Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?

Je s tem, ko je Marjan Šarec žrtvoval generalnega sekretarja svoje stranke, dejansko tudi obžaloval prakso političnih pritiskov in kadrovanj?

Če ne bi odstavil svojega generalnega sekretarja, ker je ta »rihtal« službo Igorju Šoltesu, bi s tem pokazal, da ima super dvojna merila. Zakaj? Ker je od svojega poslanca Darija Krajčiča zahteval, da odstopi s položaja, ko je v neučakanosti in jezi odšel iz trgovine s sendvičem, v otipljivi korupcijski zgodbi pa ni teh visokih moralnih standardov ponovil ob svojem tesnem sodelavcu.

Dva koraka

Imamo dobre razloge dvomiti, da je to na današnji tiskovni konferenci storil kategorično. A ni tako enostavno. Distanciranje je Šarec izpeljal v dveh korakih. Prvi je nesporno obsodba »neprimernosti« in »nepravilnosti« telefonskega klica nadzornici Uradnega lista in sama napoved umika sekretarja, tega ni mogoče zanikati.

šarec kralj mmc

MMC o Šarčevi tiskovni konferenci o generalnem sekretarju LMŠ

Vendar ta ni bil edini in drugi je tisti, ki je bolj pomemben. Namreč tako kot drži, da je premier obsodil delovanje odstavljenega sekretarja, tudi ni bilo mogoče spregledati, da je poskušal njegovo dejanje zavijati v celofan širših praks in ga relativizirati. Kategoričnim obsodbam sicer vselej kategoričnega šefa vlade, ki se je podobno kot Miro Cerar zavezal visokim etičnim normam, pa to ne pritiče.

Bolj verjame Kralju

Relativizacijo je izpeljal z več manevri. Prvi je z izrekanjem naklonjenosti sekretarju, ki ga pozna in mu »bolj verjame« kot pa »raznoraznim drugim ljudem, ki pa ne bi prijavili, če bi poklical kdo prave sorte«. Kar pomeni, da je posredno obtožil tudi predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi morda v kakšnem drugem primeru (»klica prave sorte«) prijave KPK ne podala.

Še več, ne samo, da sekretarju menda močno zaupa, njemu je dal prednost, ko je interpretiral »brutalnost« telefonskega posredovanja, kjer je menda Kralj nastopil izjemno avtoritativno in samopašno. »Resnica je nekje vmes,« je premier podal končni seštevek teže takšnega klica, s katero je odščipnil polovičko nadzorničinemu pričevanju.

Poleg tega je njegovo ravnanje označil za »naivno«, za »spodrsljaj«, za »neizkušeno« in še enkrat ponovil frazo, da »če pa bi kdo prave sorte poklical, pa verjetno prijave ne bi bilo.«

Zimzelena metafora pometanja

Tokrat se je Šarec zapletel v zadrego konsistence z lastno retoriko poštenosti in »pometanja pred lastnim pragom« – njegove zimzelene metaforike, ki je skoraj ponarodela in ga je ujela  trenutku, ko je zaskrbljujoči kupček nastal pred njegovimi durmi.

Zato mu je bilo najbrž nerodno prisluhniti novinarski poizvedbi na tiskovki, če so to »ljudje iz njegovega kroga« naredili prvič in ali se je zgodilo mimo njega. Očitno nezadovoljen je potem poskušal dejanje nadzornice defenzivno pojasniti z namigom o škodoželjnosti drugih (»Prijava, nad katero vsi triumfirajo, naj ne triumfirajo preveč.«).

Nerodnost in filozofija, ki jo razkriva nerodne argumente

Četudi je znova uporabil ulični zdravopametni slogan o nefilozofiranju (»Tukaj nimamo kaj filozofirati, saj je zadeva popolnoma jasna«), bi počasi lahko spoznal, da mu prav ta povzroča največje preglavice. Zakaj? Zato, ker bi ravno s pomočjo filozofiranja lahko spoznal, da se je modro izogniti poceni argumentacijskim trikom, če želi res ostati verodostojen. Naj navedem primer. Na svoji tiskovki je Šarec citiral časopis Večer. Povedal je:

»Naš sekretar je bil toliko neroden, da je poklical. To smo brali mislim da v Večeru.«

Lepo je bilo videti, predsednik vlade pozorno in sproti prebira medije. A poglejmo si, na kakšen način je pri tem manipuliral. Uroš Esih je v svojem časopisu dejansko napisal naslednje:

Modus operandi političnega kadrovanja v prejšnjih vladah je bil takšen, da so vedno potekala na štiri oči v živo, brez telefonov. Kralj pa si je celo privoščil, da je predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović poklical po telefonu.

Šarčevi »boysi«

Intenca novinarja ni bila, da izpostavi »nerodnost« sekretarja LMŠ, ampak je njegovo dejanje neposredno grajal in ga tudi označil kot nekaj, kar si je Kralj predrzno »privoščil«. Popačitev smisla novinarjevih besed je hitro razumljiva: da bi ga zaščitniško predstavil kot nerodnega, je Šarec moral predpostaviti, da na podoben način kadrujejo vsi (argument iz sklicevanja na splošno prakso), vendar manj nerodno in bolj izkušeno, skratka bolj premeteno in pazljivo. Zato je sekretar zgolj žrtev lastne nepazljivosti.

Nepričakovano je tudi, da si je predsednik vlade tako močno zapomnil Večerov članek kot nekaj, kar lahko uporabi sebi v podporo, saj je v njem novinar zapisal nekaj precej zoprnega zanj:

Slišati je tudi, da se je med Šarčevimi »boysi« v zadnjem času razpasla samozavest in mentaliteta »nihče nam nič ne more«, zato zdrs, kot ga je uprizoril Kralj, ni bil presenečenje.

Nerodno zanj, vendar v nekem drugačnem in bolj fatalnem smislu.

Vse za javno podobo

S tem, ko je reinterpretiral Večerovo besedilo, je predsednik vlade v še eni variaciji manifestiral svojo veliko željo, da zagovarja ne zgolj Kralja, ampak posredno tudi njegovo početje.

Iz vsega naštetega lahko izpeljemo, da je bil njegov sekretar žrtvovan za potrebe gladitve javne podobe in pritiskov, ki bi se pojavili, če tega ne bi storil, obsodbe tovrstnih praks pa je bilo v nastopu predsednika vlade le za vzorec in jih ne moremo šteti za kategorične.

Slabši vtis od njega je danes pustil samo še predsednik KPK Boris Štefanec, ki je začutil soj žarometov na svoji že dodobra scefrani podobi neverodostojneža in v patetičnem nastopu s prstom pokazal na odrešilne medije. Njegova ustanova naj bi se ukvarjala s primerom vpliva na nadzornico urgentno in bo kmalu sprejela odločitev, je naznanil, vendar »zakon po njegovih besedah v takšnih primerih ne predvideva sankcij«.

Kaj potem sploh lahko stori institucija, ki se bori za preprečevanje korupcije, razen podajanja načelnih moraličnih mnenj brez sankcij? Njegovo pojasnilo se bo uvrstilo v anale:

»Sankcija ste mediji in javne objave ugotovitev komisije (KPK-ja, op. a.),« je še pristavil predsednik KPK-ja.

Bolj čudaške in vase usmerjene razlage že dolgo nismo slišali: če je funkcija ustanove, ki jo vodi, tako prazna, da perpetuira le javne ugotovitve, po možnosti na tiskovnih konferencah predsednika KPK, potem včasih služi zgolj njegovi samopromociji.

Več:

Sendvič morala in politično čistunstvo

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Resnica o KPK: novinarski boji proti korupciji

Današnja Mladina poroča o treh kandidatih za namestnika predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, med katerimi bo po izbirni komisiji lahko presojal in odločal predsednik republike.

Na ponovni javni poziv Boruta Pahorja so se namreč prijavili »trije nenavadni kandidati«, med katerimi ima bržčas največ možnosti novinar Rajko Gerič. Tisti, »katerega novinarska integriteta je v zadnjih letih šla po zlu,« kot zapiše Borut Mekina.

Novinar spomni na Geričevo vlogo na položaju odgovornega urednika informativnih programov na TV Slovenija v času Janševega podrejanja medijske krajine, ne zgolj na nacionalki.  Leta 2012 je namreč ponovno napredoval, ko je vlada pod vodstvom Janeza Janše v drugo prevzela oblast: postal je odgovorni urednik nove televizije, Planet TV.

