Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

V prispevku Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih sem opisal smisel pobude okoli spornosti oglaševanja podjetij v državni lasti v političnih medijih, v katerih sta se sovraštveni in sovražni govor razpasla do neslutenih razsežnosti. Trajalo je debela dva meseca, da smo prišli do široke javne diskusije, pa še to bolj zaradi partikularnega odziva. Kaj dokazuje zadnji odziv predsednika vlade Marjana Šarca v javnem pismu, in v katerem si je premier za slovnično obliko nagovora izbral kar drugo osebo množine?

Šarec sovražni govor pismo

MMC RTV Slovenija o nekoliko preveč defenzivnem nastopu Šarca ob očitkih na svoj račun

Nori časi: odkrito zagovarjanje sovražnega govora

Predvsem na dejstvo, kako močno smo pogrešali jasne politične pozive proti sovraštvu in nestrpnosti v preteklih letih, celo desetletjih. Enega zelo redkih odločnih odzivov, ki s strani politika, v tem primeru celo premierja, niso ostali na prazni deklarativni ravni, ampak z ambicijo jasno opredelitve do ravnanj, glede na druge možne kontekste resda dovolj specifično usmerjenega v prakso oglaševanja, je pričakovano spremljalo grmenje vseh, ki pri nas ustvarjajo agonijo ihtavega zagovarjanja sovražnega govora. Seveda predvsem tistih, ki ga vehemento širijo ali podpirajo.

Bodimo odkriti: da imamo v Sloveniji spolitizirane medije, ki so neprikrito ustanovljeni, financirani ali sicer v funkciji strankarskih trobil, smo popolnoma izvrgli iz svojega kognitivnega mapiranja domače medijske krajine. Dovolili smo in desetletje negovali dominantni diskurz o medijih, ki te deli na leve in desne – čeprav omenjena ločnica nikoli ni bila »ontološko« točna. Biti politično ali ideološko usmerjen še zdaleč ne pomeni biti spolitiziran ali nastopati kot servis neke stranke. No, prav ta dihotomija je potem proizvedla odlično kuliso in postala »raison d’être« za dodatno politizacijo medijev, vse pod gesli uravnoteževanja, pluralizma in končno, kakor so temu dejali v mandatu 2004-2008, njihovega »sproščanja«.

Domen Savič (Državljan D) je s svojo akcijo, nato pa še vztrajanjem in ponavljajočimi apeli na koncu le dočakal tudi Šarčevo reakcijo. A žal tudi nadvse poenoten pogrom slovenske politične desnice in njenih pristašev, obtoženih širjenja laži, sovraštva in propagande. Že mogoče, da izjave na strani slovenske vlade Šarec ni spisal sam, saj je v besedišču mogoče najti formulacije, ki jih lahko zasnuje le kakšen pravnik ali filozof, toda njegov poziv k razmisleku podjetjem je po svojem bistvu benigen in nezavezujoč, v njem pa odpira ključno vprašanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij – njihove oglaševalske podpore ksenofobiji, homofobiji, nestrpnosti in sovraštvu.

Ne gre za dobiček

Ključen je stavek, ki pravi, da je napačno zavračanje odgovornosti oglaševalca, kadar se ta skrije za argument, da se do vsebine medija ne želi opredeliti, hkrati pa v njem aktivno oglašuje. Takšni poduk bi že zdavnaj pričakovali od Slovenske oglaševalske zbornice in smešno je, da se sploh vzpostavlja na ravni dileme. No, seveda oglas vedno tudi je aktivna posredna podpora zapisanemu in mediju samemu. Ne samo, da odgovorni oglaševalci sledijo logiki družbeni odgovornosti, podpora npr. rasizmu ali sovražnemu govoru je nemudoma dojeta kot nekaj, kar uničuje dobro ime oglaševanega podjetja. V tem smislu je Šarčev poziv, sicer formuliran zelo filozofsko, z vidika ekonomike delovanja podjetij čisto odveč: »Ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti«?

Zakaj? Če pustimo ob strani, da pri državnih podjetjih niti ne gre nujno za željo po dobičku, saj omenjeni mediji morda niso najbolj ustrezna niša za njegovo kovanje, prej gre za neke vrste politično računico, s katero se vodstva teh podjetij ne želijo zameriti različnim političnim opcijam, je potemtakem poziv v striktnem smislu celo nesmiseln: oglaševanje v družbi nestrpnih v razvitih demokracijah proizvaja izgubo, ne dobiček. K takšnemu spoznanju Telekoma, denimo, nihče niti ne bi rabil pozivati, če bi v njem sedeli kompetentni ljudje.

Nevtralizacija kadrovske napake?

