»Kangler in Primc na prvo mesto postavljata družino, obljubljata številne finančne dodatke«, se glasi eden od naslovov ob združevanju moči predsednika stranke Glas za otroke in družine, Aleša Primca, in predsednika programskega sveta Nove ljudske stranke Slovenije (NLS), Franca Kanglerja.

Pustimo ob strani dejstvo, da je na ta način nastajajoča Združena desnica zgolj spretno kopirala povezovalno gesto treh levih strank pred volitvami leta 2014, Združeno levico. Očitno zgledi levice vlečejo tudi desno. Tudi nas ne rabi pretirano pritegniti, tako kot večine medijev, kako lahko takšne skupne dogovore sklepajo ne čelni možje v stranki, npr. predsednik in oba podpredsednika NLS, ampak »zgolj« predsednik programskega sveta, ki ga je odnesla mariborska ulica, sicer reden gost sodišč. Ki za nameček postane tudi »nominalno« prvo ime Združene desnice v tandemskem logotipu, zvenečem že kot kakšno ime odvetniške hiše: »Kangler & Primc«.

Čas je za družine

Ne, osredotočimo se na »programskost«, ki jo jamčita obe povezujoči se stranki. Od kod nenadno zanimanje programatorja Kanglerja za probleme družin in otroke?

Na tiskovni konferenci sta oba protagonista na veliko sledila znanemu geslu »Za otroke gre«: obljubljala sta po 3000 evrov vsaki mladi družini ob rojstvu otroka, 3000 evrov bi ji dali na leto za reševanje stanovanjskega problema do 29. leta starosti matere. In potem še 200 evrov univerzalnega letnega otroškega dodatka za vsakega otroka, nato bolniško nadomestilo za stare starše in podobno. Čas je, da dobimo vlado, ki na prvo mesto postavlja družine, je nujo po združevanju ocenil Primc.

Pričakovano, sicer, glede na dosedanjo že močno zlajnano agendo in retoriko njegove stranke.

Toda kaj pokažejo programi strank?

V tej perspektivi me je najbolj pritegnilo, kaj pokaže primerjava programov obeh povezanih strank. Predvsem z vidika socialne problematike, poudarjanja vrednote družine ali zanimanja za prihodnost naših otrok.

Rezultat je bil predvidljivo porazen. V programu stranke »Glas za otroke in družine« se izraz otrok skupaj z vsemi izpeljankami, torej v različnih opisih strankarskih rešitev in obljub, pojavi točno 41-krat. Beseda družina je navzoča 27-krat. Izraz ženska nastopa 12-krat. Končno izraz vera najdemo 9-krat.

V 37. točki okoli pet strani dolgega programa recimo beremo vrstice, tako značilne za islamofobični sovražni govor:

Vdor arabizacije in šeriatizacije v Slovenijo in Evropo pomeni kulturno, civilizacijsko in varnostno grožnjo. Dolžni smo zavarovati civilizacijski položaj žensk in otrok v Evropi ter zagotoviti njihovo varnost.

Potem sem poskušal ključne vrednostne usmeritve najti v programu Kanglerjeve in Vogrinove NLS. Rezultat je bil na koncu dramatičen, a po svoje predvidljiv: otroci se v njem ne omenjajo. Niti enkrat! Družina tudi ne. Niti enkrat! V programu jih ne zanimajo niti ženske. Niti enkrat! Končno je z rezultatom »nič« opremljeno tudi iskanje verskih pojmov. Nekompatibilnost po tej plati ne bi mogla biti večja.

Pravi razlog povezovanja?

Povedano je kar dober razlog za sklep, da se Združena desnica ne povezuje na podlagi sorodnih programskih idej ali točk. Ne povezuje jih niti potica, emblematični kampanjski označevalec, s katerim je Primc zaslovel ob svoji predsedniški kandidatinji Angelci Likovič. Ne, potica je kvečjemu povezala novinarje vseh vrst v njeni hiši in postavila na ogled domačo medijsko bedo.

Če se oboji nikakor ne povezujejo programsko, se očitno iz politične stiske. Čiste računice, pri kateri sploh ne gre za družine in tudi ne otroke. Ali všečnosti tistemu, čigar bližino ves čas čutijo kot sebi naklonjeno, zaradi česar mu vračajo ljubezen: Janezu Janši.

Za kaj jim gre osebno

Ampak bodimo malce bolj dobrohotni. Je morda treba slediti načelu »stranka so ljudje« in veliko zavzetost za družinske in v otroke usmerjene orientacije iskati v članih, ne pa le v programu? Poskusimo.

