Janša kot tragedija, Golob kot farsa

7. december 2022 je doslej najbolj zanimiv dan v politični zgodovini Roberta Goloba. Na ta datum se je iztekel njegov ultimat v.d. generalnemu direktorju policije in notranji ministrici glede namigov o političnih pritiskih, ki so pripeljali do ostre reakcije premierja in na koncu do prvega odstopa v vladi. Hitro je postalo vsem jasno, da sta v pregretem ozračju javnega obračuna le dve možnosti: bodisi se bosta omenjena čisto po tihem umaknila, ne da bi razkrila možna ozadja, ali pa mu predala zahtevani poročili o pritiskov, ki zanj in še koga v njegovem okolju ne bosta prijazni. Zgodilo se je drugo. Z njunima sedanjima karierama je konec, poročilo in dodatne izjave so razmere zaostrile, kar je široki javnosti dobro znano.

S tem, ko se je premier odločil za skrajen korak, je veliko tvegal in še več izgubil: predvsem svojo dosedanjo verodostojnost in v drami vsem na očeh, kot je ne pomnimo, še tisto najdragocenejše, kar bi moral vladar imeti: modrost, aristotelsko phronesis. Poskusil bom pokazati, da takšno morda drzno razlago indikativno podpira že neznaten detajl v poročilu prvega policista Boštjana Lindava, ki je ostal brez dolžne pozornosti, toda ilustrativno pokaže, kako hudo je z njegovo izgubo obojega: verodostojnosti in modrosti.

Simbolika nekega fragmenta

Naštel bom nekaj kratkih poudarkov iz poročil, pri čemer je treba povedati, da seznam očitkov ni impresiven, a je tudi daleč od tega, da ne bi dokazoval poskusov vplivanja: ministrica očita predvsem, da je že samo neimenovanje generalnega direktorja policije oblika pritiska, kar v neformalnem smislu gotovo je. Nato omenja posredovanje piarovke Vesne Vuković glede raztrganih strankarskih plakatov z njenim namigom, da »se ve, kdo vodi Policijsko upravo NG«. Za vse ostale konkretne primere navaja, da jih bo predala tožilstvu, dan kasneje pa je ministrica javno obtožila Goloba še poskusa odpustitve »določene osebe, ki ni povezana ne s protesti ne s kakršnimkoli mandatom, pridobljenim v preteklih dveh letih, in ne da bi obstajali kakršnikoli razlogi, da je delal nezakonito«. Zato, ker se je po njenem mnenju zameril nekomu iz krogov predsednika vlade.

Na drugi strani je Lindav v svojem poročilu opisal neustrezne zahteve pri oblikovanju službe za varovanje premierja, vlogo Miloša Njegoslava Milovića, navzočnost nepooblaščenih oseb v pogovorih, pojasnil je Golobovo zahtevo ali vsaj pričakovanje, da se pospeši vrnitev Darka Muženiča na čelo NPU. Predsednik je hkrati dal navodilo, da se mora »čim prej nekaj narediti tudi s tistim tam dol, ki je direktor na mojem koncu«, kar naj bi se nanašalo na Evgena Govekarja s Policijske uprave Nova Gorica, s katerim naj bil nezadovoljen.

V omenjenem poročilu, ki je nekatere sicer razočaralo, saj so pričakovali večji in bolj obsežen seznam, najdemo proti koncu zapisa podatek o povabilu na razgovor, ki ga je Lindav prejel preko vodje Golobovega kabineta le dan pred oddajo poročil. Tam bi mu »postavil par vprašanj«.

Ne vemo sicer, zakaj se medijem ni zdelo vredno opozoriti na pomenljiv fragment, čeprav je na metaravni maksimalno simboličen – neposredno nam dokazuje, da si je na dan izteka kratkega ultimata, pri čemer lahko ugibamo, ali je imel v mislih čas pred oddajo poročila, Golob zaželel srečanja s tistim, ki mu ga je postavil.

Manever minimiziranja

Zanj je obremenilen v obeh primerih. Če je Golob računal, da bo Lindav prišel do njega, preden bo oddal poročilo, je nanj evidentno poskušal vplivati v najbolj neprimernem trenutku. Saj res, takemu početju v Gibanju Svoboda, na čelu z Urško Klakočar Zupančič, po novem evfemistično razpoloženo pravijo »iskren pogovor s ciljem poiskati najboljšo rešitev za posamezen izziv«, nikakor ne političen pritisk. Pred tem je ista političarka že postregla s poskusom distinkcije med »političnimi usmeritvami« in »vmešavanjem v policijo«, kar bi pomenilo, da je njen šef zgolj usmerjal ministrico in prvega policista in se z njima iskreno pogovarjal! 

V resnici si bolj bizarno nespametne potrditve samorazkritja poskusa vplivanja, tokrat na Lindavovo poročilo, ne moremo zamisliti. Ob tem je že v vsakem primeru predsednik vlade moral slutiti, da v do konca konfliktni situaciji, ko je prvemu policistu odrekel imenovanje in mu postavlja ostre zahteve, za nameček pa do danes ni povedal, kaj ga na kandidatu zares moti, ne more računati na njegovo prijaznost.

Če pa je pričakoval, da bo 7. decembra prisopihal do njega nekaj ur po oddaji zahtevanega poročila, kar je najbrž manj verjetno, toda moramo dopustiti tudi takšno možnost, bi to nedvomno bilo spet povezano s poročilom. Že sam klic dan pred predajo poročila zato pomeni, da je Golob postal imun za presojo, kaj šteje za poskus vplivanja, kar kaže ali na slepoto za lastna dejanja ali celo na njegov običajen modus operandi. Česa od dvojega bi si morali želeti bolj? No, najbrž preprosto ni računal s tem, da bo ranjeni Lindav razkril tudi ta podatek in je podcenil možnost, da policist in ministrica pač ne bosta kar klecnila pred njim in se uprla.

Dva tabora

Javnost je po enem tednu drame visoke napetosti razdeljena na dva nasprotna tabora. Prvi še vedno podpira Goloba. Ni mu mar za nekorektnosti, s katerimi ta nastopa in na primer sploh ne pove, česa je prvi policist kriv, kajti ministrica je predvsem tega, da svojo izbiro kandidata konsistentno podpira. Tudi ne pogreša posebej odsotnosti argumenta, premierju kar zaupa na slepo. V njem so se pričakovano znašli koalicijski partnerji, npr. pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan ali gospodarski minister Matjaž Han, v večji meri tudi državni sekretar Branko Lobnikar, medtem ko so se v Levici začeli oportuno distancirati od konflikta in ga razlagati kot interno zadevo druge stranke.

Pri državljanih je zavel sentiment antijanšizma in strah, da bi se avtoritarna oblast vrnila in bi konflikt trajno škodoval vladi, še bolj pa se je v ospredje prebila zahteva po revanšizmu, kar je postal poglavitni očitek proti tandemu Bobnar-Lindav. Češ: premalo menjav je bilo v policiji, naša politična obljuba je bila, da zamenjamo gnile kadre, ki so Hojsu in Olaju asistirali, zato sta vidva storila premalo.

Eden pomembnejših podpornikov tega očitka je Jaša Jenull, človek z maksimalno moralno pravico zahtevati radikalne spremembe znotraj policije, saj ga je ta zasula z astronomskimi položnicami zaradi protestniških akcij. Povejmo to jasno in sam tega ne bom storil prvič: Jenull je heroj demokratizacije države v času Janševega avtoritarizma. V istem času, če parafraziram urednika Grego Repovža, ko se je Golob še dogovarjal s prejšnjim šefom vlade, ali bi ostal na čelu GEN-I, je bil vsak petek in vse dni na okopih. Toda ali je upravičen v svoji kritiki do ministrice in predvsem, ali res ne vidi, da s tem nehote asistira natančno tistemu ravnanju, ki ga je med protesti najbolj obsojal?

