Velenjski neonacistični plakati so po pričakovanju bili deležni dveh diametralno nasprotnih reakcij politike, javnosti in civilne družbe.  Na odziv organov pregona še čakamo. Po eni strani so številni politiki, tokrat celo Miro Cerar in Borut Pahor, sicer v primeru sovražnega govora do beguncev dolge mesece vztrajna abstinenta in tudi kasneje v tem precej omledna, obsodili omenjeno dejanje, po drugi so se k besedi javili tisti, ki so poskušali z retoričnimi triki pomen plakatov zmanjševati, njihovo avtorstvo pripisovati »komijem«, kot se je izrazil Janez Janša, se cinično posmehovati in jih relativizirati z omenjanjem velenjskih spomenikov, npr. Josipu Brozu Titu.

Odvetnica Lucija Ušaj, nedavno kandidatka SDS na parlamentarnih volitvah, evidentno navdušena nad neonacisti, ker imajo zanjo »več pameti in okusa kot kdorkoli drug«, je tudi do zaenkrat skritih velenjskih akterjev pokazala veliko razumevanja: »Sicer pa, kaj je narobe, če si za družino, za državo in za raso?«

Če bi analizirali večino odzivov, bi te lahko hitro razdelili na dve osnovni kategoriji ljudi: na tiste, ki neonacizem obsojajo, ter tiste druge, ki ga tako ali drugače ne jemljejo resno, ga relativizirajo ali se iz obsodbe posmehujejo.

Bati se Slovenije

V običajni tekmi javnega opredeljevanja je novinarka RTV Slovenija Špela Kožar na svojem Facebook profilu zapisala nekaj, kar se zdi vredno prebrati pozorno – zato, ker je nekaj njenih besed kasneje bilo deležnih javne graje s strani vodstva javne radiotelevizije:

Tole je viselo po (mojem) Velenju. Plakati so odstranjeni in prijava podana. No, fino. Komaj čakam, da bo Pahor spet poudaril, kako mora relativni zmagovalec (13 % vs 87 %!!) sestaviti vlado. In komaj čakam, da jeseni nekateri someščani spet obkljukajo skrajno Janševo politiko, tisti drugi pa ne gredo volit. #iFEARslovenia

Po tej objavi in še enem komentarju je bila novinarka močno izpostavljena politično konotiranemu in motiviranemu linču, diskreditacijam in zasmehovanjem s strani relativnega zmagovalca nedavnih volitev, s katerim večina strank (tudi) zaradi ravno takšnega sovraštvenega govora ne želi sodelovati pri sestavi vlade. S čimer je ta »skrajna politika« prikimila točno tisti oceni o sebi, nad katero je bila ogorčena: kakor da bi se v njej radikalno prepoznala.

Ker je Kožarjeva nato v nekem manjšem komentarju Janšo mimogrede označila za nevarnega, je ta na svojem tviterju zagrozil: »Bo vodstvo @RTV_Slovenija reklo kako na ta sovražni govor svoje novinarke ali se molče strinja?« In res, dovolj je bil le namig: vodstvo mu je, celo dobesedno so se na isti način podpisali, ob naznanitvi »sovražnega govora« (!) prisluhnilo in se odzvalo.

Javno pismo brezimnega vodstva RTV Slovenija

Novinarka ni storila ničesar posebnega: podala je svojo presojo o nekem politiku. Nič več kot to. Zaradi tega jo je brezimno in nepodpisano »vodstvo RTV Slovenija«  javno okaralo in ukorilo. Njihovo pismo, vključno s podpisom, zaradi kasnejše analize navajam v celoti:

Odziv vodstva RTV Slovenija – komuniciranje na družabnih omrežjih

Vodstvo RTV Slovenija je 27. marca 2018 za svoje zaposlene objavilo posebno »Izjavo o odgovornem javnem ravnanju sodelavcev RTV Slovenija«, s katero je posebej opozorilo na Poklicna merila in načela novinarske etike, ki v 21. členu (http://www.rtvslo.si/poklicnamerila) zapovedujejo, da »novinarji, uredniki in drugi ustvarjalci radijskih in televizijskih programov s svojim javnim in političnim delovanjem, z dejavnostmi v prostem času, z zasebnimi posli in finančnimi interesi ne smejo zlorabiti položaja v RTV Slovenija, škodovati natančnosti, nepristranskosti in verodostojnosti programov RTV Slovenija, ogrožati ugleda in dobrega imena posameznikov ali celotnega javnega zavoda ter zaupanja poslušalcev in gledalcev v vsebino programov RTV Slovenija.«

Za izjavo smo se v vodstvu RTV Slovenija odločili, ker so se na družabnih omrežjih pojavili zapisi, kjer to osnovno vodilo delovanja vseh zaposlenih na RTV Slovenija ni bilo upoštevano. Vodstvo RTV Slovenija od vseh sodelavcev pričakuje, da ohranjajo dostojanstvo tudi v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih in v drugih medijih, ki dosežejo širšo javnost. Bistvo verodostojnosti je namreč osebna integriteta, in če gledalec oziroma poslušalec verjame osebi pred mikrofonom ali pred kamero, potem zaupa tudi njegovim mnenjem, izraženim v zasebnem življenju.

