jim vsaka naracijska konstrukcija o pritiskih silno ustreza in z veseljem pomagajo pri njeni izvedbi, jim je morda rahlo nepričakovano v roke padla nova konspiracistična korifeja – mariborski tožilec Niko Pušnik je podal pisno prijavo, v kateri pojasnjuje, da se je nanj izvajal in se še vedno izvaja pritisk. Nenehno mu tudi prisluškujejo, dodaja, in to Sova. Ne le to, nekdo mu tudi sledi.

Navedel je temeljni razlog: menda ga naša obveščevalna služba preganja, ker je zavrgel vrsto ovadb proti Francu Kanglerju.

politikis pušnik radonjić

Značilna grafična prezentacija na enem od Janševih portalov: junaki v boju proti udbovskim spletkam

Da se mu kaj ne zgodi na poti v Ljubljano

Množični mediji zdaj zadovoljno predejo, sploh kakšen Uroš Slak, senzacija in šok sta zajamčena, imuna ni niti javna radiotelevizija. V torek se obeta tožilčevo zaslišanje pred parlamentarno komisijo (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin. Na enem od številnih Janševih e-para-portalov, ki brez kontrole in v tihem soglasju z oblastnim establišmentom in hkrati novinarsko srenjo politično zastrupljajo medijsko krajino, so dali besedo Kanglerju:

»Upam, da se temu tožilcu do torka ne bo kaj zgodilo na poti v Ljubljano!«

Do torka? Razen če bo tožilec na zaslišanje v prestolnico potoval kar nekaj dni, lahko izjavo štejemo za svež lingvistično obarvani kanglerizem. Nekdanji mariborski župan, sicer dvojni rekorder, najprej v prejetih kazenskih ovadbah in nato še v uspešnem dokazovanju kronične nesposobnosti naših organov pregona, postaja nadvse zadovoljen tudi sicer, ne le zaradi Pušnikovih zavrnjenih ovadb proti sebi.

Če smo se doslej spraševali, zakaj Kangler vodi s kar 22:0 proti policiji in tožilstvu, smo s Pušnikovimi evidencami o pritiskih najbrž bliže vsaj delni razlagi. Mimogrede, takšni, ki jo domači mediji spoštljivo in bogaboječe, najbrž v duhu lažne decentnosti v odnosu do institucij, posebej ne problematizirajo.

Ker so Janševi medijski sateliti po stari navadi pohiteli in javno objavili faksimile obtožb zadnjega promotorja zimzelene teze o krivosodju skozi besede novopečenega junaka njihove pravosodne kronike, lahko kar dobro presodimo, s kako tehtnimi dokazili operira mariborski tožilec. Naj jih nekaj podrobneje naštejem.

Izpuščaji, košnja trave in županovi žarometi

Pušnik je podal nekakšen kronološki opis dogodkov v nekaj zadnjih let, s katerim bo še zadnjega dvomljivca prepričal, da mu Sova prisluškuje in sledi. Moj izbor spodaj je selektiven, navajam najbolj impresivne, pri čemer preostali res ne zaostajajo veliko.

Sperma. V šali je Pušnik svoji sodelavki Kristini lani dejal, da so njeni izpuščaji na obrazu verjetno posledica sperme, ker ima novega partnerja. Potem je »punca«, kot ji pravi, odklonila »kafe«. Dejala mu je, da ima prepoved, kar ga je razhudilo. No, resnično iz povedanega zelo neizbežno sledi, da je skupno pitje kave preprečila Sova!

pušnik sperma

Tožilec, ki lascivno mobingira sodelavko, potem pa odkriva pritiske

Trava. Tožilec se je peljal s kolesom v trgovino. Pa k njemu pristopi Rado, brat Silva Cvetka, in mu pove, da »tu še lahko kosim pri bajti tak ne smem«. Ne, kontekst res ni pomemben, ker v skrajšani zgodbi ni nič bistvenega, kar bi manjkalo, a takoj je videti, da se je pripetil hud pritisk na delo tožilca kot posledica peklenskega prisluškovalnega dejanja obveščevalcev. Globoka država.

pušnik trava

Sovino vpletanje v košnjo trave okoli bajte

Aufcigar. Ob neki priložnosti je svojim staršem pri njih doma v šali povedal, da bi »usput« kupili sosedovo kmetijo. Kmet Franc Zapečnik ga je kasneje »v zvezi s tem napadel« in mu predočil, kaj da je slišal. Nesporno, Sova ne počiva in posledično zadaja strašne udarce neodvisnosti tožilcev.