Gerič Mladina nov članek

Prispevek v današnji Mladini

Kritizira premajhno aktivnost

Na poizvedbo novinarja Mladine je Gerič zanikal, da bi bil del projekta »Janševe televizije« in poudaril, da se je vedno boril proti korupciji:

»Vso kariero sem se ukvarjal s korupcijo, na razpis pa sem se prijavil, ker se mi zdi, da je KPK postala premalo aktivna, slabo izkoriščena institucija,« je povedal o svojih vzgibih.

Povedano morda drži, ne vem, a vsaj v enem primeru v nekem obratnem smislu: Gerič je, poudari Mekina, po izbruhu korupcijske afere Patria, v katero naj bi bila vpletena Janez Janša in krog njegovih privržencev, hitel pripravljati nadaljevanje finskega dokumentarca »Resnica o Patrii«. Leta 2008 so v vodstvu RTV Slovenija zapisali:

»Dosje ’Resnica o Patrii’ bo pripravil odgovorni urednik Informativnega programa TV Slovenija Rajko Gerič s svojimi sodelavci, novinarji informativnega programa.«

Urednikov boj proti korupciji – Janša je sicer s svojimi pristaši končal na sodišču, a je Ustavno sodišče kasneje sodbo razveljavilo – je bil torej v svojem izvoru boj proti tistim novinarjem, ki razgaljajo korupcijo. V tem primeru predvsem finskim. Čeprav ne z veliko sreče: ob kandidaturi za namestnika KPK je Gerič povedal, če znova citiram prispevek, da se projekta nikoli ni lotil: »Zdaj je priznal, da oddaje nikoli ni začel niti pripravljati.«

Projekt, ki je bil zelo živ

Isti novinar Mladine je februarja 2010 zapisal, da je Geričev projekt zelo živ, nikakor mrtev – in da je bil takšen najmanj dve leti. Kar se ne ujema s prej povedanim:

Da resnica vendarle ne bo ostala ena sama, bodo očitno poskrbeli na RTV Slovenija, kjer še vedno niso obupali nad zamislijo, da bi Fincem pokazali, kako se naredi resnično kakovosten in objektivno-zaokrožen novinarski izdelek. Z dokumentarcem Resnica o Patrii II. se tako še vedno ukvarja sam odgovorni urednik informativnega programa Rajko Gerič. Da pripravlja dokumentarec, je bilo znano že pred dvema letoma. Čeprav so medtem nekateri ta poskus že pokopali, pa je Gerič zagotovil, da je projekt še vedno zelo živ. Tudi lani naj bi bil posnel pogovore z nekaterimi sogovorniki in zbiral dokumentacijo, vendar oddaje ne bo končal, dokler ne bo znana »pika na i«, kot pravi. Piko na i sicer vedno dajo sodišča.

V času predvajanja je Janševa vlada naslovila zahtevo po popravku na finsko nacionalno televizijo YLE, njihova programska direktorica pa je takšno gesto javno komentirala: »Oddaja Resnica o Patrii ni bila po godu Janeza Janše, ker zaradi podkupovalne afere dobra dva tedna pred volitvami nima mirnega spanca«.

V tedanjemu predsedniku vlade naklonjenem Reporterju pa so zapisali: »Odgovorni urednik informativnega programa nacionalne televizije Rajko Gerič dvomi o ugledu finske televizije.«

Resnica o KPK in politični spomenik

Sicer pa je zgodba zadnjega mandata KPK pod Borisom Štefanecom, ki se vleče kot jara kača brez epiloga, postala živi spomenik slovenskih politikov, dobesedno.

V besedilu Premier Šarec bi, a še ni razrešil Štefaneca, sem opozoril na stališča premierja, da bi predsednika KPK zamenjal. Do danes se ni zgodilo, ob dodatni podpori medijev, ki zoprnih vprašanj Šarcu pač ne bodo zastavili. O tem, kako je politika, predvsem pa predsednik Pahor, vodila, asistirala in podpirala razgradnjo KPK, pa tudi o popolni neprimernosti predsednika komisije, sem pisal v Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS, Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec, Spori na KPK in medijska politika ekvidistance, Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik,Feniks Štefanec in medijski pepel in Trije pahorizmi* in en Štefanec.

Glede na veliko zanimanje novinarjev in njihovo voljo po boju proti korupciji zdaj čakamo le še na dokumentarec z naslovom ‘Resnica o KPK’.

Premier Šarec bi, a še ni razrešil Štefaneca

Svet24.si je objavil zgodbo o tem, kako je ostal brez pogovora s šefom protikorupcijske komisije Borisom Štefanecem. Ta je že pristal na intervju za časopis, potem prosil, da mu vprašanja pošljejo vnaprej, ko so mu ustregli, pa je brez pojasnila preklical dogovor za intervju.

Štefanec Svet vprašanja prestrašila

Svet24 in članek o tem, kako se Štefanec izmika medijem

Pustimo ob strani tabloidno napihovanje zapleta. V zgodbi je vendarle precejšnje zrno resnice: da se Štefanec očitno občasno izogiba podajanju izjav za medije in nastopanju pred novinarji. Zbode predvsem predsednikova samovolja v obliki pričakovanja, kdaj bi lahko pred novinarji nastopil. KPK je namreč mediju sporočil, da bi lahko nastopil šele konec maja letošnjega leta:

S Štefanecem smo zato želeli opraviti pogovor predvsem o stanju korupcije v državi, na kar je predsednik komisije sprva pristal. Zaradi neljube izkušnje, ko je Štefanec pred časom nastopil v oddaji ene izmed televizij, ki je bila bolj namenjena napadu nanj kot predstavitvi stanja v državi, so nas zaprosili, da vprašanja pošljemo vnaprej. Prav zaradi njegove neljube izkušnje s televizijskim nastopom smo na to izjemoma pristali in komisiji posredovali okvirna vprašanja, a to še vedno ni bilo dovolj. Želeli so imeti konkretna vprašanja in ta smo prav tako posredovali.

Po prejemu vprašanj bi nam v skladu z dogovorom morali poslati termin za intervju, vendar se je protikorupcijska komisija zavila v molk. Šele ob našem vnovičnem poizvedovanju so nam sporočili, da si je Štefanec premislil. Prek zadolženih za odnose z javnostjo je sporočil, da bi bil primernejši čas za pogovor nekje konec maja, ko bo protikorupcijska komisija pripravila letno poročilo.

Volja po medijskem nastopanju, ki je izginila

Doslej nismo opazili, da bi imel Štefanec voljo do medijskih nastopov le ob pripravi letnih poročil, ravno nasprotno. KPK je državni organ in Zakon o medijih zavezancem, tudi KPK, nalaga dolžnost, da se na pisno vprašanje medija odzovejo do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja pisno obvestijo medij, če zavrnejo ali delno zavrnejo odgovor na vprašanje. Oziroma da v sedmih delovnih dneh od prejema vprašanja mediju posredujejo odgovor na vprašanje.

Težko rečemo, da ima zgornji primer status zavrnitve medija v čisti obliki. Pri Svetu24 so namreč svoje povabilo na pogovor kombinirali s pošiljanjem vprašanj, ki so jih naknadno dostavili na željo predsednika KPK. Zato je nastal vtis, da se izogiba odgovoru nanje in to prelaga na konec maja, a dejansko je šlo za njegovo sugestijo mediju, da bi raje nastopil šele takrat. In zato nekaj težje rečemo, da na tej točki neposredno krši zakonodajo, kakorkoli zveni njegova zavrnitev sumljivo in predvsem nenavadno »izbirčno« za državni organ.

Nihče mu nič noče

A moja poanta bo druge vrste. Napako bi storili, če bi mislili, da Štefanec ne ve, kaj počne. Izhajajmo raje iz nasprotnega spoznanja, da se še kako zaveda svoje samovolje in tega, da mu v tej državi nihče nič ne more. Pardon, nihče nič ne hoče. Vključno s pasivnimi mediji.

