Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!

Zadnja karikaturna naslovnica Mladine nam duhovito IN prikupno riše paniko, nastalo ob navidez nepričakovanem in slabo utemeljenem Šarčevem odstopu med koalicijskimi partnerji. Razočarani premier je uspel, kot zdaj še slutimo, z enim samcatim zamahom porušiti marsikaj, kar je mukoma gradil dobro leto ali več, pri čemer se zdaj, oborožen z novo metaforo, sklicuje na to, da je svoje koalicijske partnerje dolgo opozarjal, naj ne majejo čolna.

Moj namen ne bo politično vrednotiti njegove geste kot dobre in slabe, ampak raje odgovoriti na vprašanje, v kakšni meri je bila njegova poteza odstopa res povsem nepričakovana in v kolikšni je bila sploh dovolj reflektirana.

Šarec jastog mladina

Šarec v Mladini: prostodušno o jastogih, ki jih bodo pojedli drugi

Ponudil bom razlago, da jo moramo ugledati predvsem kot izraz naveličanosti neizkušenega novinca, ki se je sredi igre ustavil in se s precej lastne samozavesti ob ugodnih javnomnenjskih anketah odločil peskovnik zapustiti, ne da bi dobro premislil vse politične posledice zase, za druge in državo v celoti.

Prostodušno o verjetnosti

Za najbolj indikativnega v smeri svoje teze bom vzel njegov zadnji intervju za Mladino. Šarčevo stališče do politike, najbrž v veliki meri posredovano z distancirajočo igralsko in imitatorsko izkušnjo, skozi katero je morda razvil cinični občutek, se najbolj pomenljivo zrcali v pojasnilu, kjer lamentira o tem, kako ga je izdala Levica in kako je na koncu imel podporo le še pri Zmagu Jelinčiču. Izpostavljam njegov sklep iz intervjuja, izrečen vsega dva dneva po njegovem odstopu:

»Zdaj, ko sem odstopil, zdaj pa res obstaja verjetnost, da dobimo desno vlado.«

V trenutku, ko je sam sicer večkrat ponovil, da se zavzema za predčasne volitve, a je ta možnost za nekatere njegove še včerajšnje koalicijski partnerje, predvsem SMC, SAB in deloma DeSUS, preveč nevarna, ker jih morda ne pripelje več v parlament, je torej Šarec v sebi lastni prostodušnosti posredno priznal, da njegovo dejanje z vidika prihodnosti države res ni bilo najbolj premišljeno.

Zakaj? Zavedati se, da obstaja »verjetnost« desne vlade, očitno ne meri na pričakovanje rezultata po predčasnih volitvah, saj bi to pomenilo popoln defetizem: javno mnenje mu vendar v tem trenutku odmerja zmago na volitvah. Bolj je izraz stiske, da bo Janezu Janši v mimovolilni kombinatoriki uspelo postati nov mandatar.

So what!

Nenavadno je, da moram na to spomniti, toda premier je v zadnjem letu neštetokrat zavrtel svojo prepoznavno lajno, s katero je opozarjal na svoj odstop, in to v prepoznavni intonaciji lastne ležernosti v odnosu do te možnosti. Ponovljeno prepričanje, da bo vlada pač padla, če mu bodo njegovi koalicijski partnerji nagajali in ga ne bodo podprli v parlamentu in na vladi, sem poimenoval za »sowhatism« in o njem pol leta nazaj pisal v besedilu Sowhatism. Pa kaj, bo vlada pač padla.

Ironično se je etablirani domači politični komentariat v množičnih medijih, resda največkrat sestavljen iz piarovcev in odsluženih politikov, nenehno zaklinjal, da skoraj ni možnosti, da bi Šarčeva vlada ne dočakala konca svojega mandata, da torej »sowhatism« ni mogoč – in tako sem v svoji prognozi, da ji ne dajem več kot eno leto, ostal skoraj sam.

Dosedanje grozilne napovedi o predčasnih volitvah in padcu vlade skozi predsednikovo prostodušnost po moje sploh ne razkrivajo kakšne fingirane »igre«, s katero si je občasno zaželel zagroziti neposlušnim partnerjem, od katerih je vsak vlekel voz po svoje, temveč bi jih morali ves čas jemati za povsem resno namero. Zato zdaj, ko je odstopil, pač ne smemo biti kaj prida presenečeni.