Pušnik kmetija

Obveščevalci na sledi nakupu aucigarjeve kmetije

Predsednik občinske SDS. Pušnik se je udeležil piknika SDS v Ribnici. Predsednica regijske koordinacije te stranke mu je prenesla informacijo, češ da je bil on, Pušnik, predsednik občinske organizacije SDS. Ali je točna, ni razbrati. No, potem je bil iznenada vsega kriv sotožilec Moljk, ker mu je nekaj kasneje zabrusil.

Pušnik SDS

Piknik SDS v Ribnici in gospa Helbl z informacijo

Žarometi. Ko je nekoč igral tenis, je s kolegi malce pokritiziral župana Srečka Geča, se potem odpeljal v Ribnico na bankomat, ko se mu na cesti od zadaj približa isti župan in mu sveti v avto. Čisti dokaz, da se pritiski nanj vršijo nenehno, in to s prižganimi očmi.

Pušnik Geč

Župan z veliko hitrostjo na sledi tožilcu

Elisa. Tožilec je nekomu na sedmini pojasnil, da je ime Elisa, kakršno ima njena vnukinja, danes moderno. Vendar je nekaj dni kasneje prišla do njega snaha te osebe in mu razložila zmoto: to je staro in nikakor ne moderno ime. Obstaja kakšno bolj neposredno pričevanje, da Sova nenehno sledi in prisluškuje?

Pušnik Elisa

Sova o izvoru lastnih imen

Gosaki. Menda so v sorodstvu tožilca Gosaki bolj butasti kot Krušiči. Glej ga zlomka, ker so se o tem pogovarjali doma pri njegovih starših, mu je je nekoč Jasna Krušič, kdor koli že to je, postregla s tem podatkom. Še en dokaz, da prisluškujejo Pušnikovim.

Pušnik Krušič

Nabito vprašanje

»Se še na tožilstvu izvaja pritisk na tožilca Nika Pušnika, ker je ustavil nekaj pregonov proti Francu Kanglerju?«, je v svoji večerni oddaji na POP TV novinar Uroš Slak silil v generalnega državnega tožilca Draga Šketo. Sicer tudi omenjenega in »obremenjenega« v tožilčevi izpovedi.

Prislov »še« v novinarjevi poizvedbi, ki izraža nadaljevanje trajanja ali obstajanja nečesa, pomensko nesporno sugerira dve možnosti: ali tožilstvo še naprej izvaja pritiske na Pušnika, ali pa jih več ne izvaja. Ampak obe sta zmanipulirani in si jih ne želimo, saj je vprašanje zastavljeno na način, da obe »okrivita« tožilstvo. Videti je, kakor da je novinar zastavil nabito vprašanje, podobno kot v klasičnem zgledu takšne logične zmote, npr. v stavku »Si že nehal tepsti svojo ženo?« Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo tepli, če odgovorite z »ne«, pristajate na razumevanje, da jo še vedno tepete. Veste pa, da nič od tega ni res.

Vendar tokrat ni mogoče reči, da je novinar uporabil retorično manipulacijo, saj je zgolj reproduciral začetno tezo, kot je videti. In ta je bila: »Pušnik vztraja, da se je nanj izvajal in se še izvaja pritisk.« Svoje nabito vprašanje je izpeljal bolj po naključju, ne namenoma in najbrž ne zavedajoč se njegove dvoumnosti.

Šketa je nato mirno pojasnil: »Zoper omenjenega tožilca se nikdar niso izvajali pritiski in se tudi ne izvajajo.«

Pušnik Šketa Slak

Slak v elementu: “Še izvajate pritisk na tožilca?”

