Bilo je le tempirano vprašanje časa, kdaj bo predsednik Robert Golob, ki mu doslej ni uspelo navesti enega stavka javnega pojasnila, zakaj je od sebe čez noč odrinil ministrico za notranje zadeve in generalnega direktorja policije, ki še čaka na svoj »odpoklic«, tudi v besedah pokazal, da je v njem nekaj avtoritarnega?
Njegovi odgovori na poslanska vprašanja, ko si je javnost obetala, da bo končno deležna kakšnih prepričljivih razlag, četudi z veliko zamudo, so naplavili tudi takšne besede sramotitve. Naj jih navedem.
Ključna oseba Milović
O tem, da sta Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav padla v njegovo nemilost, vemo vse, ker tega sam dejansko ni skrival. Zgodbo z ultimatom in njegovim nezadovoljstvom, zaradi katerega sta omenjena podala svoji poročili o političnih pritiskih, dobro poznamo. Toda kako je možno, da niti po dolgih dnevih čakanja na prepričljivo razlago premier v parlamentarnem nastopu ni zmogel več od namiga, da si je prva nakopala njegovo jezo 21. novembra 2022, ko je v Državnem zboru moral odgovarjati na poslansko vprašanje Žana Mahniča. Ki je, tako lahko slutimo, po njegovem mnenju vedel preveč? Da je bila »točka preloma« ta datum, kot še pravi?
Še zdaj ne vemo natančno, kaj ga je ta dan razhudilo, verjetno pa Mahničeva vprašanja, ki se navezujejo na njegovega dovolj skrivnostnega in tudi kontroverznega svetovalca za osebno varovanje Miloša Njegoslava Milovića. Za katerega je priznal, da ga je res cukal za rokav za nasvete in sta nato zanj ministrica in prvi policist navedla, da sta ga srečala na mestih, kjer ga ne bi smelo biti.
Tokrat nas bo zanimal izključno en samcat odgovor na dovolj prijazno poslansko vprašanje poslanca Gibanja Svoboda Martina Premka. Kje je po njegovem mnenju meja med političnimi usmeritvami in nedopustnim političnim pritiskom na delo policije, je želel ta izvedeti, ter kako komentira, da je ministrica Bobnar očitala politično vplivanje na policijo, poročila policije pa kažejo, političnega vplivanja v mandatu te vlade ni bilo?
Ministrica v stiski
Prijazen predložek poslanca se je sprevrgel v nekaj strašljivega. Premier je ponovil manipulacijo, ki sem jo že analiziral, da vsa poročila policije kažejo na odsotnost političnega vpliva in tudi ne stikov s katerim koli političnim funkcionarjem. Nato pa je vpeljal diskreditacijski trik in osebno kompromitiral ministrico: po njenem nihče ni vedel, da je ta v kakršni koli stiski zaradi česar koli, niti njena najožja sodelavca, državna sekretarja na MNZ-ju. Svoje smešenje ministrice, ki v svojem cinizmu razprave ad hominem resnično spominja na Janševe manire, je speljal z naslednjimi besedami:
»Tudi onadva nista vedela, da je ministrica v kakršni koli stiski zaradi česar koli, in sta za to izvedela bolj ali manj iz medijev. Ko človek pride v tako stisko, da o njej ne more spregovoriti najožjim sodelavcem in da je edina pot, ki jo najde, da to naredi prek medijev, se v resnici sam zave, da te funkcije ne more več opravljati. Jaz nisem zahteval odstopa ministrice niti z besedo, ona je ponudila odstop, in verjamem, da je ponudila zato, ker se ni več počutila sposobna te funkcije opravljati. Sem ji pa zelo hvaležen za vse opravljeno delo in ji želim vse dobro na njeni prihodnji strokovni in življenjski poti.«
Avgusta letos je podobno retoriko sramotitve že uporabil Uroš Urbanija, nastavljeni direktor Televizije Slovenija. Šlo je za njegov ukaz o premestitvi urednice Vesne Pfeiffer in voditelja Saše Krajnca. Takrat je povedal, da sta oba ob pripravi oddaje bila v hudi osebni stiski, kar je dvakrat ponovil: »Ker je šlo za očitno stisko obeh zaposlenih, ki ji nista bila kos, ne bom sprožil disciplinskega postopka.« Omenil je še njuno »hudo osebno stisko« in »izražanje svojih osebnih stisk in težav«.
