Ko gre za potico, gre za nekaj drugega

Kako spraviš v neko zasebno hišo v Grosupljem bistveno več novinarjev kot na resen javni dogodek o novinarskih dilemah? Zelo preprosto, potrebuješ potico, in še nekoga:

Angelca Likovič je svoje protikandidate s preteklih predsedniških volitev povabila na potico. Druženje je potekalo v sproščenem vzdušju, vsi povabljeni pa so pohvalili tako potico kot gesto gostiteljice.

In res, odvila se je absolutna domačijska bizarnost, ki je imela samo en finalni namen: opraviti novinarsko voajersko vlogo v imenu radovednosti množic in zapolniti medijski prostor z rumenilom, na veliko veselje vseh povabljenih politikov. Ni boljšega zanje kot nekaj ur brezplačnega, vsebinsko neobveznega sončenja v soju medijskih žarometov.

Dokaz temu je preprost: ko si ogledate preštevilne reportaže z dogodka, vključujoč javni servis RTV Slovenija, je edina paleta vprašanj navzočim predsedniškim kandidatom v minulih volitvah bila ubrana takole: »Je bila potica dobra?«; »Katera vrsta potice je bila najboljša?«; »Kakšna je bila gibanica?«

In odgovor aktualnega predsednika republike? Da se mu zdi Angelčina res dobra, ker je vsebovala alkohol! No, pred leti je potica že postala sinonim za politično zlorabo v podobi evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, oblečenega v kuharja in nekoga, ki zna pripravljati recepte. Prispevek je postal med drugim znan po tem, da je do solz nasmejal voditeljico dnevnika TV Slovenija, Jeleno Aščić, med prebiranjem vesti.

Ne, tokrat seveda sploh ni »šlo za potico«,  tudi prej ne, temveč za spretno akcijo Aleša Primca, predsednika stranke Glas za otroke in družino, ki je v hiši gospe Likovič, kandidatke njegove stranke za predsednico republike, odigral vlogo piarovca, šefa protokola, ki na ulici pobira in usmerja gostje in goste, ter končno strežnika. No, ni šlo le zanj, temveč za spretno poziranje sedanjih politikov, v obojestransko politično-novinarsko zadovoljstvo. Kjer so se vsi morali pretvarjati, kako pomembna so za usodo naroda njihova popoldanska druženja ob čaju in orehovi ali pehtranovi potički. No, šlo je tudi za nekaj agende o slovenstvu in skrbi za to, v katerem jeziku bo nekoč potekal jok:

Gostiteljica je povabljene najprej sprejela v dnevni sobi, sledila pa je pogostitev v jedilnici. Gostom, ki vsi ostajajo dejavni, medtem ko je sama v pokoju, je zaželela “ogromno moči, ki jo boste potrebovali v naslednjih letih, veliko poguma, odločnosti in složnosti”. Ob tem je izrazila tudi željo, “da se bodo čez 20 let po lepi Sloveniji smejali in jokali slovenski otroci”. Svoje goste je pozvala: “Delajte na tem. Večja pomoč otrokom, družinam, mladim, da bodo dobili službe, da ne bodo šli v tujino, da bodo lahko imeli otroke.”

Ja, za slovenske otroke gre. Oziroma za Glas za otroke in družino. Še pred tem pa za predvidljivi stupidarij in vodljivost slovenskega novinarstva, ki so ga Primc na eni in drugi politiki na drugi že dodobra preučili. Nič čudnega, da so nam na pol obljubili, da bi poslej vsak kandidat lahko organiziral nekaj podobnega in da bodo potičke postale redni mesečni obrok. Potice in iger!

Več:

Kuhar Peterle in izbruhi smeha