::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Po tistem, ko je bila Komisija za preprečevanje korupcije povzdignjena v vseslovenski problem najprej zaradi svojega prepoznavnega lika v podobi anemičnega predsednika, ki je že dolgo nazaj vsebinsko delovanje zamenjal za bizarno samopromocijo in medijski populizem, s katerim skrajno nerodno prikriva svoje napake, mobing do svoje (bivše) namestnice dr. Alma M. Sedlar in nizek ugled v javnosti, ravnanje KPK vedno bolj spominja na pisano karikaturo vsega, kar bi ta odgovorna institucija morala biti. Zdaj še naslikano.

Pod Borisom Štefanecom je komisija resnično prešla v sinonim za politično podrejenost, v smislu pasivne submisivnosti lagodnemu stanju obojestranske tolerance zaradi njene prislovične neučinkovitosti, a obenem tudi za strokovno sumljivost njenega javnega delovanja: če o prvem ob že prvi površni analizi odnosa predsednika republike in vladajoče stranke SMC ob vseh opozorilih ni več nobenega dvoma, je drugo, kar se očitnosti tiče, manj razvidno.

Štefanec pravljičar

Štefanec kot pravljičar: boj proti korupciji med čebelicami in medvedki

Polomljen prikaz neetičnega delovanja

Eden od elementov v nizu slonastih pristopov k širjenju globokega poslanstva KPK zadeva njegovo zelo piarovsko obarvano všečnostno udejstvovanje: naprej natečaj za fotografijo, ki naj bi nagrajevala avtorje, katerim je v svoj objektiv uspelo ujeti koruptivne storilce in flagrante delicto. Nikoli nam niso pojasnili, kaj konkretneje si ob tem predstavljajo in kako bi lahko, za božjo voljo, nekdo tako zlahka poslikal prejemanje denarja, ne da bi pri tem več od spontanih fotografskih užitkov štela uradna naznanitev kaznivega dejanja.

Zadnji v nizu projektov poteka pod naslovom »Spoznavanje integritete v vrtcih skozi igro in sliko« – ker se je pač Štefanecova ekipa odločila, da se bo raje prednostno posvetila prosveti otrok – in res je videti, kakor da bi ne počela več nič drugega. Za omenjene potrebe so izdelali slikanico z naslovom »Polomljena kočija«, za katero trdijo, da lahko otrokom »na njim primeren način skozi ilustrirano zgodbo ter z nepogrešljivo pomočjo vzgojiteljic/vzgojiteljev in pomočnic/pomočnikov prikaže negativne posledice neetičnega ravnanja.«

Mediji so te dni opozorili na dva neposrečena zdrsa projekta, že po sebi simptomalna. Prvi zadeva avtorstvo in nastanek slikanice: ta je po mnenju mnogih, recimo novinarke Dnevnika Ranke Ivelja, izrazito amaterska, za nameček pa je v celoti, besedilo in slike, prispevala kar ekipa KPK s svojo širšo družino, zaradi česar so očitno pohiteli in sami v strahu pred konfliktom interesa napisali, da je »besedilo zgodbe nastalo v okviru Komisije za preprečevanje korupcije, ilustracije pa so bile komisiji podarjene kot donacija«.

No, avtorica slikanice »Polomljena kočija« je Barbara Fürst, uslužbenka KPK in pomočnica vodje Centra za integriteto in preventivo, ilustracije je prispevala njena mama Tanja Fürst, oblikovanje in prelom Matjaž Mešnjak, knjigo pa je založila in financirala Komisija za preprečevanje korupcije.

Odkrita zavajanja KPK

Naslednji očitek časnika Večer zadeva izjavo, da je bila slikanica, ta vrhunska donacija otrokom in ljudstvu, strokovno pregledana. Pri tem so se Štefanec in njegova ekipa ujeli v laž – podobno tisti otroški iz slikanice, ki so jo napisali sami.

KPK slikanica Večer

Današnji Večerov članek: predsednik KPK in njegove pravljice

Dr. Ljubica Marjanovič Umek, predavateljica predmeta Otroška igra in risba na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je namreč zanikala, da bi jo sama pregledala, je pa res pred leti, še pod Klemenčičevim mandatom, načeloma prikimala ustreznosti podobnega projekta za otroke z vidika moralnopsihološke primernosti. Kar seveda še zdaleč ni isto kot strokovna avtorizacija končnega izdelka ali njegova presoja.

Psihologinja sicer priznava, da je »zgodba še nekako ustrezna«, vendar hkrati verjame, da ilustracije niso dovolj prijazne do otrok te starosti«, da v njej niso dovolj izražena čustvena stanja junakov in da manjka, da »bi otroci lahko iz ilustracije brali mentalna stanja udeležencev, čustva«. No, knjiga naj bi bila namenjena otrokom v vrtcih, vse od četrtega leta starosti in tja do učencev v prvih treh letih osnovne šole.

