Ko gre za potico, gre za nekaj drugega

Kako spraviš v neko zasebno hišo v Grosupljem bistveno več novinarjev kot na resen javni dogodek o novinarskih dilemah? Zelo preprosto, potrebuješ potico, in še nekoga:

Angelca Likovič je svoje protikandidate s preteklih predsedniških volitev povabila na potico. Druženje je potekalo v sproščenem vzdušju, vsi povabljeni pa so pohvalili tako potico kot gesto gostiteljice.

In res, odvila se je absolutna domačijska bizarnost, ki je imela samo en finalni namen: opraviti novinarsko voajersko vlogo v imenu radovednosti množic in zapolniti medijski prostor z rumenilom, na veliko veselje vseh povabljenih politikov. Ni boljšega zanje kot nekaj ur brezplačnega, vsebinsko neobveznega sončenja v soju medijskih žarometov.

Angelca za potico gre

RTV Slovenija s svojim prispevkom v osrednjem dnevniku in na MMC RTV

Dokaz temu je preprost: ko si ogledate preštevilne reportaže z dogodka, vključujoč javni servis RTV Slovenija, je edina paleta vprašanj navzočim predsedniškim kandidatom v minulih volitvah bila ubrana takole: »Je bila potica dobra?«; »Katera vrsta potice je bila najboljša?«; »Kakšna je bila gibanica?«

In odgovor aktualnega predsednika republike? Da se mu zdi Angelčina res dobra, ker je vsebovala alkohol! No, pred leti je potica že postala sinonim za politično zlorabo v podobi evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, oblečenega v kuharja in nekoga, ki zna pripravljati recepte. Prispevek je postal med drugim znan po tem, da je do solz nasmejal voditeljico dnevnika TV Slovenija, Jeleno Aščić, med prebiranjem vesti.

Ne, tokrat seveda sploh ni »šlo za potico«,  tudi prej ne, temveč za spretno akcijo Aleša Primca, predsednika stranke Glas za otroke in družino, ki je v hiši gospe Likovič, kandidatke njegove stranke za predsednico republike, odigral vlogo piarovca, šefa protokola, ki na ulici pobira in usmerja gostje in goste, ter končno strežnika. No, ni šlo le zanj, temveč za spretno poziranje sedanjih politikov, v obojestransko politično-novinarsko zadovoljstvo. Kjer so se vsi morali pretvarjati, kako pomembna so za usodo naroda njihova popoldanska druženja ob čaju in orehovi ali pehtranovi potički. No, šlo je tudi za nekaj agende o slovenstvu in skrbi za to, v katerem jeziku bo nekoč potekal jok:

Gostiteljica je povabljene najprej sprejela v dnevni sobi, sledila pa je pogostitev v jedilnici. Gostom, ki vsi ostajajo dejavni, medtem ko je sama v pokoju, je zaželela “ogromno moči, ki jo boste potrebovali v naslednjih letih, veliko poguma, odločnosti in složnosti”. Ob tem je izrazila tudi željo, “da se bodo čez 20 let po lepi Sloveniji smejali in jokali slovenski otroci”. Svoje goste je pozvala: “Delajte na tem. Večja pomoč otrokom, družinam, mladim, da bodo dobili službe, da ne bodo šli v tujino, da bodo lahko imeli otroke.”

Ja, za slovenske otroke gre. Oziroma za Glas za otroke in družino. Še pred tem pa za predvidljivi stupidarij in vodljivost slovenskega novinarstva, ki so ga Primc na eni in drugi politiki na drugi že dodobra preučili. Nič čudnega, da so nam na pol obljubili, da bi poslej vsak kandidat lahko organiziral nekaj podobnega in da bodo potičke postale redni mesečni obrok. Potice in iger!

Več:

Kuhar Peterle in izbruhi smeha

Angelca 24ur

Zgolj eden od mnogih prispevkov iz Angelčine hiše: potica kot ime za praznost slovenskega novinarstva

Pahor Angelca potica

Ko Pahor razkrije skrivnost Angelčine potice. Ljubljanski Dnevnik.

Tarča proti ustavi: kako je RTV hiša proizvedla množični odpor

Včerajšnja nacionalkina Tarča bo verjetno odšla v anale kot najboljša stvar, ki se je zgodila javni radioteleviziji v zadnjih letih. Vsaj upam v to smer.

Zakaj? Ne pomnim, da bi toliko novinark in novinarjev iz iste hiše ob enem konceptualno in programsko najslabših dosežkov javnega servisa v zadnjih letih bilo pripravljenih javno reči tisti »Dovolj je bilo« –  zaenkrat vsaj na socialnih omrežjih. In to že v času predvajanja oddaje in brez zelo običajnega omahovanja. Nekateri so to storili z vnaprejšnjim opozorilom nekaj dni pred tem, npr. novinarka Eugenija Carl. In res ni bila edina.