Obrat v dveh tednih

Peter Petrovčič v Mladini zelo natančno našteva, kaj vse sta Bobnarjeva in Lindav že storila od začetka svojega mandata, kar zadeva kadrovske spremembe in odstavitve, strokovni nadzor v primeru protestov in predloge zakonodajnih sprememb – tega ni malo. Vprašanje je zgolj, ali dovolj. Da sta Janši preveč naklonjena, jima k sreči nihče posebej ne pripisuje, bila sta eni od prvih njegovih tarč. Minevanje potrpljenja v šestem mesecu delovanja vlade je sovpadlo z zahtevo, da se servira njuni glavi na pladnju. Še dva tedna nazaj je bila ministrica herojinja sredi interpelacije, ki so ji zaupali vsi v stranki in jo na vse kriplje ponosno branili, zelo naravnost in izrecno tudi Golob, zdaj je klavrna karikatura, ki jo je potrebno takoj žrtvovati kot odvečno figuro na šahovnici. Česar ni dosegla SDS, je uspelo stranki Gibanje Svoboda ob podpori dela javnosti, sploh protestnikov: ekspresno razsuti lastno ministrico. Ali kot je zapisal Petrovčič:

»Če bi še pred dvema tednoma spraševali, katera ministrica ali minister ne želi ali ne zmore preloma z nezakonitimi praksami prejšnje vlade, potem bi res čisto nazadnje pomislili na ministrico za notranje zadeve.«

Vladajoči in njih podporniki zdaj odkrivajo, da je eden glavnih problemov v državi ta mesec premajhna lustracija policije. Opozicija komično stopa v bran ministrici na čelu z Žanom Mahničem, seveda le iz politične oportunosti in objestnosti, vladajoča koalicija ji kaže hrbet – ne iz oportunosti, ampak polne lojalnosti do šefa. Golob, ki sicer ni hodil na proteste, na novo odkriva voljo protestniškega ljudstva – iz kakšnega razloga, sicer še ne vemo. Zanimivo bo v prihodnjih tednih spremljati, kako bodo njegovi sveži nastavljeni kadri zadovoljili njegove apetite – sploh pa, kako hitro. Nova izbranca bosta nad sabo imela jasno zahtevo, ki jo morata ažurno izpolniti. Če je ne bosta, ju nujno čaka usoda prejšnjih in dvodnevni ultimat, saj bi sicer njun šef obveljal za nekonsistentnega. Se morda še kdo spomni Marte Kos, podpredsednice Golobove stranke, ki je v noč izginila iz »osebnih razlogov«?

Omenimo še drug tabor, ki v Golobovem početju vidi veliko nevarnost. Ob policijskem sindikatu in peščici strokovnjakov, ki so pretežno kar nekam poniknili, sta »Pravna mreža za demokracijo« in »Forum za demokracijo« opozorila na naslednjo analogijo: tako kot Janševa vlada ni navedla argumentov, zakaj noče imenovati »evropskih« tožilcev, tudi on ni navedel pojasnila, zakaj ne imenuje generalnega direktorja policije. Pri čemer je svoje odklanjanje razširil na ministrico. Če to ni jasen znak, da bi nas moralo skrbeti in da bi moralo skrbeti protestnike, ki so se boriti proti avtoritarnosti, kaj je? Toda glej ga zlomka, sploh jih ne moti!

So pa pričakovalci lustracije, ki so bili naklonjeni tudi lustraciji ministrice in prvega policista, najbolj zavzeti spraševalci, ali bi tandem Bobnar-Lindav molčal o pritiskih, če bi ostal na položajih? Kar je značilen naknadno sfabriciran dvom iz hipokrizije: značajsko sta pokvarjena, zato jima ne smemo zaupati in morata oditi. Ko Golob daje navodila, je to zgolj iskren pogovor, omenjena pa sta kriva, ker doslej nista, in to brez iskrenega pogovora, svojega šefa kar ovadila.

Nova Golobova manipulacija

Ko sta prispeli poročili, javnost ju je lahko prebrala takoj, obremenili Goloba in je ministrica politične pritiske celo prijavila tožilstvu, je istega 7. decembra sledila nova piarovska domislica. Premier je sprva strnil vrste: od svojih poslancev je zahteval, da ga v gasilski akciji podprejo, kar je tudi dosegel, pri čemer se je njihov vodja Borut Sajovic pohvalil, da poročil sploh ni prebral. Čeprav so bila objavljena nekaj ur pred izrekanjem o neomajni enotni podpori. Le čemu bi si ogledali obe plati kovanca, ena povsem zadostuje!

Golob je ta dan ekspresno, pričakovano nezadovoljen z oddanima poročiloma zaradi obremenilne vsebine, zahteval odgovor še na drugo vprašanje, ki ga je ocenil za takšnega, da nanj ni prejel odgovora. Poglejmo si povzetek Slovenske tiskovne agencije, v katerem je ilustrativno navzoča argumentacijska manipulacija, v katero se je zatekel:

»Iz kabineta predsednika vlade so naknadno poslali še sporočilo, da so Lindava zaprosili za dodatno poročilo, ali je kdorkoli od ministrov, državnih sekretarjev ali drugih funkcionarjev, vključno z ministrico za notranje zadeve, želel pridobiti informacije o konkretnih postopkih, ki jih vodi policija, ali vplivati nanje. Predsednik vlade je dodatno poročilo prejel popoldne, iz njega pa izhaja, da v mandatu te vlade ni bilo primera, da bi kdorkoli od političnih funkcionarjev želel pridobiti informacije o konkretnih postopkih, ki jih vodi policija, ali vplivati nanje. ‘S tem dopisom je torej policija potrdila, da ni bilo političnih pritiskov na delo policije,’ so navedli v kabinetu.«

Tudi nova prevara ni zmotila Golobovih podpornikov lustracije ministrice in prvega policista, podobno kot Janševih privržencev ne motijo njegove. Vzorec sumljive enakosti je torej vzpostavljen pri obojih, liderjih in državljanih. In v čem je težava? Če je prvo vprašanje zadevalo politične pritiske v širokem spektru besede, je pri drugem polje pritiskov skrčeno na določene osebe in dejanja.

Drugo poročilo je podpisal Lindavov namestnik Igor Ciperle, pri Golobu pa so hitro začeli spinati in hliniti, da z njim prvi policist preklicuje le nekaj ur staro prvo poročilo! Ljudje so takoj nasedli, kar ni bilo težko doseči, saj so, hote ali nehote, manipulirali kar mediji sami: nenadoma so pretežno poročali, da Lindav zanika politične pritiske. Kdo bi temu tipu sploh verjel, če popoldne govori nekaj čisto drugega kot dopoldne?

Trik je imenitno uspel, v oddaji Tarča in drugod ga je samozavestno prodajala tudi omenjena predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič. Ker se medijem po stari navadi ni ljubilo pojasnjevati razlike, če že niso sodelovali pri izvedbi, je ožja definicija pritiskov povsem preglasila odgovor na prvo vprašanje, v katerem oba navajata širše oblike nedopustnega ali celo nezakonitega vmešavanja v delo policije. Povedano preprosto: niso vse oblike političnega pritiska takšne, kot jih vsebuje odgovor na drugo vprašanje. Čemu na grdo prevaro nihče ni opozoril, bo treba vprašati kar vpletene: lustrirani tandem, ki se ni potrudil s pojasnili, in predvsem medijske urednike.

Očitno smo tako daleč, da v vodilni stranki Gibanje Svoboda zlahka uveljavljajo svoje politične agende v množičnih medijih celo takrat, ko je pozornost javnosti največja in ko je potreba po kontroli škode poglaviten element strankinega strateškega ravnanja. Popolnoma upravičeno, ker je škoda, ki jo povzročajo kar sami, res velika. Ali se to dogaja iz nerodnosti medijev ali načrtovano, ne vemo.

Zgodovina se ponavlja

Novinar Petrovčič v svoji že omenjeni analizi in verjetno najboljši doslej pravilno ugotavlja, da trenutna dvojna zamenjava brez resnega očitka o delu sporoča ostalim ministrom, da šef ne bo toleriral neposlušnosti. S tem si zagotovo krepi avtoriteto. Sam bi dodal: krepi si jo natančno na način, kot si jo je dolga desetletja Janša. Tudi sporoča, da v svoji ekipi ne želi imeti avtonomnih ljudi, zato bo vsak, ki ga bo predlagal za novega ministra za notranje zadeve, ta pa svojega prvega policista ali policistko, ostal brez kredibilnosti.

No, sam bi dodal, da je še huje: ne samo, da bo ostal brez integritete, svoj mandat bo lahko mirno izpeljal le, če bo sledil predsednikovim političnim navodilom. Zgodovina se pač rada ponavlja, najprej kot Janševa tragedija, nato kot Golobova farsa.

Več:

Golobov ultimat prvemu policistu: bo na seznamu tistih, ki so politično pritiskali, sam premier?