::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Stranka Mira Cerarja se je odločila za nepričakovano, čeprav načeloma zelo dobrodošlo potezo: vse druge politične stranke je pozvala k »skupni akciji« in nanje naslovila poziv, da se odpovedo uporabi sovražnega govora. V pismo, opremljeno tudi s sloganom, ki so ga objavili 23. februarja, so zapisali nekaj alarmantnih ugotovitev:

Spoštovani,

sovražni govor v Sloveniji vedno bolj ogroža demokratično kulturo.

Pogosto že presega tisto mejo, ko bi ga lahko širša javnost učinkovito zavrnila kot nesprejemljivo govorico ter ga kritično preglasila. Danes ga je žal vse prepogosto slišati v javnem prostoru. Širi se izza političnih govorniških odrov, razkazuje na javnih dogodkih, zasledimo ga celo v javnih medijih.

Pri tem se moramo zavedati, da se sovražni govor vedno začne in konča pri posamezniku. Nekdo ga izreka, nekdo drug postane njegova žrtev – vse skupaj pa škodi celotni družbi. Zato se ga velja lotiti na obeh koncih, z osebnim prizadevanjem in s kolektivno akcijo.

Pozivam vas, da še posebej v času, ki bo zaradi dvojih letošnjih volitev gotovo močno družbeno občutljiv, storimo vse, da se vsaj s strani političnih strank in iz ust nas, političnih osebnosti, ne bo slišalo ne sovražnosti ne spodbujanja nestrpnosti.

S tem, ko bomo v naših javnih nastopih varovali človekovo dostojanstvo in spoštovali človekove pravice, bomo dokazali, da si nasproti stojimo kvečjemu kot politični tekmeci, ne pa kot sovražniki. In kar je še pomembneje, s tako držo bomo celotni družbi dali zgled višje politične kulture.

Predlagam, da se kot sopodpisniki pričujočega poziva tudi zavežemo, da bomo po letošnjih državnozborskih volitvah s skupno parlamentarno pobudo zastavili besedo za odločnejši sistemski in praktični spopad s sovražnim govorom.

Miro Cerar, predsednik Stranke modernega centra

Dejanja nenadnega zanimanja za fenomen sovražnega govora v domačem prostoru in brzdanja sovražne politične govorice v obliki nekakšnih zavez bi morali biti močno veseli, a ga precej izmaliči nekaj okoliščin, zaradi katerih bi kazalo biti vsaj malo skeptičen. Naj jih v nadaljevanju naštejem.

Cerar sovražni govor umolkne

Slogan in akcija stranke SMC: zaenkrat brez posebnega medijskega in političnega odziva

Sumljivost timinga

Že res, da stranki SMC zaenkrat ne moremo očitati kakšne posebne zlorabe v obliki sovražnega govora, toda nemogoče se je izogniti vtisu, da se zanj zanima šele ob izteku svojega mandata in celo izrecno za potrebe volitev. Zakaj ne prej? Se je v zadnjih tednih dogodilo kaj takšnega, kar bi lahko smiselno razumeli kot dober motiv za sprožitev tega političnega dejanja?

Ne, ni se zgodilo. Kar je pred nami, je zgolj čas tik pred intenzivnim novim volilnim spopadom. Je potemtakem mogoče, da se je ta tema prikradla v politično agendo bolj po pomoti in iz nekega drugega, manj iskrenega motiva?

Nedoločenost poziva

Apel ne omenja nobene tarče ali žrtve sovražnega govora. V tem smislu je povsem nekonkretiziran, abstrakten in podoben pozivu proti nasilju v družini, recimo, ki ne bi omenjal tistih, ki se jim nasilje dogaja, ali proti diskriminaciji, ne da bi omenjal diskriminirane.

Nakazani so izvajalci sovražnega govora in nestrpnosti, s prstom je pokazano na politike, sugeriran je kontekst prihajajočih parlamentarnih volitev. Toda abstraktnost apela je previsoka in ostaja zavita zgolj v floskule o dvigu politične kulture. S čimer je realna dimenzija učinkov minimizirana.