Namreč bolj intrigantno za analizo je njegovo že dolgo nazaj napovedano obnašanje in ravnanje: ob odhodu namestnice KPK, Alme Sedlar, smo vsi v en glas ugotavljali, da je Štefanec porinil boj proti korupciji na čisti rob nedogajanja in da vsem političnim stranem, ki so pri tem aktivno sodelovale, obglavljeni organ maksimalno ustreza. Da nanje deluje kot kamilični čaj, da jih pomirja. Naj spomnim, zgodbo je zakuhal in je v nobeni točki ni želel razrešiti predsednik republike, Borut Pahor. Ne le, da je anemični predsednik na čelu anemične institucije po volji vseh politik, očitno je po volji tudi tistih, ki vodijo institucijo.

Na hitro bi dejal, po analizi strankarskega odnosa do Štefaneca, da sta ga pri življenju vzdrževali predvsem dve stranki: Cerarjeva SMC in Janševa SDS. Ne le zato, ker sta bili zadnja leta politično najmočnejši, predvsem zato, ker sta mu vselej dejansko priskočili na pomoč.

Politika bi ga morala razrešiti

Zdaj, ko imamo na oblasti nadvse popularnega Marjana Šarca in njegove obljube o boju proti korupciji, pa je prišel čas, da ga spomnimo, kaj vse je o vlogi KPK in njegovem predsedniku že povedal. Naj spomnim na prvo Šarčevo izjavo:

Tako kot vsak državljan sem lahko preko medijev spremljal pozive gospe Sedlar, da se nekaj stori glede slabega delovanja KPK in izgube zaupanja v javnosti. Zgodilo se ni nič. Gospa je imela dosti in je odstopila. Vse skupaj kaže na nevzdržno stanje v senatu KPK, ki bi ga morala aktualna politika razrešiti, če ima resen namen v boju proti korupciji.

Predsednik LMŠ je zaprisegel kot novi predsednik vlade 17. avgusta 2018. Ni videti, da bi se kaj zgodilo od takrat. Pa poglejmo, kakšen poseg je Šarec predlagal:

Brez državnega zbora ne bo šlo. Zato bi bilo potrebno pozvati državni zbor, da začne postopek razrešitve predsednika KPK v skladu z zakonom ter razrešitev tudi temeljito argumentirati. Je pa res, da v treh letih od imenovanja komisije ne predsednik republike, ne vlada, niti državni zbor niso pokazali resne pripravljenosti, da se o razrešitvi odloča, čeprav vsi govorijo o slabem delu komisije.
Druga možnost je sprememba zakona. Na način, da lahko predsednik republike predlaga državnemu zboru razrešitev celotnega senata KPK ali samo posameznega člana. Seveda mora predlog vsebovati tudi zelo tehtne razloge za razrešitev.

Stanje, ki ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu

No, omenjene predloge je podajal kot kandidat za predsednika republike. S tem je želel povedati tudi, kaj bi po njegovem moral storiti Pahor, pa tega ne stori. V istem odgovoru je pojasnil, da nikakor ne bi pristal na scenarij čakanja do konca Štefanečevega mandata (31. marca 2020), kajti »stanje, kot smo mu priča na KPK, ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu v tujini.« V nadaljevanju je še povedal, da bi v kratkem času sklical posvet vodji poslanskih skupin parlamentarnih strank in utemeljil, zakaj predsednik senata ni več primeren za funkcijo, ki jo opravlja.

In zdaj nestrpno čakamo na Šarčeva dejanja, na njegovo prislovično odločnost, zaradi katere mu raste popularnost, in moč verodostojnosti njegovih besed – sicer v funkciji predsednika vlade.

Več:

Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik

Feniks Štefanec in medijski pepel

Trije pahorizmi* in en Štefanec

Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS

Bi morala Komisija za preprečevanja korupcije (KPK) kaj povedati o zadnji sumljivi posojilni aferi stranki SDS, ki zadnje tri dni »prestreljuje« domače množične medije z vedno novimi detajli? Morda sprožiti ustrezne postopke?

Vprašanje je intrigantno, ker se je po uvedbi čudne oligarhične oblasti Borisa Štefaneca, ki je na koncu botrovala tudi odhodu namestnice Alme M. Sedlar, v veliko zadovoljstvo politike in končno tudi predsednika Boruta Pahorja, po političnih razpravah z nekaj jasnimi namigi pokazalo, da določene stranke zagovarjajo zatečeno stanje. Zato, najbrž, ker jim ponuja varno plovbo in mir, če imajo ob sebi v kletki krotkega brezzobega tigra. Če smo čisto natančni, so nekatere stranke izrecno podprle predsednika KPK in nasprotovale njegovi razrešitvi, med njimi še zlasti poslanci SDS.

SDS, ki podpira Štefaneca

Julija lani so člani mandatno-volilne komisije razpravljali o razrešitvi Štefaneca, Dnevnik pa je takrat pomenljivo ugotovil:

Edini, ki so docela podprli Borisa Štefaneca, so bili člani SDS.

V kasnejšem, oktobrskem delu razprave, so člani MVK ocenili, da začetni sklep in pobuda Alenke Bratušek nima pravne podlage, pri čemer so v obrambi predsednika KPK znova vehementno prednjačili poslanci SDS.

Ko govorimo o posojilni ali posojilno-pralni aferi Dijana, se nam je zato lahko upravičeno po vsem znanem zastavilo pričakovanje, kako se bo Štefanec obnašal v odnosu do potencialno koruptivnih praks, ki zadevajo stranko, na katero lahko sam politično računa. Ali povedano drugače: če je predsednik KPK pred časom zaslovel po izjavi, da so bili čevlji njegovih predhodnikov v KPK okuženi z glivicami, bi smeli umestno pomisliti na možnost, da so njegovi okuženi z glivicami SDS. In če so res, potem veliko aktivnosti ob nezakonitostih financiranja te stranke najbrž ne bi bilo možno zaznati.

Najprej nepristojna, potem nepotrebna

In res: najbrž nisem bil edini, ki ga ni presenetil začetni odziv. KPK je v svoji prvi izjavi za Večer, tik po obelodanitvi, pohitela s stališčem, da v primeru Janševe zadeve Dijana ni »stvarno pristojna«:

Z vprašanji smo se obrnili tudi na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), ki lahko računskemu sodišču predlaga, naj opravi revizijo poslovanja politične stranke. Vprašali smo jih, ali so o ravnanjih SDS obveščeni in ali o njih vodijo kakšne postopke. Odgovorili so nam, da KPK “preiskave, ki bi se nanašala na omenjeno tematiko, ne vodi”. Hkrati pa so pojasnili, da je nadzorni organ za financiranje političnih strank računsko sodišče in da sami ocenjujejo, da je v tem primeru KPK za raziskovanje finančnih sredstev, s katerimi razpolaga politična stranka, “stvarno nepristojna”.

Taista nepristojnost je sicer znan zimzeleni refren, s katerim je od začetka Štefanečevega mandata opletal predsednik republike: takšno pojasnilo je medijem namenil vsakič, ko so ga ti vprašali, zakaj ne ukrepa glede mobinga proti namestnici KPK in ustavi nevzdržne razmere v tej ustanovi. Pustimo za trenutek pri miru citirano ugotovitev o stvarni nepristojnosti. Naslednji dan je KPK nekoliko variirala svoje novo pojasnilo. Znova za Večer. Povedali so, da je uvedba postopka »nepotrebna«, češ da zgodba o spornem posojilu za največjo opozicijsko stranko ni razlog, da bi uvedla postopek:

“Komisija ocenjuje, da je v dani situaciji uvedba postopka na lastno pobudo na omenjeno temo nepotrebna, ob morebitnem prejemu prijave na to temo pa bi komisija lahko izvedla ukrep, ki ga omenjate.” Iz službe KPK za odnose z javnostmi so še sporočili, da lahko na našo željo obravnavajo naše vprašanje kot prijavo, a hkrati dodali, da “glede na stvarno nepristojnost oziroma iz razlogov racionalnosti predlagamo, da se z vprašanjem in vsebino prijave obrnete direktno na pristojna organa, tj. računsko sodišče in inšpektorat za notranje zadeve”.

Iz članka ni razvidno, kakšen ukrep imajo pri KPK v mislih – a bržkone je nekaj zelo narobe, če hkrati menimo, da je uvedba postopka nepotrebna in obenem poudarjamo prepričanje, da smo stvarno nepristojni zanj.

KPK stvarno nepristojna Janša

Izsek iz Večerovega članka: najprej nepristojni

KPK Dijana postopek nepotreben

… in naslednji dan, v novem članku, postopek postane nepotreben

Biti racionalen prijavitelj

Še več, že malce bizarno zveni omenjena zavrnitev, ko jo povežemo z »razlogi racionalnosti«. Morda so pri komisiji želeli povedati, da ni preveč racionalno od nas, če jih gnjavimo s prijavami glede nečesa, za kar se imajo stvarno nepristojne. Zato, ker nas bodo preprosto zavrnili.

Takšna deskripcija našega utopizma je seveda neobičajna, ker vnaprej ne moremo poznati ne možnosti, da se bo to zgodilo, kot tudi ne razlogov, zaradi katerih se bo. Kar pomeni, da nam bo Štefanec ob zavrnitvi nalepil še etiketo, da je z našim razumom nekaj narobe. Nerodno, ker pred nami ni komisija za preprečevanje neracionalnosti.

Zakaj že je padla Janševa vlada?

A privzemimo, da omenjeno protislovje ni ravno fatalne narave – misliti namreč, da niste pristojni za ukrepanje v sumljivi zadevi nezakonitega financiranja politične stranke, ker se s tem ukvarja Računsko sodišče, in takoj nato, da je tvoje dejanje nepotrebno. Ne more biti dvoma, da je v pristojnosti KPK ugotavljanje sumov korupcije vobče, razen tega tudi sumov kršitve integritete.

Kar se končno nanaša na fizične osebe, kot so poslanci, in njihovo ravnanje v nasprotju s pričakovanim ravnanjem  – in podpisnik pogodbe v omenjenem primeru je poslanec – Janez Janša.

Še več, KPK bi moralo zanimati, kaj se dogaja s posojili v državi, ki veljajo za davčne oaze in so na listi tveganih, podpisnik pogodbe pa je tudi javni funkcionar in zavezanec za prijavo svojega premoženja.

Stvar je še hujša: ista KPK je v preteklosti že ugotovila, da se mu je povečalo premoženje, ki ga ne moremo dokazati in ne zna pojasniti. In kot da mera ni polna, Janša je bil takrat predsednik vlade in končno je ta vlada zaradi tega dejstva in burnih dogodkov v času slovenskih vstaj predčasno odstopila.

Pristojnosti v preteklosti

Štefanec je v preteklem ravnanju na veliko mahal s svojimi pristojnostmi, kjer se je kasneje izkazalo, da jih morda ni imel. Postopek proti Alenki Bratušek je začel na lastno pobudo – v primeru njene kandidature za evropsko komisarko, ki se je nato zanjo zaključila klavrno. Kasneje je ta primer, zaradi napak, ki jih je v postopku storila KPK, padel na sodišču.

Veliko samoiniciativnosti je pokazal v primeru ministrice Stanke Setnikar Cankar – in kasneje je vrhovno sodišče ugotovilo, da je presegel svoje pristojnosti.

Stališča KPK o financiranju strank

Ampak zares dober argument to ni: predsednik KPK lahko vedno odvrne, da se je v preteklosti že opekel in da zato sedaj bolj modro, racionalno in trezno odmerja zadeve, v katerih je pristojen.

Da je zdaj pač res prišel do bolj kvalitetnega spoznanja, da ob vseh postopkih, ki jih je na lastno pobudo odprl, v primeru stranke SDS ne bo več čutil svoje pristojnosti in jo bo raje zamenjal za branje pravljic v vrtcih – ker se v tem segmentu svojega udejstvovanja čuti bolj racionalnega, suverenega in seveda pristojnega.

6. junija 2016 je pod njegovim mandatom KPK izdala mnenje, v katerem pravi, da se »zaveda problematike transparentnosti financiranja političnih strank, pozdravlja novico, da je Računsko sodišče RS aktivno ukrepalo ob zaznavi nepravilnosti pri financiranju političnih strank, a hkrati odločno nasprotuje pozivom k ponovnemu rahljanju zakonodaje vezane na to področje.« Mnenje KPK, v katerem se sklicuje na oceno Skupine držav za boj poti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope in izraža skrb nad stanjem v Sloveniji, navajam v celoti:

Problematika financiranja političnih strank je bila v slovenskem prostoru izpostavljena več let, leta 2007 pa je v ospredje prišla pomanjkljiva transparentnost financiranja slovenskih političnih strank, ki jo je pri ocenjevanju Slovenije izpostavila Skupina držav za boj poti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope. Med drugim je GRECO opozoril na nezadostno javnost celotnih poročil političnih strank o financiranju njihovih aktivnosti, nezadosten pregled in nadzor nad vrstami in višinami prihodkov ter odhodkov, tudi donacij ter posojil, pomanjkljivo razkrivanje donatorjev, pomanjkanje učinkovitih pristojnosti in kapacitet nadzornih organov, nezadostne sankcije za kršitve itd.

Ko je bila po skoraj sedmih letih slovenska zakonodaja (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakon o političnih strankah ter Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o volilni in referendumski kampanji, ki sta stopila v veljavo decembra 2013) končno v veliki meri usklajena z GRECO priporočili, ki so bila usmerjena k preprečevanju korupcije, netransparentnosti in nasprotja interesov pri financiranju in delovanju političnih strank, je lahko GRECO marca 2014 stanje na področju transparentnosti financiranja političnih strank v Sloveniji ocenil kot zadovoljivo.

Že tri mesece zatem je sprememba omenjene zakonodaje, ki velja še danes, ponovno prezrla nekatera priporočila GRECA iz ocenjevanja Slovenije v letu 2007.

Tako je novela Zakona o političnih strankah, sprejeta leta 2014 sicer ohranila prepoved financiranja političnih stran s strani podjetij, a tudi po mnenju komisije nesprejemljivo možnost kanaliziranja proračunskih sredstev, namenjenih poslanskim skupinam, k političnim strankam, čemur je nasprotovala tudi Zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Hkrati je novela omogočila osemkratno povečanje najvišjega dovoljenega zneska gotovinskega prispevka fizične osebe neki politični stranki, čeprav je GRECO priporočil omejiti posamičen gotovinski prispevek na najnižjo možno mero. S tem je novela bistveno povečala tveganje za nedovoljene povratne usluge oziroma druge oblike korupcije in pranje denarja, ki je pri nižjih zneskih manj verjetno. Poleg tega je novela tudi znižala kazni, čeprav je GRECO izrecno priporočil dvig zgornje meje sankcij, saj te v praksi niso bile učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Tudi zato nas presenečajo medijski zapisi, v katerih vsaj posredno k nadaljnjemu nižanju glob na področju financiranja političnih strank ne pozivajo le stranke same, temveč tudi Računsko sodišče RS, organ, ki je pristojen za nadzor v zvezi s financiranjem političnih strank.

Sedanje ponovno pozivanje k dodatnem rahljanju zakonodaje vezane na financiranje strank, ki bi Slovenijo še bolj oddaljilo ne le od priporočil skupine GRECO, ki predstavljajo mednarodno obveznost Slovenije, temveč tudi od zagotavljanja transparentnega financiranja političnih strank, je tako izjemno zaskrbljujoče.

Retorični trik za vsakodnevno uporabo

Podobno izjavo KPK najdemo tudi že poprej: 12. junija 2014 in 26. maja 2012. Iz vsega navedenega nesporno izhaja, da je KPK vrsto leto opozarja na premajhno transparentnost financiranja političnih strank. Do tega se je torej nenehno opredeljevala. Kaj lahko iz tega zaključimo?

Da bi KPK zlahka komentirala tudi aktualni primer skozi omenjeno topiko, a je se je v velikem loku temu izognila s sklicevanjem na svoje pristojnosti, tega pa zreducirala na problem obravnave in ukrepanja – in v tem segmentu take pristojnosti po vsem sodeč res nima.

Povedano drugače: Štefanec je izkoristil svojo priložnost, da molči ob temi, o kateri je KPK pod njegovim mandatom in pred njim nenehno svarila. Ali skozi parafrazo zgornjega kontrastnega stališča: nenadoma je začutil, da beseda o tem ni potrebna, vprašanja in predlogi pa ne racionalni. Če se bo kdaj izkazalo, da so za to krive glivice SDS, bo pred nami še eno izjemno tragikomično spoznanje, kako smo (ne)sposobni zaznavati in preganjati korupcijo.

Prostočasne aktivnosti namestnika predsednika KPK

In s čim se v tem času ukvarja edini preostali član senata KPK – morda so njegove aktivnosti skoraj malce zanemarjene? Ne vemo. Njihovi zvesti realni prijatelji jim v javnosti preko socialnih omrežij radi dvigujejo ugled. Tisto dobrino, očitno, ki je niti malo ne pogrešajo.

Igor Lamberger jebač

Objava na Facebook profilu namestnika predsednika KPK,  dr. Igorja Lambergerja,  in njegova skrb za svoj ugled

Več:

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

Predsednikovo nojevstvo: kako se izmikati v zadevah Sedlar in Mahnič

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Po tistem, ko je bila Komisija za preprečevanje korupcije povzdignjena v vseslovenski problem najprej zaradi svojega prepoznavnega lika v podobi anemičnega predsednika, ki je že dolgo nazaj vsebinsko delovanje zamenjal za bizarno samopromocijo in medijski populizem, s katerim skrajno nerodno prikriva svoje napake, mobing do svoje (bivše) namestnice dr. Alma M. Sedlar in nizek ugled v javnosti, ravnanje KPK vedno bolj spominja na pisano karikaturo vsega, kar bi ta odgovorna institucija morala biti. Zdaj še naslikano.

Pod Borisom Štefanecom je komisija resnično prešla v sinonim za politično podrejenost, v smislu pasivne submisivnosti lagodnemu stanju obojestranske tolerance zaradi njene prislovične neučinkovitosti, a obenem tudi za strokovno sumljivost njenega javnega delovanja: če o prvem ob že prvi površni analizi odnosa predsednika republike in vladajoče stranke SMC ob vseh opozorilih ni več nobenega dvoma, je drugo, kar se očitnosti tiče, manj razvidno.

Štefanec pravljičar

Štefanec kot pravljičar: boj proti korupciji med čebelicami in medvedki

Polomljen prikaz neetičnega delovanja

Eden od elementov v nizu slonastih pristopov k širjenju globokega poslanstva KPK zadeva njegovo zelo piarovsko obarvano všečnostno udejstvovanje: naprej natečaj za fotografijo, ki naj bi nagrajevala avtorje, katerim je v svoj objektiv uspelo ujeti koruptivne storilce in flagrante delicto. Nikoli nam niso pojasnili, kaj konkretneje si ob tem predstavljajo in kako bi lahko, za božjo voljo, nekdo tako zlahka poslikal prejemanje denarja, ne da bi pri tem več od spontanih fotografskih užitkov štela uradna naznanitev kaznivega dejanja.

Zadnji v nizu projektov poteka pod naslovom »Spoznavanje integritete v vrtcih skozi igro in sliko« – ker se je pač Štefanecova ekipa odločila, da se bo raje prednostno posvetila prosveti otrok – in res je videti, kakor da bi ne počela več nič drugega. Za omenjene potrebe so izdelali slikanico z naslovom »Polomljena kočija«, za katero trdijo, da lahko otrokom »na njim primeren način skozi ilustrirano zgodbo ter z nepogrešljivo pomočjo vzgojiteljic/vzgojiteljev in pomočnic/pomočnikov prikaže negativne posledice neetičnega ravnanja.«

Mediji so te dni opozorili na dva neposrečena zdrsa projekta, že po sebi simptomalna. Prvi zadeva avtorstvo in nastanek slikanice: ta je po mnenju mnogih, recimo novinarke Dnevnika Ranke Ivelja, izrazito amaterska, za nameček pa je v celoti, besedilo in slike, prispevala kar ekipa KPK s svojo širšo družino, zaradi česar so očitno pohiteli in sami v strahu pred konfliktom interesa napisali, da je »besedilo zgodbe nastalo v okviru Komisije za preprečevanje korupcije, ilustracije pa so bile komisiji podarjene kot donacija«.

No, avtorica slikanice »Polomljena kočija« je Barbara Fürst, uslužbenka KPK in pomočnica vodje Centra za integriteto in preventivo, ilustracije je prispevala njena mama Tanja Fürst, oblikovanje in prelom Matjaž Mešnjak, knjigo pa je založila in financirala Komisija za preprečevanje korupcije.

Odkrita zavajanja KPK

Naslednji očitek časnika Večer zadeva izjavo, da je bila slikanica, ta vrhunska donacija otrokom in ljudstvu, strokovno pregledana. Pri tem so se Štefanec in njegova ekipa ujeli v laž – podobno tisti otroški iz slikanice, ki so jo napisali sami.

KPK slikanica Večer

Današnji Večerov članek: predsednik KPK in njegove pravljice

Dr. Ljubica Marjanovič Umek, predavateljica predmeta Otroška igra in risba na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je namreč zanikala, da bi jo sama pregledala, je pa res pred leti, še pod Klemenčičevim mandatom, načeloma prikimala ustreznosti podobnega projekta za otroke z vidika moralnopsihološke primernosti. Kar seveda še zdaleč ni isto kot strokovna avtorizacija končnega izdelka ali njegova presoja.

Psihologinja sicer priznava, da je »zgodba še nekako ustrezna«, vendar hkrati verjame, da ilustracije niso dovolj prijazne do otrok te starosti«, da v njej niso dovolj izražena čustvena stanja junakov in da manjka, da »bi otroci lahko iz ilustracije brali mentalna stanja udeležencev, čustva«. No, knjiga naj bi bila namenjena otrokom v vrtcih, vse od četrtega leta starosti in tja do učencev v prvih treh letih osnovne šole.

Fabula o kočijažu in podkupovalcu Tevžu

Nisem čisto prepričan, da ni zgodba iz slikanice še bolj problematična od ilustracij. Skrbniki Cobissa so v njej navedli naslednje ključne besede: kočije, vožnja, goljufije, pravila, kazen, nesreče, etika. Se pravi, da bi ti pojmi morali sestavljati neko skupno vsebinsko materijo. Pa jo?

Zgodba je preprosta in želi evidentno graditi na analogiji in spomniti na korupcijsko ravnanje, recimo v zdravstvu, kjer želi nekdo z dajanjem podkupnine obiti dolgo čakalno vrsto: nekega dne se v kraj po imenu Sladki dol pripelje »čisto prava kočija«, kočijaž Matjaž pa s svojim konjem Miškom povabi krajane, da se lahko za tri evre z njo popeljejo in se počutijo kot graščaki iz nekega drugega časa.

Vožnja s kočijo ima eno omejitev, ki se kasneje po nepotrebnem izkaže za motečo v razumevanju zgodbe: Miško je star, zaradi česar slabo vidi in se bo morala zadnja vožnja odviti še pred zatonom (!) sonca. Otroci, med katerimi je tudi Mojca, pohitijo domov po denar in se postavijo v vrsto, nato pa cel dan čakajo na svoj trenutek. S prijateljem Nejcem nato ugibata, ali bosta še pravočasno deležna vožnje. Tisti, ki se mu ne ljubi čakati, je Tevž: odpravi se do kočijaža Matjaža in mu ponudi šest evrov, če ga bo vzel na kočijo pred drugimi. Ker potrebuje denar, slednji sprejme kupčijo, a se še naprej trudi, da bi prepeljal vse, ki stojijo v vrsti, še pred prihodom Tevža, ki ga mora popeljati pred sončnim zahodom.

Ko na kočijo končno stopi Tevž, ki mu ni bilo treba stati v vrsti, se pred jezno Mojco pobaha, da je podkupil kočijaža, pa tudi ta ji prizna, da »potrebuje vsak evro«. Čeprav je Matjažu hudo in obžaluje, da se Mojca ne bo mogla z njim odpeljati, požene Miška in pričakuje, da bo morda le še pravočasno prišel nazaj in mu bo uspelo vzeti s sabo še njo. In ko priganja konja, vsi skupaj s kočijo vred zdrsnejo s ceste: Matjaž, Tevž in Miško popadajo po tleh. Na koncu jih reši prav Mojca, pokliče rešilca, Tevž se pokesa zaradi svoje goljufije in jo objame, naslednji dan pa oba ponesrečenca obišče v bolnišnici, kjer se ji znova opravičita za svoje goljufivo ravnanje, pri katerem je bila kočija povsem uničena.

kočija slika nesreča

Insert iz slikanice: nesreča s kočijo

Težave z zgodbo: nelogičnosti

Zgodba v slikanici bi morala otrokom dovolj prijazno in učinkovito prikazati »negativne posledice neetičnega ravnanja«, so dejali – je pri tem uspešna? Najprej k nekaj nelogičnostim zgodbe. Ko Tevž podkupi kočijaža, pravi naslednje: »Za ta denar boš na zadnjo vožnjo vzel mene, ne glede na to, koliko ljudi bo še čakalo v vrsti. Denar pa dobiš tudi, če ne bo nihče več čakal in bom jaz zadnji.«

Res si ne predstavljam, da bi kdo podkupoval nekoga le zato, da bi bil morda na vrsti zadnji: vsaj na ravni analogije s čakalnimi dobami v zdravstvu to ne zveni ravno prepričljivo. Vsak bolnik bi pač rad prišel do operacije čim hitreje. Toda privzemimo, da je izbira tukaj le med »priti ali ne priti na vrsto«. Absurdnost plačevanja za zadnjo vožnjo, ki mora otroškega bralca povsem zmesti, ker ni z ničemer utemeljena in ne ve, zakaj bi ta bila izrazito pomembna, je potem podkrepljena s še enim poudarkom. Ko Mojca v zgodbi zakliče »Ej, Tevž, jaz sem na vrsti! Kaj se pa greš?!«, ji Tevž zmagoslavno odvrne: »Ne, ne, ne bo držalo! Zadnjo vožnjo sem plačal jaz!« Za moraličnost zgodbe bi bilo pač dovolj tako ali drugače pojasniti, da je podkupovanje nesprejemljivo, negativno in koruptivno dejanje. Z nelogičnimi zapleti okoli »zadnje vožnje«, kjer bi moralo biti pomembno le, da je nekdo prišel na vrsto in nič drugega, pa se pri mladem bralcu iz razumevanja zlahka izgubi osrednja poanta.

Težava z vzročnostjo

Naslednjo težavo zgodbe vidim v dejstvu, da ni vzpostavljena prepričljiva vzročna povezava med prejemanjem podkupnine in slabimi (negativnimi) posledicami, neposredne med dajalcem podkupnine in slabimi posledicami pa sploh ni. Otroku, ki prebira slikanico, preostane kvečjemu preveč ohlapno sklepanje, ki ga morda pri sebi niti ne bo izpeljal, da prvo dejanje A (prejemanje ali ponujanje podkupnine) vodi do slabe posledice B (nesreča s kočijo).

Že res, da se dajalec in prejemnik podkupnine, Tevž in Matjaž, na koncu pokesata – dejansko se zadnji prejema denarja kesa ves čas – vendar to ni dovolj, da bi otrok miselno vzpostavil moralno vzročno povezavo med obojim. Ta je bolj arbitrarna in deluje bolj po abstraktnem načelu »Če delam slabo, se bo zgodilo nekaj slabega«. S tem pa negativne posledice neetičnega ravnanja niti ne poskušajo biti utemeljene. Še huje: ker je kočijaž dejansko povzročil nesrečo v dobri veri, da bi uspel prepeljati Mojco navzlic podkupnini, se odpre možnost za nasprotno vzročno povezavo, ki jo lahko vzpostavi nadebudni malček iz vrtca: če želiš izvesti dejanje, pri katerem obžaluješ svojo koruptivnost ali želiš izničiti njene slabe učinke, se ti lahko zgodi kaj hudega.

Težave s psihološko karakterizacijo

V zgodbi o Tevžu dejansko na ravni opisa značaja ne zvemo ničesar: razen njegove namere, da podkupi kočijaža, ker ne želi stati v vrsti, ne moremo slutiti ničesar o motivih ali tem, kako razmišlja, zakaj želi podkupovati ali česa tretjega. Na drugi strani je lik kočijaža opisan izrazito kompleksno: je nekdo, ki »mu ni všeč misel«, da bi moral Tevža vriniti v vrsto, znašel se je v finančni stiski in potrebuje denar za obnovo kočije, opisana je njegova agonija in slaba vest, ker je prejel denar, hkrati je tudi dobrodušen in namerava Mojco navzlic podkupnini popeljati, ves čas svoje dejanje obžaluje in končno v hitenju, da bi ubežal krivici, povzroči nesrečo, ki jo dejansko interpretira kot kazen za to, da je sprejel Tevževo ponudbo.

Če je želela zgodba iz slikanice vsaj malo ilustrirati razloge za dajanje podkupnine, ji to ni uspelo – oziroma ji je uspelo le v analogiji do tistih, ki jo prejemajo. Pričakovali bi, da se bodo malčki lažje identificirali s Tevžem, zato je tak manko v karakterizaciji, ki se popolnoma posveča le liku sivolasega in bradatega gospoda Matjaža, še bolj nenavaden.

Kočijaž dejanje goljufije

Insert iz slikanice z besedilom: kako se mora človek malo znajti

Odsotnost moralnega poduka

Na ravni eksplicitnosti sporočila tudi ne vemo zares, kakšen točno je moralni poduk nepoštenega ravnanja ali njegovih posledic. S tem, da kaže na nesrečo, ki se je pripetila kočijažu Matjažu, dejansko sploh ne kaže na prave razloge, zaradi katerih želimo preganjati korupcijo in goljufiva dejanja. Povsem se zadovolji z omenjenim moraliziranjem abstraktnega tipa, po katerem slabim dejanjem pač, po neki nujnosti, sledijo slabe posledice, katere koli že  – kar pa je najbrž premalo in v nasprotju s ciljem projekta osveščanja mladih, kajti do njega moramo šele priti.

Kot rečeno, naracijo moti še dodatna psihološka zadrega: kar kočijaža požene v prehitro vožnjo, je v bistvu njegov odpor do koruptivnosti, njegov trud, da bi vendarle peljal še Mojco, zaradi česar je konja in kočijo začel močno preganjati – kar je pripeljalo do trenutka z nesrečo. Ta odvečna zapletenost še dodatno onemogoči otrokovo boljše prepoznavanje moralnega sporočila zgodbe, če bi to že obstajalo v obliki, ki bi bila zadovoljiva.

Pravljičarji med nami – korupcija kot zgodba za otroke

In končno je Boris Štefanec, želel ali ne, kot priložnostni prebiralec pravljic, ki se rad slika po vrtcih, svojo funkcijo nehote infantiliziral do mere, ko bo večina državljanov poslej še manj pripravljena verjeti v resnost poslanstva institucije, ki ji načeluje – če takšni še sploh obstajajo.

Neverjetno je, kako nekateri v življenju kar sami odmerjajo mesto sebi, ne le drugim. Kakor da bi predsednik KPK zelo nazorno priznaval, da odraslih več ne more prepričati. Da je zgodba o pregonu korupcije lahko le pravljica za malčke v vrtcih.

Več:

Trije pahorizmi* in en Štefanec

Feniks Štefanec in medijski pepel

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PRAVLJIČNOST BOJA PROTI KORUPCIJI, sonet

Možák spozna na dela se osnove.
Nastavljen, da bogatim hrbet krije,
cvetet’ velike pušča svinjarije.
Da skrije to, vpeljal je trike nove.

Ker ni uspehov, se na vzgojo »šlepa«:
»S korupc’jo boj začet’ je treba rano,
nadaljevat’ pa vztrajno, neprestano …«
Po vrtcih, šolah malčkom v glave vtepa:

»Učitelj’ci ne dajaj podkupnine,
ukor da si prihraniš, opomine!
Za materinski dan nobenih rožic …!

Denarni greh spi v jedru šolskih množic!«
Zakaj se lotil je nedolžnih mravljic?
Odrasli ne poslušajo več – pravljic!

 

 

 

 

 

Predsednikovo nojevstvo: kako se izmikati v zadevah Sedlar in Mahnič

Nobeno globoko presenečenje ni bilo, ko je predsednik republike po odstopu namestnice predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Alme Sedlar postregel z dvema floskulama. Zanj že standardnima in tudi ponovljenima, saj se je namestnica zaradi osebnega šikaniranja in nezakonitega delovanja KPK večkrat obrnila nanj. Prva puhlica zadeva prenos odgovornosti proč od njega, zveni takole:

»Pahor je ponovno poudaril, da je senat KPK edini, od katerega je odvisna verodostojnost, delo in neodvisnost KPK.«

Druga je povezana z razbremenitvijo njegove lastne odgovornosti:

»Nihče ne sme in ne more posegati v delo neodvisnega državnega organa izven svojih pristojnosti.«

Večer Sedlar odstop

Članek v Večeru: naslavljanje na predsednika že v naslovu

Ne moralna, nojevska drža

Vse to že dobro poznamo: Pahor se vsakič umetelno sklicuje na lastno nemoč, da bi svojo že itak minimalistično funkcijo še dodatno razbremenil majhnih odgovornosti. V tem duhu je še doslej tri leta zavračal vsa javna pisma in apele Sedlarjeve, tudi civilne družbe.

Seveda je res, da predsednik nima zakonske podlage za razrešitev Borisa Štefaneca, če bi se že zanjo odločil. A s ponavljanjem te ugotovitve zgolj skriva neko drugo dejstvo: da dogajanja na KPK nikoli in na noben način ni vrednotil, obsodil in se do njega vsebinsko kakorkoli opredelil.

Predsednikova izrečena presoja pač ne bi predstavljala posega v delo te institucije, a so Pahorjevi izgovori ves čas bili na ravni njegovega nojevstva, s katerim se celo hvali kot nekakšno politično modrostjo, ko na ravni praznih označevalcev pogumno prepričuje, da se v konfliktnih situacijah že načeloma ne opredeljuje. Drago Kos kot nekdanji predsednik KPK ima zato prejkone prav, ko je povedal tole: »Pokazalo se je, da predsednikovo neukrepanje pripelje do tega, da odidejo tisti, ki so najmanj krivi za slabo stanje v organizaciji.«

Predsednik le na preizkušnji

Če bo v četrtek mandatno-volilna komisija državnega zbora obravnavala predlog sklepa za razrešitev vodstva KPK, se utegne zgoditi, da bo zakonska možnost za razrešitev Štefaneca vendarle podana. Po četrtem odstavku 22. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. A razmerje moči v parlamentu lepo nariše tisto, kar je najbrž zmagovita formula, zaradi katere se tandem Štefanec-Lamberger tako zelo oklepa svojega stolčka in na dnevni ravni uničuje institucijo: da je namreč nedelujoča KPK v splošnem interesu vseh političnih strani. Da politiki ljubijo Štefaneca zato, da jih pusti pri miru. In morda jim ljubezen vrača z istim pričakovanjem.

Če omenjeni tandem nesporno podpira Janševa SDS, je ključna SMC pri tem razdeljena na dva pola. Za Pahorja je to znova dobitna kombinacija: tako kot se zdaj lahko elegantno sklicuje, da mu zakon prepričuje potezo razrešitve, se bo v primeru pozitivnega rezultata v parlamentu spet skliceval nanj. Da bi imel kakšno svoje stališče, pa od nemoralne neavtoritete ne moremo pričakovati.

Za Mahniča spremni

Včerajšnji torek je bil za predsednika še dodatno naporen dan. Svoj identični argument o nepristojnosti je moral ponoviti kar v dveh odmevnih primerih: najprej glede odstopa Sedlarjeve, nato še v zadevi Mahnič. To je tisti poslanec SDS, ki v imenu predsednika Odbora za obrambo napeljuje k uporabi vojske na meji s Hrvaško s tem, da sklicuje odbor na temo »Pripravljenost slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško«.Po tistem, ko se je Miro Cerar odzval na (tudi) medijsko bojkotirani poziv Alternativne akademije, star pet ali šest dni – z izjemo tednika Mladina. Da se premier in predsednik republike opredelita do tozadevnih nevarnih in hujskaških zlorab vojske.

Prvi je to tudi nedvoumno storil in hkrati »izrazil pričakovanje, da bo jasno stališče v tem primeru zavzel tudi predsednik republike Borut Pahor«. Kar so nekateri novinarji povzeli kot dejanje, ki spada v predsedniško volilno kampanjo, v kateri nastopa tudi kandidatka SMC. Ker velja, da se Pahor ne opredeljuje do ravnanj vlade in tudi premier ne do predsednika, bi to lahko celo držalo.

Znova nepristojen

Pahorjeva reakcija istega dne v zadevi Mahnič je bila povsem analogna tisti iz zadeve Sedlar, razglasil je lastno nepristojnost:

Pahor izpostavlja: »Odločitev o sklicu seje, določitvi dnevnega reda in vsebini točk so v izključni pristojnosti odbora oziroma državnega zbora kot samostojne veje oblasti.«

Vendar je tokrat bežanje od odgovornosti in kompetenc organizirano v obliki »red herringa«: se pravi, da ne odgovarja na osnovno vprašanje. Nihče ga ni spraševal po tem, v čigavi pristojnosti je sklic odborov v parlamentu. Za božjo voljo: govorimo o nevarni hujskaški retoriki in implicitnih namigih, ki lahko po načelih samouresničujoče se prerokbe vodijo do resnih zaostritev. Je res prehudo pričakovati, da bi slovenski mediji končno enkrat jasno prepoznali Pahorjevo izmikanje? In ne le to, predsednik je svoj retorični »red herring« nadaljeval še v drugo smer:

Pri tem je izjavil, da to povsem spoštuje in dodal, da je že večkrat pred tem poudaril, da je bil sporazum o določitvi meje določen na miren način, na istega pa mora biti ta tudi uveljavljen.

Oziroma, citirano po Siolu, z dodanim stavkom:

»Sporazum o načinu določitve meje med državama je bil dosežen po mirni poti in po mirni poti mora biti tudi uveljavljen. Uporabo sile izključuje.«

Seveda ni zgodba, na kakšen način je bil sporazum uveljavljen, govorimo o obsodbi nespametne politične poteze napihovanja možnega vojaškega zaostrovanja. Tudi ne gre za to, da bi kdo mislil, da sporazum vključuje uporabo sile – tole je že resno Pahorjevo podcenjevanje državljanskega intelekta, podvrženo spretnemu izmikanju temu, da bi se opredelil.

Pahorjev univerzalizem kot taktika

In potem sledi še ena retorična manipulacija, tokrat na še tretji način:

Po besedah Pahorja je v interesu tako Slovenije kot tudi Hrvaške, da se vzdržita vsakih izjav ali postopanj, ki bi lahko poslabšale odnose, saj je le na takšen način mogoče uveljaviti razsodbo arbitražnega sodišča o določitvi meje.

Ni mogoče poočitati, da izjava v danem kontekstu ni smiselna, a takoj prepoznamo moralno dilemo: če obstajajo izjave in dejanja, ki lahko poslabšajo odnose, in Mahničevo dejanje je zanesljivo takšno, potem razprava o »interesu« obeh držav ni relevantna za obsodbo takšnega dejanja. Dejansko je spet plasirana kot nasprotje temu, njej v izogib. Oziroma: če obsojamo ali svarimo pred dejanji v razredu X, potem bi morali obsoditi tudi dejanje A, če spada v ta razred.

Lepota prevare je v tem: Pahorju neobsodbe neposredno ne moremo očitati, saj obsodba X vselej implicira obsodbo A, a v tem je tudi keč: po stari navadi se rad skrije za splošnost trditev. Kar pomeni, da ne obsoja partikularnih sodb ali dejanj, temveč izreka stališča generalno. S tem pa, kajpak, ubeži »zameri« naslovnika, v tem primeru stranke SDS in njihovega poslanca. Zelo pričakovano in na ravni njegovega standardnega ekvidistanciranja od ti. levih in desnih.

Ne moralna, ne politična, ne vojaška

S strani nekaterih intelektualcev nepričakovano podprto stališče, češ da Pahorjevo zavračanje vloge moralne avtoritete po sebi ni nekorektna gesta, celo pohvalna, z vsakim dnevom dobiva svoje nove katastrofalne dimenzije. Ker predstavlja dodatni alibi za njegovo varanje.

Preprosteje povedano: vselej lahko ostaja varno skrit v svojem pristanu formalističnega sklicevanja na svoje nekompetence. Na ravni zakona mu ne morete očitati neposredno, da ni posredoval v zadevi Sedlar ali Mahnič. Ampak od to naredi korak naprej v suspenz slehernega mnenja, obsodbe, svarila, s čimer vedno znova ilustrira, kam pelje njegov premišljeni kredo, da ne bo in ne želi biti moralna avtoriteta. V resnici dodatno dokazuje za nazaj, da nikoli ni želel biti. In tu je, priznajmo, res konsistenten.