Konspiracizem in hvaležni mediji

Blodnjavost dokaznega gradiva, ki ga je predočil Pušnik, jemljem za dovolj dobro evidenco nečesa drugega: ne da se nad njim izvajajo pritiski in da mu prisluškuje Sova, temveč uporabnosti učinkov konspiracizma in politične paranoje v medijske potrebe, kjer z njima zelo enostavno večamo branost, gledanost, poslušanost. Ob tem ne potrebujemo neizbežno klasičnih fabulacij o judih, prostozidarjih, kuščarjih ali iluminatih, teorije zarot vseh vrst in paranoidni konstrukti po svoji naravi težijo k senzaciji in so nadvse primerni za medijsko naracijo, s čimer se velikokrat agenda največkrat izjemno naravno in tako rekoč nevidno zlije s politično. V danem primeru je podlaga standardna za domače razmere: komunizem je vrh vsega zla, njeni udbaši in sovaši ne počivajo.

Psihopolitiko konspiracizma zelo uspešno, že na dnevni ravni, zvito uporabljajo politiki za dosego svojih praktičnih ciljev. Kar se, kot rečeno, prilega sodobnim medijskim trendom tabloidnosti in senzacionalizma. Če skozi medije nenehno poslušate in »konzumirate« fantastične konstrukte, potem se ne gre čuditi, da v nenavadne povezave in skrite scenarije počasi začnejo verjeti uporabniki in množice. K temu dodajmo še namige, v katerih je Kangler mojster: ne zgolj zarota, tožilcu se na poti v Ljubljano lahko kaj zgodi.

Konspiracizem deluje skozi slepa prepričanja o vplivnem krogu izbrancev z vplivom, je nekakšen balon samoslepil in samoprevar, kjer se ta skušajo vedno znova racionalizirati in utemeljiti na imaginarni ravni. Vsebuje medijem najbolj dražeč element: senzacijo in šok, tokrat usmerjen v domnevno prikrito obvladovanje tožilcev. Utemeljeno lahko pričakujemo, da se bo medijska zarotniška naracija okoli Radonjića zdaj ponovila še ob Pušniku.

Po drugi strani je dovolj že, da v dani situaciji mediji, ki bi radi ohranili profesionalno distanco, reproducirajo sicer pričakovano nevtralno shemo zgolj skozi poročanje in obveščanje, da obstajajo trditve o pritiskih, da bo tožilec nastopil v parlamentu itd., ne da bi se ob tem sploh želeli opredeliti, a s tem že prispevajo svoj delež.

In potem še varuh

Kakor da konspiracizma v politiki in medijih ne bi bilo že v prekomernih količinah, pa je lahkomiselno dovzetnost zanj zaznati tudi v obliki povečane aktivnosti sedanjega varuha človekovih pravic Petra Svetine, ki je pozval vse pristojne, »da nemudoma ugotovijo, ali je v navedenem prišlo do nedopustnega poseganja v pravice vpletenih oziroma do zlorabe pooblastil«. In si s tem prigaral sicer pričakovani retvit Janeza Janše.

Varuh Svetina Kangler

Varuhova skrb in poziv glede pritiskov na tožilca

Očitke iz Pušnikovih namigov o spermi, košnji trave in županovih žarometih bodo v okviru svojih pristojnosti natančno preiskali tudi pri varuhu, so poročali.

O podobnem primeru sodnika Radonjića sem skozi medijski senzacionalizem, tezo o krivosodju in tudi konspiracizmu že pisal v prispevkih Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote, Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija, Parlamentarni kanal in sodniška semena, Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

Oba našteta primera imata še nekaj skupnega: kličeta po delu nadzorstvenih organov nad sodniki in tožilci, kajti zdaj se politika ubada s tožilčevim predlogom, da se opravi nadzor dela nad Sovo. Če obstaja kakšna medijska tema, potem je ta prava: hic Rhodus, hic salta.

 

Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?

