Že nekaj dni intenzivno odmeva nerazumno dejanje poslanca SDS, ki je stopil na streho Državnega zbora in na trenutke grozil, da bo skočil v globino. Dramatično dogajanje so kamere ujele nekaj dni po tistem, ko je kot tako rekoč prvo ime kampanje na referendumu, usmerjenem proti kulturnikom, slavil zmago svoje stranke. Imel je dobre razloge za veselje, saj se je zavržna psihopropaganda zoper dodatke k pokojninam pobudnikom očitno obrestovala, a je bila njegova osebna stiska zaradi drugih okoliščin prehuda.
Dogodek je sprožil burne in celo huronske odzive v različnih političnih taborih, pri čemer so vsi več kot jasno soglašali, da se je Andrej Hoivik znašel v duševni stiski. O tem k sreči ni debate in stališče je enotno. Po poročanju nekaterih medijev je prejel psihiatrično pomoč po dogodku, kar potrjuje resnost njegovega stanja. Toda žalostno in tudi pomenljivo je opazovati nastalo mnenjsko polarizacijo okoli njegovega dejanja: na Janšev apel k sočutju so se odzvali številni posamezniki in skupine blizu levosredinskega političnega pola, ki so temu oporekali, se norčevali iz poslanca in bolj ali manj izražali nesočutje.
Škoda, da v Ljubljani ne piha!
Njihov poglavitni argument, četudi ne nujno artikuliran, je bil, da poslanec pripada stranki SDS, ki svojo politiko gradi na sovraštvu, preziru in tudi izkazovanju pomanjkanja sočutja. Kdor je takšen in pripada tej stranki, pa si nasprotnega izkazovanja razumevanja po njihovem ne zasluži! Bolj zviti med njimi so ovijali svoje izjave zgolj v grajo Janševega apela in se sprenevedali, da o Hoiviku sicer nimajo nobenega mnenja. Več kot jasno jih je bilo vsaj malo sram priznati, da jim je zanj čisto vseeno.
Ta vidik, pritajenega nesočutja in privoščljivosti, ker jih vendarle malo skeli njihova lastna nehumanost, ni neznaten in še manj nepomemben. Raje so se, na primer na družbenih omrežjih, predali hujskanju svojih prijateljev, kar kaže na to, da se akterji zavedajo svojih neplemenitih prepričanj, jih pa raje žrtvujejo za nizke politične namene. Dokazoval bom, da je s takšno držo nekaj krvavo narobe. Ne le, da dokazuje nesočutnost in odsotnost občutka za etične, humanistične in družbene vidike dogajanja, ampak duševno stisko posameznika dobesedno ocenjuje skozi politično pripadnost.
Že skoraj srhljivo je bilo opazovati, ko do poslanca niso pokazali nobene tenkočutnosti ne samo tisti, ki so očitno podlegli kognitivni disonanci sovraštva – vse po načelu »Če lahko oni sovražijo, lahko tudi mi« ali vsaj »Če lahko oni sovražijo, smo lahko manj sočutni tudi mi« -, ampak celo takšni, ki se s psihiatrijo in psihologijo ukvarjajo poklicno. No mercy! Prebrali smo celo: »Škoda, da v Ljubljani nič ne piha!« Naj skoči, pa kaj!
Zasluži si empatijo
Naj zapišem, za razliko od številnih, še enkrat dovolj jasno, da ne bo nobenega dvoma: Hoivik si po človeški plati zasluži naše razumevanje in pomoč v duševni stiski. In tudi z Janševim apelom k sočutju ni nič narobe. Preprosto ni vse, kar stori večni šef SDS, že tudi neverodostojno – tudi takrat ne, ko imamo pred sabo profil avtokrata in nekoga, ki mu načeloma ne moremo zaupati.
Zato takšne mizerne reakcije dokazujejo pritlehno hipokrizijo in ceneno politizacijo na levem političnem polu, kar bi nas moralo enako močno skrbeti. Privoščljivo norčevanje iz poslanca, ki se ga še večkrat sploh ne komentira in posredno zgolj abstraktno obsoja SDS v stilu »Vrača se vam!«, ne želi pokazati nobenega razumevanja in sočutja. Raje lažno moralizira in reagira s kognitivno disonanco, motivirano s tiste vrste antijanšizmom, ki ne zmore iz svoje lupine in ne želi pošteno priznati, da bi nam morala skrb za sočloveka v stiski biti na prvem mestu. Ker se boji, da bi to pomenilo neko obliko popuščanja janšizmu. Ne, ne bi!
V času, ko se poslanci celo pogovarjajo o za številne spornem vladnem predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki med drugim uvaja poklic psihoterapevta v zdravstvo, bi pričakovali še več občutljivosti za ravnanje nekoga, ki se sprehaja po strehi parlamenta. Stiska res ne bi smela biti predmet političnih obračunavanj. Ne glede na to, kateri politični barvi pripada, je poslanec le človek, ki je v tistem trenutku evidentno doživljal globoko psihološko krizo, ki bi se lahko končala tragično. Odzivanje z zaničevanjem ali posmehovanjem zaradi njegove politične pripadnosti dokazuje pomanjkanje empatije in zvaja posameznika na njegovo politično etiketo, kar je zavržno in nevredno dostojanstva človeka. Mar ni levica tradicionalno vedno kazala več pripadnosti humanosti in solidarnosti? No, tokrat je pogorela.
Sklicevanje na »Oko za oko«
Gremo še naprej. Mar se ni vladajoča stranka Roberta Goloba zavezala, da se bo borila proti sovražnemu govoru? Odzivi, ki opravičujejo pomanjkanje sočutja z argumentom, da SDS kot stranka ne kaže sočutja do drugih, npr. do manjšin, novinarjev, civilne družbe ali političnih nasprotnikov, prispevajo k polarizaciji družbe po surovem načelu »Oko za oko«. Takšna logika pa zgolj poglablja prezir, razčlovečenje in generira nov sovražni govor. Vsaj takrat, ko govorimo o duševnih boleznih, bi smeli pričakovati več strpnosti. To pa še nikakor ne pomeni, da bi se morali odpovedati kritiki Hoivika in njegove stranke, kadar se z njima vsebinsko ne strinjamo.
Čeprav lahko deloma sprejmemo, da so najmanj strpnosti pokazali nekateri, ki so v preteklosti bili deležni največjega osebnega pogroma s strani stranke SDS kot njene žrtve, pa bi Hoivikov primer moral dokazovati, da psihične težave potencialno prizadenejo vsakogar, ne glede na položaj, starost ali politično prepričanje. Obsojanje, posmeh in cinizem so čisto odveč. Razen tega lahko takšni neprimerni odzivi le še poslabšajo duševno stanje prizadetega in hkrati odvračajo druge od iskanja pomoči zase, če so v podobni stiski.
Za dvojna merila v sočutju ne sme biti prostora in politična pripadnost nikoli ne opravičuje nečloveškega odnosa. Iz tega naslova se odpira tudi dilema odgovornosti v ravnanju politikov in množičnih medijev.
Argumentacijski vidik
Portal Necenzurirano je navedel nekaj zgledov iz preteklosti, v katerih so politiki SDS svoje politične nasprotnike obravnavali kot psihične bolnike ali paciente. Pri tem je pozabil našteti še enega, zelo odmevnega, ko je leta 2020 Krizni štab Janševe vlade, ki se je boril proti epidemiji, s »pacienti« na tviterju označil štiri novinarje in intelektualce (Boris A. Novak, Darko Štrajn, Blaž Zgaga in Slavoj Žižek). Ti so bili ocenjeni za paciente, ki jih »iščejo psihiatri«, ker so pobegnili iz karantene, imajo pa »imajo virus covid-marks/lenin«.
Vendar je takšno ravnanje argumentacijsko neveljavno, česar se verjetno zavedata tudi podpisana novinarja portala, Primož Cirman in Tomaž Modic. Zato se v zapisu dovolj previdno nista opredelila do Hoivikovega primera. Nista na primer napisala, da moramo do poslančeve stiske biti razumevajoči, sta pa raje primerjala neprimerljivo. S takšno kontra-naracijo sta želela zgolj ustvariti vtis, da se norčujejo »tudi oni/tudi vi«, torej v stranki SDS, kar se mi zdi sprevrženo. Poskusimo to analizirati.
Zmota »tudi ti« (tu quoque) je vedno neveljavna in retorično zelo značilna za Janševo politiko. Smešno je, če jo uporabljajo novinarji, ki so blizu Golobovi vladi. Jasno artikuliranega sporočila članek ne prinaša, razen ohlapne relativizacije, češ: zgodil se vam je pacient in zdaj pričakujete sočutje do Hoivika, v resnici pa ste vi tisti, ki druge zmerjate s pacienti. V kasnejšem govoru je ta članek posredno navajala tudi predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič. Poslanca Hoivika ni omenila.
Ustrezna analogija
Da bi prišli do ustrezne analogije, kajti ta ni dobra, bi se moral nek politik leve provenience znajti v podobni situaciji: v duševni stiski. Šele ob primerjavi reakcij na oba politika bi nato lahko prišli do sicer še vedno neveljavnega argumenta, ki bi nas poskušal prepričati, da je npr. smešenje Hoivika dopuščeno le zato, ker so pristaši njegove stranke poprej smešili politika leve provenience. Toda takšno obnašanje (in sklepanje) bi bilo zgrešeno; seveda je narobe smešiti oba. Zmotno je, če se kritika ne nasloni na vsebino problema, temveč na očitek, da nasprotnik počne isto ali podobno, kar naj bi opravičevalo lastno obnašanje.
Toda ta primer ni tak. Stranka SDS je z izrazom »pacient« in podobnimi pospremila svoje politične nasprotnike, da bi jih žalila in sramotila. Ampak ti dejansko niso pacienti. Ko so v primeru Hoivika nekateri nasprotniki SDS njegovo duševno stisko omalovaževali ali se ji posmehovali iz tega razloga, so preusmerili pozornost iz sočutja in strokovne obravnave na opravičevanje nesočutnega odziva. Etično dolžnost do ljudi v stiski so nadomestili s kritiko stranke.
Neetičnost opravičevanja prezira
Takšno postopanje, kjer niti ne primerjamo enakih situacij, saj imamo na eni strani poslančevo stisko in medicinsko stanje, na drugi pa žaljivke in osebne diskreditacije, opušča humanost in človeški odziv, nadomešča pa ga s sovraštvenim govorom in krepi polarizacijo. Ne rešuje ničesar, ker tega niti noče.
Popolnoma jasno je, da sta kontekst in namen bila različna. Končno so v etičnem smislu poskusi opravičevanja prezira do Hoivikove stiske precej bolj sporni od poprejšnje žaljivosti SDS. V prvem primeru gre za osebne zdravstvene težave, v drugem pa za sicer umazan politični boj. Oboje je zaničevanja vredno, toda prvega ne moremo legitimirati z drugim.
Končno lahko zasmehovanje duševnih bolezni vodi do poslabšanja stanja in odvračanja drugih od pomoči, kar ima lahko resne družbene posledice. Politično sovraštvo zagotovo zastruplja družbeno ozračje, na kar sam nadpovprečno pogosto opozarjam že desetletja, ampak ne vodi neposredno do zdravstvenih posledic. Ko torej primerjamo eno in drugo, sta moralni teži zelo različni. Osebe z duševno stisko zahtevajo empatijo in podporo, toksična retorika SDS pa je enako neprimerna, vendar praviloma nima za tarčo posameznikov v trenutkih osebne krize.
Posmehovanje duševnim stiskam krepi stigmo, argumentacija »tudi ti« pa preusmerja pozornost na politični revanšizem in obračun. Sočutje nenadoma postane odvisno od politične pripadnosti, kar je absurdno. Zato bi morali oboje striktno ločevati, ne pa politikantsko mešati, s tem pa škodovati družbeni razpravi o duševnem zdravju. In to, kot že povedano, ironično ravno v trenutku parlamentarne in siceršnje razprave o zakonodaji, ki je povezana s psihoterapijo.
Zlato pravilo
Da vladajoča politika na čelu s stranko Gibanje Svoboda pretežno ni zmogla koraka sočutja do Hoivika, bi nas moralo skrbeti celo bolj od dejstva, da so zatajili tudi poklicni krogi, saj je je bilo cehovskih obsodb neustreznih reakcij malo ali nič. Posledica vsega je, da levosredinsko usmerjeni politiki nočejo ugledati lastne kratkovidnosti. Ne v smislu tega, da bi podali roko avtoritarcem in se z njimi pogovarjali, ampak da ne bi počeli istega.
Namesto tega se raje hipokritično sprenevedajo in revanšistično aludirajo, češ prav vam je. Dovolj bi bilo slediti principu zlatega pravila in biti človeški; kaj pa, če bi bil poslanec vaš lasten sin, s katerim ste se politično že dolgo nazaj razšli in vas je zelo razočaral. Bi tudi potem skandirali »Škoda, da ne zapiha veter!« in se izmikali z izgovorom, da sočutja do janšista v duševni stiski nikoli ne smemo pokazati?
Mimogrede: kaj bi se zgodilo, če bi poslanec na koncu omahnil? Bi čustveni prezir, ki ga spremljamo v ogromnih količinah, še vedno vztrajal? Ali pa bi se tisti, ki implicitno ali celo eksplicitno namigujejo, da si v SDS ali celo politik sam zaslužijo duševno kalvarijo, morda le za hip ustavili v svoji nečlovečnosti?
Večno vračanje istega
Slovenska levica očitno pretežno ni sposobna pokazati, da je lahko drugačna od Janše in izkoristiti priložnosti to pokazati. Bolj kot se trudi biti antijanšistična, bolj s takšnim neprimernim odnosom demonstrira, kako je Janši podobna. Popolna sramota je spremljati, ko se takšnemu odzivanju priključijo še posamezniki psihiatrične stroke, ki bi vsaj načeloma morali vedeti, kako deluje človeška psiha, saj so poklicani, da skrbijo zanjo, ko omaga! V tem smislu je tudi navajanje telefonskih številk za pomoč ljudem potencialno čisto odveč – priti v strokovne roke ljudi, ki vas bodo obravnavali diskriminatorno, si nihče ne želi.
Primer Hoivikove stiske zato žal kaže, kako smo kot družba kognitivno zabredli in kako močna je politična polarizacija celo takrat, ko gre za elementarno človeško sočutje. Obeti niso dobri. S takšno popotnico kognitivne slepote bo znova imel prav Friedrich Nietzsche: antijanšizem se sprevrača v janšizem, vse skupaj pa v večen krogotok istega, iz katerega ne moremo in ne znano najti izhoda.
Več:
Koronavirus kot izgovor za zdrs v avtoritarni režim
Kako ponižati ministrico: po Golobovem mnenju je bila v duševni stiski
You must be logged in to post a comment.