Maksima, ki omogoča flirt

No, bodimo natančni, predsednik največkrat ne želi biti niti politična ali vojaška. Kar je tako rekoč že razvil v splošno maksimo, ki ji sledi:

Ne izražaj svojih prepričanj o delu neodvisnih institucij, politiki, dogajanju v parlamentu ali na vladi, vojaškem hujskaštvu, nestrpnosti in ničemer, kjer bi se lahko kateri od strani zameril.

Najbrž je edini predsednik države na svetu, ki se ne pritožuje nad mankom svojih kompetenc. Njemu tak manko silovito ustreza. In moramo mu priznati: po tistem, ko je izpraznil in degradiral svojo funkcijo, je opravil še s tisto drugo, »nenapisano«, da bi namreč moral biti zgled, klic razuma, moralna avtoriteta. S tem je dobesedno zavrnil vsa pričakovanja, ki jih imamo do te funkcije. Le zato, da bi se lahko v miru predal flirtu, svojim delfinčkom in sončenju na plaži z državljani.

Več:

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PREDSEDNIKOVO NOJEVSTVO (GOVORI PAHORJEVA BARBIKA)

Da vtikal bi se v parlament in vlado?
Saj gruča drugih že dovolj ju pika,
na meni je, da dobro se – izmikam.
Ne boste me, na glavo nisem ‘pado’!

Nakladam naj o delu institucij?
Zakaj bi kompliciral si življenje,
če lažje zamolčat’ je svoje mnenje?!
In folk naš ne želí si revolucij …

Odkrit bom z vami – konec sprenevedanj:
utrip sem ljudstva zdavnaj že izmeril,
zdaj pazim, da se mu ne bom zameril.

Sprašujete, kaj sploh mi še ostane …
Serviram raje puhlice neslane,
delfinčke, flirt in supanje sred’ Bleda!

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Nepričakovana regresija je, če se pri POP TV sprašujejo o tem, ali je predsednik Pahor znova prestopil mejo spoštljivega, svojo predsedniško funkcijo pa banaliziral. In še večja in bolj mizerna intelektualna regresija je, ko predsednik takšno ravnanje prizna, češ dajmo se šaliti:

Je Pahor s tem dokončno prestopil mejo dostojnega in banaliziral predsedniško funkcijo? Ali pa gre za dobro premišljeno strategijo, kako z novimi prijemi nagovarjati mlade bodoče volivce? »Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo,« je odgovoril predsednik.

Stvar je seveda resnejša: predsednik svojo funkcijo banalizira in profanizira ves čas svoje kampanje in nato mandata: njegov mandat dejansko je postal, v čisti substancialni obliki, zgolj neposrečena, a verjetno uspešna kampanja za naslednji mandat. Postal je prvi politik v republiki Sloveniji, ki med kampanjo in izvedbo mandata ne dela razlike: zato, ker je politično delo v mandatu zreduciral na zgolj kampanjo. Povejmo tole zgoščeno: vse, kar bo ostalo po tem njegovem mandatu, bo zgolj ena sama samcata piarovska reklama zase: bedna, trolasta, žaljiva, neumna, »bolje, da se šalimo, kot resno delamo« varianta gangnam style.

pahor-domotozje-kairo

Znamenita samopromocija domotožnega predsednika, ki je porodila #boruting

Od flirt-populizma do trol-populizma

Sam POP TV je uspešno pomagati banalizirati to funkcijo, spomnimo se  Pahorjeve udeležbe v oddaj Na žaru in vsega zabavnega cirkusa, ki ga je ob tem na svoje veliko veselje sprožal. Za predsednikom zato ostajajo le še sledi neznosnega trolanja v takšni in drugačni obliki, nekontrolirani flirt z ljudstvom na vseh nivojih in vseh starostnih skupin, vseh političnih opredelitev, skratka flirtajoči populizem. Takšnega zabavljaškega tipa, da bi se sramoval že intelektualno bolj zresnjen pubertetnik, kaj šele prvi državnik.

Pahor je dejansko uspel trolanje obrniti na glavo: v običajnih praksah o politikih trolajo državljani, pri nas pa za ljudstvo trola kar predsednik republike pod pretvezo, da se je fino šaliti, ne žaliti. Ker kakšne tragedije in stiske ljudi neki, kakšne politične dileme vendar, časi so res nadvse špasni.

pahor-instagram-cevlji

Pahor na svojem Instagramu pri ogledu damskih čeveljcev

Kampanja, ki se ni končala

Zato se ni mogoče strinjati z Dejanom Verčičem, ki je v zgoraj citiranem prispevku povedal, da se je za Pahorja predsedniška kampanja za leto 2017 že začela. Ne, nikoli se ni končala – dobesedno. Kar je najhuje ob tem, je spoznanje o veliki servilnosti domačih medijev v tem trol-populističnem širjenju maloumnih domislic. Odsotnost napora, kaj šele mišljenja.

Celo takrat, ko se socialna omrežja spomnijo smešiti gospoda predsednika znotraj akcije #boruting, se mimogrede zgodi, da takšno gesto medijski sponzorji, včasih so to dobesedno, prikažejo kot nadvse simpatično in dobrohotno gesto vrlega državnika.

Če je Pahor pred meseci pod medijskim pokroviteljstvom STA skrbi za naše telesno zdravje, nas po novem prepričujejo, da trenutno zgolj prijazno vežba naše obrazne mišice in skrbi za dobro voljo našega duha. Da ne bo pomote, oni to mislijo resno!

pahor-boruting-moski-svet

Moški svet o posebnem poslanstvu in predsedniških funkcijah

Kdo ustvarja idealne pogoje za razcvet korupcije?

Več sogovorcev je pritrdilo zdaj že zimzeleni, čeprav nekoliko konspiratološko zveneči oceni, da je politika na čelo KPK nastavila nekoga, za katerega je točno vedela, da ne bo imel bodisi želje bodisi ne znanj, da se spopade s korupcijo. In da takšen status quo vsem glavnim igralcem v koruptivnih veseloigrah najbolj godi. Sploh je iz trte izvita teza, da so za stanje na KPK krive »notranje razmere«, spori in nek osebnostni faktor: če bi to odpravili, bi komisija buhtela od produktivnosti. Ne drži, seveda. Če upoštevamo dejstvo, na katerega opozarja namestnica Alma M. Sedlar, ki pravi, da je deležna pritiskov in onemogočanja svojega dela, je lahko ta misel zelo pristransko motivirana presoja ravno tistih, ki jim stanje indolence in pasivnosti komisije ustreza.

Velja spomniti, da je Sedlarjeva neštetokrat opozorila predsednika republike na nevzdržno stanje na sedežu KPK, a bila deležna ignorance. Na koncu je sama zaključila, da Pahorju po vsem sodeč ni do tega, da bi Štefanecu karkoli očital.

sedlar-pahor-kpk-primorske

Sedlarjeva v Primorskih novicah o neodzivnosti Pahorja

Vanja Kovač je v včerajšnjem Tedniku izrekla skoraj kultni stavek, povezan z razumevanjem stanja na KPK: »Štefanec ima mandat do marca leta 2020. Do takrat ima torej korupcija idealne pogoje za še večji razcvet, če se ne bo kaj korenito spremenilo.«  Že, ampak kdo je imenoval Štefaneca na to funkcijo? Tisti, ki ostaja vsa ta leta gluh in nem za vsa opozorila in jih zavrača: taisti predsednik republike.

Namesto tega se v vmesnem času gospod najraje dnevno zabava s trolanjem in recimo ogleduje po čeveljcih dam in damic, ki jih mora nujno deliti z nami. Zato velja stavek novinarke dopolniti takole: »Predsednik ima mandat do naslednjega leta in nato verjetno še enega. Do takrat ima torej korupcija idealne pogoje za še večji razcvet, če se ne bo kaj korenito spremenilo.«

Več:

Vsi predsednikovi psi in medijsko sponzorstvo

Pahorjev medijski servis

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

pahor-instagram-luka

Predsednik Pahor: slovenščina ni dober jezik zanj