Človek je dvakrat impresioniran, ko prebira čutečo napoved generalnega državnega tožilca Draga Škete, ki danes v »izjavi dneva« na prvi strani Dnevnika napoveduje, da bodo tožilci obravnavali sovražni govor prioritetno in z vso resnostjo. Izhodiščna tema prispevka Uroša Škerla Krambergerja: fotomontažna naslovnica Demokracije o kulturi posilstev.

Šketa znamka sovražni govor

Prva stran Dnevnika: Šketova zaobljuba resnosti pri pregonu sovražnega govora

Zakaj je lahko impresioniran?

Najprej zato, ker je točno na razdalji dveh centimetrov oddaljenosti v članku zapisano, da policija primera z naslovnico Demokracije ne obravnava. Res je, policija in tožilstvo sta dva organa, ki sicer tesno sodelujeta. Moramo biti prizanesljivi? No, prav, k drugemu razlogu.

Šketa resnost 2 cm

Dnevnikov zapis in demanti na razmiku dveh centimetrov

Če Šketa pravi, da bo sovražni govor njegovo tožilstvo obravnavalo prednostno, kaj poreče na izjavo svojega predhodnika Zvonka Fišerja, ki pravi, da veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora? Ja, natanko to je trditev, podana za isti Dnevnik dne 5. decembra 2015 v primeru zadeva Erlah, ki so jo tožilci gladko zavrnili:

»Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora. Kot kaznivo je v 297. členu kazenskega zakonika določeno zgolj javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Posplošena razprava o pregonu sovražnega govora zato ni na mestu, ker se pojem sovražnega govora v pomembni meri nanaša na pojave, ki niso kazniva dejanja in kot taki ne sodijo v pristojnost državnih tožilstev,« so prepričani.

O tem sem že pisal, zato se bom ponovil. Čeprav je njegov pregon generalni državni tožilec Drago Šketa uvrstil celo v svoj program, nič ne kaže na izboljšavo stanja. Kajti 297. člen Kazenskega zakonika je napisan in med kršitve javnega reda in miru umeščen tako katastrofalno, da bi nujno terjal spremembo. Še več, dikcija člena je tako nespretna, da se na njegovi podlagi slovenski tožilci zaklinjajo k temu, da sovražni govor po naši zakonodaji sploh ni kaznivo dejanje! Če ni, se res ne rabimo čuditi, zakaj ga ne preganjamo.

Moja druga impresija ob naslovni izjavi generalnega državnega tožilca je zato namenjena temu čudežu: ob predpostavki, da se njegov predhodnik ni motil in sovražni govor ni kaznivo dejanje, s kakšno prioriteto in resnostjo ga bodo potem sploh obravnavali?

Se tožilci v Sloveniji ukvarjajo s sociološko platjo raziskave sovražnega govora ali z njegovim pregonom? Če s slednjim, kar je najverjetneje, ga preprosto ne morejo preganjati, ker po njihovem mnenju po naši zakonodaji ni kaznivo dejanje.

Šketa ima samo dve možnosti: da se distancira od svojega predhodnika in prekliče njegovo javno stališče v zadevi Erlah in tudi sicer, s tem pa revidira tožilski pogled na ta primer. Druga možnost je, če tega ne želi storiti, da prizna, da dejansko ne obstaja nič takšnega kot prioritetna in resna tožilska obravnava sovražnega govora, ker ta pač ni kaznivo dejanje.

In kaj preostane novinarjem? Da generalnega državnega tožilca končno vprašajo, kaj od tega je res.

Dnevnik sg ni kaznivo dejanje

Poudarek iz zapisa v Dnevniku, 5. 12. 2015

Murgle kradejo otroke: s čustvi proti očitkom o nedokazanem premoženju

Članek Slovenskih novic je lep primerek (ne)hotene manipulacije. Novinar ali novinarka K.K. (verjetno Ksenija Koren) je danes objavil(a) besedilo, katerega osnovna poanta je ustvariti vtis, da je Janez Janša te dni odgovoril na očitke o nedokazanem izvoru svojega premoženja.