Popoln debakel

Kvalitetni mediji, če sploh še obstajajo, so v prvih petih dneh po odstopu preigravali možne scenarije, v katerih utegne zmagovalec zadnjih volitev z nekaterimi odpadniki v okolju Šarca prevzeti vajeti in postati nov mandatar, ne da bi sploh odšli na volitve. Takšen razvoj dogodkov, če do njega pride, bi predstavljal popoln politični in moralni debakel za Šarca, s katerim dejansko ni računal.

šarec fb odstop

Pojasnilo o odstopu na Facebooku: lamentiranje o tistih, ki so ga pustili na cedilu

Toda kako so to izpeljali? Le malokateri medij je svoje uporabnike opozoril na razloge, s katerimi so leta 2018 v strankah zavračali sodelovanje z Janšo in se odločili za manjšinsko vlado pod Šarcem. Zdaj, ko obstaja velika možnost, da se Zdravko Počivalšek, Alenka Bratušek in Aleksandra Pivec, vsaj nekateri med njimi, povežejo s tistim, ki so ga leto in pol nazaj družno ustavljali, novinarji niso pokazali nobene posebne volje ali znanja spomniti na njihovo takratno ali današnjo zadržanost.

Šarec oportunejša izbira

Mislim, da sem kot eden zelo redkih večkrat posvaril pred tedanjo prazno oportunostjo bloka proti Janši: da se Šarčevi partnerji takrat pod isto streho niso zbrali iz prepričanja o nedopustnosti sodelovanja z nestrpnim in sovražnim politikom, ampak iz računice.

In če so brez etične drže kalkulirali takrat, bodo najbrž tudi znova. Septembra 2018 sem v zapisu Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? analiziral takšne razloge:

V tem smislu je domača kvali-levica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.

Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.

Le kdo bi še obsojal sovražni govor?

Če bodo v SMC, SAB in DeSUSu skočili na Janšev vlak, bo to še en kronski dokaz, da se v Sloveniji ne splača obsojati sovraštva in sovražnega govora. Zelo dobesedno, kajti nikoli ne veš, kdaj boš zaradi lastnega preživetja krvavo potreboval pomoč njihovega portparola. Glede takšne globoke politične in etične nenačelnosti, ki jo Janša te dni nesporno spremlja z veliko mešanico naslade in gnusa po tistem, ko sprejema prijazne telefonske klice nadvse »voljnih« Zdravkov in Alenk,  sicer tudi predsednik vlade v odstopu s svojim razvpitim državnim sekretarjem nima nobene polne moralne pravice soditi o istem. In vendar je za isto Mladino povedal:

SDS je stranka, ki podpira sovražni govor. Je stranka, ki ima televizijo Nova24, Škandal in Požareport ter Demokracijo, ima tako imenovane medije, ki so različni predali v isti omari. S te strani sem bil sam v zadnjem letu deležen diskreditacij na gnusni, osebni ravni. Nekdo, ki ima te medije, ki so povrhu še financirani iz Madžarske, in ki podpira sovražni govor, kjer prvak niti ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, oprostite, s tako stranko težko sodelujem.

Šarec s SDS leta 2040

Ironično so na Nova24TV poročali, da je Šarec »pripravljen sodelovati z vsemi« in izpostavili, da je možnost za sodelovanje z SDS odprta, pohvalili pa so tudi njegovo zanimanje za obe Janševi televiziji:

Na vprašanje, če je pripravljen sestaviti koalicijo s stranko, s katero sedaj niso sodelovali, torej z Janševo SDS, je odgovoril, da so to zelo zgodnja vprašanja. »Mislim, da je za to absolutno prezgodaj in mislim, da take špekulacije niso na mestu.« Na vprašanje, če je bil problem te koalicije, da je nastala na podlagi politike antiJanša?, je Šarec odgovoril, da to ni bil problem v osnovi. »Osnovni problem je bil tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln. Takrat sem rekel tisto o kuhinji, da če se ves čas odpirajo vrata, če ves čas nekdo moti, se projekti težko speljejo. Za vsak projekt speljati potrebuješ mir. Pripravljen sem sodelovati z vsemi, pripravljen sem sodelovati tudi nenazadnje z SDS, ampak je za to absolutno prezgodaj«, in našemu novinarju priznal, da spremlja tako prvi, kot drugi program Nova24tv.

