Primčev stoodstotni kolektivni samomor

“Vodstvo stranke Glas za otroke in družine je na korespondenčni seji sprejelo sklep, da odstopajo od volitev v vseh volilnih enotah in prosijo svoje volivce, da volijo SDS ali kakšno drugo pomladno stranko, ki lahko pride v državni zbor,” poroča Reporter. Sklep je v soboto sprejel izvršilni odbor, v torek pa še svet stranke.

Način, na katerega se je dober teden pred volitvami odločil Aleš Primc za radikalno potezo, resda po slabih anketnih rezultatih in debaklu pri vlaganju list kandidatov, je utemeljen nenavadno radikalno:

»Moja odgovornost je, da vas in naših idej ne vodim v kolektivni samomor. Zmaga ali poraz sta najprej v glavi.«

Primc svoj katastrofizem utemeljuje kot kakšen antiguru: če vodje kultov vodijo svoje podanike v samomor in jih k temu nagovarjajo, saj vendar prihaja konec sveta, jih on pred njim rešuje. Z božjo pomočjo.

Primc odstopa

Janšev Politikis o državotvorni drži

Ne samo, da je stranka Glas za otroke in družine po vsem slišanem pozabila povprašati za mnenje »koalicijskega« Franca Kanglerja in njegovo stranko, osmoljene se počutijo tudi nekateri kandidati za poslanke in poslance na listi Združene desnice, ki so vendarle računali na preboj in žrtvovali svoj denar za kampanjo. Predvsem taki, ki so že odpadniki stranke SDS, jezni in užaljeni, zato jim prav nič ni všeč poziv, da bi morali glasovati za Janšo.

Da je bila Združena desnica tako ali drugače projekt, povezan z Janšo, smo že ugotavljali. Če je Primc uvidel, da nimajo možnosti za preboj v parlament, pa pri njem ni prevladala dominantna logika neparlamentarnih strank, ki se borijo za en volilni procent, ki bi jim omogočil lagodno življenje zaradi financiranje iz državne malhe in morda vnovični poskus na naslednjih volitvah.

Ne, zmagala je, seveda ne nepričakovano, ideja lojalnosti stranki SDS, s tem pa odstop od kolektivnega samomora zato, da bi se podprlo edinega pravega liderja v državi – seveda v Primčevih očeh. Slednji poskuša zdaj sebe prikazati kot heroja, ki rešuje življenja in kapitana, ki bo rešil potapljajočo se barko s tem, da bo potnike pretovoril na večjo, prijateljsko.

Primc 100 odstotkov

Primc o svojih sto odstotkih na volitvah (Žurnal24)

Če Reporter piše o tem, da je takšno odločitev sprejel po dogovoru z vodjem opozicije, je to še najmanj presenetljivo. Pozoren bralec Janševih misli na socialnih omrežij je lahko že v zadnjem mesecu ali dveh opazil, da se ta ni več trudil reklamirati »svojih« strank, ki tako ali drugače figurirajo kot satelitske, ampak je obrnil ploščo, saj je najbrž ugotovil, da mu lahko odžirajo prepotrebne glasove v finišu volilne tekme.

Primc posvetoval Janša odstop

Reporter o posvetu med Primcem in Janšo

Vsaj glede Primca se bo po apelu nekaj glasov neposredno prekanaliziramo k tistemu, ki si tega močno želi, a je sam računal na bistveno več od tega. A še vedno manj od Primca, polnega parol o tem, da bo na volitvah zmagal s stoodstotno podporo in postal premier.

Od stoodstotno zmage na volitvah do stoodstotnega samomora je pa točno vseh sto odstotkov. Celo v Sloveniji se redko zgodi, da bi se nekdo za toliko bahal in posledično tako padel. Z božjo pomočjo.

Več:

Združena desnica in njen »Za družino gre«. Očitno Janševo

Primc zmaga Bog Demokracija

V intervjuju za Demokracijo: priprave na zmago

Združena desnica in njen »Za družino gre«. Očitno Janševo

»Kangler in Primc na prvo mesto postavljata družino, obljubljata številne finančne dodatke«, se glasi eden od naslovov ob združevanju moči predsednika stranke Glas za otroke in družine, Aleša Primca, in predsednika programskega sveta Nove ljudske stranke Slovenije (NLS), Franca Kanglerja.