SN Janša premoženje

Slovenske novice: ad misericordiam ali o kraji otrok

Damage control

Še več, članek navaja »celotno Janševo pismo« kot nekakšno ekskluzivo in izrecno zapiše, da »je prvak opozicije na javnost naslovil pismo«:

VELENJE – Potem ko je bil v petek po prazničnem dnevu OF v uradnem listu objavljen oklic okrožnega sodišča v Ljubljani s popisom premoženja predsednika SDS Janeza Janše, ki ga preiskujejo specializirani državni tožilci, je prvak opozicije na javnost naslovil pismo, v katerem pojasnjuje izvor svojega premoženja. Oglasila se je tudi njegova soproga Urška Bačovnik Janša. Na twitterju se sprašuje, kdaj bodo volitve in kaj sledi pred naslednjimi. Leta 2014 je moral namreč njen mož v zapor tik pred predčasnimi volitvami, ustavno sodišče pa je sodbo kasneje razveljavilo.

Sicer pa je Janša v pismu, ki ga v celoti objavljamo v nadaljevanju, med drugim pojasnil, da je v 35 letih kariere, večji del katere je bil poslanec, pet let pa tudi predsednik vlade, zaslužil približno 1,1 milijona evrov. Največ je zaslužil kot vodja razvoja v računalniškem podjetju, ko je mesečno dobival približno štiri tisočake. Kot predsednik vlade je mesečno služil 3500 evrov.

Sicer pa priznava, da je v življenju najel šest kreditov, dva še vedno odplačuje.

Celotno Janševo pismo lahko preberete v nadaljevanju.

Nič od navedenega ne drži. Prvič, na veliko citirano pismo je predsednik SDS objavil decembra 2011, ob prvih očitkih protikorupcijske komisije. Lepo, da ga novinarji Slovenskih novic objavljajo danes, toda ni res, da bi ga avtor sam po-objavil v danem kontekstu. Dejansko se te dni posebej na objavo v Uradnem listu sploh ni odzval, so se pa njegovi medijski sateliti.

Zapisano ima očitno neko drugo nalogo – prikazati stanje stvari, kakor da bi Janša na zapisano repliciral. Obnoviti njegovo plat zgodbe, ki ni ravno sveža.

Mladina o tujih računih

Še več, Borut Mekina je prav v zadnji številki Mladine opozoril na številne luknje v Janševem premoženjskem alibiju. V članku z naslovom Asketova polna denarnica spomni na dejstvo, da je tožilstvo začetno vsoto 210.000 evrov premoženja nedokazanega izvora dvignilo na številko 400.000 evrov. In ne le to, navaja nekatere relativno sveže podatke o Janševih bančnih računih v tujini, kar bo verjetno prineslo nov demanti njihovega domnevnega imetnika:

Kaj pomeni ta razlika med 210 in 400 tisoč evrov, javnosti v tem trenutku ni znano. So nam pa na tožilstvu potrdili, da so v »fazi proučevanja« tudi informacije o nekaterih bančnih računih, ki naj bi jih imel Janša v tujini. Domnevno naj bi šlo za računa v graški banki Sparkasse in v švicarski banki Swisse International. Avgusta 2012 je sicer avstrijsko tožilstvo že preverjalo promet na računu graške izpostave banke Sparkasse, ki naj bi domnevno pripadal Janezu Janši. Po takrat pridobljenih podatkih naj bi bilo leta 2011 na ta račun skupaj nakazanih 610.474 evrov iz Münchna, 228.730 evrov pa naj bi bilo na ta račun nakazanih iz Ljubljane. Na drugi strani naj bi – to je izhajalo iz istih podatkov – skupaj 1,502.731 evrov z računa dvignil Janez Janša osebno, še 100 tisoč evrov pa 6. septembra 2011 »Crnkovic«, piše v dokumentih, s katerimi razpolagamo, del teh podatkov pa je Janša sam objavil v svoji knjigi zbranih sodnih postopkov zoper sebe. Janša je tedaj objavil tudi sklep avstrijskega tožilstva, ki je postopek zaradi pranja denarja proti njemu ustavilo. Banka Sparkasse je namreč avstrijskemu tožilstvu sporočila, da v ovadbi navedena številka bančnega računa pri njih ne obstaja. Ali je prišlo v nadaljevanju do kakšnih novih potez s strani avstrijskega ali slovenskega tožilstva, ni znano.