Napad na osebo
Ko analiziramo politični diskurz, bi se naprej morali vprašati, ali v njem govorci kaj prispevajo k pozitivni razpravi o stvari in govorijo ad rem. Premier ni izbral te poti, definitivno je stavil na drugo – posmeh osebi in s tem argumentacijo ad hominem. Ministrica se je po njegovem znašla v duševni stiski, kar najbrž pomeni, da ravna neracionalno. Tudi če bi to bilo res, nam je priročno zamolčal, da je k njej kar sam prispeval. V takšni stiski, in tu ima gotovo v mislih njeno mentalno stanje, je potem raje šla v medije, kakor da bi molčala in ne razkrivala vseh pritiskov nase, ki jih je javno zahteval on, ne kdo drug. Kaj takšnega torej počno le ljudje v stiski, pametni ljudje o tem ne pisnejo nobene!
In kakor da to še ni dovolj, je duševno stanje ministrice nato naredil za pravi vzrok njenega odstopa: ne, ona ni odstopila, ker bi jo v to prisilil zaradi izgube zaupanja, ampak kar na lastno pest. Čeprav je v istem nastopu natančno pojasnjeval, da je njegovo zaupanje izgubila 21. novembra letos, nas v isti sapi nato poskuša prepričati, da je odstopila iz stiske kar sama! Še več, odstopila je, ker se ni več čutila sposobna opravljati to funkcijo!
Mislim, da ni prav nič dovolj reči, da gre za očitno manipulacijo s pripisom neuravnovešenega mentalnega stanja tistemu, ki se ga želi diskreditirati, kajti Golobova diskvalifikacija očitno vsebuje tudi elemente poniževanja. Zanj je značilno, da vključuje dogodke, ki izvirajo iz odnosa neenake moči, ko je nekdo v nadrejenem in podrejenem položaju. Največkrat ljudje ponižujejo druge iz maščevanja ali povzročajo bolečino drugemu, ki jo pričakovano večkrat spremlja sram. Ministrico je bilo potrebno še osebno osramotiti.
Vedno večja podobnost
Feministični pogled bi hitro predpostavil, da v tovrstnih situacijah težko abstrahiramo od spola: morda si Golob ministru, ki bi padel v njegovo milost, ne bi upal reči, da se je znašel v duševni stiski, ministrici si je.
Ker vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije še opravlja funkcijo in ni odstopil, a je v enaki nemilosti, si moramo predstavljati, da bi navedeni »argument« moral in smel veljati tudi zanj. Se pravi: morda je tudi on v duševni stiski in če bo odstopil, bo zaradi stiske, ki ga je pripeljala do spoznanja, da je nesposoben za to funkcijo. Golob s tem nima nič! Na koncu mu bo lahko zaželel le več sreče na prihodnji življenjski poti.
Kot lahko vidimo, »dejanševizacija«, ki jo neizrečeno pričakuje predsednik vlade v vrstah policije, ne bo nikoli uspešna, če se izvaja z janšističnimi sredstvi. Sploh pa ne, ker se ne izvaja le v dejanjih, ampak je predvsem tudi stanje duha v glavi. Je stanje cinizma, osebnih diskreditacij in poniževanja, usmerjenega v osebe, ki si to najmanj zaslužijo. Namesto da bi Golob bil čim manj podoben svojemu predhodniku, je kar nekaj slutenj, da postaja vedno bolj.
Več:
Janša kot tragedija, Golob kot farsa
Golobov ultimat prvemu policistu: bo na seznamu tistih, ki so politično pritiskali, sam premier?