Pustimo ob strani dejstvo, da je na ta način nastajajoča Združena desnica zgolj spretno kopirala povezovalno gesto treh levih strank pred volitvami leta 2014, Združeno levico. Očitno zgledi levice vlečejo tudi desno. Tudi nas ne rabi pretirano pritegniti, tako kot večine medijev, kako lahko takšne skupne dogovore sklepajo ne čelni možje v stranki, npr. predsednik in oba podpredsednika NLS, ampak »zgolj« predsednik programskega sveta, ki ga je odnesla mariborska ulica, sicer reden gost sodišč. Ki za nameček postane tudi »nominalno« prvo ime Združene desnice v tandemskem logotipu, zvenečem že kot kakšno ime odvetniške hiše: »Kangler & Primc«.

Kangler Primc rtv napis

Aleš Primc med pojasnjevanjem logotipskih zadevščin na dogodku

Čas je za družine

Ne, osredotočimo se na »programskost«, ki jo jamčita obe povezujoči se stranki. Od kod nenadno zanimanje programatorja Kanglerja za probleme družin in otroke?

Na tiskovni konferenci sta oba protagonista na veliko sledila znanemu geslu »Za otroke gre«: obljubljala sta po 3000 evrov vsaki mladi družini ob rojstvu otroka, 3000 evrov bi ji dali na leto za reševanje stanovanjskega problema do 29. leta starosti matere. In potem še 200 evrov univerzalnega letnega otroškega dodatka za vsakega otroka, nato bolniško nadomestilo za stare starše in podobno. Čas je, da dobimo vlado, ki na prvo mesto postavlja družine, je nujo po združevanju ocenil Primc.

Pričakovano, sicer, glede na dosedanjo že močno zlajnano agendo in retoriko njegove stranke.

Toda kaj pokažejo programi strank?

V tej perspektivi me je najbolj pritegnilo, kaj pokaže primerjava programov obeh povezanih strank. Predvsem z vidika socialne problematike, poudarjanja vrednote družine ali zanimanja za prihodnost naših otrok.

Rezultat je bil predvidljivo porazen. V programu stranke »Glas za otroke in družine« se izraz otrok skupaj z vsemi izpeljankami, torej v različnih opisih strankarskih rešitev in obljub, pojavi točno 41-krat. Beseda družina je navzoča 27-krat. Izraz ženska nastopa 12-krat. Končno izraz vera najdemo 9-krat.

V 37. točki okoli pet strani dolgega programa recimo beremo vrstice, tako značilne za islamofobični sovražni govor:

Vdor arabizacije in šeriatizacije v Slovenijo in Evropo pomeni kulturno, civilizacijsko in varnostno grožnjo. Dolžni smo zavarovati civilizacijski položaj žensk in otrok v Evropi ter zagotoviti njihovo varnost.

Potem sem poskušal ključne vrednostne usmeritve najti v programu Kanglerjeve in Vogrinove NLS. Rezultat je bil na koncu dramatičen, a po svoje predvidljiv: otroci se v njem ne omenjajo. Niti enkrat! Družina tudi ne. Niti enkrat! V programu jih ne zanimajo niti ženske. Niti enkrat! Končno je z rezultatom »nič« opremljeno tudi iskanje verskih pojmov. Nekompatibilnost po tej plati ne bi mogla biti večja.

Pravi razlog povezovanja?

Povedano je kar dober razlog za sklep, da se Združena desnica ne povezuje na podlagi sorodnih programskih idej ali točk. Ne povezuje jih niti potica, emblematični kampanjski označevalec, s katerim je Primc zaslovel ob svoji predsedniški kandidatinji Angelci Likovič. Ne, potica je kvečjemu povezala novinarje vseh vrst v njeni hiši in postavila na ogled domačo medijsko bedo.

Če se oboji nikakor ne povezujejo programsko, se očitno iz politične stiske. Čiste računice, pri kateri sploh ne gre za družine in tudi ne otroke. Ali všečnosti tistemu, čigar bližino ves čas čutijo kot sebi naklonjeno, zaradi česar mu vračajo ljubezen: Janezu Janši.

Za kaj jim gre osebno

Ampak bodimo malce bolj dobrohotni. Je morda treba slediti načelu »stranka so ljudje« in veliko zavzetost za družinske in v otroke usmerjene orientacije iskati v članih, ne pa le v programu? Poskusimo.

Prvak črne kronike in simbol domačega brezupnega pravosodnega sistema, vsaj v Mariboru, je bivši župan mesta ob Dravi, ki se mu je ljudstvo uprlo. Splošno znano je, komu je bila Kanglerjeva skrb namenjena v času njegovega razcveta. Novinarji so o tem večkrat muzajoče se pisali – potem, ko so se začele kazenske ovadbe odvijati na sodišču, skupaj z njimi pa tudi predvajanje prisluhov njemu in krogu dam in gospodičen iz nabora njegovih sodelavk.

»Poleg zelo intimnih pogovorov z najožjimi sodelavkami«, so zabeležili v Dnevniku, so v prisluhe ujeli še številne indice, ki so predstavljali podlago za sume storitev kaznivih dejanj. »Zaradi domnevno zelo intimne vsebine je sodišče med predvajanjem teh dokazov obravnavo zaprlo za javnost,« so na primer zapisali v Večeru.

Ja, tudi Kanglerju je šlo za dobrobit otrok in družin. Ni sicer jasno, čigavih. Politiki se radi sklicujejo na svobodo tiska takrat, ko gre za »resnico« političnih nasprotnikov, svoje lastne pa radi interpretirajo kot vdor v zasebnost. Z Združeno desnico se situacija spreminja za vse njene igralce: s tem, ko so za politično agendo razglasili družinske in otroške zadeve, jim javnost sme bolj intenzivno gledati pod prste in biti pozorna, če deklariranim vrednotnim opredelitvam res sledijo. Na kar opozarjajo številni profesorji novinarske etike, npr. Chris Frost v svoji knjigi »Journalism Ethis and Regulation«.

Zgledni očetje

Na predstavitvi Združene desnice se je kot star obraz, ki ne želi biti nov – ja, za takšnega bi se res težko prodajal – pred mikrofoni predstavil nekdanji župan Destrnika in poslanec SDS Franc Pukšič. Kasneje je, nekaj let nazaj, izstopil iz te stranke in prešel v SLS. Gre tudi njemu za otroke in družino?

Seveda. Javnost si ga je dobro zapomnila, sploh koprski župan, po epizodi s fizičnim pretepanjem odrasle hčerke: s tem dejanjem je v svojih krajih verjetno še bolj očvrstil podobo zglednega očeta.

Pukšič tepel Popovič

Župana nad župana: kdo tepe in kdo ne tepe svojih hčera pred množico

Zgledni partnerji

Nova pridobitev Združene desnice je tudi Sonja Ramšak. Še nekaj let nazaj podpredsednica Janševe stranke. Tudi ona je plenila pozornost črnih kronik, saj ji je več kot tri leta grozil rubež in izselitev iz občinskega neprofitnega stanovanja v Celju, kjer je bila najemnica, a ga ni plačevala.

Pokazalo se je, da ji gre za družino: njen dolgoletni partner »naj bi bil vpleten v številne goljufije, zaradi česar so bili proti njemu sproženi že številni kazenski postopki. Od leta 1998 do leta 2010 naj bi bilo zoper njega podanih kar sedemnajst kazenskih pregonov zaradi goljufij.«

Zgledni intimisti

Pavel Rupar, nekdanji župan in poslanec, znova SDS, znan po »pregledu ženskih mednožij« med poslankami, je bil leta 2012 obsojen na leto dni zapora in plačilo 40.000 evrov denarne kazni. Zaradi zlorab v funkciji tržiškega župana.

Ni pa izpričano le njegovo ginekološko zanimanje za ženske, temveč tudi za družine. Rupar je hodil na sodišče tudi zato, ker je v enem od svojih stanovanj v Ljubljani verbalno in fizično obračunal s svojo intimno prijateljico, tedaj tudi podnajemnico. Mediji so pozorno spremljali limonadno serijo s sodišč, ki je pričakovano vsakič znova razkrila, da mu je šlo v življenju ves čas za družino in nenasilje. Kasneje je, skupaj s svojo ženo Marijo, izstopil iz SDS.

Rupar Dnevnik intimna

Dnevnikova črna kronika: iz serije o porivanju brez kondomov na vrhniškem okrajnem sodišču

Janševa politična družina

V Združeni desnici omenjajo še nekaj možnih političnih akvizicij, npr. Saša Pečeta. Tistega, ki nikoli ne bi šel na kavo z istospolno usmerjeno ali temnopolto osebo. Toda že kratek panoramski sprehod med največjimi protagonisti Združene desnice nam pokaže, da povezovanje strank ne more biti utemeljeno na programski sorodnosti in tudi ne osebnostnih preferencah.

Že res, da gre morda za družino, ampak najbrž za Janševo politično družino. In tudi za to, da se nekdanji odpadniki, kleni sinovi in hčere, na zadnja vrata vračajo domov, k svojemu političnemu očetu. Morda res ne le zaradi ljubezni do njega, ampak predvsem zaradi nostalgije in tiste neponovljive čarobnosti, ki jo v naši državi predstavlja komoditeta politične funkcije, ki jim brez prvaka SDS nikoli več ne bo dosegljiva.

Več:

Ko gre za potico, gre za nekaj drugega

Za murgelske služabnice gre

 

Za murgelske služabnice gre

Ko vam nacionalka v kar dveh informativnih oddajah zapored, v osrednjem Dnevniku (5.5.) in nato še v Odmevih, streže z Alešem Primcem pred Državnim zborom, potem se velja vprašati po njenih pravih, tako često zanikanih intencah.

Primc dnevnik Šavor rtv

Ne, to pot ni šlo za otroke. Šlo je za nekaj drugega. Ne glede na to, kaj si mislimo o dejanju Milana Brgleza, ki je zaustavil referendumsko pobudo predstavnikov sindikata delavcev migrantov in jim sporočil, da ne bo, upoštevaje ustavno utemeljene razloge, določil koledarskega roka za zbiranje referendumskih podpisov, je televizijska prezentacija protestnega shoda Odbora 2014 pred parlamentom, kjer se je po podatku iste TV Slovenija zbralo okoli 300 ljudi, pretiravala v obsegu in še čem.

Pustimo ob strani dejstvo, da je šlo dejansko za politični zbor »vztrajnikov«, kot sebi pravijo, političnega kroga Janeza Janše torej, ki sicer redno gostuje pred slovenskimi sodišči. Tudi ne gre za skrb suspenza volje tistih, ki so nabrali 2500 podpisov in zahtevali razpis roka za zbiranje 40.000 podpisov pod referendumsko pobudo. Ko se je pred kamero pojavil Aleš Primc, podpisan kot »Koalicija za otroke gre« in spregovoril kot ustanovnopravni ekspert, je bilo razlogov za čudenje že toliko, da ga lahko ustavi le še zelo partikularna hermenevtika. Če pomislimo, da je šlo za prvi prispevek sploh v Dnevniku in začetne minute v njem, se je vtis nesorazmernosti in vdoru Odbora 2014 pred teve ekrane še okrepil.

Ne le to, s tako rekoč javljanjem v živo se je kot novinarka na vklopu oglasila Tea Šavor. Čisto naključje verjetno, toda zanjo so lani pri Mladini v članku o trivializaciji TV Slovenije zapisali:

Tea Šavor je leta 2006 kandidirala na listi SDS za občinski svet občine Šmartno pri Litiji. Za izvolitev ji je zmanjkalo nekaj glasov, občinska svetnica je postala leta 2008, po smrti svetnika Jožeta Verbajsa. Politično funkcijo je opravljala do izteka mandata leta 2010. Ni tako narobe, da je bila novinarka nekoč mestna svetnica SDS, danes ni članica stranke, politično avanturo ji lahko tudi oprostimo.

Šavor odbo 2014

V Odmevih z Igorjem E. Bergantom dve uri kasneje so vajo z veseljem spet ponovili: znova prvi prispevek v njih, znova dodane scene z zborovanja Odbora 2014 pred parlamentom z vso zimzeleno folkloristiko o udbomafiji na transparentih, pa spet posnetki izjav Aleša Primca, Zvonka Černača in drugih. In nato seveda izbrana gostja, ki je imela – nekam uredniško pričakovano – stališče v sozvočju z Janševimi protestniki. Proti izpostavljenim pravnikom te dni, proti Brglezu.

Presenetilo je edino, da ne v Dnevniku in ne Odmevih niso reproducirali Primčevega izjave o tem, da naš parlament vodi fašist, kar so vendarle storili na MMC RTV Slovenija:

“To je fašistična poteza, s katero se odteguje pravica ljudstvu, da bi sodelovalo v zakonodajnem postopku,” je dodal, ki je dejal, da so se danes zbrali zato, da ga opozorijo, da si ne želijo “fašista za predsednika DZ-ja”.

Zadrego, ki smo ji priča, je treba vendarle globinsko razumeti. Čeprav se zadnja leta največkrat pogovarjamo o ti. Janševem faktorju vpliva na RTV Slovenija, pa tisti, ki takšen faktor vpliva precizno meri, še vedno ni zadovoljen.

Zato občasno Ljerki Bizilj kot direktorici pošlje ne preveč nežno ljubezensko sporočilo, da je še zmerom ‘murgelska služabnica’. Kot v spodnjem tvitu, nekaj dni nazaj. Za njih gre, morda. Za anticipacijo zadovoljstva gospodarja, dialektiko medijske predanosti in strahu. Ja, potreben bo še en novinarski napor, encore un effort.

Janša Ljerka Bizilj Murgle tvit

Primc o demokratičnem projektu medijske hiše

Aleš Primc v Časniku.si in Demokraciji o Janševem pogumnem demokratičnem projektu medijske zadruge, ki bo zaživela jeseni:

Janševa poteza je pogumna. Prihaja s strani enega redkih ljudi nelevičarskega dela družbe, ki je, upajmo, sposoben dovolj mobilizacijskega potenciala, da tak projekt izpelje. Janševa ideja medijske hiše je demokratična. Ne zanaša se na nekaj velikih financerjev doma ali iz tujine, ki bi z milijoni prišli, postavili in potem vse diktirali. Tak medij bi slej ko prej postal isti kot vsi ostali. POP TV ima konzervativne ameriške lastnike, Planet TV je kupil konzervativen Grk, velik solastnik Dnevnika je domnevno katoliška Styria (Styria je bila tudi lastnica propadlega Žurnala), pa se izvor tujega kapitala prav nič ne odraža v prispevkih teh medijev.

Janša se je odločil povabiti k solastništvu nove medijske hiše kar se da veliko množico ljudi. Vse, ki mislijo, da slovenski prostor potrebuje novo televizijo, radio in spletni portal. V osnovi gre za zadružno idejo. Predlaga, da se združijo majhni in šibki ter povezani skupaj naredijo nekaj dobrega zase, družbo in državo.

Seveda so pasti, ki jih bo moral ta projekt preskočiti. Kje jih pa ni?

Pred dobrim tednom sem se pogovarjal z novinarko nemškega Die Welt. Beseda je nanesla tudi na medije. Ko sem ji predstavil našo medijsko krajino, je kot nekaj samoumevnega vprašala: »Ja, zakaj pa ne naredite svojih medijev?« Za človeka iz demokratičnega sveta povsem samoumevno, za mnoge »neodvisne« novinarje in urednike največjih medijev, ki jim je resnična svoboda španska vas, pa nekaj nezaslišanega.

Jaz sem se odločil. Pripravljen sem pomagati.

Primc Janša medijska hiša Demokracija