Ad misericordiam

Če se je (verjetni) novinarki Slovenskih novic zazdelo, da je treba namesto Janše odgovoriti na očitke tožilstva, je tudi v nadaljevanju namesto njegovih pojasnil postregla s tvitom njegove žene. V slogu Janševe Nove24TV, kjer so objavili udarni članek z naslovom »Premoženje Janeza Janše popolnoma razkrito in pojasnjeno. Zdaj se bo rdeči falangi dokončno zmešalo! Naslednja faza – kraja otrok?«

Nova24 zmešalo falanga premoženje

Članek na Janševem portalu Nova24TV: prihaja kraja otrok

Manira obrambe je torej predvidljiva: gre za zaroto rdečih škratov iz Murgel, namesto prvaka SDS pa v središče, na osrednje mesto, stopi Urška Bačovnik Janša s kratkim tvitom »Kdaj že bodo te volitve? Nam bodo pred naslednjimi ukradli še otroke?« in povezavo na novico STA, ki govori o objavi v Uradnem listu in grožnji odvzema premoženja.

Sklicevanje na čustva je brž prepoznavno in stavi na solidarizacijo iz usmiljenja (ad misericordiam), kajti zdaj menda prihajajo ukrast še naše otroke. Kdo, ni posebej pojasnjeno, ampak v imaginariju sovražnikov ni treba dolgo ugibati, kajti ti so do potankosti že dolgo identificirani.

Zanimiva je razvita želja Janševe soproge, ki kliče po verjetno predčasnih volitvah ali pa si želi čim hitrejše regularne. Stavek »Kdaj že bodo te volitve?« lahko beremo le na ta način, da očitno verjame, kako te rešujejo težave v sodstvu, tožilstvu in pravosodju nasploh.

Kar bi pomenilo: če so volitve in na njih zmagaš, se ne more zgoditi, da v Uradnem listu istega dne objavijo oklic Okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo predmet tožbe tvoje premoženje in da ti grozi odvzem hiše, stanovanja in avta. Volitve rešujejo tvojo zadrego, ko ne znaš pojasniti izvora svojega premoženja in te preganja specializirano državno tožilstvo. Vse to so potencialni blagodejni učinki volilne zmage, ki si jo nekdo obeta – kaj pa drugega.

In končno je z njimi rešena še ena težava, kajti Murgle bodo vsak hip ukradle naše/tvoje otroke. No, tak čustveno nabiti argument pa bi res moral emocionalno prepričati še zadnje dvomljivce.

Urška Janša tvit ukradli otroke

Urškin tvit, v katerem izraža strah pred ugrabitvijo otrok

Požig džamije v imenu Svetega duha

Sebastjan Erlah si svobodo govora predstavlja kot kamuflažo – za vsako izrečeno sovražno besedo najdeva dejanje Svetega duha, ki mu jamči svobodo. Ker se je izvil iz ovadbe zaradi namigov, da je treba na begunce streljati, lahko nadaljuje svoj pohod.

Bi požgali džamijo? Nujno, ampak z njegovo pomočjo. Bi streljali na begunce? Nujno, ampak gre za božje dejanje.

Ker ga tožilstvo jemlje v bran, zato ni presenetljivo, da ga vabi na požiganje s Svetim duhom. Kajti tožilcem se ni zdelo nič posebnega, ko je pozival k streljanju beguncev, kot so ugotavljali tudi v Delu:

V Sloveniji, kot kaže, enoznačnega odgovora na ti vprašanji nimamo. To se je pokazalo že ob tvitu, da za reševanje problema beguncev obstaja preprosta rešitev, to je streljanje, v katerem je javnost prepoznala sovražni govor, tožilstvo pa ne.

V Delu smo se že tedaj obrnili na urad generalnega državnega tožilca. Ob begunski problematiki, ki jo v medijih spremljajo tudi do beguncev sovražni zapisi – predvsem na spletnih omrežjih -, se je namreč spet zastavilo vprašanje odzivnosti države na izražanje, ki spodbuja sovraštvo do posameznika ali skupine ljudi.