V nizu zapisov sem dokazoval, kako neverodostojen je predsednik vlade, kadar k sebi v kabinet povabi homofobnega in nestrpnega sekretarja. V prispevku Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva  pa opozoril, da bo zato v kateri koli svoji prihodnji obsodbi ksenofobije, rasizma in sovražnega govora že samo zaradi njega popolnoma neverodostojen. V tem smislu je Šarčeva izjava pozitivno presenečenje, ki je morda nastala ravno zato, da bi nevtralizirala neodpravljeno kadrovsko napako, imenovano dr. Damir Črnčec.

Prej citirani stavek o »upravičevanju strpnosti do nestrpnosti« pa je zanimiv tudi teoretsko: ne le zato, ker pojem upravičenja uporabljajo le filozofi in pravniki, temveč ker koncepcija »strpnosti do nestrpnosti« predpostavlja neko drugo, namreč »nestrpnosti do nestrpnosti«. Šarec se je z njo razglasil za vernika vanjo – in to ob številnih v preteklosti že dramatiziranih pozivih slovenskih desnih intelektualcev, da je z njo v temelju nekaj hudo narobe. Pa k sreči ni.

Legitimacije sovražnega govora

Odkriti politizaciji dela slovenskih medijev in končno tudi dela spolitiziranega novinarskega ceha, povsem neproblematizirani na več nivojih, končno tudi na ravni zloglasnega principa uravnoteževanja pri poročilih STA ali RTV Slovenija s polovično domovinsko pravico, saj se ob stališčih »levice« nenehno vštric in enakopravno omenja stališča »desnice«, se je vpričo neslutenega razraščanja homofobije, nestrpnosti in sovraštva pridružila še akademska elita.

Dr. Andraž Teršek, dr. Matej Avbelj, dr. Jurij Toplak in dr. Jernej Letnar Černič v svojem svarilu premierju, češ, da naj bolj pazi, »da ne bo sam prestopal meje svobodnega delovanja in izražanja, ki pritiče predsedniku vlade«, najprej tendenciozno očitajo, da zahteva prekinitev stikov med oglaševalci in mediji ter pritiska na prve, potem pa v imenu te svobode pokažejo, da stopnje razraščanja sovražnega govora zanje niso nobena posebna težava – bolj se čutijo poklicani zavarovati tiste, ki ga uporabljajo. Težko se je znebiti občutka, da se omenjeni zagovorniki svobode izražanja oglasijo zmerom, ko bi kdo želel obsoditi sovražni govor.

Zdaj, ko je to posredno storil predsednik in pokaral oglaševanje v (Janševih) medijih, kjer je sovraštvo dobilo svoj domicil, so takoj pohiteli, da mu v imenu iste svobode zažugajo. Kakšen paradoks: akademski zagovorniki svobode izražanja so torej zaskrbljeni, če nekdo posvari pred širitvijo sovražnega govora v naši družbi, ker to jemljejo za prekršek v svobodi izražanja! Še dlje od njih je šel za nekatere ikonični dr. Boštjan M. Zupančič, ki je v obrambi protagonistov sovraštva kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) navrgel, da sovražni govor pravno ne obstaja, kar lahko pomeni le, da ga ni mogoče preganjati. O tem, kako je sovražni govor pregonljivo dejanje in kakšna je sodna praksa ESČP, je med drugimi pisala npr. dr. Neža Kogovšek Šalamon.

BMZ sovražni govor ne obstaja tvit

Sovražni govor razglašen za pravno neobstoječega

Negativne bilance

Ne preseneča, da je s strani istih protagonistov sleherna pobuda pregona sovražnega govora, njegovega omejevanja ali sankcioniranja, razglašena za cenzuro in nezaslišan pritisk. V 20. letih boja proti sovražnemu govoru v Sloveniji beležimo negativno bilanco: del politične, medijske in akademske sfere nas prepričuje, da je ta lažen problem, da sovražnega govora ni, da sta obsodba ali pregon znamenje cenzure. Situacija še nikoli ni bila tako dramatično slaba. Še več, sovražni govor, nestrpnost in ksenofobija še nikoli niso bili v takšni meri normalizirani in sproti legitimizirani.

Pred 15. leti smo pisali in podpisovali peticije, da se sovražni govor širi iz parlamenta in kot kronska dokaza navajali Jelinčičev poziv k puškomitraljeznemu plesu z izbrisanimi in Ruparjevo pregledovanje mednožij poslank. Danes se vanj tudi vrača: Jelinčič se je tja vrnil kot poslanec, Rupar pa dokaj uspešno kandidira za župana Tržiča. Takratne manifestacije sovraštva se zdijo prav benigne proti sedanjim – in bistveno redkeje posajene od sodobnih domačih trendov.