Zgodovina zanimanja za sovražni govor

Okoliščina, da se Cerar doslej ni kaj prida zanimal zanj, dodatno načenja verodostojnost poziva. Naj spomnim: bil sem med tistimi v Alternativni akademiji, ki so Cerarja na tiskovni konferenci javno pozivali, da protibegunski sovražni govor, skupaj s predsednikom Borutom Pahorjem, sploh obsodi – po njegovi eskalaciji jeseni 2015, ko so se stopnje sovraštva do beguncev in islama že nevarno dvigovale. Bilo je 3. novembra 2015:

“Po našem mnenju se po Sloveniji širijo sovraštvo, ksenofobija, nestrpnost, morda tudi rasizem … Slovenija je razklana na tiste, ki menijo, da je takšno stališče sprejemljivo, in tiste, ki verjamemo, da takšno stališče ni sprejemljivo. Ugotovili smo, da slovenski politični vrh glede teh vprašanj popolnoma molči, do te mere, da se nam zdi to popolnoma nesprejemljivo in po svoje zgovorno,” je k obsodbi sovražnega govora, “ki najeda slovensko identiteto in Slovence kot takšne”, pozval filozof Boris Vezjak.

Seveda molk ob sovražnem govoru drugih ni kakšno naključje: če si politik, pač staviš na priljubljenost pri čim večjem številu populacije, leve in desne. Tudi tiste, ki je dovzetna za sovraštvo in rada ceni njegove protagoniste.

Šele Šenčur

Ne le, da se Cerar in njegova stranka nista odzvala, temveč sta obmolčala ob sovražnem govoru, katerega kulminacijo je predstavljal sicer javnosti dobro znan tvit Sebastjana Erlaha avgusta 2015 z nakazano končno »rešitvijo«, tj. njihovemu streljanju na meji. Predsednika vlade in predsednika republike dolge mesece ni prepričala eksplozija sovraštva – vse do protibegunskih protestov v Šenčurju 20. februarja 2016. Torej kakih pet mesecev. Takrat je Cerar le javno ugotovil, da obstajata naraščujoči sovražni govor proti prebežnikom ter napadi na Islamsko skupnost v Sloveniji. V Delu so takrat zapisali:

Predsednik vlade Miro Cerar in predsednik državnega zbora Milan Brglez sta ljudi pozvala k mirnosti, strpnosti in k duhu solidarnosti ter duhu pomoči. »Ta vlada ni in nikoli ne bo podpirala nobene nestrpnosti, hujskanja in sovraštva, kot se dogaja v zadnjih dneh,« je dejal premier, nasprotovanje profesorjev v Kranju glede namestitve otrok pa je označil za nesprejemljivo.

Po drugi strani je Pahor v parlamentu ugotavljal, da moramo prisluhniti tudi drugačnim mnenjem – do beguncev. In pravici (!) do njega.  Z Darjo Matjašec sva 25. februarja 2016 na Cerarja in njegovo ministrico naslovila prošnjo po posredovanju ob protibegunski psihozi, ki se je odvijala na omenjeni kranjski gimnaziji glede namestitve mladoletnih prosilcev za azil – podpisalo jo je 2000 ljudi. Predsedniku vlade se nikoli ni ljubilo odgovoriti.

Irgl Erlah streljanje

Erlahov tvit, ki je jeseni 2015 sprožil  obsežne javne razprave in obsodbe sovražnega govora

Medijski (ne)interes za sovražni govor

Cerarjeva opisana akcija s sloganom »Naj sovražni govor obmolkne!« razen zapisa STA in Dela ni bila deležna večjega medijskega odmeva,  kar je sicer v popolnem sozvočju s siceršnjim popolnim nezanimanjem za problematiko sovražnega govora pri nas, ki ga diktirajo domači novinarji in uredniki. No, nekateri desni od njega dobesedno živijo – odpovedati se sovražnemu govoru bi zanje pomenilo zavračati kuro, ki nese zlata jajca.

Končno je medijska neodzivnost dobro dokumentirana tudi v preziru do dela Sveta za odziv na sovražni govor – razen s strani Janševih medijev, kjer je deležen ti. posebne obravnave.

Od kod vznik zanimanja?

Vse našteto nas napeljuje k resnim pomislekom o poštenih nagibih omenjene akcije. Predstavljajmo si za trenutek, da bi isti slogan, »Naj sovražni govor obmolkne!«, začela uporabljati Janez Janša in njegova SDS? Zato ni tako nedobrohotno verjeti, da je do nje prišlo bolj zaradi politične predvolilne taktike: ker desnica politično jaha na diskurzih nestrpnosti, diskriminacije, islamofobije in sovraštva, ki so vselej uspešni in učinkoviti, v primerjavi z njimi levosredinske stranke ali tiste, ki takih diskurzov ne želijo uporabiti, nimajo veliko možnosti. In zato omenjeni apeli nenadoma pridejo prav tudi strani SMC – ne iz iskrenih razlogov, temveč bolj iz pragmatičnih.