Prvak črne kronike in simbol domačega brezupnega pravosodnega sistema, vsaj v Mariboru, je bivši župan mesta ob Dravi, ki se mu je ljudstvo uprlo. Splošno znano je, komu je bila Kanglerjeva skrb namenjena v času njegovega razcveta. Novinarji so o tem večkrat muzajoče se pisali – potem, ko so se začele kazenske ovadbe odvijati na sodišču, skupaj z njimi pa tudi predvajanje prisluhov njemu in krogu dam in gospodičen iz nabora njegovih sodelavk.

»Poleg zelo intimnih pogovorov z najožjimi sodelavkami«, so zabeležili v Dnevniku, so v prisluhe ujeli še številne indice, ki so predstavljali podlago za sume storitev kaznivih dejanj. »Zaradi domnevno zelo intimne vsebine je sodišče med predvajanjem teh dokazov obravnavo zaprlo za javnost,« so na primer zapisali v Večeru.

Ja, tudi Kanglerju je šlo za dobrobit otrok in družin. Ni sicer jasno, čigavih. Politiki se radi sklicujejo na svobodo tiska takrat, ko gre za »resnico« političnih nasprotnikov, svoje lastne pa radi interpretirajo kot vdor v zasebnost. Z Združeno desnico se situacija spreminja za vse njene igralce: s tem, ko so za politično agendo razglasili družinske in otroške zadeve, jim javnost sme bolj intenzivno gledati pod prste in biti pozorna, če deklariranim vrednotnim opredelitvam res sledijo. Na kar opozarjajo številni profesorji novinarske etike, npr. Chris Frost v svoji knjigi »Journalism Ethis and Regulation«.

Zgledni očetje

Na predstavitvi Združene desnice se je kot star obraz, ki ne želi biti nov – ja, za takšnega bi se res težko prodajal – pred mikrofoni predstavil nekdanji župan Destrnika in poslanec SDS Franc Pukšič. Kasneje je, nekaj let nazaj, izstopil iz te stranke in prešel v SLS. Gre tudi njemu za otroke in družino?

Seveda. Javnost si ga je dobro zapomnila, sploh koprski župan, po epizodi s fizičnim pretepanjem odrasle hčerke: s tem dejanjem je v svojih krajih verjetno še bolj očvrstil podobo zglednega očeta.

Zgledni partnerji

Nova pridobitev Združene desnice je tudi Sonja Ramšak. Še nekaj let nazaj podpredsednica Janševe stranke. Tudi ona je plenila pozornost črnih kronik, saj ji je več kot tri leta grozil rubež in izselitev iz občinskega neprofitnega stanovanja v Celju, kjer je bila najemnica, a ga ni plačevala.

Pokazalo se je, da ji gre za družino: njen dolgoletni partner »naj bi bil vpleten v številne goljufije, zaradi česar so bili proti njemu sproženi že številni kazenski postopki. Od leta 1998 do leta 2010 naj bi bilo zoper njega podanih kar sedemnajst kazenskih pregonov zaradi goljufij.«

Zgledni intimisti

Pavel Rupar, nekdanji župan in poslanec, znova SDS, znan po »pregledu ženskih mednožij« med poslankami, je bil leta 2012 obsojen na leto dni zapora in plačilo 40.000 evrov denarne kazni. Zaradi zlorab v funkciji tržiškega župana.

Ni pa izpričano le njegovo ginekološko zanimanje za ženske, temveč tudi za družine. Rupar je hodil na sodišče tudi zato, ker je v enem od svojih stanovanj v Ljubljani verbalno in fizično obračunal s svojo intimno prijateljico, tedaj tudi podnajemnico. Mediji so pozorno spremljali limonadno serijo s sodišč, ki je pričakovano vsakič znova razkrila, da mu je šlo v življenju ves čas za družino in nenasilje. Kasneje je, skupaj s svojo ženo Marijo, izstopil iz SDS.

Janševa politična družina

V Združeni desnici omenjajo še nekaj možnih političnih akvizicij, npr. Saša Pečeta. Tistega, ki nikoli ne bi šel na kavo z istospolno usmerjeno ali temnopolto osebo. Toda že kratek panoramski sprehod med največjimi protagonisti Združene desnice nam pokaže, da povezovanje strank ne more biti utemeljeno na programski sorodnosti in tudi ne osebnostnih preferencah.

Že res, da gre morda za družino, ampak najbrž za Janševo politično družino. In tudi za to, da se nekdanji odpadniki, kleni sinovi in hčere, na zadnja vrata vračajo domov, k svojemu političnemu očetu. Morda res ne le zaradi ljubezni do njega, ampak predvsem zaradi nostalgije in tiste neponovljive čarobnosti, ki jo v naši državi predstavlja komoditeta politične funkcije, ki jim brez prvaka SDS nikoli več ne bo dosegljiva.

Več:

Ko gre za potico, gre za nekaj drugega

Za murgelske služabnice gre