Fabula o kočijažu in podkupovalcu Tevžu

Nisem čisto prepričan, da ni zgodba iz slikanice še bolj problematična od ilustracij. Skrbniki Cobissa so v njej navedli naslednje ključne besede: kočije, vožnja, goljufije, pravila, kazen, nesreče, etika. Se pravi, da bi ti pojmi morali sestavljati neko skupno vsebinsko materijo. Pa jo?

Zgodba je preprosta in želi evidentno graditi na analogiji in spomniti na korupcijsko ravnanje, recimo v zdravstvu, kjer želi nekdo z dajanjem podkupnine obiti dolgo čakalno vrsto: nekega dne se v kraj po imenu Sladki dol pripelje »čisto prava kočija«, kočijaž Matjaž pa s svojim konjem Miškom povabi krajane, da se lahko za tri evre z njo popeljejo in se počutijo kot graščaki iz nekega drugega časa.

Vožnja s kočijo ima eno omejitev, ki se kasneje po nepotrebnem izkaže za motečo v razumevanju zgodbe: Miško je star, zaradi česar slabo vidi in se bo morala zadnja vožnja odviti še pred zatonom (!) sonca. Otroci, med katerimi je tudi Mojca, pohitijo domov po denar in se postavijo v vrsto, nato pa cel dan čakajo na svoj trenutek. S prijateljem Nejcem nato ugibata, ali bosta še pravočasno deležna vožnje. Tisti, ki se mu ne ljubi čakati, je Tevž: odpravi se do kočijaža Matjaža in mu ponudi šest evrov, če ga bo vzel na kočijo pred drugimi. Ker potrebuje denar, slednji sprejme kupčijo, a se še naprej trudi, da bi prepeljal vse, ki stojijo v vrsti, še pred prihodom Tevža, ki ga mora popeljati pred sončnim zahodom.

Ko na kočijo končno stopi Tevž, ki mu ni bilo treba stati v vrsti, se pred jezno Mojco pobaha, da je podkupil kočijaža, pa tudi ta ji prizna, da »potrebuje vsak evro«. Čeprav je Matjažu hudo in obžaluje, da se Mojca ne bo mogla z njim odpeljati, požene Miška in pričakuje, da bo morda le še pravočasno prišel nazaj in mu bo uspelo vzeti s sabo še njo. In ko priganja konja, vsi skupaj s kočijo vred zdrsnejo s ceste: Matjaž, Tevž in Miško popadajo po tleh. Na koncu jih reši prav Mojca, pokliče rešilca, Tevž se pokesa zaradi svoje goljufije in jo objame, naslednji dan pa oba ponesrečenca obišče v bolnišnici, kjer se ji znova opravičita za svoje goljufivo ravnanje, pri katerem je bila kočija povsem uničena.

kočija slika nesreča

Insert iz slikanice: nesreča s kočijo

Težave z zgodbo: nelogičnosti

Zgodba v slikanici bi morala otrokom dovolj prijazno in učinkovito prikazati »negativne posledice neetičnega ravnanja«, so dejali – je pri tem uspešna? Najprej k nekaj nelogičnostim zgodbe. Ko Tevž podkupi kočijaža, pravi naslednje: »Za ta denar boš na zadnjo vožnjo vzel mene, ne glede na to, koliko ljudi bo še čakalo v vrsti. Denar pa dobiš tudi, če ne bo nihče več čakal in bom jaz zadnji.«

Res si ne predstavljam, da bi kdo podkupoval nekoga le zato, da bi bil morda na vrsti zadnji: vsaj na ravni analogije s čakalnimi dobami v zdravstvu to ne zveni ravno prepričljivo. Vsak bolnik bi pač rad prišel do operacije čim hitreje. Toda privzemimo, da je izbira tukaj le med »priti ali ne priti na vrsto«. Absurdnost plačevanja za zadnjo vožnjo, ki mora otroškega bralca povsem zmesti, ker ni z ničemer utemeljena in ne ve, zakaj bi ta bila izrazito pomembna, je potem podkrepljena s še enim poudarkom. Ko Mojca v zgodbi zakliče »Ej, Tevž, jaz sem na vrsti! Kaj se pa greš?!«, ji Tevž zmagoslavno odvrne: »Ne, ne, ne bo držalo! Zadnjo vožnjo sem plačal jaz!« Za moraličnost zgodbe bi bilo pač dovolj tako ali drugače pojasniti, da je podkupovanje nesprejemljivo, negativno in koruptivno dejanje. Z nelogičnimi zapleti okoli »zadnje vožnje«, kjer bi moralo biti pomembno le, da je nekdo prišel na vrsto in nič drugega, pa se pri mladem bralcu iz razumevanja zlahka izgubi osrednja poanta.