Končno pa je silno simptomatično opazovati ne zgolj poskuse levodesnega uravnoteževanja diskusij o sovražnem govoru, v katerega se zatekajo nacionalni mediji, ampak tudi njihovo klasično uvodno novinarsko pojasnilo v razpravo o tem, običajno, in tudi tokrat, ubrano nekako takole: »Na družbenih omrežjih se je razvila razprava«, ki ji, v tem primeru, sledi omemba zgodbe o oglaševanju javnih podjetij in sovražnem govoru. Cvetober domačih novinarjev, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, znova ni bil sposoben sam vzpostaviti javne diskusije o tem – ampak je moral počakati, da ga v to prisilijo uporabniki tviterja in facebooka.

BMZ altright sovražni govor spletno oko

BMZ in njegova podpora alt-right: simptomalno se napadi na tiste, ki opozarjajo na sovražni govor, kar vrstijo

Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno

Poslanska skupina Liste Marjana Šarca se je z javnim pismom postavila v bran novemu ksenofobnemu državnemu sekretarju v kabinetu svojega strankarskega šefa in predsednika vlade.

S tem so ponovili njegovo gesto in zaigrali na karto odpuščanja, nekoga v slogu »Obsojam, vendar naj se Damirju Črnčecu oprosti«. Ne samo, da načelna obsodba nestrpnosti in netenja sovraštva, čemur so menda vedno bili in tudi v prihodnje bodo zavezani, s tem ni dobila konkretne opredelitve, zapletla se je v sumljiv klišejski alibi, da je treba človeku ponuditi še drugo priložnost:

»Vsak od nas si zasluži drugo priložnost. Bolj pomembno se nam zdi, da si ljudje znamo/znajo nastaviti ogledalo, priznati napako in v svojih prihodnjih dejanjih iz dneva v dan dokazovati, da mislimo/mislijo resno.«

Pomislijo torej, koliko je vreden ta argument zavrnitve zahteve, da bi moral Šarec svojega sekretarja razrešiti, ko se zdaj zdi, da s ponujanjem druge priložnosti želi Črnčeca obraniti?

Črnčec druga priložnost tvit

MMC RTV Slovenija o poslanskem pismu

Golobičeva »druga priložnost«

Doslej sem o primeru predsednikovega državnega sekretarja pisal v prispevkih Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? in Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju. No, zdaj so Šarčevi poslanci, hote ali nehote, v svoji gesti ponovili doslej najbrž najbolj znamenito podporo kakemu politiku, ki jo je predsednik Danilo Türk ponudil ministru Gregorju Golobiču junija 2009. Naj spomnim: takrat je minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo novinarki zamolčal svoj 10 odstotni delež v podjetju Ultra, kar je ob ustreznem dolgotrajnem medijskem pogromu na koncu izjemno škodovalo njemu in stranki Zares, ki jo vodil. Iz primerjave med postopanjem tedanjega predsednika republike in sedanjih poslancev LMŠ pa se lahko naučimo nečesa zelo bistvenega, celo ključnega Kaj je namreč dejal Türk? Tole:

Hkrati je poudaril, da je “treba človeku, ki je naredil napako in jo priznal, dati drugo priložnost, ki pa je tudi zadnja”.

In res nemudoma opazimo razliko: če je Golobič svoje dejanje obžaloval z besedami »To je bila napaka, za katero se opravičujem in jo obžalujem«, pri Črnčecu nismo zasledili nobene trohice obžalovanja. Še več, kot poudarjajo na MMC RTV Slovenija danes, sekretar še dalje »vztraja pri svoji retoriki«, saj svojih spornih zapisov ni umaknil. Za nameček se za svoje netenje sovraštva in nestrpnosti niti slučajno ni opravičil.

Ampak če je predsednik Türk kasneje postal v Janševih medijih nadvse grajana in smešena tarča, ker je ponujal drugo priložnost človeku, ki se je opravičil, tega prejkone ti ne bodo ponovili, ker se s Črnčecem idejno strinjajo – saj sami netijo nestrpnost in sovraštvo. Morda bi se ob njegovem opravičilu celo zgražali.

Golobič Turk druga priložnost mmc

Nekdanji predsednik republike in njegova ponujena druga priložnost

Črnčeceva »druga priložnost«

Gesto poslancev LMŠ potemtakem smemo razumeti kot neiskreno, kot zgolj obrambo dejanje v podporo premieru. Dajati drugo priložnost nekomu, ker si jo zasluži, neizbežno implicira, da je oseba svoje dejanje poprej iskreno obžalovala in je smiselno. Noben najmanjši indic ne obstaja, da se je to zgodilo. Zato je zaupati nekomu, ki ničesar ne obžaluje, grotesken račun brez krčmarja.

In še ena težava se skriva v paralelizmu obeh sicer zelo različnih primerov: pri Golobiču njegovo dejanje zamolčanja ali laganja ni bilo usmerjeno v nikogar drugega in je škodovalo predvsem njemu in njegovi stranki. Pri Črnčecu je povzročanje škodo neposredno obrnjeno proti vladajoči stranki in predsedniku vlade, nikakor pa ne v njega samega: zato je še bolj neverjetno, da ga šef vlade ne želi umakniti. Njegov državni sekretar je tu postal absolutni zmagovalec: ker nimamo niti najmanjšega razloga verjeti, da se je kar čez noč odpovedal svoji nestrpnosti, ksenofobiji, homofobiji in rasističnim idejam, saj za nameček ni niti umaknil spornih zapisov, bo na koncu obdržal oboje: svoje stare nestrpne ideje in službo.

V tem smislu druge priložnosti sploh ne potrebuje, ker je ob prvi prejel in ohranil vse. Ob tolikšni umsko abotni obravnavi poslancev utegne zato edino ključno vprašanje nekoč postati, ali si drugo priložnost ob vseh napakah zaslužita Šarec in njegova stranka.

Več:

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

TRAPASTO PISMO ŠARČEVIH POSLANCEV, sonet

Od Šarčevih lahko smo brali pismo:
»Kar naj postane Črnčec kurja stvarnost,
on namreč velik je ekspert za varnost.
In v LMŠ-ju zamerljivi nismo,

je blizu nam krščanski socializem.
Politično to kaže našo prožnost:
možaku drugo dajemo priložnost.
Če smo za Črnca, to že ni rasizem!«

Možakar (v srcu črn) se smeje zvito:
brez vseh ovir priplezal je h koritu.
Imel bo stare misli, novo službo!

Četudi ga del ljudstva je napičil,
žaljivk ni zbrisal, ni se opravičil …
Kako verjel boš, človek, v takšno družbo?!

Ali generalni direktor RTV ščiti Možino?

Generalni direktor RTV Slovenija se je odzval na odprto pismo predsednika ZZB NOB, protestirajočega proti navedbam dr. Jožeta Dežmana v intervjuju z dr. Jožetom Možino.

O spornosti tega intervjuja sem že na kratko pisal in o njem je mogoče razpravljati na več nivojih: ob vprašanju novinarske objektivnosti ob načrtnih poskusih zgodovinske revizije na javni radioteleviziji, uzurpacije posameznih oddaj s prepoznavno politično-ideološko agendo s strani novinarjev, dilemah »uravnoteženega« pristopa – če uporabim dikcijo Poklicnih meril javnega servisa in peti člen Grimsovega Zakona o RTV Slovenija, in podobno.

Kadun ZZB NOB

Začetek odgovora predsedniku ZZB NOB v časopisu Dnevnik

Brez konkretne opredelitve o oddaji, Možini ali gostu

Igor Kadunc je bil neposredno izzvan, v svojem odgovoru pa je nanizal kar nekaj nadvse ohlapnih in neoprijemljivih stališč. Recimo o tem, da je Možina kot »drugi zaposleni na RTV Slovenija zavezan Poklicnim merilom in načelom novinarske etike ter Programskim standardom RTV Slovenija« in da »od naših novinarjev, še posebej tistih z dolgoletnimi izkušnjami tudi na uredniških položajih, pričakujemo, da so pri svojem delu odgovorni, premišljeni, načelni in zato tudi v pretežni meri samostojni.«

Kadunc se, kot vidimo, izmika jasni opredelitvi do omenjenega intervjuja, samostojnega voditelja ali njegovega gosta. Kakor da želi povedati, naj nihče ne krivi njega. Ob tem dovolj abstraktno zgolj izreka svoja pričakovanja (»Sam od zaposlenih pričakujem strokovnost ter predanost resnici.«) ali pričakovanja javnosti (»Javnost od nas pričakuje objektivnost in verodostojnost.«), po drugi strani prelaga strokovno presojo oddaje na nedoločeno prihodnost (»To so strokovne dileme, ki se jim na RTV Slovenija posvečamo in jih rešujemo po najboljših močeh. Oddajo bomo ocenili tudi s tega vidika.«) z nobeno posebno obvezo, kdaj ali kako bi se to zgodilo. Obljuba o oceni, če sploh ima ta status, je le principialna, brez konkretne opredelitve ali analize oddaje, kot recimo v stavku: »Morebitne uredniške ali novinarske spodrsljaje ali napake bomo ustrezno obravnavali«.