Ob pojavu plakatov z nacistično simboliko v Velenju so se na družabnem omrežju pojavile objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS.  Ob tem je hkrati izraženo tudi nespoštovanje do svojih kolegov v informativnem programu TV Slovenija. To je primer ravnanja, ki ni v čast novinarstvu in zaposlenim na RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija bo vse vpletene še enkrat opozorilo, da takšno ravnanje ni dopustno. Ob tem vodstvo poudarja, da sporočila sodelavcev RTV Slovenija, ki jih objavljajo na spletnih omrežjih, ne izražajo stališč RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija

Zakaj je odziv vodstva problematičen

Prepričan sem, da je omenjena reakcija problematična iz več razlogov. Naj jih naštejem.

Prvič. Čeprav novinarka ni omenjena, odziv nesporno referira predvsem nanjo. Toda težava je v tem, da je ocena netočna: da gre za »objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS«, ne more držati, ker Kožarjeva plakatov ni povezala s stranko SDS. Je pa storila nekaj drugega: njihov nastop je postavila v kontekst splošne govorice sovraštva in »skrajne politike« v državi. Če vodstvo s »povezovanjem« meri na avtorstvo, je njegov očitek zaposleni podtaknjen in krivičen. Tega pač ni zapisala. Če s »povezovanjem« meri na opis stanja duha, pa je novinarkina ocena točna in zatorej ne more biti očitek.

Drugič. Vodstvo zahteva od svojih sodelavcev, da »ohranjajo dostojanstvo« tudi »v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih«, pri čemer se sklicuje na osebno integriteto, ki bo podlaga zaupanju v novinarja, kar menda povzroča »verjetje« osebi. Potem sledi za obljubljeno izpeljavo nenavaden sklep: če bo gledalec ali poslušalec verjel novinarki ali novinarju, bo zaupal tudi njihovim mnenjem v zasebnem življenju. Bizarno, kajti vodstvo bi moralo seveda dokazati ravno nasprotno, namreč zakaj bi neka izrečena resnica v zasebnem življenju ogrozila ugled novinarja in posledično hiše, ki ji pripada. No, kako naj bi zapisi na družbenih omrežjih, ki so javni, šteli za »zasebno življenje«, ni niti malo pojasnjeno, je pa po drugi strani zelo jasno, da je po naši ustavi pravica do zasebnosti izrecno varovana.

Tretjič. Pismo popolnoma zgreši smisel 21. člena »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki ga citira in na katerega se sklicuje. Ta nikakor ne regulira ravnanja zaposlenih v »zasebnem življenju«, temveč določa postopanje v primerih navzkrižnih osebnih interesov, pravic in dolžnosti, pri čemer ima v mislih, o čemer kasneje izčrpno govorijo dodani podčleni, se pravi navzkrižni interesi pri poslovnem in programskem sodelovanju, nastopanje in sodelovanje v konkurenčnih elektronskih medijih, komercialna dejavnost, finančno novinarstvo, prejemanje daril, nagrad in ugodnosti, politično, sindikalno in stanovsko dejavnost.

Kontekst citiranega člena zanesljivo ni, da bi lahko skozi njega izražanje stališč na Facebook profilu prepoznali za »politično delovanje« in še manj, da bi z njim bil dovoljen poseg v ustavno zajamčeno pravico do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Zdaj pa se zahteva vodstva bere ravno na tak način: pod pretvezo zaščite dobrega imena zavoda se bolj ali manj posredno opozarja, da »takšno ravnanje ni dopustno«, s čimer se korenito in nevarno posega v temeljne pravice zaposlenih.

Zasebno življenje Janeza Janše

Naj spomnim, da vodstvo po novem očitno zelo moti »zasebno življenje« svojih zaposlenih, veliko manj pa ga skrbi tisto pri Janezu Janši in njegovi stranki, kadar žali novinarje in urednike ter ne plačuje RTV prispevka – ali celo poziva k temu. Ko se je v predvolilnih soočenjih moral zagovarjati zaradi svojih poslanskih kandidatk, ki se navdušujejo nad neonacisti, je zamahnil z roko, češ da to ne more biti osrednja tema zanj, ki vendar rešuje Slovenijo – razen tega pa ima njegova kandidatka zelo majhno število sledilcev, je še dodal. In čeprav jih ima Špela Kožar še manj, je z zanj značilnimi dvojnimi vatli (eni zanj, drugi za vse ostale) takoj zahteval ukrepanje vodstva.