Težava z vzročnostjo

Naslednjo težavo zgodbe vidim v dejstvu, da ni vzpostavljena prepričljiva vzročna povezava med prejemanjem podkupnine in slabimi (negativnimi) posledicami, neposredne med dajalcem podkupnine in slabimi posledicami pa sploh ni. Otroku, ki prebira slikanico, preostane kvečjemu preveč ohlapno sklepanje, ki ga morda pri sebi niti ne bo izpeljal, da prvo dejanje A (prejemanje ali ponujanje podkupnine) vodi do slabe posledice B (nesreča s kočijo).

Že res, da se dajalec in prejemnik podkupnine, Tevž in Matjaž, na koncu pokesata – dejansko se zadnji prejema denarja kesa ves čas – vendar to ni dovolj, da bi otrok miselno vzpostavil moralno vzročno povezavo med obojim. Ta je bolj arbitrarna in deluje bolj po abstraktnem načelu »Če delam slabo, se bo zgodilo nekaj slabega«. S tem pa negativne posledice neetičnega ravnanja niti ne poskušajo biti utemeljene. Še huje: ker je kočijaž dejansko povzročil nesrečo v dobri veri, da bi uspel prepeljati Mojco navzlic podkupnini, se odpre možnost za nasprotno vzročno povezavo, ki jo lahko vzpostavi nadebudni malček iz vrtca: če želiš izvesti dejanje, pri katerem obžaluješ svojo koruptivnost ali želiš izničiti njene slabe učinke, se ti lahko zgodi kaj hudega.

Težave s psihološko karakterizacijo

V zgodbi o Tevžu dejansko na ravni opisa značaja ne zvemo ničesar: razen njegove namere, da podkupi kočijaža, ker ne želi stati v vrsti, ne moremo slutiti ničesar o motivih ali tem, kako razmišlja, zakaj želi podkupovati ali česa tretjega. Na drugi strani je lik kočijaža opisan izrazito kompleksno: je nekdo, ki »mu ni všeč misel«, da bi moral Tevža vriniti v vrsto, znašel se je v finančni stiski in potrebuje denar za obnovo kočije, opisana je njegova agonija in slaba vest, ker je prejel denar, hkrati je tudi dobrodušen in namerava Mojco navzlic podkupnini popeljati, ves čas svoje dejanje obžaluje in končno v hitenju, da bi ubežal krivici, povzroči nesrečo, ki jo dejansko interpretira kot kazen za to, da je sprejel Tevževo ponudbo.

Če je želela zgodba iz slikanice vsaj malo ilustrirati razloge za dajanje podkupnine, ji to ni uspelo – oziroma ji je uspelo le v analogiji do tistih, ki jo prejemajo. Pričakovali bi, da se bodo malčki lažje identificirali s Tevžem, zato je tak manko v karakterizaciji, ki se popolnoma posveča le liku sivolasega in bradatega gospoda Matjaža, še bolj nenavaden.

Kočijaž dejanje goljufije

Insert iz slikanice z besedilom: kako se mora človek malo znajti

Odsotnost moralnega poduka

Na ravni eksplicitnosti sporočila tudi ne vemo zares, kakšen točno je moralni poduk nepoštenega ravnanja ali njegovih posledic. S tem, da kaže na nesrečo, ki se je pripetila kočijažu Matjažu, dejansko sploh ne kaže na prave razloge, zaradi katerih želimo preganjati korupcijo in goljufiva dejanja. Povsem se zadovolji z omenjenim moraliziranjem abstraktnega tipa, po katerem slabim dejanjem pač, po neki nujnosti, sledijo slabe posledice, katere koli že  – kar pa je najbrž premalo in v nasprotju s ciljem projekta osveščanja mladih, kajti do njega moramo šele priti.

Kot rečeno, naracijo moti še dodatna psihološka zadrega: kar kočijaža požene v prehitro vožnjo, je v bistvu njegov odpor do koruptivnosti, njegov trud, da bi vendarle peljal še Mojco, zaradi česar je konja in kočijo začel močno preganjati – kar je pripeljalo do trenutka z nesrečo. Ta odvečna zapletenost še dodatno onemogoči otrokovo boljše prepoznavanje moralnega sporočila zgodbe, če bi to že obstajalo v obliki, ki bi bila zadovoljiva.

Pravljičarji med nami – korupcija kot zgodba za otroke

In končno je Boris Štefanec, želel ali ne, kot priložnostni prebiralec pravljic, ki se rad slika po vrtcih, svojo funkcijo nehote infantiliziral do mere, ko bo večina državljanov poslej še manj pripravljena verjeti v resnost poslanstva institucije, ki ji načeluje – če takšni še sploh obstajajo.

Neverjetno je, kako nekateri v življenju kar sami odmerjajo mesto sebi, ne le drugim. Kakor da bi predsednik KPK zelo nazorno priznaval, da odraslih več ne more prepričati. Da je zgodba o pregonu korupcije lahko le pravljica za malčke v vrtcih.

Več:

Trije pahorizmi* in en Štefanec

Feniks Štefanec in medijski pepel

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik

Information

This entry was posted on 16/12/2017 by in mediji,politika and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: