Šarec, opravičilo in igra mimikrije

12/02/202012/02/2020 / Boris Vezjak

Janšev hišni odvetnik Franci Matoz, po naročilu stranke SDS najet, da brani njene osebnostne (!) pravice, je zaradi domnevno žaljive izjave od Marjana Šarca zahteval opravičilo.

Odvetniško pismo, priromalo je do odstoplega predsednika vlade v trenutkih Janševega neizmernega truda sestaviti koalicijo z Zdravkom Počivalškom, Aleksandro Pivec in Matejem Toninom še pred volitvami, na ravni geste simbolizira skoraj vse, kar se zdi del čvrste patološke idiosinkrazije domačega političnega in medijskega dogajanja.

RTV Slovenija o grožnji s tožbo

Nejasnost prvega opravičila

Za začetek nekaj enostavnega: povprečnemu državljanu zaenkrat sploh ni prezentno, ali se je Šarec vmes res opravičil; prvi dan so mediji obsežni citirali njegov navedek s tvita in ga vsaj deloma interpretirali v tej smeri, saj opravičevanje sam tudi omenja. Na svojem Facebook profilu se je potožil in obenem dal duška:

»Prejel sem ‘prijazno’ pismo s strani odvetnika stranke SDS. Pravi, da sem nedostojno govoril o stranki in da bom prejel tožbeni zahtevek, če se ne opravičim. No, se opravičujem, če sem izrazil svoje mnenje, ki ni osamljeno. Ne nazadnje (še) živimo v svobodni državi. Je pa lepo izražena prihodnost s tem pismom, če bo sestavljena vlada stranke SDS. Me pa očitno že vidijo v opoziciji, glede na to, da so mi poslali na elektronski naslov Državnega zbora. Želja po oblasti je močna.«

Zapisano so številni mediji na koncu ocenili za previdno in morda ironično opravičilo, saj vsebuje frazo »se opravičujem«, spretno zamaskirano v splošno sprejeto mnenje, ki naj bi stalo za izrečenimi poudarki, in pravico do svobode izražanja, ki jo ravno pri Janševih najbolj cenijo.

Ko se bo Žan Mahnič…

No, včeraj je v svojem nastopu premier v kamere dejal, da se ne bo opravičil – po tistem, ko se nekako že je. V povzetku Slovenske tiskovne agencije beremo, da tega ni storil in da kaj takšnega pogojuje z dejanjem poslanca Žana Mahniča:

»Izpostavil je, da se nikomur ne misli opravičiti. To se bo po njegovih besedah morda zgodilo tistega dne, ko se bo poslanec SDS Žan Mahnič vzdržal nekaterih svojih izjav ‘in se bo on kdaj opravičil in ko se bo še nešteto drugih poslancev zavedalo, da mora v slovenski politiki prevladati končno bolj kulturni diskurz. Tako da me ne skrbi, da bi se moral kaj kmalu opravičiti,’ je dodal.«

In tako dejansko ne vemo, pri čem smo, odvisni smo od tega, ali se bodo novinarji potrudili v smeri informiranja, kar je najbolj preprost korak v njihovem delu: da preverijo, ali prvo dejanje šteje za opravičilo, ker so pri Janševih z njim zadovoljni, ali pa bodi v SDS vendarle sprožili postopke, ker je bivši premier na koncu prejkone napovedal, da njihovi zahtevi ne bo ugodil.

Kaj je zmotilo SDS

Prijazno predpostavimo, da bomo v naslednjih dnevih morda le prišli do otipljivejšega odgovora. Bolj intriganten in brez upoštevanja omenjene idiosinkrazije nerazumljiv pa je razlog, zaradi katerega so v stranki SDS užaljeni in pripravljeni tožiti. Zanje sporno stališče sem zapisal že v svojem komentarju Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!, ko še nisem niti malo slutil, da bo deležno posebne pozornosti.

Naj ga ponovim s pomočjo s strani odvetnika navedena citata, variaciji istega stavka, kar povzemam po Delu:

»Šarec je sicer 31. januarja v TV Dnevniku in Odmevih izjavil, da je ‘s tako stranko težko sodelovati’, ker pač izvaja metode, kakršne izvaja, se pravi, sovražni govor. ‘Potem se tudi financira iz Madžarske,’ je dodal.«

Čeprav tega niso podrobneje specificirali, so torej Janševi izrazili ogorčenje zaradi dveh Šarčevih ugotovitev: da širijo sovražni govor in da se financirajo s pomočjo denarja iz Madžarske. Njihovo stališče je nasprotno, da sta ti trditvi neresnični, izmišljeni in posledično žaljivi, zaradi česar bodo primorani sprožiti vse potrebne postopke za odvrnitev dodatne škode, ki bi morebiti nastala SDS in zaradi česar bodo iskali zadoščenje za sodišču v obliki odškodnine:

»Gre za nepoštene in neresnične navedbe z izrazito negativno in objektivno žaljivo konotacijo, saj vsebujejo obtožbo o zavržnem in nemoralnem ravnanju, ki našo stranko neupravičeno diskvalificirajo v javnosti in jo prikazujejo v izrazito negativni luči«.

Poglejmo si najprej prvo trditev o sovražnem govoru.

Očitek o uporabi sovražnega govora

Pri Janševih očitno verjamejo, da ne širijo sovražnega govora. Toda nasprotni podatek o tem, da večina akademske srenje in javnosti verjame, da ga širijo, jim res ne more biti neznan, saj so opozorila o nevarnosti nestrpnosti, hofomobije, ksenofobije, islamofobije, žalitvenega govora, osebnih diskreditacij in zaničevanja večletna stalnica splošne kritike njihove politične prakse, vse od prvega odmevnega primera že pozabljenega Tomaža Majerja iz njihovih vrst.

Proti očitkom so se v stranki nenehno borili z asociiranjem na zloglasni 133. člen, s katerim želi nekdo prepovedati njihovo polno svobodo besede, zato je pregon »sovražnega govora«, ki ga ni, zanje poskus cenzure. Pričakovali bi torej, da preganjajo koga od številnih, ki so že pred premierjem v odstopu povedali isto.

Še večjo težavo vidim v dejstvu, da je stranka SDS vsa ta leta zanikala družbeno težo in celo obstoj sovražnega govora – v imenu odstranjevanja ovir, ki so ji napoti pri njenih retoričnih in ideoloških agendah, je zato celo nenehno dokazovala, da sovražni govor v pravnem smislu ne obstaja, kar je, med drugim, razvidno tudi iz Janševega pritrjevanja dr. Boštjanu M. Zupančiču, ki ima v njegovih vrstah nedvomno status pravnega guruja.

Sovražni govor za Janšo in BMZ-ja pravno ne obstaja

Kako lahko potemtakem tožiš nekoga za dejanje, ki zate nima nobene pravne substance? Če sovražnega govora ni, si pač težko užaljen ob ugotovitvi drugega, da ga uporabljaš, saj njegove rabe ne šteješ za nemoralno dejanje.

Očitek o financiranju medijev iz Madžarske

Še večja zadrega nastopi glede financiranja Janševih medijev iz tujine in je analogna prejšnji: številni indici o financiranju medijev blizu SDS in obsežna, že skoraj dve leti stara poročila o tem, v zadnjem času še konkretizirana na straneh portalov Necenzurirano in Pod črto, so stranko motivirali za napoved tožbe proti predsedniku LMŠ in ne proti novinarjem, ki objavljajo natančne podatke o lastniških mrežah in povezavah, ki vodijo do lastnikov v bližini madžarskega predsednika vlade.

V obeh primerih se torej Janševa stranka počuti užaljena zaradi okoliščin in dejstev, ki jih poprej nikoli ni sodno preganjala, Šarec pa jih je zgolj povzel. Seveda same geste najavljene tožbe v tem občutljivem času, ko bi Janša želel sestaviti svojo koalicijo in je dodatno občutljiv na sleherno kritiko, ki bi mu odgnala snubce v njegovi hiši, ni mogoče razumeti drugače kot oblike zastraševalnega manevra in pritiska. In vendar so mediji pri svojem čudenju, zakaj Janša zanika očitno, spregledali dvoje.

Pregon sovražnega govora je menda totalitaristični poskus cenzure

Dva spregleda

Prvi spregled zadeva njihove gverilske in fantomske brezplačnike, kakršna sta bila Slovenski tednik in Ekspres, polnokrvne predhodnike sedanjih medijskih hobotnic, vključno z nekaterimi anonimnimi pisci, firmo Media Polis in famozno operativko Milojko Balevski, če navedem le najbolj prelestno med njimi.

Na samo dejstvo, kako se je sedanji imperij s pomočjo madžarskih lastnikov v smislu politične strategije razvil iz prvih in je njihovo logično, bolj neposredno nadaljevanje, opozarjam v več prispevkih, od katerih nekatere navajam spodaj.

Delo o finančnih tokovih med SDS, Media Polis in brezplačnikih

Še pomembnejši spregled je naslednji. Od nastanka brezplačnikov leta 2008 do konca parlamentarne preiskovalne komisije, ki je leta 2012 potrdila njihovo povezavo s stranko SDS, smo se naposlušali stotin serijskih demantijev osumljenih, češ z njimi nimamo nič.

Povedano drugače, stranka nikoli ni priznala svoje povezave ali financiranja brezplačnikov, svoje operacije je izpeljala previdno in preko najetih oseb – in takrat ob razkritjih začuda nikogar ni tožila zaradi posega v njene osebnostne pravice. Mimogrede, tako kot v sedanjem primeru je tudi takrat obstajala ocena o 1,5 milijona evrov vložka. Takšno postopanje sem takrat poimenoval za politično mimikrijo – sprenevedavo zanikanje, da si povezan s politično dirigiranimi prevzemi medijev in ustvarjanjem novih, ker bi takšno ravnanje bilo upravičeno videti kot preveč avtoritarno in nedemokratično.

Mimikretičnost nekoč in danes

Model mimikrije se sedaj ponavlja, s to razliko, da svojih navez z nekaterimi mediji, npr. Demokracija in Nova24TV, stranka nima ambicije zelo neposredno prikrivati, po načelu »Dokažite nam, sicer vas tožimo« pa ima očitno veliko volje zanikati politično motivirani predznak njihovega lastništva in preganjati novinarje. Povedano opazimo te dni, saj se v svojih nenehnih osebnih diskreditacijah in napadih na novinarje, recimo na Primoža Cirmana, portal Necenzurirano in številne druge medije, nenehno sklicuje na prosto podjetništvo in svobodno gospodarsko pobudo in lastništvo, po katerem lahko, kakopak, tudi madžarske zasebne družbe postanejo solastniki domačih medijev.

Mimikrija se je torej preusmerila predvsem v segment zanikanja politično-kapitalskih spreg med stranko, Viktorjem Orbanom in madžarskimi lastniki, a bo na neki točki, če bosta NPU in Računsko sodišče le opravila svoje delo, nujno postala širša; če se vendarle pokaže, da so pomembni politični veljaki stranke neposredno vpeti v lastniške hobotnice, bo SDS najbrž dokazovala, da njihova politična pripadnost nima nič skupnega z obstoječimi mediji kot takšnimi – kar je sicer povsem neverodostojna poteza zanikanja za slehernega opazovalca dogajanja, vendar ji najbrž drugačen korak ne bo preostal.

Več:

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Ime česa je Milojka Balevski?

Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!

01/02/202001/02/2020 / Boris Vezjak

Zadnja karikaturna naslovnica Mladine nam duhovito IN prikupno riše paniko, nastalo ob navidez nepričakovanem in slabo utemeljenem Šarčevem odstopu med koalicijskimi partnerji. Razočarani premier je uspel, kot zdaj še slutimo, z enim samcatim zamahom porušiti marsikaj, kar je mukoma gradil dobro leto ali več, pri čemer se zdaj, oborožen z novo metaforo, sklicuje na to, da je svoje koalicijske partnerje dolgo opozarjal, naj ne majejo čolna.

Moj namen ne bo politično vrednotiti njegove geste kot dobre in slabe, ampak raje odgovoriti na vprašanje, v kakšni meri je bila njegova poteza odstopa res povsem nepričakovana in v kolikšni je bila sploh dovolj reflektirana.

Šarec v Mladini: prostodušno o jastogih, ki jih bodo pojedli drugi

Ponudil bom razlago, da jo moramo ugledati predvsem kot izraz naveličanosti neizkušenega novinca, ki se je sredi igre ustavil in se s precej lastne samozavesti ob ugodnih javnomnenjskih anketah odločil peskovnik zapustiti, ne da bi dobro premislil vse politične posledice zase, za druge in državo v celoti.

Prostodušno o verjetnosti

Za najbolj indikativnega v smeri svoje teze bom vzel njegov zadnji intervju za Mladino. Šarčevo stališče do politike, najbrž v veliki meri posredovano z distancirajočo igralsko in imitatorsko izkušnjo, skozi katero je morda razvil cinični občutek, se najbolj pomenljivo zrcali v pojasnilu, kjer lamentira o tem, kako ga je izdala Levica in kako je na koncu imel podporo le še pri Zmagu Jelinčiču. Izpostavljam njegov sklep iz intervjuja, izrečen vsega dva dneva po njegovem odstopu:

»Zdaj, ko sem odstopil, zdaj pa res obstaja verjetnost, da dobimo desno vlado.«

V trenutku, ko je sam sicer večkrat ponovil, da se zavzema za predčasne volitve, a je ta možnost za nekatere njegove še včerajšnje koalicijski partnerje, predvsem SMC, SAB in deloma DeSUS, preveč nevarna, ker jih morda ne pripelje več v parlament, je torej Šarec v sebi lastni prostodušnosti posredno priznal, da njegovo dejanje z vidika prihodnosti države res ni bilo najbolj premišljeno.

Zakaj? Zavedati se, da obstaja »verjetnost« desne vlade, očitno ne meri na pričakovanje rezultata po predčasnih volitvah, saj bi to pomenilo popoln defetizem: javno mnenje mu vendar v tem trenutku odmerja zmago na volitvah. Bolj je izraz stiske, da bo Janezu Janši v mimovolilni kombinatoriki uspelo postati nov mandatar.

So what!

Nenavadno je, da moram na to spomniti, toda premier je v zadnjem letu neštetokrat zavrtel svojo prepoznavno lajno, s katero je opozarjal na svoj odstop, in to v prepoznavni intonaciji lastne ležernosti v odnosu do te možnosti. Ponovljeno prepričanje, da bo vlada pač padla, če mu bodo njegovi koalicijski partnerji nagajali in ga ne bodo podprli v parlamentu in na vladi, sem poimenoval za »sowhatism« in o njem pol leta nazaj pisal v besedilu Sowhatism. Pa kaj, bo vlada pač padla.

Ironično se je etablirani domači politični komentariat v množičnih medijih, resda največkrat sestavljen iz piarovcev in odsluženih politikov, nenehno zaklinjal, da skoraj ni možnosti, da bi Šarčeva vlada ne dočakala konca svojega mandata, da torej »sowhatism« ni mogoč – in tako sem v svoji prognozi, da ji ne dajem več kot eno leto, ostal skoraj sam.

Dosedanje grozilne napovedi o predčasnih volitvah in padcu vlade skozi predsednikovo prostodušnost po moje sploh ne razkrivajo kakšne fingirane »igre«, s katero si je občasno zaželel zagroziti neposlušnim partnerjem, od katerih je vsak vlekel voz po svoje, temveč bi jih morali ves čas jemati za povsem resno namero. Zato zdaj, ko je odstopil, pač ne smemo biti kaj prida presenečeni.

Popoln debakel

Kvalitetni mediji, če sploh še obstajajo, so v prvih petih dneh po odstopu preigravali možne scenarije, v katerih utegne zmagovalec zadnjih volitev z nekaterimi odpadniki v okolju Šarca prevzeti vajeti in postati nov mandatar, ne da bi sploh odšli na volitve. Takšen razvoj dogodkov, če do njega pride, bi predstavljal popoln politični in moralni debakel za Šarca, s katerim dejansko ni računal.

Pojasnilo o odstopu na Facebooku: lamentiranje o tistih, ki so ga pustili na cedilu

Toda kako so to izpeljali? Le malokateri medij je svoje uporabnike opozoril na razloge, s katerimi so leta 2018 v strankah zavračali sodelovanje z Janšo in se odločili za manjšinsko vlado pod Šarcem. Zdaj, ko obstaja velika možnost, da se Zdravko Počivalšek, Alenka Bratušek in Aleksandra Pivec, vsaj nekateri med njimi, povežejo s tistim, ki so ga leto in pol nazaj družno ustavljali, novinarji niso pokazali nobene posebne volje ali znanja spomniti na njihovo takratno ali današnjo zadržanost.

Šarec oportunejša izbira

Mislim, da sem kot eden zelo redkih večkrat posvaril pred tedanjo prazno oportunostjo bloka proti Janši: da se Šarčevi partnerji takrat pod isto streho niso zbrali iz prepričanja o nedopustnosti sodelovanja z nestrpnim in sovražnim politikom, ampak iz računice.

In če so brez etične drže kalkulirali takrat, bodo najbrž tudi znova. Septembra 2018 sem v zapisu Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? analiziral takšne razloge:

V tem smislu je domača kvali-levica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.

Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.

Le kdo bi še obsojal sovražni govor?

Če bodo v SMC, SAB in DeSUSu skočili na Janšev vlak, bo to še en kronski dokaz, da se v Sloveniji ne splača obsojati sovraštva in sovražnega govora. Zelo dobesedno, kajti nikoli ne veš, kdaj boš zaradi lastnega preživetja krvavo potreboval pomoč njihovega portparola. Glede takšne globoke politične in etične nenačelnosti, ki jo Janša te dni nesporno spremlja z veliko mešanico naslade in gnusa po tistem, ko sprejema prijazne telefonske klice nadvse »voljnih« Zdravkov in Alenk, sicer tudi predsednik vlade v odstopu s svojim razvpitim državnim sekretarjem nima nobene polne moralne pravice soditi o istem. In vendar je za isto Mladino povedal:

SDS je stranka, ki podpira sovražni govor. Je stranka, ki ima televizijo Nova24, Škandal in Požareport ter Demokracijo, ima tako imenovane medije, ki so različni predali v isti omari. S te strani sem bil sam v zadnjem letu deležen diskreditacij na gnusni, osebni ravni. Nekdo, ki ima te medije, ki so povrhu še financirani iz Madžarske, in ki podpira sovražni govor, kjer prvak niti ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, oprostite, s tako stranko težko sodelujem.

Šarec s SDS leta 2040

Ironično so na Nova24TV poročali, da je Šarec »pripravljen sodelovati z vsemi« in izpostavili, da je možnost za sodelovanje z SDS odprta, pohvalili pa so tudi njegovo zanimanje za obe Janševi televiziji:

Na vprašanje, če je pripravljen sestaviti koalicijo s stranko, s katero sedaj niso sodelovali, torej z Janševo SDS, je odgovoril, da so to zelo zgodnja vprašanja. »Mislim, da je za to absolutno prezgodaj in mislim, da take špekulacije niso na mestu.« Na vprašanje, če je bil problem te koalicije, da je nastala na podlagi politike antiJanša?, je Šarec odgovoril, da to ni bil problem v osnovi. »Osnovni problem je bil tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln. Takrat sem rekel tisto o kuhinji, da če se ves čas odpirajo vrata, če ves čas nekdo moti, se projekti težko speljejo. Za vsak projekt speljati potrebuješ mir. Pripravljen sem sodelovati z vsemi, pripravljen sem sodelovati tudi nenazadnje z SDS, ampak je za to absolutno prezgodaj«, in našemu novinarju priznal, da spremlja tako prvi, kot drugi program Nova24tv.

Seveda lahko ugibamo, ali je zapisano demonstracija še ene politične propagande in spinanja, kajti Šarec je danes kasneje povedal nekaj povsem drugega: »Bi se stranka LMŠ lahko povezala z SDS-om nekje leta 2040, ampak takrat pa mene več ne bo na politični sceni.«

S portala Nova24TV: pri Janševih se veselijo sodelovanja s Šarcem

Normalizirana politika

Kakorkoli že obrnemo, predvolilna aritmetika v kombinacijah z Janšo nam enkrat več kaže, na kakšen način slovenska politika z roko v roki z množičnimi mediji ne kaže niti najmanjše pripravljenosti, da bi Janševo stranko prezentirala kot razvoju demokracije v Sloveniji nevaren avtoritarni režim.

Prav nasprotno, zadnjih pet ali šest dni po odstopu smo priča dominantnemu diskurzu, v katerem so obstoječe stranke v sodelovanju s skoraj vsemi poglavitnimi mediji uspele Janševo politiko normalizirati in jo predstaviti kot realno, v ničemer ogrožujočo opcijo, ki nam utegne vladati do leta 2022 in pri tem, kot vedno znova ponavljajo, sprejeti prepotrebne zakone in ukrepe v dobrobit države, zaradi česar bi jim morali biti neskončno hvaležni.

Ko se k tej normalizaciji priključi še Šarec s svojim Pa kaj, če bo desna vlada!, res nimamo dobrih razlogov za navdušenje.

Vaške straže: aplavz domoljubom proti graji Zlovencev

25/08/201925/08/2019 / Boris Vezjak

Nedavno sem v prispevku z naslovom Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta problematiziral tabloidni in nenavadno lahkotni žanr, v katerem je novinar opisal svojo izkušnjo izleta na Kozjansko, kjer se je na vadbenem poligonu srečal z Andrejem Šiškom in njegovo paravojsko.

Kasneje je z mano polemiziral odgovorni urednik Dela in se mi, med drugim, zahvalil za reklamo, še pred tem pa sem prejel njegovo položnico za plačilo kazni. O tem več v Kazen iz hvaležnosti: kako me želijo na Delu utišati. Da se je problema vaških straž in paravojske pri časopisu lotevali prelahkotno, je kajpak zanikal.

Kontrastne primerjave

No, v omenjenem zapisu sem objavil tudi kontrast »levo-desno«: primerjal sem hrvaško naslovnico in naslovnico Dela in se retorično vprašal, katera od obeh izkazuje višjo stopnjo skrbi do družbenega problema samoorganizacije državljanov.

Jutarnji list vs. Delo

Komaj je minil kakšen teden, že lahko objavim tej zelo podobno kontrastno primerjavo. Resda gre tokrat za Slovenske novice, ki so najbolj prodajani dnevnik v državi, a so paradna edicija časopisne hiše Delo. Res je, da temi ni posvečena celotna naslovnica ali njena večina.

Na njej je predstavljen domobransko usmerjeni vaški stražar Blaž Zidar iz Radovice pri Metliki, naslov je »S šestimi otroki brani slovensko ozemlje«, članek na peti strani izpod peresa Tanje Jakše Gazvoda pa nam z neskritimi simpatijami riše družino, ki menda pogumno bdi nad našo mejo in pri tem žrtvuje svoje nepolnoletne otroke.

Naslovnica Slovenskih novic

Lahko te izdajo čustva

Zgodbo poznamo: ljubitelj domobranske zastave s potrdilom črnomaljskega sodišča, da jo lahko odkrito občuduje, nekoč z družino iskalec socialne pomoči, ki jo je v akciji Nedeljskega dnevnika tudi prejel, oblečen v vojaška oblačila pokončno brani našo mejo in javno poziva k donacijam. S pomočjo retorike miroljubnosti in domnevno brez orožja, stanujoč v hiši, na kateri svari pred njegovo uporabo, je potem v članku skupaj s svojo družino naslikan kot veliki domoljubni junak slovenske grude, braneč jo celo navkljub nesposobni državi pred ilegalnimi prebežniki. Lik, ki že skoraj spominja na tiste iz razpisanih pravljic v režiji Janševih propagandnih medijev.

Neprevidnega človeka lahko pri tem kar dvakrat izdajo čustva in se mu orosijo oči, ko uzre takšne članke. Prvič, ker mora biti globoko ganjen nad dejstvom, kako požrtvovalni so nekateri hrabri in globoko čuteči patrioti med nami. Drugič, ker ga do konca potolče nesebična predanost naših rumenih medijev, da nam prijazno predstavijo nedosegljive heroje današnjega časa.

Ostanejo nam le še ilustrativne primerjave v želji, da tabloidne tendence ne bodo prevladale in govorimo o izjemah, ne pravilu.

Zlovenci ali branilci?

Če primerjamo naslov in grafično opremo članka v Slovenskih novicah in hrvaške revije 24 sata, bomo takoj opazili razliko: odobravajoče domoljubje ozaveščene družine je v dramatičnem kontrastu z zajedljivo kritičnostjo, ki aludira na Zlovence – izraz, ki se ga spomnimo iz časov, ko smo pri nas vsaj nekateri še poskušali obsojati sovražni govor, dokler tega poskusov nista skoraj do konca zatrla politika in tožilci.

24sata vs. Slovenske novice

Če primerjamo naslov in grafično opremo članka v Slovenskih novicah s skoraj istočasno reportažo v Demokraciji (22. avgust 2019), ki spet nekolikanj spominja na tisto v začetku tega zapisa o Štajerski vardi, pa bomo naleteli na veliko podobnost.

Slovenske novice vs. Demokracija

Dovolj komentarja, modremu zadostuje.

Bodo tožilci sploh sledili sodbi Vrhovnega sodišča? Nič ne kaže na to.

22/08/201922/08/2019 / Boris Vezjak

Na Vrhovno državno tožilstvo in Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, Generalno policijsko upravo in Policijsko postajo Ljubljana Center sem 18. julija 2019 naslovil kazensko ovadbo zoper poslanca Dušana Šiška, ki je v državnem zboru, kot je znano, v razpravi o begunski problematiki predlagal »šus v glavo« begunca.

Verbalni »incident« je bil dokaj hitro pozabljen, kar pa, glede na splošno mizerno duhovno stanje in politično klimo v državi, nikogar več ne preseneča. V zapisu »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora sem podrobneje razčlenil, zakaj bi takšne besede morali obravnavati kot primer sovražnega govora. Kazensko ovadbo sem podal, ker je Vrhovno državno tožilstvo na novinarsko poizvedbo povedalo, da niso prejeli nobene tovrstne ovadbe – žalostno že samo po sebi, da tega ni storil nihče, razen tega pa tudi, da pregona ni sprožilo po uradni dolžnosti kar samo.

Tožilstvo ovadbo zavrnilo

Do danes nisem prejel nobenega odgovora tožilstva, včeraj pa sta me na domu nepričakovano obiskala dva policista, ki sta želela preveriti, zakaj sem jo spisal. Razlog in namen obiska mi ni povsem razumljiv, sta pa takoj na začetku pojasnila, da je tožilstvo mojo ovadbo zavrnilo, ker menda ni dovolj konkretizirana možnost, da bi storilec (poslanec) res kršil javni red in mir – povedano na kratko in posplošeno to pomeni, da ni bil dovolj konkretiziran pogoj iz 297. člena Kazenskega zakonika o obstoju dovolj velike verjetnosti, da se je res namenil begunca ustreliti.

Ker sem na tej strani že velikokrat podajal hermenevtiko omenjenega člena, se ne nameravam ponavljati. S strani policistov prebrana zelo kratka utemeljitev me ni v ničemer presenetila. Svojih dokumentov mi nista želela pokazati ali izročiti. Bila sta povsem korektna, z ničemer glede njunega postopka nimam težave, tudi poskušam (s težavo) sprejeti, da sta želela preveriti še, ali je morda pri poslančevem dejanju prišlo do prekrška po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (6. člen) in ga zato želim osebno preganjati, ker se počutim ogroženega s strani imenovanega poslanca, kar je seveda popoln nesmisel.

Policista sem spomnil na novo interpretacijo 297. člena v sodbi VS RS I Ips 65803/2012, sprejeti 4. julija 2019, a seveda ni njuna naloga, da bi jo poznala. In je nista. Sodba nosi žig, iz katerega je razvidno, da jo je sprejelo Vrhovno državno tožilstvo 19. julija letos, torej en dan po moji podani kazenski ovadbi.

Dne 8. avgusta 2019 je potem Vrhovno sodišče objavilo še javno sporočilo o pomenu sankcioniranja ravnanj z znaki sovražnega govora in v kratkem razložilo svojo odločitev v zadevi spletnega komentarja, kjer se je anonimnež spravil nad Rome in omenjal eksploziv. Več kot očitno je kritiziralo dosedanjo splošno prakso branja 297. člena in dalo prav Okrajnemu sodišču, ki je spletnega komentatorja obsodilo, čemur je potem sledila oprostilna sodba Višjega sodišča.

Iz sodbe Vrhovnega sodišča

V sporočilu sodniki ugotavljajo, da »ni treba, da bi zaradi takega storilčevega ravnanja prišlo tudi do potencialnega ogrožanja javnega reda in miru« oziroma da je treba »besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.«

Primer sem podrobneje komentiral v prispevku Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem. Priznati moram, da je sodba šokantno »liberalna« glede branja 297. člena, kakor koli že se z njeno intenco strinjam, zato velja za popolnoma drugačno interpretacijo opozoriti na komentar dr. Mateja Avblja v Financah, v katerem jo je raztrgal in bil pri tem izjemno prepričljiv, če odštejemo njegovo sicer težko skrito (ali skrivano) politično in ideološko motiviranost pri pisanju.

Tožilci (še) ne sprejemamo sodbe

Pristojno tožilstvo je, navzlic sodnim počitnicam, ob presojanju moje ovadbe zoper poslanca že moralo poznati sodbo Vrhovnega sodišča. Na novinarska vprašanja, kako jo komentirajo, so namreč 7. avgusta med drugim za Dnevnik komentirali tole: »Na vrhovnem tožilstvu so nam včeraj pojasnili, da so s sodbo že seznanjeni, vendar jo še preučujejo.« Več kot očitno je, da je niso želeli upoštevati.

Na posvetu o sovražnem govoru na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti decembra 2015 in kasneje v zborniku iste institucije (v članku »Interpretacije 297. člena Kazenskega zakonika, opredelitev in pregonljivost sovražnega govora«) sem vpričo očitno preozkega tožilskega razumevanja edinega člena, po katerem lahko sovražni govor preganjamo, predlagal njegovo spremembo. Kajti druge rešitve nisem videl: če slovenski tožilci menijo celo, da po naši zakonodaji sovražni govor ni kaznivo dejanje (!), kar je po sebi škandalozna izjava, in zanj zahtevajo bolj ali manj konkretizirano možnost, da je storilec kršil javni red in mir (kar v praksi vedno npr. pomeni, da bi se moral nekdo že pripravljati na to, da bo dejansko telesno ali kako drugače ogrozil pripadnika ranljive in z zakonom zaščitene skupine ljudi, naštete v tem členu), skoraj nikoli ali celo nikoli ne bo nastopila možnost, da je nekdo takšno kaznivo dejanje res storil. In tudi vse dosedanje obsodilne sodbe so bile krivične, storilce pa bi morali nemudoma oprostiti.

Povedano drugače: izjave tipa »Ubijmo Jude«, »Pedre na vrbe«, »Zaplinimo begunce«, »Rome v koncentracijski logor«, »Kastrirajmo tožilce« in »Zakoljimo sodnike« so, ob pogoju seveda, da bi se tožilci in sodniki sploh uvrstili v kategorijo zaščitenih skupin, popolnoma nepregonljive. Izrekati takšne in podobne stavke je v Sloveniji docela varno, tudi za poslance in politike najvišjega formata.

Šele tedaj, ko bi se nekdo spravil usposabljati koncentracijski logor, očistil svojo puško ali nož, se že odpravil na pot in bi mu sledilo (ne)določeno število oseb (ja, še to so uspeli tožilci zapisati v svoji razlagi zadeve Erlah!), bi nenadoma bili pripravljeni, kakšen absurd, takšne besede obravnavati kot kaznive znotraj omenjenega člena.

Zavrnitev moje kazenske ovadbe zoper poslanca Šiška zato dokazuje oboje: da tožilci evidentno še ne nameravajo slediti novemu branju tega člena v skladu s citirano sodbo Vrhovnega sodišča. In drugič, vsaj meni daje prav v razumevanju, da je sprememba 297. člena, v smeri omejitve pogoja o kršitvi javnega reda in miru, še kako nujna in obenem edina možnost, da bi sovražni govor v polnem pomenu res postal pregonljiv.

Do nadaljnjega zato ostajamo pri praznih obljubah iz programa aktualnega generalnega državnega tožilca Draga Škete, da se bo v svojem mandatu posebej posvetil prav njegovemu pregonu.

Več:

Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem

Oblastniki v narekovajih ali brez: Zobec na Višarjah

05/08/2019 / Boris Vezjak

Le kaj nam sporoča Slovenska tiskovna agencija, ki se je že v naslovu svojega prispevka odločila besede iz govora sodnika Jana Zobca postaviti v narekovaje?

V besedilu so zapisali tole: »Na Svetih Višarjah je bilo danes že 31. leto zapored romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Letošnji osrednji govornik je bil vrhovni sodnik Jan Zobec, ki je bil predvsem kritičen do aktualnih »oblastnikov«, ki da imajo »odpor do vrednot ustavne demokracije«. In potem so narekovaj prelili še v naslov:

Sodnik Zobec na Svetih Višarjah kritičen do »oblastnikov«

STA in njeno postavljanje narekovajev

Prepričan sem, da vrhovni sodnik, ki ne skriva svoje naklonjenosti politični desnici in Janezu Janši, o oblastnikih ni želel govoriti pod narekovajem. S tem bi zmanjšal težo svojih besed, ko je ob odporu do vrednot ustavne demokracije prst usmeril v aktualno levo oblast; ker se ta krčevito bori proti takim vrednotam, ker te ogrožajo »njihove monopole, interese in njihovo vladavino«, je zato ocenil, da so s tem povezana tudi »prizadevanja po praktičnem in normativnem omejevanju svobode izražanja«.

Zelo pričakovano, sodnika zelo moti razprava o sovražnem govoru, še bolj pregon, ker je to preveč zoprno za desnico, ki v njem prednjači.

Usodnost narekovajev

O usodnosti postavljanja ljudi, oseb ali pojmo v narekovaje sem spregovoril v besedilih Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih, Tako imenovani novinarji in njih pregoni in Tako imenovani »intelektualci«, ki so tako imenovani kaviar levičarji. Na kratko: besedna zveza »tako imenovani« je v političnem žargonu zadnjega desetletja postala variacija uporabe narekovaja, ki je kot navidez minorno in nepomembno ločilo doživelo zanimive stilske preobrazbe.

Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe.

Včasih prevzamejo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. »Prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, točno na način, kot z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

Lingvistika jezikovnih dodatkov

Povedano drugače, z rastjo diskreditacijskega diskurza so se vloga, obseg in pomen narekovaja malce obogatili. Če želite koga ali nekaj diskreditirati, osebo ali stvar postavite v narekovaj ali ga/jo takoimenovanizirate.

A Zobčev primer je drugačen in zato zanimiv. Je namreč temu nasproten, postopanje STA pa zelo poučno. Ker gre vendarle za državno agencijo, ki mora biti usklajena z vlado, torej z oblastniki, je kritika govornika za novinarja in urednika postala malce preveč zoprna. Oblastniki so v tem primeru vendar tisti, ki nam režejo kruh! Zato so se najbrž odločili, da jih postavijo v narekovaj in izpeljejo svoj damage control.

Če je želel Zobec oblastnike diskreditirati, v svoje izhodišču pa ima beseda zaničevalen in pejorativni naboj, jo s postavitvijo v oklepaj seveda omilimo. In ravno to so storili avtorji novice: da ne bi Marjan Šarec in njegovi preveč trpeli, so ustavnega pridigarja na Svetih Višarjah malce utišali z dodanim narekovajem.

Antideskreditacijska funkcija

Primer je ilustrativen, ker ima lahko narekovaj, kot vidimo, lahko izjemoma tudi antidiskreditacijsko funkcijo: z dodatnim narekovajem žalimo in diskreditiramo manj, ob izpolnjenem začetnem pogoju, da je izraz v njem slabšalen.

Časnik Delo je sicer sledil invenciji STA in narekovaje ohranil, medtem ko so jih spet drugi mediji, morda zaradi površnosti in nehoteno, ob povzemanju iste novice opustili. Zobčev ideološko obarvani govor na Svetih Višarjah bi si zaslužil najbrž še dodatno pozornost, tako kot dejstvo, da kontroverzni sodniki, ki javno napadajo svoje nadrejene in o njihovi etični spornosti odločajo organi institucije, pripade čast osrednjih govornikov na tovrstnih dogodkih.

Delov povzetek STA

Zanikati fašizem

Naj omenim le drobno malenkost. V poročilu najdemo tudi naslednji opis iz sodnikovega nastopa:

Dodal je še, da bi morali tudi Slovenci svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma.

Zanikati je mogoče le zatečeno stanje in dejstva: če Zobec poziva k zanikanju fašizma, s tem nehote priznava, da ta obstaja. Najbrž se je, če to ni krivda novinarja, zgolj okorno izrazil in želel sporočiti, da moramo fašizem, nacizem in komunizem omejevati in preganjati.

Če je res uporabil to frazo in smo manj dobronamerni v razlagi, pa je zagrešil že skoraj freudovski lapsus.

Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava

05/08/201901/09/2019 / Boris Vezjak

Je že prišel čas, ko lahko z veliko prepričljivostjo sklenemo, da slovenska politika ne želi ali ne zna reagirati na pojav spontanega organiziranja vaških straž na meji, kjer se posamezniki odločajo na lastno pest urejati razmere z begunci?

Ta čas je najbrž že prišel, navzlic dopustniškemu trenutku. Razen evforičnih vzklikov iz vrst SDS se do njih praktično ni izrekel noben ključni slovenski politik. Tudi če bosta že jutri anemična Marjan Šarec ali Borut Pahor uspela ob svojih populističnih gegih iz sebe iztisniti kakšno priložnostno in prejkone zelo previdno svarilo pred jemanjem pravice v svoje roke tam, kjer naši varnostni organi, tako verjamem, ustrezno varujejo mejo, najbrž dlje od kratke povedi ne bosta prišla.

Pa bi morala – že zato, da zaščiti verodostojnost policije in vojske, bi zrela oblast pohitela z opozorilom o zadostnosti svojega aparata, saj je ideja vaških straž vendar grozeča nezaupnica, ob kateri si navdušeno mane roke kaotičnih razmer željni vodja opozicije.

Iz osamljenega prispevka TV Slovenija: vaški stražarji in njihove tablice na hišah

S tem, ko ne reagirata na vaške straže, proizvajata dve napaki: v svoji indolenci jih dopuščata in legitimirata, hkrati pa ne branita vseh, ki delo na meji zavzeto opravljajo. No, naletela bosta na še eno huronsko težavo: vmes je policija pojasnila, da njihovo delovanje ni kaznivo (!), s čimer je odprla vrata možnosti delovanja vseh mogočih vard in političnih špekulantov.