Seveda lahko ugibamo, ali je zapisano demonstracija še ene politične propagande in spinanja, kajti Šarec je danes kasneje povedal nekaj povsem drugega: »Bi se stranka LMŠ lahko povezala z SDS-om nekje leta 2040, ampak takrat pa mene več ne bo na politični sceni.«

nova šarec sodelovanje sds

S portala Nova24TV: pri Janševih se veselijo sodelovanja s Šarcem

Normalizirana politika

Kakorkoli že obrnemo, predvolilna aritmetika v kombinacijah z Janšo nam enkrat več kaže, na kakšen način slovenska politika z roko v roki z množičnimi mediji ne kaže niti najmanjše pripravljenosti, da bi Janševo stranko prezentirala kot razvoju demokracije v Sloveniji nevaren avtoritarni režim.

Prav nasprotno, zadnjih pet ali šest dni po odstopu smo priča dominantnemu diskurzu, v katerem so obstoječe stranke v sodelovanju s skoraj vsemi poglavitnimi mediji uspele Janševo politiko normalizirati in jo predstaviti kot realno, v ničemer ogrožujočo opcijo, ki nam utegne vladati do leta 2022 in pri tem, kot vedno znova ponavljajo, sprejeti prepotrebne zakone in ukrepe v dobrobit države, zaradi česar bi jim morali biti neskončno hvaležni.

Ko se k tej normalizaciji priključi še Šarec s svojim Pa kaj, če bo desna vlada!, res nimamo dobrih razlogov za navdušenje.

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Po včerajšnjem formalnem odstopu »tatinskega« Darija Krajčiča v parlamentu lahko ob bok zgodbi o njegovi kraji sendviča, ki je kakšna dva tedna prestreljevala slovensko in dosegla tudi mednarodno javnost, postavimo nekaj zaključkov. V zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo sem že problematiziral tako poslančevo dejanje kot sankcije proti njemu.

Dokazoval bom, da bi morali dogajanje, namesto privoščljivega in primitivnega zadovoljstva, raje sprejeti z veliko mero zaskrbljenosti – namreč zaradi novega trenda nevarnega političnega čistunstva v domači politiki, ko je antikorupcijski vzgib prešel v svoje nasprotje, hkrati pa tudi zaradi lažne moralične evforije, v katero so nas pahnili množični mediji vpričo svojih povsem tabloidnih računic. Da je Krajčič tatič in LMŠ stranka ultimativnih poštenjakov, je prva uspešna fantazma, ki jo je Šarec uspel ustvariti ob izdatni pomoči medijev. A to ni dovolj, spregledali smo še en moment. Naj pojasnim.

»Poglejte, kako smo moralni«

Osnovna teza, ki je vodila Šarčevo zahtevo po odstopu Krajčiča – nehajmo se slepomišiti, da je šlo za kaj drugega in morda njegovo osebno odločitev – je zavezanost politikov k visokim etičnim standardom. Ti morajo biti zgled državljanom, papagajsko ponavlja premier. V petek je na svojem Facebook profilu komentiral poslančevo »upiranje« v preteklih dneh, ko je ta razmišljal o umiku odstopne izjave:

»Ali je dopustno, ker si moral čakati nekoliko dlje, odnesti nekaj iz trgovine, potem to v kamero povedati, nato pa vendarle iti plačat na sugestijo poslanske kolegice, ne sam od sebe. Sem si namreč podrobno ogledal posnetek. Lahko iščemo takšne in drugačne pravne razlage, vendar se vprašajmo, ali se za funkcionarja to spodobi.«

Šarec potemtakem vztraja in ponavlja, da je poslanec ravnal nedopustno. Toda, pozor, vmes je spremenil tezo. Od začetne stave, da je sendvič ukradel in hkrati prozorne piarovske sugestije tipa »Poglejte, kako smo mi resni glede morale, preganjamo tudi tatove sendvičev«, je zdaj prešel v manj nedoločno »spodobnost« in z njo ne opisuje več začetne scene v trgovini  – premier nikjer ne pojasni, zakaj bi šlo za krajo, izpostavlja pa Krajčičevo mentalno stanje, češ da omenjeni ni razumel, da je storil kaj narobe in da ga je na to, da mora sendvič plačati, opozorila šele kolegica. Pustimo ob strani, kdo je komu kaj sugeriral, da mora plačati sendvič in da je na to pozabil, poslancu glede na njegov lasten opis dogajanja in eksperimentalno samorazkritje pač ni mogoče očitati.