Janša proti politični korektnosti

Da je temu tako, najbrž vsaj posredno dokazuje govor Janeza Janše na akademiji svoje stranke na Brdu le nekaj dni pred tem. Ne želim reči, da obstaja vzročnoposledična povezava med obojim, a Cerarjevo kampanjsko gesto morda lažje razumemo tudi zaradi napovedi prvaka SDS, da se bo odpovedal politični korektnosti:

Tukaj, na tej točki je potrebno opustiti t. i. politično korektnost, ker ničesar ne prinese, prinese samo zablode, zaradi katerih je danes, kljub temu da gre gospodarstvu dobro, polovica Evrope v krizi, najbogatejše države so v krizi zaradi identitetnega vprašanja. Zaradi tega, ker imajo oni gripo, imamo prehlad tudi mi.

Mi smo prvič v tem času, odkar smo postali člani EU in NATO, upravičeno zaskrbljeni za usodo teh dveh asociacij. Ne zato, ker bi bili neki zunanji sovražniki vojaško tako močni, ne zato ker bi gospodarsko propadali, ker ne bi bili sposobni ustvarjati in prodajati izdelkov, ki gredo v promet na globalnem tržišču, ampak zato, ker se je zanemarjalo vprašanje nacionalne in skupne evropske identitete, ker se je nasedalo zgodbi o multikulturnosti, ki ni nikoli pod takšnimi pogoji nikjer zaživela, in ker se je začelo reagirati po tem, ko je bilo že marsikje pozno. Za Slovenijo še ni prepozno, je pa ključen čas za prebujanje.

Pregon sovražnega govora v praksi

Kako daleč bo šel Janša s svojo trumpovsko intonirano politično nekorektnostjo, ne vemo, lahko pa kar dobro slutimo iz dosedanje trudoma prehojene poti. Včasih se zdi, da prostora za več nekorektnosti več ni, a smo potem vedno znova presenečeni. Toda če obstaja kakšen napačen naslovnik Cerarjevega apela, potem je to on. Kar bi zlahka lahko dojeli kot še en dokaz prislovične politične naivnosti predsednika vlade.

Težava s sovražnim govorom v Sloveniji je sicer mnogo širša. Čeprav je njegov pregon generalni državni tožilec Drago Šketa uvrstil celo v svoj program, nič ne kaže na izboljšavo stanja. 297. člen Kazenskega zakonika je napisan in med kršitve javnega reda in miru umeščen tako katastrofalno, da bi nujno terjal spremembo. Še več, dikcija člena je tako nespretna, da se na njegovi podlagi slovenski tožilci zaklinjajo k temu, da sovražni govor po naši zakonodaji sploh ni kaznivo dejanje! Če ni, se res ne rabimo čuditi, zakaj ga ne preganjamo.

Etika javne besede?

Dokaz temu so tudi vsi opuščeni primeri sovražnega govora do beguncev, začenši z Erlahovim.  Apeli k molku v redu predvolilnih političnih gest nas pred njim ne bodo obvarovali. Niti nas ne bo Cerarjev minister za pravosodje Goran Klemenčič, ki je po šenčurskih dogodkih, kot beremo v Delu, »v razpravi pravilno opozoril, da ‘kazenska zakonodaja, delo policije in tožilstvo ne bodo rešili etike javne besede’, pri tem pa se mi zdi, da se tej odgovornosti, ki je v bistvu moralna, odrekamo vsi, tako politika kot mediji.«

Pravilno opozoril? Ne, tole je nepravilna napačna sled, red herring: ne govorimo o tem, kaj bomo storili s kulturo javne besede, temveč kako bomo sovražni govor preganjali. In to sta dve dovolj različni kategoriji. Slovensko tožilstvo, kot vemo, je že odločeno: ne bo ga. Za kar so odgovorni tudi Cerarjevi ministri. Še en razlog več, zakaj premierjev apel ne more kaj prida prepričati, pa naj se še tako trudimo z načelno pohvalo.

Več:

Miro Cerar je butl

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Skoraj 2000 razlogov za molk

Information

This entry was posted on 28/02/2018 by in mediji and tagged , , , .
%d bloggers like this: