::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Predstavljajmo si za trenutek, da vrhovnega poveljnika slovenske vojske, predsednika Boruta Pahorja, obvestijo o mobingu, ki se odvija v odnosu načelnika generalštaba slovenske vojske do njegove namestnice. Obvestila ga je namestnica, očitno obupana, načelnika pa ob mobingu obtoži še kupa nepravilnosti in omejevanja pri opravljanju njenih nalog.

Ker je situacija postala nevzdržna, se je že v drugo obrnila na Pahorja,  le da ji je ta v pisni obliki odgovoril: »Spoštovani, prejmite moje pismo kot poziv k uspešnemu delovanju slovenske vojske.«

Kaj bi dejali na tak odziv? Seveda: da je pahorjansko popolnoma deplasiran, slep in gluh. Pretvarjajoč se, da težave ni, nek od realnosti odtujeni wishful thinking. Morda bi vrhovni poveljnik slovenske vojske celo zavzdihnil, naj ga nehajo nadlegovati z malenkostmi med košnjo trave in pleskanjem ograje.

Vrhovni poveljnik in KPK

Ko se je Pahor odzval na javno pismo, ki mu ga je poslala namestnica Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Alma Sedlar, se je pripetilo prav to: slednja je spregovorila o mobingu in o tem, da jo predsednik Boris Štefanec že od nastopa funkcije skuša onemogočati in izločati iz procesov dela. Pahorjev odziv je bil lakoničen, začne se s stavkom »Sprejmite, prosim, to pismo kot poziv k uspešnemu delovanju komisije pri preprečevanju korupcije«, nato ponudi nekaj floskul o »visokih pričakovanj javnosti glede pomembnega poslanstva KPK«.

Nakar si previdno umije roke: »Komisija za preprečevanje korupcije je samostojen in neodvisen državni organ, ki samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja zakonsko določene naloge. Pri tem nima nihče pravice posegati v vaše pristojnosti«, saj bi, tako dodaja, »to bilo v nasprotju z neodvisnostjo KPK. Za to je v celoti pristojen in odgovoren senat komisije.«

KPK klinično mrtva Delo

Morda res obstaja razlika med prvo in drugo situacijo, vendar je ta neznatna: člane senata KPK je imenoval Pahor, lahko jih tudi razrešuje. Sedlarjeva ga ni prosila za zakonsko podprto podporo, temveč verjetno bolj za moralno. In je ni dobila. Na očitke o mobingu je prejela zgolj Pahorjev »Več sreče prihodnjič«.

Žal ne nenavadno, toda Pahorjeve ležernosti v odzivu nihče od medijev ni posebej podčrtal. Se je niti dotaknil, zato ne vemo, ali jo je kdo sploh zaznal. Še več, Sedlarjeva na koncu ni bila deležna odgovora – slednjega je predsednik poslal kar tistemu, ki je obtožen mobinga, ne tistemu, ki se pritožuje. Netaktnost in nesenzibilnost par excellence, ki dajeta slutiti, da se ne bo v prihodnje, tako kot v preteklosti, odzval na popolnoma nič.

Previdna indiferenca in drža vseenosti, ki jo pri predsedniku žal že dovolj dobro poznamo. Po drugi strani je, ker se je na vse kriplje ob vseh pomislekih zavzemal za imenovanje Štefaneca, bilo tudi mogoče pričakovati, da se bo tako ali drugače postavljal svoji izbiri v bran. Ali kakor je po njegovem odzivu komentirala Sedlarjeva: »Očitno je predsednik Pahor zadovoljen z delom Štefaneca«.

Zdrahe in tožibabe

Če se za trenutek obujemo v čevlje namestnice KPK, zamišljena situacija ne bo zavidljiva: postopajmo dobrohotno in si predstavljajmo, da Sedlarjeva v resnici doživlja vse, kar pravi, ker nimamo razlogov, da ji ne verjamemo. Ob javnih navedbah, da doživljate mobing, pa v zameno dobite medijske naslove, kot so:

»Na KPK znova zdrahe« (Teletekst RTV SLO)

»Sedlarjeva je Štefaneca zatožila Pahorju: Blokiral naj bi delo KPK« (Reporter)

»V KPK se gledajo postrani« (Primorske novice)

Sedlar Primorske gledajo postrani

Ker res nimate dobrih razlogov ne verjeti v besede namestnice, boste naslednjič krepko premislili, ali se vam opozarjanje na težave sploh kakorkoli splača. Novinarska »post-produkcija« bo največkrat vaš napor obveščanja javnosti prevedla v senzacionalizma lačne ekvidistancirajoče premisleke, v skiciranje nekakšnega gladiatorskega boja, kjer si publika želi čim več krvi in ji je popolnoma vseeno, čigave. Ali vsaj, v moralizirajoče distanciranje, češ kakšne igre v peskovniku, kakšni osebni obračuni.

Bog ne daj, da bi medije zanimala dejstva in bi se glede njih potrudili, smisel in cilj tičita nekje drugje: v suspenzu resnice, ki ga zahteva tabloidni pristop risanja nekakšnih zdrah in kravala, kjer so vsi vpleteni že po definiciji pristopa enako krivi in enako grešni; pomembna je zgolj psihoekonomija ugodja, s katero je treba streči bralcu, gledalcu ali poslušalcu, ki bo ugotavljal, kako nekaj ne deluje, ker so, takole počez izmerjeno, enako odgovorni vsi vpleteni.

Štefanec in njegova protislovja

Čeprav je sprva obljubil drugače, se je včeraj predsednik KPK odločil zanikati svojo ponedeljkovo napoved, češ da se bo do odločbe informacijske pooblaščenke vzdržal komentiranja. Sklical je novinarsko konferenco in na njih postregel s kar nekaj protislovji. Na nekatera je kasneje v odzivu opozorila že namestnica, a je njegov demanti, objavljen na njenem blogu, obtičal bolj v novinarskih predalih. Naj jih nekaj naštejem.

Prvič, Štefanec je namestnici očital dostopanje do dokumentov, do katerih ne bi smela dostopati. S tem  naj bi ravnala nezakonito. Dodatno ji je očital odpiranje personalnih map. Morda ima prav, morda ne, kajti zlahka si predstavljam, da personalne mape tehnično v obliki datotek niso ločene od celotne dokumentacije, kar verjetno pomeni, da nekdo, ki odpira dosjeje, ne bo vedel, kaj točno bo v njih našel. Toda to morda ni posebej pomembno: Sedlarjeva je v resnici dostopala do dokumentov točno v skladu z dostopnimi pravicami, ki jih je dodelil Štefanec. Noben poprejšnji apel ali navodilo ni obstajalo, ki bi to prepovedovalo. Namestnica s tem ni storila ničesar narobe, odvzeti dostop do dokumentov pa pomeni nekaj takega, kot če bi avtomehaniku odvzeli vso orodje: v svoji pisarni lahko igra le še fikus.

Drugič, Štefanec je priznal, da je dne 12.10.2015 omejil dostop vsem članom senata in dvakrat poudaril, da s tem tudi sebi. To preprosto pomeni, da je spoznal, da je bil pred tem v prekršku – vsaj po njegovi interpretaciji – tudi sam. Ker v resnici ne vemo, do katerih datotek je postopal sam (po metodologiji sledljivosti je očitno naročil, da se razišče, kdaj in kako je dostopala zgolj namestnica) in drugi namestnik, nimamo ustreznega kriterija, po katerem bi lahko izmerili, v čem bi naj bila nezakonitost v ravnanju namestnice in v čem se njeno ravnanje razlikuje od njegovega.

Tretjič, iz odredbe, ki jo je izdal 9.10.2015, nikakor ne sledi, da bi držalo, da je sebi res prepovedal dostop do dokumentov. Nasprotno, dikcija te odredbe pravi, da zanj ne velja nobena omejitev dostopa. Povedano drugače: Štefanec je v čistem protislovju – hkrati pravi, da je sebi odvzel dostop in hkrati pravi, da ga sebi ni – ter je javnosti morda celo lagal.

Četrtič, predsednik KPK je trdil, da je prepoved uvedel zaradi varovanja osebnih podatkov in še zlasti domnevnega pregledovanja tistih podatkov, ki so še posebej varovani. Toda na informacijo pooblaščenko se je obrnil šele po tistem, ko je že izdal odredbo, oziroma šele po javnem pismu namestnice. S tem je priznal, da formalne osnove za svoje dejanje sploh ni imel in da je odločitev o prepovedi dostopa bila izpeljana arbitrarno.

Petič, Štefanec je v ponedeljek povedal, da njegova komisija deluje povsem normalno in dobro. Vendar, kot pravi že Sedlarjeva, takšne ocene ne potrjuje podatek o tem, da je iz komisije v zadnjih dveh letih odšlo že 20 sodelavcev, kar je približno polovica vseh. Bizarno, toda informacijo je taponedeljek v svojem prvem odzivu na pismo namestnice podal kar sam predsednik komisije, in to v kontekstu, s katerim je želel zavreči trditve, da ljudje iz komisije odhajajo:

Na KPK zanikajo tudi nesorazmerno število odhodov iz njihovih vrst, tako jih je v preteklih dveh letih po njihovih podatkih zapustilo 20 sodelavcev, zaposlili pa so 22 novih.

To je približno tako, kot če bi v domačem ribniku imeli 100 krapov, od katerih bi jih 50 poginilo. Na vprašanje, ali v vašem ribniku krapi umirajo, pa bi dejali, da to res ne more držati, ker jih imate še vedno 100, saj ste teh 50 nadomestili z novimi.

Šestič, Štefanec je na včerajšnji novinarski konferenci povedal, da mora zaščititi svoje sodelavce in zato ne bo govoril o tem, ali so vpleteni v kakšne kazenske postopke. Boj proti korupciji si torej predstavlja kot obrambo tistih, ki so v postopkih. Izpadlo je, da s tem ščiti morda kar samega sebe: današnji Dnevnik poroča, da je tudi on sam med osumljenimi v predkazenskem postopku.

Štefanec Dnevnik osumljen

Res škoda, da mediji niso znali ali želeli opozoriti na navedena protislovja.

Information

This entry was posted on 15/10/2015 by in diskreditacija, mediji, radio, TV, časopisi and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: