Pečečnik vs. Požar: ko nekdo postane požarreportovski

Eden najbolj pričakovanih medijskih projektov letos, če odštejemo Janšev neomedijski imperij, je padel v vodo. Četudi so se težave ob nakupu blagovnih znamk propadle družbe Delo Revije kar kopičile in je novi domnevni lastnik Bojan Požar obljubljal začetek izhajanja revij sprva za september in nato za 20. oktober, čeravno je našel soinvestitorja v Jocu Pečečniku, s katerim sta postala po 50-odstotna lastnika bodočega izdajatelja z imenom Princip Media, se je lasvegaški trgovec z igralnimi avtomati na koncu umaknil. In ker nova družba Princip Media, ki je želela od KBM Leasinga odkupiti 44 blagovnih znamk Dela Revij, ni izpolnila obveznosti iz pogodbe, je od pogodbe odstopila tudi mariborska banka.

Kar je fasciniralo nekaj mesecev, niso bile samo zelo tajno vodene operacije in spraševanja, od kod enemu od družbenikov sploh denar, na koncu je njun spopad rezultiral v precej grobem medsebojnem obračunu. V katerem je Pečečnik izpostavil neverodostojno »rumeno« naravo Požarjevega hvalisavega početja, njegov način vodenja označil za preveč optimističen in samovšečen, zameril mu je pokroviteljsko držo in nekatere insinuacije o tem, da želi zaposliti svoje najbližje. Najbolj značilen pa je opis, da se je Požar začel obnašati preveč »požarreportovsko«:

Po prvih konkretnih poslovnih dogovorih sem dojel, da ima Požar specifično samotarsko držo pri vodenju podjetja, ki niti slučajno ni v skladu z našimi poslovnimi procesi in načinom vodenja. Preveč optimistična in samovšečna drža je  tisto, kar v poslu ne maram, saj sem že prevečkrat videl zgodbe, ki se končajo tragično. Že celo svojo poslovno pot sodelavce učim, da ko bomo v naših firmah postali pametni oziroma pametnejši od naših strank, takrat se naš konec bliža nezadržno.

Verjetno je bil Požar pod velikimi pritiski, kar je botrovalo, da se je do mene pričel vesti drugače, lahko bi rekel požarreportovsko. Označil me je, da sem za medijsko sceno poslovno preveč neizkušen, da bi razumel, saj tam ekonomika ne velja, da je 1+1=2, ampak je vsaj 5.

Izjava, da sem jaz želel vplivati, da zaposli novinarko, potem ko mi je sestrična poslala CV od meni neznane novinarke, ki sem ga enostavno preposlal Požarju, ker sem vedel, da išče kader, in pa izjava Dnevniku glede mojega sina je bila kaplja čez rob glede našega sodelovanja. Požar je imel srečo, da mi ni bilo vseeno za 40 ljudi, ki jim je obljubil službo in bi v primeru mojega umika ostali na cesti, zato sem se odločil, da bom ob zastavi  Požarjeve hipoteke, njegovega finančnega vložka in celotnega Požarjevega deleža v mojo korist družbi Princip Media d.o.o. omogočil, da prične z delovanjem. V družbi ne bom sodeloval niti jaz niti moja ekipa. Če mi po 12 mesecih Požar ne bo vrnil vloženih sredstev, bom družbo prevzel v celoti.

Požarju in ekipi želim veliko uspeha z željo, da bo posloval uspešno in se držal dogovora ter mi v 12 mesecih vrnil moj vložek.

Pečečnikova karakterizacija »požarreportovskega« pristopa je seveda v prvi vrsti zadrega tudi zanj: kdor sklepa kupčije z nekom, ki ga prepoznava kot takšnega, si mora kar sam pripisati morebitne posledice. In ne zgolj to, verjetno tudi računati z vednostjo, kako bodo vsebinsko motivirane publikacije, ki jih bo skupaj z njim izdajal.

Če je »požarreporterski« stil za Pečečnika verjetno sinonim za nekatere tabloidne prvine (manipulativnost, rumenost, adhominalnost, nespoštovanje zasebnosti, zanikanje moralnih prvin novinarstva, natolcevanje), Pečečnikov alibični argument spominja na naivnost žabona iz zgodbe o škorpijo. Ko je žabon ob robu potoka srečal škorpijona, ga je ta vprašal ali bi ga ponesel na drugo stran. »Kaj pa, če me boš pičil?« je vprašal žabon. »Nikakor, če bi te pičil, bi utonil,« je rekel škorpijon. Žabon je o tem razmislil in ugotovil, da ima škorpijon prav. Zato si je škorpijona naložil na hrbet in ga peljal čez potok. A na pol poti je škorpijon svoje bodalo zapičil žabonu v hrbet. Ko sta se oba utapljala, je žabon zavzdihnil: »Zakaj?« Škorpijon je odgovoril: »Ker je to pač v moji naravi.«

Požar mu glede svoje »požarreportovskosti« kasneje ni ostal dolžan, predstavil je svojo verzijo zgodbe z nekaj vložki o naročenih novinarskih morilcih:

Ko je Pečečnik spoznal, da takšnih in podobnih stvari pri meni pač ne more doseči, se je povsem spremenil. Poslovni načrt, ki ga je do takrat hvalil, je čez noč postal zanič, jaz pa “preveč samovšečen in samotarski” za vodenje. Do takrat me je hvalil, tudi javno.

Ker nisem hotel popustiti, se je – po številnih elektronskih sporočilih, kjer mi je med drugim odkrito grozil, češ, citiram, naj se z njim “ne zajebavam po medijih, ker ima novinarje, ki jih suportira (beri: plačuje)”, se je odločil, da bo projektu škodoval celo javno. To je storil s tistim znanim pismom medijem, prejšnjo sredo.

Morala zgodbe: ko ste sredi deroče reke, bo zmagala narava.