Podobno velja za poudarek različnih mnenjih v javnosti o določenih temah, kar bi pomenilo, da je potem vseeno, če RTV dopušča neresnice in potvarjanje zgodovine, saj del javnosti vedno zadovolji. Na podoben način se izmakne splošni odgovornosti za besede in mnenja, ki jih je izrekel intervjuvanec, saj po Kaduncu za to »nosi odgovornost sam, posredno oziroma po zakonodaji pa seveda tudi RTV, ker je to predvajala.« Potem nadvse nonšalantno vpelje še možen scenarij tožbe proti Dežmanu: »Ali se bodo v oddaji izpostavljeni posamezniki oziroma organizacije odločili za tožbo ali ne, je njihova odločitev.«

Brezupna patologija kruhoborcev

Gost v oddaji ni izrekel le zgodovinsko spornih in netočnih podatkov ali dejstev, ampak je bil tudi osebno žaljiv in nesramen. Psihiatrinja Polona Jamnik je v Pismih bralcev v Dnevniku že dovolj plastično opisala njegovo strupeno retoriko:

Najprej me je presenetilo dejstvo, da obstajajo »obrtno, in sicer rahlo zaplankani« zgodovinarji, oprostite, »kruhoborci«. »Kolegi Repe, Pirjevec in drugi še vedno tiščijo glavo v pesek in živijo v starih časih. To je brezupna patologija,« nam Dežman neskromno in netaktno deli svoj prav. Domnevam, da bi se omenjeni zgodovinarji morali obrniti k Cerkvi, tako kot se je on.

Nato me je osupnila resnica (Dežmanova, da ne bo pomote): »Slaboumne izjave o kolaboraciji z okupatorjem so odveč, saj se niso strinjali z njegovimi cilji. (Prisegli so mu verjetno kar tako, op. a.) Za orožje so prijeli samo v skrajni sili, da so se zaščitili pred rdečo nevarnostjo.« Občudovanja vredna objektivnost, se strinjate? Pri partizanih je bila kolaboracija z boljševizmom večji problem. Ubili pa so več Slovencev kot okupatorjev, več neoboroženih kot oboroženih ljudi in več po vojni kot med njo. Presodite, kdo je (po Dežmanovo) v naši bližnji zgodovini zločinec. In kdo nam hoče čisto izničiti naš ponos, narodnoosvobodilni boj.

In kaj pravijo Poklicna merila in načela novinarske etike?

Mlačnost odziva generalnega direktorja lahko bolj kot ne razumemo v smeri podpore svojemu novinarju, ne nepričakovano. Ta morda res ni formulirana brezpogojno, ampak skrita v zgoraj opisano abstraktno načelnost in nedoločenost, a se ne spušča v konkretni primer. Še več, namiguje, kot rečeno, da se s tem ukvarja sodišče.

Nedavno sem že kritiziral odziv vodstva RTV Slovenija, usmerjen v pravico do svobode izražanja njihovih zaposlenih, kadar svoja mnenja izražajo zasebno, še zlasti na družbenih omrežjih. Trdil sem, da omenjeno vodstvo napak interpretira posamične pasuse Poklicnih meril, na katera se generalni direktor sedaj znova sklicuje.

Ni dvoma, da so ta močno zastarel dokument, tudi ali predvsem z vidika razvoja tehnologij, medijev in tudi novinarskega dela ter z njim povezanih etičnih dilem. A so še v veljavi. Ko se Kadunc sprašuje, ali so morda v intervjuju z Dežmanom bila prekoračena načela novinarske etike in napoveduje oceno o tem, bi rad spomnil na točko 5.6, ki govori o formi intervjuja. Tam piše naslednje:

Kadar se uredniki odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, so dolžni v naslednjo enako oddajo povabiti k intervjuju tudi osebo ali osebe, ki izražajo nasprotna stališča.

Če kaj, potem je mogoče reči, da je Možina opravil intervju z gostom, ne prvim, ki izraža skrajna stališča glede zgodovinskih dejstev. Kar potem pomeni, da bi v oddajah tipa Pričevalci in Intervju smeli pričakovati, da se bodo v naslednji enaki oddaji znašle osebe z nasprotnim mnenjem.

Več:

Kolaboracija ni bila zločin. Pravijo na RTV.

Pismo vodstva RTV Slovenija: kam je šla pravica do svobode izražanja?

Pismo vodstva RTV Slovenija: kam je šla pravica do svobode izražanja?

Velenjski neonacistični plakati so po pričakovanju bili deležni dveh diametralno nasprotnih reakcij politike, javnosti in civilne družbe.  Na odziv organov pregona še čakamo. Po eni strani so številni politiki, tokrat celo Miro Cerar in Borut Pahor, sicer v primeru sovražnega govora do beguncev dolge mesece vztrajna abstinenta in tudi kasneje v tem precej omledna, obsodili omenjeno dejanje, po drugi so se k besedi javili tisti, ki so poskušali z retoričnimi triki pomen plakatov zmanjševati, njihovo avtorstvo pripisovati »komijem«, kot se je izrazil Janez Janša, se cinično posmehovati in jih relativizirati z omenjanjem velenjskih spomenikov, npr. Josipu Brozu Titu.

nacizem Velenje

Velenjski plakat, povzet po objavah na Facebooku

Odvetnica Lucija Ušaj, nedavno kandidatka SDS na parlamentarnih volitvah, evidentno navdušena nad neonacisti, ker imajo zanjo »več pameti in okusa kot kdorkoli drug«, je tudi do zaenkrat skritih velenjskih akterjev pokazala veliko razumevanja: »Sicer pa, kaj je narobe, če si za družino, za državo in za raso?«

Če bi analizirali večino odzivov, bi te lahko hitro razdelili na dve osnovni kategoriji ljudi: na tiste, ki neonacizem obsojajo, ter tiste druge, ki ga tako ali drugače ne jemljejo resno, ga relativizirajo ali se iz obsodbe posmehujejo.

Ušaj plakat Velenje

Pretvarjanje ali simpatija: odvetnica Lucija Ušaj in njen okus

Bati se Slovenije

V običajni tekmi javnega opredeljevanja je novinarka RTV Slovenija Špela Kožar na svojem Facebook profilu zapisala nekaj, kar se zdi vredno prebrati pozorno – zato, ker je nekaj njenih besed kasneje bilo deležnih javne graje s strani vodstva javne radiotelevizije:

Tole je viselo po (mojem) Velenju. Plakati so odstranjeni in prijava podana. No, fino. Komaj čakam, da bo Pahor spet poudaril, kako mora relativni zmagovalec (13 % vs 87 %!!) sestaviti vlado. In komaj čakam, da jeseni nekateri someščani spet obkljukajo skrajno Janševo politiko, tisti drugi pa ne gredo volit. #iFEARslovenia

Po tej objavi in še enem komentarju je bila novinarka močno izpostavljena politično konotiranemu in motiviranemu linču, diskreditacijam in zasmehovanjem s strani relativnega zmagovalca nedavnih volitev, s katerim večina strank (tudi) zaradi ravno takšnega sovraštvenega govora ne želi sodelovati pri sestavi vlade. S čimer je ta »skrajna politika« prikimila točno tisti oceni o sebi, nad katero je bila ogorčena: kakor da bi se v njej radikalno prepoznala.

Ker je Kožarjeva nato v nekem manjšem komentarju Janšo mimogrede označila za nevarnega, je ta na svojem tviterju zagrozil: »Bo vodstvo @RTV_Slovenija reklo kako na ta sovražni govor svoje novinarke ali se molče strinja?« In res, dovolj je bil le namig: vodstvo mu je, celo dobesedno so se na isti način podpisali, ob naznanitvi »sovražnega govora« (!) prisluhnilo in se odzvalo.

JJ sovražni govor Kožar

Janša in njegov apel vodstvu, ki je naletel na odprta vrata

Javno pismo brezimnega vodstva RTV Slovenija

Novinarka ni storila ničesar posebnega: podala je svojo presojo o nekem politiku. Nič več kot to. Zaradi tega jo je brezimno in nepodpisano »vodstvo RTV Slovenija«  javno okaralo in ukorilo. Njihovo pismo, vključno s podpisom, zaradi kasnejše analize navajam v celoti:

Odziv vodstva RTV Slovenija – komuniciranje na družabnih omrežjih

Vodstvo RTV Slovenija je 27. marca 2018 za svoje zaposlene objavilo posebno »Izjavo o odgovornem javnem ravnanju sodelavcev RTV Slovenija«, s katero je posebej opozorilo na Poklicna merila in načela novinarske etike, ki v 21. členu (http://www.rtvslo.si/poklicnamerila) zapovedujejo, da »novinarji, uredniki in drugi ustvarjalci radijskih in televizijskih programov s svojim javnim in političnim delovanjem, z dejavnostmi v prostem času, z zasebnimi posli in finančnimi interesi ne smejo zlorabiti položaja v RTV Slovenija, škodovati natančnosti, nepristranskosti in verodostojnosti programov RTV Slovenija, ogrožati ugleda in dobrega imena posameznikov ali celotnega javnega zavoda ter zaupanja poslušalcev in gledalcev v vsebino programov RTV Slovenija.«

Za izjavo smo se v vodstvu RTV Slovenija odločili, ker so se na družabnih omrežjih pojavili zapisi, kjer to osnovno vodilo delovanja vseh zaposlenih na RTV Slovenija ni bilo upoštevano. Vodstvo RTV Slovenija od vseh sodelavcev pričakuje, da ohranjajo dostojanstvo tudi v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih in v drugih medijih, ki dosežejo širšo javnost. Bistvo verodostojnosti je namreč osebna integriteta, in če gledalec oziroma poslušalec verjame osebi pred mikrofonom ali pred kamero, potem zaupa tudi njegovim mnenjem, izraženim v zasebnem življenju.