Da se mora preprečevanje vseh oblik sovražnega govora začeti že pri posameznikih, so nam tedaj povedali na vrhovnem tožilstvu, ki smo mu zastavili vprašanje, kdaj se država v takšnih primerih odloči za kazenski pregon. V uradu generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja so nam pojasnili, da slovenska zakonodaja termina sovražni govor, katerega bistvo je, da se pokaže kot ravnanje na temelju predsodkov, ne uporablja. V kazenskopravnih predpisih se takšno izražanje opredeljuje kot prekršek vzbujanja nestrpnosti (20. člen zakona o varstvu javnega reda ali miru) oziroma kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen kazenskega zakonika).

Svoboda govora si nadene svoje najbolj groteskne preobleke takrat, ko z njo ne mislimo resno. Tu sta Erlah in tožilstvo dosegla soglasje.

Erlah zažig džamije tvit Delo

Erlah požig džamije molitevErlah požig džamije sveti duh molitev

Tako imenovani novinarji in njih pregoni

Predkazenski postopek zoper novinarja TV Slovenija Erika Valenčiča je še en v nizu velikopoteznega preganjanja slovenskih novinarjev, še en črni dan, neumnost, ki je kombinacija slabih zakonov, še slabših presoj tožilstva in političnih igric strank zoper novinarje in medije.

Ta primer je, kakorkoli je že grozen in nedopusten, zaradi svoje narave tudi miselno in profesionalno dolgočasen – ker je tako čist in nekompliciran, da ob čudenju in zgražanju česar drugega ni mogoče izustiti. Podobno kot v primeru pregona Anuške Delić.

Bolj zanimivi so načini, na katere se medijska obravnava postopka vpisuje v folkloro domače medijske krajine. Povedano drugače: reči, da je primer enostaven in posledično dolgočasen, zaradi nekaterih folklornih potez ne velja absolutno. Medijska krajina je pač spolitizirana, zato se del medijev trudi v nasprotni smeri: Valenčiča prikazati kot terorista, nevarnega novinarskega islamista, ki je »novinar«, torej tako imenovani novinar. En del novinarske srenje je torej antisolidaren z drugim delom na način, da drugega diskreditira:

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Postopek takoimenovanizacije si v naslovu in sliki s sicer drugo intenco lahko ogledamo tukaj:

Demokracija Erik Valenčič narekovaji

 

Opisane prijeme manipulacij v naslovu in fotografski opremi, kjer vedno nastopa v osnovi predelana vestička STA, sem že opisal, tudi prijavil na Novinarsko častno razsodišče in prijavo dobil. Na podlagi kršitev istih členov kodeksa in tudi v primeru istega časopisa. Ja, res se ponavljam, ampak tudi primeri se kar ponavljajo – nesankcionirano, brez odziva kogarkoli od poklicanih, s tihim dopuščanjem in indiferenco odgovornih.

Manipulacija medijskega naslova je via regia do vašega želenega uspeha. Kot novinar se lahko takoj prikupite uredniku, politiki, kapitalu, izboljšate branost, klikanost, plačo ali honorar in svojo osebno priljubljenost. Metode so povsem neboleče, nesankcionirane, obetajo celo hitro napredovanje ter lep družbeni in medijski ugled. Tu je nekaj osnovnih navodil za vaš uspeh.

Uvod

Na tej strani boste našli že kar nekaj receptov, kako biti uspešen pri izbiri naslova. Eden izmed dokumentiranih primerov, kjer prevzamete tujo novico in ji pripnete drugačen naslov, je tale: »Kučan kot ponavadi spet meša meglo«. To je lep način, kako popestriti naslov nekega drugega članka STA (19. 3. 2010), ki nosi naslov »Kučan za Mladino: Vprašanje je, kako je Brezigarjeva lahko postala generalna javna tožilka«. Vsebini besedila članka sta seveda identični. Naslove namreč lahko ne le izumljate, ampak tudi spreminjate obstoječe, poljubno in v vseh smereh!

Splošna načela

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.