Uspavana četrta meja oblasti

Recepturo reagiranja oblasti smo spoznavali že ob soočanju s sovražnim govorom, tudi ob beguncih. Miniti morajo meseci, preden zmore ob stalnem pritisku javnosti sestaviti kakšno opozorilno oceno, če sploh, in še pri njej je bodisi nedosledna ali neprepričljiva: o tem sem pisal večkrat, recimo v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

K stanju potem obilno prispeva uspavana in dezorientirana četrta veja oblasti. Povejmo že enkrat na glas, brez ovinkarjenja in olepšav: slovenski novinarji niso zmožni niti tega, da bi na politično oblast naslovili vprašanje o pojavu vaških straž. Seveda so doslej pokazali, da niso sposobni še marsičesa – in vprašanje je bolj, česa so, razen podeljevanja nagrad samemu sebe za uspešne pse čuvaje. Pričakovati od njih, da bodo vaške straže problematizirali ali od politikov zahtevali opredelitev, je potem še svetlobna leta proč od prve naloge.

Pa imajo šest vprašanj že serviranih: spisala jih je Alternativna akademija in zastavila ministrici za pravosodje Andreji Katič in ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju. Novomeška policijska uprava je namreč v svoji javni izjavi povedala, da vaškim stražam ni mogoče oporekati, dokler ne ogrožajo varnosti ljudi, k temu je nato pritegnila generalna direktorica policije Tatjana Bobnar v za zdaj edinem prispevku Petre Držaj na TV Slovenija.

Zaprisega novih nadzornikov državne meje: za Bobnarjevo organizacija vaških straž po sebi ni problematična

Spontana simbioza

Uredniki in novinarji so bili sposobni le ene geste in v njej so presneto dobri: na politiko naslovljena vprašanja o legalnosti vaških straž so vrgli v koš, svojih pa niso zastavili. Zame indic več, da mediji delujejo v spontani simbiozi z oblastjo. Da so naslovniki morda na dopustu, ne more biti dober alibi, saj jih tja novinarji radi pospremijo s svojimi reportažami, kot sem ravnokar ugotavljal v besedilu TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa.

V »ambrožičstoparslokarjarcštrukeljurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače (ne)odgovornosti, če naštejem osem najpomembnejših medijev, se potem oblast ob takšni anemičnosti medijev, ki ne želi nadzirati politike – hote ali ne, puščam za hip ob strani – lahko seveda pričakovano vedno izmuzne.

Ne gre za ideološko brkljarijo

Nekaj izjemno maloštevilnih komentarjev smo sicer dočakali. Toda Ali Žerdin je v svojem sobotnem Delovem komentarju zgrešil poanto:

Zgodovinski, politični in ideološki humus, na katerega je padla domislica, da bi zaradi migrantske grožnje veljalo ponovno ustanoviti samoorganizirane vaške straže, je ploden in globok. Pognojen je z ideološko brkljarijo, ki je deloma sprejemljiva tako za desnico kot tudi za levico. V jedru te brkljarije pa je vprašanje nasilja. Natančneje: ali še velja, da ima državni aparat monopol nad uporabo nasilja. Skušnjava, da bi se odrekli tej definiciji, ni lastna zgolj desnici, temveč ideje o rabi nasilja pri spreminjanju skupnosti bivajo tudi na levici.

Nepotrebna Žerdinova redukcija obstoja vaških straž na morebitno »ideološko brkljarijo«, čeprav je z njo protagonist trenutne straže res povezan zaradi svojih domobranskih insignij in neposrednih povezav s SDS, zamegli dejanski problem. Spomnimo se tistih v primeru romske družine Strojan: tam ni šlo za nobeno ideološko ozadje zrevoltiranih domačinov, temveč za kolektivno histerijo, zaradi katere so med drugim nadzirali in ustavljali konvoje policijskih vozil. In tudi ni bistveni izziv, ali ima državni aparat »monopol nad uporabo nasilja« – mar ne poznamo odgovora?

Pojav organiziranih parastruktur zadeva poseg v institucionalni red in delovanje pravne države, v kateri ukrepe nadzora meje izvajajo njeni organi. Prvenstveno ni povezan z nasiljem, kajti z vaškimi stražami je nekaj hudo narobe že, če njeni protagonisti ne vihtijo nožev in mitraljezov ali to skrivajo pred javnostjo in izvajajo mimikrijo, kot to počnejo pri štajerski vardi.

Dokler ta pojav minimiziramo na nekaj posameznikov, ki se domnevno zgolj prosto gibljejo ob mejnem področju, ne bomo ugriznili v jedro težave. Že organiziranje in formacija posameznikov z namenom kontroliranja beguncev bi morala zbuditi nelagodje, ne le potencialna kazniva dejanja, kot je uporaba orožja ali pretvarjanje posameznikov, da so uradne osebe v stiku z begunci, do česar najbrž nujno prihaja in kar želi zdaj politična desnica prijazno predstaviti kot hvalevredno in v ničemer problematično pomoč policiji.

»Stvari moram vzeti v svoje roke«

S spontanim dopuščanjem normaliziramo nekaj, kar lahko že jutri izbruhne v požar. Včerajšnji jutranji komentar po strelskem obračunu v Teksasu na strani 24ur.com, kjer je bilo ubitih vsaj 20 ljudi, storilec pa je pred tem spisal sovražni rasistični manifest in ga objavil na spletu, lahko razumemo kot simptom: pasivnost do vaških straž in sovražnega govora se že racionalizira in opogumlja posameznike, tako kot v Ameriki žanje »uspehe« Trumpovo sovraštvo do Mehičanov in priseljencev ob neoviranem dostopu do orožja.

Indikativni komentar po streljanju v Teksasu na straneh 24ur.com

Anonimus s spleta predvidljivo sprejema omenjene dražljaje domače politike: Slovenci potrebujemo dostop do orožja, pri nas je preveč migrantov in kriminala, zato moramo stvari vzeti v svoje roke. Pričakovano glede na nedavno sporočilo slovenske policije, da se sme, vsaj v nekem obsegu, pravico jemati v svoje roke.

Od tehničnih ovir do stražarjev

Redukcija vaških straž na prostočasne sprehajalne aktivnosti, ki jo implicira mnenje policije in strašljivi molk oblasti, se lahko hitro sprevrže v skrajno eksplozivno situacijo. Samooklicane paravojake smo na neki način potrebovali; če jih ne bi bilo, bi si jih morali izmisliti. Zakaj? Ker formacijo nekaj obskurnih nadzornikov meje daleč prekaša grozeča legitimacija vaških straž skozi presojo šefice policije, brez trohice distanciranja, kar lahko pomeni le, da so že razglašene za praktično družbeno sprejemljive.

Če bo pri tem ostalo še dolgo, brez reakcij Pahorja, Šarca, Katičeve in Poklukarja in celo šefov strank, kar se nam dogaja trenutno, bomo lahko skupaj ugotovili tole: Cerarjeva vlada je legitimirala »tehnične ovire«, Šarčeva pa je, čeprav je premier na začetku nasprotoval ograji, ob novih 40 kilometrih, kupljenih v Beogradu s pomočjo Jelinčičevega pajdaša, k temu dodala še vaške straže. Kaj točno še potrebujemo za dopolnitev vtisa, da se nevarno približujemo maniram divjega zahoda?

Vaške straže: z rafali proti beguncem

27/07/201927/07/2019 / Boris Vezjak

Ministrica za pravosodje, njena državna sekretarka in generalni državni tožilec so se znašli pred nepričakovano dilemo: njihovemu branju 297. člena Kazenskega zakonika, po katerem mora za javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti biti izpolnjen pogoj zelo konkretne nevarnosti ogrožanja ali motenja javnega reda in miru, je zdaj morda zadoščeno. Začuda tudi razumevanju, da je ta člen imeniten, zato ga nikakor ne smemo spremeniti.

Če v primeru Erlah ni bilo dovolj pozivanje k streljanju na begunce, ko se približajo meji na 500 metrov, če se ne preganja poslanca, ki sredi parlamenta ponosno pove, da si begunec zasluži šus v glavo, potem najbrž zadostuje, ko ob sovražnih besedah, ki pa, domnevam, zanesljivo niso umanjkale, nekdo pošilja dejanske rafale nabojev iz mitraljeza, da bi jih pregnal proti Hrvaški. Ali pač ne, ga. Andreja Katič, ga. Dominika Švarc Pipan in g. Drago Šketa?

Banana država?

Na tem mestu puščam tak reductio ad absurdum ob strani, na pravniški in »logični« nesmisel ob (ne)pregonu sovražnega govora sem opozarjal v zapisih »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora, Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje? in Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, če naštejem le nekatere.

Osrednja težava zgodbe se skriva v neki še bolj temeljni grožnji. Ko na Nova24TV, v najbolj resnicoljubnem mediju v državi, kot namigujejo sami, tudi delno sofinanciranem s strani ministrstva za kulturo, poročajo o ustanovljenih vaških stražah proti beguncem in migrantom, bi v primeru, da je podatek resničen in ne fake news, lahko sklepali le na eno: da res živimo v banana državi, saj se je nekdo nekaznovano postavil nad policijo in vojsko. Kar smo sicer, tisto o banana državi, resda slutili.

Ustanavljanje vaških straž: rafali za migrante

Ljudstvo razmišlja kot oblast

Težava torej ni le v rafalih z mitraljezom, namenjenih beguncem, tudi ne v identiteti tistih, ki jih prepoznamo na fotografiji, uporabnikih značilnih šilt kap z znanim emblemom, temveč že v samem dejstvu, da se nekdo postavlja nad zakon in ustvarja ali vsaj poskuša ustvariti paramilice in paravojaške enote.

Ni prvič, da se je to zgodilo. Spomnim se tistih v okolici Ambrusa in širom po Sloveniji, ko je kolektivna psihoza zaradi romske družine Strojan doživela svoj vrhunec in se je pripetilo, da so domače vaške straže pregledovale tudi policijska vozila; policisti so tako rekoč dvignjenih rok, kot na kakšnem divjem zahodu, pristajali na to igro. Ampak takrat je bil na oblasti Janez Janša… Del omenjene psihoze je poganjala bojazen, da bodo člane te družine naselili prav v njihov kraj, zato je treba namero policije aktivno preprečiti.

Sicer pa ljudstvo vselej počne tisto, kar mu dopovedujemo. Če mu oblast in pravosodni sistem signalizirata, da lahko nekaznovano pošilja šus v glavo beguncem, potem bo o tem razmišljalo. Če v kabinetu Marjana Šarca sedi ksenofobni državni sekretar za nacionalno varnost, ki bi izgnal slehernega begunca, ker prinašajo garje in ogrožajo krščanske korenine Evrope, potem bo ljudstvo idejo posvojilo. Če na mejo oblast pošilja oklepnike, potem spet sporoča le eno in ni težko uganiti, kaj.

Zadovoljni domoljubi iz vaške straže ob Karlovačkem

Graničarji, paravojaki in parakmeti

Novo zadolžitev za kmete na meji bi ob policiji, vojski in oklepnikih uvedel tudi Marjan Podobnik, prvak stranke SLS. Namreč tam bi imel mrežo plačanih graničarjev:

»Zato predlagam, da država zainteresiranim kmetom in drugim domačinom ob meji prizna in plača status neke vrste graničarjev, ki bodo opazovali mejo in obveščali policijo o nezakonitih migrantih.«

No, to je ta pot, ko vodi do vaških straž – graničarji so drugo ime za njih. Z dodatkom, da bi jih Podobnik imel »legalno«. Če nam Andrej Šiško na dnevni ravni ponuja recept za rešitev v podobi avtohtonega paravojaka, nam predsednik SLS ponuja parakmeta. Najbrž se prvi z drugim ne bi strinjal, njegova varda bi čisto zadostovala.

Vaške straže leta 2006 proti Strojanovim (MMC RTV SLO)

Para(ne)normalnost

V tem smislu je začetna zadrega glede sovražnega govora še hujša. Morda pa postajamo para(ne)normalna država divjega zahoda. Morda smo ves čas takšni bili, dokler se to ni končno razkrilo in so nas naši bolj ali manj populistični politiki, celo nekakšni liberalci, v to prepričali. Ne znamo ali ne želimo rešiti prav nobenega problema, po volji oblastnikov: ne s sovražnim govorom in bojim se, da tudi ne z vaškimi stražami.

Soodgovornost medijev je izjemna: ker so se odločili, da bolj promovirajo nosilce sovraštva in strahu, ne pa tudi tiste, ki pred tem opozarjajo. Spomnim se številnih komunikejev Sveta za odziv na sovražni govor, čigar član sem bil, ki so jih mediji sproti metali v koš. Stara izkušnja, ki je vsa dolga leta tudi moja osebna.

Dvomim, da bo z vaškimi stražami kaj drugače: počasi nam bodo novinarji začeli risati simpatične čudake kot prave in iskrene domoljube, ki skrbijo za našo varnost, ker je država šla v maloro. No, kot vidimo, nekateri mediji, resda strankarski, svoje velike naklonjenosti rafalom proti beguncem že zdaj niti malo ne skrivajo.