Ob pojavu plakatov z nacistično simboliko v Velenju so se na družabnem omrežju pojavile objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS.  Ob tem je hkrati izraženo tudi nespoštovanje do svojih kolegov v informativnem programu TV Slovenija. To je primer ravnanja, ki ni v čast novinarstvu in zaposlenim na RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija bo vse vpletene še enkrat opozorilo, da takšno ravnanje ni dopustno. Ob tem vodstvo poudarja, da sporočila sodelavcev RTV Slovenija, ki jih objavljajo na spletnih omrežjih, ne izražajo stališč RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija

Zakaj je odziv vodstva problematičen

Prepričan sem, da je omenjena reakcija problematična iz več razlogov. Naj jih naštejem.

Prvič. Čeprav novinarka ni omenjena, odziv nesporno referira predvsem nanjo. Toda težava je v tem, da je ocena netočna: da gre za »objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS«, ne more držati, ker Kožarjeva plakatov ni povezala s stranko SDS. Je pa storila nekaj drugega: njihov nastop je postavila v kontekst splošne govorice sovraštva in »skrajne politike« v državi. Če vodstvo s »povezovanjem« meri na avtorstvo, je njegov očitek zaposleni podtaknjen in krivičen. Tega pač ni zapisala. Če s »povezovanjem« meri na opis stanja duha, pa je novinarkina ocena točna in zatorej ne more biti očitek.

Drugič. Vodstvo zahteva od svojih sodelavcev, da »ohranjajo dostojanstvo« tudi »v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih«, pri čemer se sklicuje na osebno integriteto, ki bo podlaga zaupanju v novinarja, kar menda povzroča »verjetje« osebi. Potem sledi za obljubljeno izpeljavo nenavaden sklep: če bo gledalec ali poslušalec verjel novinarki ali novinarju, bo zaupal tudi njihovim mnenjem v zasebnem življenju. Bizarno, kajti vodstvo bi moralo seveda dokazati ravno nasprotno, namreč zakaj bi neka izrečena resnica v zasebnem življenju ogrozila ugled novinarja in posledično hiše, ki ji pripada. No, kako naj bi zapisi na družbenih omrežjih, ki so javni, šteli za »zasebno življenje«, ni niti malo pojasnjeno, je pa po drugi strani zelo jasno, da je po naši ustavi pravica do zasebnosti izrecno varovana.

Tretjič. Pismo popolnoma zgreši smisel 21. člena »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki ga citira in na katerega se sklicuje. Ta nikakor ne regulira ravnanja zaposlenih v »zasebnem življenju«, temveč določa postopanje v primerih navzkrižnih osebnih interesov, pravic in dolžnosti, pri čemer ima v mislih, o čemer kasneje izčrpno govorijo dodani podčleni, se pravi navzkrižni interesi pri poslovnem in programskem sodelovanju, nastopanje in sodelovanje v konkurenčnih elektronskih medijih, komercialna dejavnost, finančno novinarstvo, prejemanje daril, nagrad in ugodnosti, politično, sindikalno in stanovsko dejavnost.

Kontekst citiranega člena zanesljivo ni, da bi lahko skozi njega izražanje stališč na Facebook profilu prepoznali za »politično delovanje« in še manj, da bi z njim bil dovoljen poseg v ustavno zajamčeno pravico do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Zdaj pa se zahteva vodstva bere ravno na tak način: pod pretvezo zaščite dobrega imena zavoda se bolj ali manj posredno opozarja, da »takšno ravnanje ni dopustno«, s čimer se korenito in nevarno posega v temeljne pravice zaposlenih.

Zasebno življenje Janeza Janše

Naj spomnim, da vodstvo po novem očitno zelo moti »zasebno življenje« svojih zaposlenih, veliko manj pa ga skrbi tisto pri Janezu Janši in njegovi stranki, kadar žali novinarje in urednike ter ne plačuje RTV prispevka – ali celo poziva k temu. Ko se je v predvolilnih soočenjih moral zagovarjati zaradi svojih poslanskih kandidatk, ki se navdušujejo nad neonacisti, je zamahnil z roko, češ da to ne more biti osrednja tema zanj, ki vendar rešuje Slovenijo – razen tega pa ima njegova kandidatka zelo majhno število sledilcev, je še dodal. In čeprav jih ima Špela Kožar še manj, je z zanj značilnimi dvojnimi vatli (eni zanj, drugi za vse ostale) takoj zahteval ukrepanje vodstva.

Še več, tudi po nastopu dr. Igorja Pribca in dr. Barbare Rajgelj v Odmevih na temo sovražnega govora ob velenjskih neonacističnih plakatov je včeraj nemudoma retvitnil žaljivo opazko, češ zakaj v studio goste, ki imajo psihične težave. Mar ni ravno to tista kultura, o kateri govori novinarka Špela Kožar?

Ta je nesporno javno opozorila na sovraštvo, ki ga širi njegova stranka – ki je ravnokar zmagala na volitvah – toda zdi se alarmantno, da vodstvo zavoda stopa na stran politikov, ki zganjajo hujskaštvo in pogrom proti novinarkam in novinarjem, in te dni ravno proti njej, namesto da bi jih poskušalo zaščititi. V omenjenem pismu o tem ne bomo našli niti besedice!

Odmevi Rajgelj psihične

Janševa ocena nastopa v Odmevih na teme velenjskih plakatov

Zakaj sovražnega govora ne preganjamo

Ob znova zbujenih pričakovanjih, da bo tokrat tožilstvo preganjalo velenjske storilce, bi se morali nehati slepiti: sovražnega govora ali spodbujanja k sovraštvu in nasilju v Sloveniji praktično ne preganjamo, na kar sem opozoril na več mestih. Zakaj? Kot že nakazano v primeru Cerarjevega (ne)odnosa do sovražnega govora, je težava z njim v Sloveniji sicer mnogo širša. Čeprav je njegov pregon generalni državni tožilec Drago Šketa uvrstil celo v svoj osebni program, nič ne kaže na izboljšavo stanja – 297. člen Kazenskega zakonika, ki je edina podlaga za tak pregon, je spisan in med kršitve javnega reda in miru umeščen tako katastrofalno, da bi nujno terjal spremembo. Še več, dikcija člena je radikalno nespretna do te mere, da se na njegovi podlagi slovenski tožilci lahko brez trohice sramu javno zaklinjajo, da sovražni govor po naši zakonodaji sploh ni kaznivo dejanje! Kar so tudi storili. Če ni, potem se res ne rabimo čuditi, zakaj ga ne preganjamo in ga tudi v tem primeru ne bomo, tudi če bodo storilce našli.

Ta člen sicer pravi, da se kaznuje tisti, ki »javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije«, a z bistvenim dodatkom, ki praktično nikoli ne more biti izpolnjen: da mora dejanje biti storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir. Seveda je ob nastopu izpolnitve tega pogoja praviloma že prepozno za pregon sovražnega govora, razen tega z njim nastopi druga kvalifikacija kaznivega dejanja.

V praksi to najbrž pomeni, da je pri nas uporaba nacističnih simbolov lahko le nekaznovana, k pregonu pa ne bo bistveno prispeval niti namen javnega spodbujanja sovraštva pri storilcu, saj je ta, kot rečeno, opremljen s skoraj nedosegljivimi in nesmiselnimi dodanimi zahtevami, o čemer smo se lahko nazadnje podučili v stališču Vrhovnega državnega stališča v zadevi Erlah. Naj spomnim: takrat za začetek pregona ni zadostovalo niti to, da je publicist – nepresenetljivo takrat še član SDS – neposredno predlagal streljanje beguncev na slovenski meji.

Še več politizacije, ne manj

Vodstvo RTV Slovenija je s svojim zadnjim javnim apelom prekoračilo mejo svojih pristojnosti in nedopustno poseglo v pravico do svobode izražanja svojih novinark in novinarjev. Tovrstna praksa lahko pripelje do številnim šikaniranj, internih ukorov »nepokornim« in posledično nagrajevanja »lojalnih« in neproblematičnih sodelavcev, dvojnih vatlov za nam všečne in nam nevšečne, obenem pa tudi spontanih in nespontanih ravnanj v skladu s političnim zahtevami, tudi pritiski in diskvalifikacijami, pred katerimi pa novinarji, najmanj v tem primeru, praviloma niso deležni zadostne zaščite delodajalca.

Na ta način v slovenski medijski prostor in še bolj prostor družbenih omrežij vedno bolj vdira in postaja legitimna moč brutalne politične diskvalifikacije in ne moč argumenta. Špela Kožar ni storila tega, kar ji je bilo očitano, obenem pa je na svojem Facebook profilu povedala nekaj, kar je res. Te vrste disciplinizacija z nevarnimi posegi v »zasebno življenje«, če znova uporabim dikcijo vodstva, lahko vodi le v eno smer: še večjo politizacijo javnega servisa.

Več:

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Katera stališča o beguncih ne pridejo v medije