Kaj takšnega pred leti res ni bilo običajno. Če bi bilo, na referendumu ne bi kar dvakrat potrdili Grimsovega zakona o RTV. Ki je že zmerom v veljavi. Kot da bi prihajalo do točke preloma, ki lahko povzroči revolt. Med njimi so, nepričakovano, v zadnjem letu ali več glasnejše predstavnice ženskega spola. Kar s temo zadnje Tarče ni neposredno povezano, a je morda pomagalo, da se je sodu lažje izbilo dno.

tarca-splav

Proti voditeljici Vidi Petrovčič nimam nič osebnega: pred leti sem jo branil, ko sta SDS in Nova Slovenija harala po RTV – bilo je dovolj, da je prišla čisto mimogrede v nemilost ministra Andreja Bajuka, pa so jo čez noč pospravili kot dolgoletno gospodarsko komentatorko. Da še danes vodi oddaje, kot je Tarča in razprave o splavu, je s tem povezano.

Ne vem, kdo je izbiral temo in goste, vem pa, kdo je za to polomijo odgovoren. Petrovčičeva za izvedbo in vodenje deplasirane razprave o abortusu, za vse ostalo pa tisti, ki jim odgovornost pritiče po funkciji: začnimo pri Ljerki Bizilj in Jadranki Rebernik. Če sem napisal, da je šlo za enega najslabših dosežkov, je to najbrže neroden understatement: s samo izbiro teme je, upoštevajoč družbene kontekste, nacionalka nesporno poskrbela za zanikanje ene najpomembnejših pravnih in civilizacijskih pravic žensk – s tem, ko je  do pravice do splava zgolj zaradi ulične akcije objektivno nepomembnega zavoda pomagala pod pretvezo javne razprave širiti dvom. Kaj je naslednja scena, kateri novi ulični event jih bo spet prepričal, da ustavne pravice niso samoumevne?

Problem že v naslovu

Že sam naslov  – »Splav – kdaj se začne življenje?« – je obetal promocijo nerazumevanja, saj je v njem že bila previdno nakazana agenda pro-life ideologov in zagovornikov odprave splava. Argument, da je začetek življenja lociran, kot so dejali, v nič manj kot nastanek jajčeca, je namreč njihov. Pričakovali bi seveda, da zagovorniki vendarle verjamejo, da je trenutek življenja trenutek oploditve. A so to pot naredili hudo regresijo – iste vrste, kot je nacionalkina izbira naslova Tarče, značilna za pro-life zagovornike. Resna strokovna debata je moralnoetična ali pravna in so skoraj vedno začne nekje drugje, onstran biologije: pri razpravi o tem, kdaj zarodek postane oseba. Za nameček so jo nadomestila, dobesedno, še tviteraška enovrstična instantna modrovanja na ekranu, s katerimi so opremljali celoten potek pogovora v studiu.

tarca-splav-scena

Da splav kot prekinitev nosečnosti s posledico smrti zarodka ali ploda v Tarči ni niti poskušal biti strokovno obravnavan, v nobenem smislu, je bilo razvidno že iz izbire gostov in navedenega motiva, zakaj so razpravo sploh uvrstili v program. Da ločimo več vrst splava, od spontanega (neizzvanega) brez zdravniškega ali drugega posega, kar je lahko biološki mehanizem za uničenje poškodovanega zarodka, pač nismo slišali. Tudi ne zelo veliko o drugih umetnih prekinitvah nosečnosti ne, čeprav sta bila v studiu dva ginekologa. Še manj o paleti vseh možnih razlogov po odločitvi za splav: zdravstvenih (ko nosečnost in morebitni plod ogrožata življenje ali fizično oziroma psihično zdravje nosečnice), evgeničnih (pričakovanje hudih prirojenih napaka pri otroku, zaradi dednih bolezni ali poškodb), moralnih in etičnih (kadar je nosečnost nastala iz določenega kaznivega dejanja, npr. posilstva. No, bodimo pošteni, ena izjema je le bila: ko je ena izmed udeleženk, Angelca Likovič, nadvse modro zaključila, da bi posiljena ženska morala biti srečna (!) zaradi spočetega otroka, posiljevalca pa bi sicer morali kaznovati. V bistvu se čudim, da zanj ne omenjala nagrade.

Gospa, ki je z isto temo nastopila tisti dan že v oddaji Dobro jutro, potemtakem svetuje iskanje sreče v dejanju posilstva vsem tistim ženskam, ki utegnejo postati mamice. Že dolgo nisem slišal česa tako perverznega – in za takšne bistroumnosti moramo plačevati 13 evrov na mesec. Tudi razprava o socialnih okoliščinah ali pogojih, v katerih nosečnica živi oziroma bi živela po rojstvu otroka, ni prišla do gledalca. Predvsem pa ne kaj temeljnega o filozofski, religiozni ali pravni dimenziji splava, če so se že odločili za razpravo pro et contra na naslovno temo.

Razumljivo, v studiu so ob dežurni in večni Angelci dali prednost direktorici zavoda Živ!m Katarini Nzobandora, ki je očitno bila zaradi svoje akcije poglaviten razlog za nastanek oddaje – zaradi omenjenega javnega predvajanja pro-life filma. Seveda razumem, da se ji smejalo, komu se ne bi. S tem se je nacionalka očitno poklonila njihovemu dejanju in njihova prizadevanja maksimalno promovirala. Nato psihologinji in sociologinji Metki Mencin Čeplak, za katero se spet zdi, da so jo povabili predvsem zaradi njenih političnih bojev za pravice žensk. K temu so dodali še netipično nekdanjo ginekologinjo in ginekologa, pa predstavnico Ženskega lobija. Nič čudnega, da je na svojo nekompetentnost in posredno deplasiranost oddaje opozoril eden izmed udeležencev, ginekolog iz Italije. Ko je opozoril, da na vprašanja o začetku življenja in statusu osebe kot zdravnik pač ne more merodajno odgovarjati.

Ustvarjalci Tarče torej niso bili uspešni niti v pogojih začrtanega naslova – prejkone zato, ker osnovni namen ni bil strokovna obravnava, ampak, kot že rečeno, popolnoma ideološka. Odpadel je tudi pravni vidik, ali razprava z vidika priborjenih pravic žensk, recimo Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Sugestivni napovedniki

Da je Tarča želela sprožiti izključno ideološko razpravo, kar je že po sebi obsodbe vredno, lahko dešifriramo že v obeh objavljenih napovednikih oddaje, na njeni spletni strani in v programskem opisu. Takole se bereta, skupaj z jezikovnimi napakami vred:

(1)

Film o nastanku življenja, ki so ga predvajali na pročelju ljubljanske frančiškanske cerkve v tednu otroka, je razdelil Slovenijo. Je v ozadju le bitka “splav: da ali ne” ali pa v Slovenijo s takimi organiziranimi civilnimi pobudami pospešeno vdira evropski neokonservativizem?

Mnenja o tem, kdaj se začne življenje so deljena. Kako pogost je ugovor vesti pri zdravnikih na tem področju? Ali zaradi liberalne zakonodaje v naše bolnišnice na posege res množično prihajajo ženske iz tujine? Je splav preveč dostopen in je tako za del mladih že postal kontracepcija? Tarča, Splav – svobodne v odločanju, je kdo proti? v četrtek z voditeljico Vido Petrovčič.

(2)

Film o nastanku življenja, ki so ga predvajali na pročelju ljubljanske frančiškanske cerkve v tednu otroka, je razdelil Slovenijo. Je pri tem v ozadju le bitka “splav: da ali ne”? Ali zaradi liberalne zakonodaje v naše bolnišnice na posege hodijo tudi iz tujine? Je splav resnično preveč dostopen in je tako za del mladih že postal kontracepcija? Kako pogost je ugovor vesti zdravnikov na tem podoročju? O vprašanju je deljena tudi zdravstvena stroka. Voditeljica Vida Petrovčič.

Takoj opazimo, da uvodni legitimaciji razprave v smeri pro et contra, ki jemlje za izhodišče predvajanje filma na pročelju frančiškanske cerkve, sledi niz sugestivnih vprašanj. Ki vsa po vrsti namigujejo na nesamoumevnost umetne prekinitve nosečnosti – s poudarki na ugovoru vesti zdravnika, na preveliki dostopnosti splava, ki da je postal že oblika kontracepcije, na poudarku o preveč liberalni zakonodaji, ki da jo imamo in s tem privabljamo v državo ženske od drugod…

tarca-splav-napovednik

Zanimivo, večina dvomov se v oddaji nikakor ni potrdila – in tudi ne trditev, da bi »zdravstvena stroka« imela deljeno mnenje. Ker si uredniki oddaje k sreči vendarle niso upali iti onstran uporabljenega uravnoteževalnega principa in povabiti v oddajo še koga, ki bi tehtnico mnenj popolnoma prevesil na pro-life stran.

Novinarji, ki lahko predvsem sami rešijo problem

Tarča zato odmeva in s strani državljanov se širi val protestov. Odprta in manj pomembna preostala dilema je le še, če so z njo želeli kljubovati ustavni pravici in slediti cerkvenim agendam, ker je urednikom to pač v ideološki krvi, ali morda zgolj razburiti javnost za potrebe višanja gledanosti. Morebiti oboje.

A je iskanje motiva tu manj pomembno. Nacionalka je z oddajo dosegla dno – žal nas zgodovina uči, da gre vedno tudi nižje -, a hkrati tudi eno izmed prelomnih točk: res lahko bolj kot kdaj prej upamo, da bo sam novinarski odpor znotraj hiše počasi začel skrbeti za dolgo pričakovano avtorefleksijo in iz nje izhajajoče korekcijske učinke. Nekaj, kar verjetno lahko v takih situacijah proizvedejo predvsem novinarji sami, drugo so le v zunanjo pomoč. Želeli ali ne, to bo predvsem njihova bitka.

norma-korosec-tarca