Kaj več od tega bi premier težko ugotovil, kajti poslanec je kupil sendvič, ga želel plačati, izgubil živce ob dolgem čakanju na blagajni in odšel brez plačila, potem nemudoma v parlamentu izpeljal »samoprijavo« svojega dejanja ter se pobahal z razlago o »družbenem eksperimentu« glede sistema nadzora. Trapasto, ni kaj. Da ne ponavljam znane zgodbe: vsem bi moralo biti jasno, da je to dejanje le izjemoma in zelo pogojno mogoče označiti za namensko krajo, da ni nastala nobena posebna škoda, sploh po plačilu sendviča in opravičilu, kazen z zahtevo po odstopu s poslanskega mesta pa je mogoče razumeti kot zelo pretirano gesto. In ni še konec. Na tej točki se, po vtisu o stranki poštenjakov, ki preganja tatove sendvičev celo v lastnih vrstah, tej fantazmi priključi še prevara.

Krajčič 24ur

Prispevek POP TV o nemoralnem Krajčiču, ki se želi vrniti nazaj v parlament

Pragmatizem političnega čistunstva

Namreč teza o političnem čistunstvu je po sebi še vedno premalo natančna. Ne verjamem, da bi Šarec, podobno kot Cerar ob svojem čistem začetku mandata, v politiko premišljeno vnašal nove visoke etične standarde in v nadaljevanju bom navedel nekaj dokazov za svojo trditev. Prej menim, da je Krajčič, sicer po besedah svojega šefa v parlamentu po vloženem odstopu živa enciklopedija naravoslovja in sploh eden redkih podkovanih in izobraženih v poslanski skupini LMŠ, bil preprosto žrtvovan. Ne samo, da je stranka od samega začetka odstop od njega terjala, s tem, da ga bo izvrgla še iz stranke, mu je v zadnji fazi Šarec tudi odkrito javno zagrozil nekaj dni nazaj.

Na tej točki ni mogoče razumeti niti Krajčiča in zakaj zdaj, na tako grd način kot odvečen prhljaj stresen z njenega ramena, v njej sploh še vztraja. Povedano drugače: fantazma o stranki poštenjakov, ki ne marajo tatičev v svojih vrstah, je bila že po sebi zaigrana – v LMŠ so se enostavno ustrašili za svoje odlične ratinge v javnomnenjskih raziskavah, ki trenutno kažejo na neverjetno popularnost, in presodili, da jim bo zgodba o kraji poslanca močno škodovala. Ob tem jim niso bile mar niti njegove kvalitete, s katerimi se v svojih vrstah ne morejo preveč hvaliti: v ne tako veliki skupini so trije s srednješolsko izobrazbo, dve poslanki še študentki, Krajčič pa je doktor znanosti.

Dostojanstvo brez službe

V svoji petkovi izjavi je Šarec moral komentirati poslančevo nedavno kolebanje, ali bi po napovedanem odstopu morda tega umaknil:

Verjamem, da bo temeljito razmislil. Je med izbiro, ali obdržati službo in izgubiti dostojanstvo ali obratno.

Kako pojasniti misel? Krajčič bo, če je nespameten in nemoralen, izbral možnost, da obdrži službo in izgubi dostojanstvo. S čimer je želel premier povedati, da bo ohranil službo kot poslanec, če bo umaknil svojo odstopno izjavo, a ne bo dostojanstven, saj je kradel, kar je nemoralno. Pod »obratno« pa Šarec sugerira tole: če je pameten in moralen, bo izbral možnost, da ne obdrži službe in ohrani dostojanstvo. Povedano drugače: premier je poslancu ponudil imenitno rešitev, dostojanstvo brez službe. Odstop zaradi eksperimenta s sendvičem bi bil zanj edina dostojanstvena gesta.

Kaj naj si o tem nasvetu mislimo, če upoštevamo tezo, da ta ni kradel v pravem pomenu in da je stranka zgolj reševala lastne ratinge? Kaj naj si mislimo o patetičnih besedah vodje poslanske skupine Braneta Goluboviča »Vsem v LMŠ nam je bilo hudo, ker odhaja«, če je poslanec bil le kolateralna škoda po njihovem diktatu in je ravno on, vodja skupine, kot je zaupal Krajčič v Dnevniku, ob Šarcu odstop tudi zahteval?