Še več, tudi po nastopu dr. Igorja Pribca in dr. Barbare Rajgelj v Odmevih na temo sovražnega govora ob velenjskih neonacističnih plakatov je včeraj nemudoma retvitnil žaljivo opazko, češ zakaj v studio goste, ki imajo psihične težave. Mar ni ravno to tista kultura, o kateri govori novinarka Špela Kožar?

Ta je nesporno javno opozorila na sovraštvo, ki ga širi njegova stranka – ki je ravnokar zmagala na volitvah – toda zdi se alarmantno, da vodstvo zavoda stopa na stran politikov, ki zganjajo hujskaštvo in pogrom proti novinarkam in novinarjem, in te dni ravno proti njej, namesto da bi jih poskušalo zaščititi. V omenjenem pismu o tem ne bomo našli niti besedice!

Zakaj sovražnega govora ne preganjamo

Ob znova zbujenih pričakovanjih, da bo tokrat tožilstvo preganjalo velenjske storilce, bi se morali nehati slepiti: sovražnega govora ali spodbujanja k sovraštvu in nasilju v Sloveniji praktično ne preganjamo, na kar sem opozoril na več mestih. Zakaj? Kot že nakazano v primeru Cerarjevega (ne)odnosa do sovražnega govora, je težava z njim v Sloveniji sicer mnogo širša. Čeprav je njegov pregon generalni državni tožilec Drago Šketa uvrstil celo v svoj osebni program, nič ne kaže na izboljšavo stanja – 297. člen Kazenskega zakonika, ki je edina podlaga za tak pregon, je spisan in med kršitve javnega reda in miru umeščen tako katastrofalno, da bi nujno terjal spremembo. Še več, dikcija člena je radikalno nespretna do te mere, da se na njegovi podlagi slovenski tožilci lahko brez trohice sramu javno zaklinjajo, da sovražni govor po naši zakonodaji sploh ni kaznivo dejanje! Kar so tudi storili. Če ni, potem se res ne rabimo čuditi, zakaj ga ne preganjamo in ga tudi v tem primeru ne bomo, tudi če bodo storilce našli.

Ta člen sicer pravi, da se kaznuje tisti, ki »javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije«, a z bistvenim dodatkom, ki praktično nikoli ne more biti izpolnjen: da mora dejanje biti storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir. Seveda je ob nastopu izpolnitve tega pogoja praviloma že prepozno za pregon sovražnega govora, razen tega z njim nastopi druga kvalifikacija kaznivega dejanja.

V praksi to najbrž pomeni, da je pri nas uporaba nacističnih simbolov lahko le nekaznovana, k pregonu pa ne bo bistveno prispeval niti namen javnega spodbujanja sovraštva pri storilcu, saj je ta, kot rečeno, opremljen s skoraj nedosegljivimi in nesmiselnimi dodanimi zahtevami, o čemer smo se lahko nazadnje podučili v stališču Vrhovnega državnega stališča v zadevi Erlah. Naj spomnim: takrat za začetek pregona ni zadostovalo niti to, da je publicist – nepresenetljivo takrat še član SDS – neposredno predlagal streljanje beguncev na slovenski meji.

Še več politizacije, ne manj

Vodstvo RTV Slovenija je s svojim zadnjim javnim apelom prekoračilo mejo svojih pristojnosti in nedopustno poseglo v pravico do svobode izražanja svojih novinark in novinarjev. Tovrstna praksa lahko pripelje do številnim šikaniranj, internih ukorov »nepokornim« in posledično nagrajevanja »lojalnih« in neproblematičnih sodelavcev, dvojnih vatlov za nam všečne in nam nevšečne, obenem pa tudi spontanih in nespontanih ravnanj v skladu s političnim zahtevami, tudi pritiski in diskvalifikacijami, pred katerimi pa novinarji, najmanj v tem primeru, praviloma niso deležni zadostne zaščite delodajalca.

Na ta način v slovenski medijski prostor in še bolj prostor družbenih omrežij vedno bolj vdira in postaja legitimna moč brutalne politične diskvalifikacije in ne moč argumenta. Špela Kožar ni storila tega, kar ji je bilo očitano, obenem pa je na svojem Facebook profilu povedala nekaj, kar je res. Te vrste disciplinizacija z nevarnimi posegi v »zasebno življenje«, če znova uporabim dikcijo vodstva, lahko vodi le v eno smer: še večjo politizacijo javnega servisa.

Več:

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Katera stališča o beguncih ne pridejo v medije