Slabe analogije

V že citiranem zapisu na Facebooku minuli petek je Šarec še kar nadaljeval z moraliziranjem, da bi obremenil svojega poslanca:

Moram povedati, da sem tudi sam v času politične kariere kdaj napačno parkiral, kdaj za malenkost prekoračil dovoljeno hitrost, bil ustavljen zaradi neuporabe varnostnega pasu. To se ni zgodilo velikokrat, se pa je. Vendar sem ob prejeti globi takoj fizično odšel na pošto in poravnal svojo globo.

A tukaj mu je znova zdrsnilo. Namesto da bi uporabil prepričljivo analogijo, mu je ni uspelo najti, za nameček pa se je še ustrelil v koleno. Če premier priznava, da je tudi sam kdaj napačno parkiral in ni uporabljal varnostnega pasu v času politične kariere, zakaj potem ni odstopil tudi on? In če je želel povedati, da je vedno plačal kazen za svoje prekrške, potem ga velja spomniti, da je tudi poslanec plačal sendvič še isti dan. Je želel reči zgolj, da so vatli kaznovanja različni, v njegovem primeru nekaj deset evrov kazni, v poslančevem pa pač izguba službe zaradi dveh evrov vrednega sendviča? Zato, ker je on, Šarec, tako zahteval? Je želel reči, da Krajčič ni dovolj hitro poravnal svoje »globe«? Saj jo je vendar 20 minut po dogodku, kar je najbrž hitreje, kot je to storil prehitri in z varnostnim pasom nepripeti Šarec.

Če uporabimo premierju ljube kmečke metafore: njegovo iskanje igle v kopici sena, okrivljanje poslanca za vsako ceno je pač smešno. A za tem stoji dober razlog, ki sem ga navedel: bojazen za strankarske ratinge. Anticipacija, da v državi vodi igro ne razum, ampak medijsko nabijanje in oblikovanje javnega mnenja.

Dvojni vatli

Da njegova stranka ne misli resno, sem ugotavljal že v prejšnjem zapisu. Ko gre za »našega« človeka, čeprav poprej Janševega, recimo dr. Damirja Črnčeca, se mu takoj ponudi nova, druga priložnost – in s prav temi besedami so to storili tudi Krajčičevi poslanski kolegi, o čemer več v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.

A ne le to. Na lanskih jesenskih volitvah so v Šarčevi LMŠ dali novo priložnost tudi Ivanu Simčiču, da kandidira na listi LMŠ za župana občine Ilirska Bistrica. To je tisti poslanec DeSUS-a, ki so ga iz stranke izključili zaradi ponarejenega spričevala, s katerim je leta 1992 prišel do službe v Slovenski vojski. No, seveda lahko kar uganemo, s kakšnim argumentom, v resnici kar prazno frazo, so vneto zagovarjali kandidata Simčiča – o tem sem takrat podrobneje pisal Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti.

Mar niso to že kar dovolj dobri dokazi, da je bil poslanec Krajčič žrtvovan za potrebe strankarske damage control? Da je bil za svoje kolegice in kolege vreden manj kot dva evra, kolikor je stal tisti sendvič? Da se pri njih vedno najde kakšna »nova priložnost«, razen takrat, ko jim to občasno ne ustreza?

Krajčič mmc

Prispevek o poslančevem ponedeljkovem slovesu na MMC RTV Slovenija

Medijska atraktivnost moraliziranja

Ne samo, da je moraliziranje imenitna politična doktrina za pridobivanje simpatij volivcev, a tudi silno nevarna, saj se zaradi bizarnega nižanja kriterijev lahko hitro usmeri proti izvajalcu, kot naročena je tudi za medijsko naracijo. Nič se ne bere in gleda bolje kot zgodbe o tem, da poslanci kradejo v trgovini. Snov, ki je kot naročena za tabloidno in senzacionalistično intonacijo.

Popolnoma predvidljivo je zato, na katero stran se bodo največkrat postavljali novinarji tabloidnih, komercialnih ali rumenih medijev in kateri interes jih bo ob tem vodil. POP TV je, v svojem stilu, posnela zaigrane prizore, v kateri nekdo v trgovini baše svoje žepe s sendvičem in jih zavrtela vsakič, ko je poročala o dogajanju okoli Krajčiča. Temu ustrezno se je vsebinsko nemudoma postavila na stran teze o kradljivcu. Še bolj zanimivo je bilo opazovati, kako ob tem klonijo ti. resni in kvalitetni mediji.

Dve intonaciji

Dejansko sta se v javnosti v zadnjih dveh tednih oblikovali dve različni medijski intonaciji zgodbe, dvomov je bilo malo. Po prvi, zelo enostavni, je poslanec seveda kradel, zaradi česar moramo biti ogorčeni, to nedvoumno obsoditi in zahtevati sankcijo.

V to naracijo je kajpak sodila naslednja razlaga: sprva je zavestno in brez sramu kradel, potem si je izmislil nekakšen »družbeni eksperiment«, se lažno opravičeval, zdaj pa bi za nameček celo rad ostal poslanec, ker se je tako težavno ločiti od korita. V njej je Šarec, kot lahko uganemo, že apriorno razglašen za zmagovalca, ratingi mu kajpak rastejo, medijskemu uporabniku pa je sugerirana preprosta in kajpak napačna črnobela pojasnitev. Tako kot v primeru predsednika republike Boruta Pahorja, kralja instagrama, nenadoma senzacij željni mediji nehote delajo tudi za predsednika vlade.

Druga intonacija je konspirativna v celo dveh pomenih: spodbuja mišljenje v gabaritih teorij zarot in hkrati celo išče pravo zaroto. Diskusija o malih tatovih je zgolj inscenirana, kajti sendviči v primerjavi z velikimi tatvinami pač ne štejejo. Saj vendar nismo neumni, takšne zgodbice nam servirajo zato, da bi v ozadju lahko nemoteno kradli, se priduša njihov naslovnik. Ali kot je zapisal Janša na tviterju: Krajčič je še zelen, uči se krasti sendviče, njegovi pajdaši pa ropajo banke in podjetja. Ni težko uganiti, v katerih medijih je takšen politično obarvan konspiracizem bil najbolj uspešen, nikakor pa ni bil omejen le nanje.

Brezplačni sendvič?

Poskušal sem pokazati, da Šarca pri odpovedi poslancu sploh ni vodila moralnost. Toda hkrati je stavil na takšen vtis in mediji so mu voljno ustregli. »There’s no such thing as a free lunch«, pravijo Angleži in največkrat želijo povedati, da se vse na koncu plača – nič ni brezplačno, tudi če je takšno videti, povsod pričakujte skrite stroške in motive.

Krajčič je sicer poravnal ne samo sendvič, plačal je tudi s svojim položajem, toda realni obračun njegovega sendviča še ni prišel. Skriti stroški nekoč ne bodo izstavljeni njemu, temveč tistim, ki so se ga znebili, v duhu moralizacije politikov in množičnih medijev pa tudi vsem državljankam in državljanom.

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Ima predsednik Marjan Šarec alergijo na »filozofiranje«? Jo ima že s tem, ko je dejal, da ne mara filozofiranja? Na to njegovo izjemno pogosto rabo fraze sem opozoril že v svojem zapisu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in razvil svoje videnje uspešnosti njegovega zdravopametnega populizma, kot mu pravim. Zato, ker je »nič filozofiranja« preprosto njegov sestavni del:

Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti,  ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.

Mi ne filozofiramo, mi odstopamo!

No, tudi ob odstopu okoljskega ministra Jureta Lebna je premier ponovil, da se s težkim srcem poslavlja od človeka, ki ima »rad operativnost, ne mara pa dolgega filozofiranja in kvazistrokovnjakov, ki v teoriji vedo vse, v praksi pa ne naredijo nič«. Skratka, izjemno je obžaloval, ker bo moral pogrešati dobrega ministra, ki je povsem posvojil njegovo antiteoretsko načelo in je znal ravnati »brez filozofiranja«. Besedna zveza, ki jo neuko ljudstvo hitro zapopade in še kako dobro razume. Več od tega, nadvse jo ceni in avtorju vrača svojo hvaležnost.

Šarec prepoved vprašanj

Slovenske novice o prepovedi novinarskih vprašanj

Naj za začetek povem, da me ne prepriča povsem dobrohotna razlaga, po kateri Šarec z njeno rabo dejansko ne žali poklica in delovanja filozofov, »teorije« in kakršnega koli teoretskega dela – ki sploh ni vezano le na filozofijo. Marsikdo bi takoj dejal, da mu »filozofiranje« kot nasprotje operativni konkretnosti enostavno pomeni zgolj »prazno besedičenje«, da v njegovem ravnanju ni nobene intence po diskreditaciji. Ampak po aferi sendvič vemo, da takšen očitek ni preveč prepričljiv: ravno on je kot predsednik vlade pričakoval in zahteval, da se poslanec Darij Krajčič umakne, četudi ta ni imel intence ukrasti sendviča. Celo nasprotno, želel ga je plačati, a so ga na blagajni ignorirali, kar pa Šarca ni prepričalo, da ne bi še naprej tega dejanja interpretiral kot docela nedopustnega. Da se s tem ne strinjam in to jemljem za poceni moraliziranje, sem podrobno pojasnil v zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo.

Mi ne igramo, mi delamo!

Marsikdo bo dejal, da bi potem smeli enake vatle zahtevati tudi zanj – če je kraja sendviča brez intence kraje kraja, potem je tudi govoričenje o »nič filozofiranja« brez intence žalitve žalitev. S čimer objektivno žali neko dejavnost in tej pripadajočo disciplino, celo s častitljivo starostjo nekaj tisoč let, še posebej pa tiste, ki delujejo v njej poklicno, zaradi česar so takšne besede nedopustne. Sploh pa, če pomislimo, da so zvito uporabljanje zgolj za promocijo njegovega političnega sloga, iz katerega kuje podporo na volitvah in v javnomnenjskih anketah.

Glede na to, da je Šarec diplomirani igralec, bo morda lažje razumel naslednji miselni eksperiment. Predstavljajmo si, da bi mu nekdo očital, kar niti ni daleč od dejanskosti, da na političnem parketu nenehno zgolj igra. Da je njegova premierska funkcija pač najboljša predstava v njegovi igralski karieri, nič več in nič manj. Da iz njega nenehno veje malce bolj sofisticirani Serpentiškov duh. Da vse, kar počne, nima nikakršne povezave z avtentično skrbjo za dobrobit države. V tem duhu bi mu potem kdo svetoval, da svoje javne nastope, namesto s svojim ponavljajočim geslom »Mi ne filozofiramo, mi delamo«, s katerim želi nenehno fascinirati ljudstvo, začini s tistim, ki je bližje njegovemu pogledu na svet in njegovi dosedanji imitacijski karieri: »Mi ne igramo, mi delamo!«

Uporabnost filozofije v politiki

Ne vem, kako je z uporabnostjo igranja v politiki, najbrž ni majhna, vem pa, kako je z uporabnostjo filozofijo, tudi v politiki. Šarec dokazuje svojo veliko nespametnost, z njo pa res le omenjeno zdravopametnost, ko se obrača proti »filozofiranju«. Ironično je Platon v svoji Državi za vladarje postavil ravno filozofe, ker ti v skupnosti edini delujejo po razumnosti in modrosti. Še več, predvidel je, da bo brez tega ne bo konca slabega za človeški rod:

»Če filozofi v polisih ne bodo kraljevali,« sem dejal, »ali če zdaj tako imenovani kralji in gospodarji ne bodo pristno in zadovoljivo filozofirali (φιλοσοφήσωσι γνησίως τε καὶ ἱκανῶς), če torej to oboje – politična moč in filozofija – ne bo sovpadlo v eno in se množica tistih značajev, ki se zdaj ločeno odpravljajo v eno od obeh smeri, nujno ne omogoči, potem, dragi Glavkon, po mojem mnenju ne bo konca zla niti za polise niti za ves človeški rod.« (Država, 473c-e)

Šarec filozofiranje

Zgolj ena izmed Šarčevih slovitih izjav o nič filozofiranja

Vratarji v Platonovi Državi

No, namesto vladarja bi Šarec v Platonovi državi bil očitno le vratar. Razen tega je že Platon, skozi svojega učitelja Sokrata, zelo dobro vedel, kakšne nepopularnosti so med ljudmi deležni filozofi in kako na slabem glasu so, o čemer piše v dialogu Fajdon – očitno se od antične Grčije do Šarčeve Slovenije ni kaj dosti spremenilo.

Seveda ne rabimo tako daleč v dokazovanju, kako koristna da je filozofija – ne samo za politika, ampak tudi v politiki. Ne le zaradi uporabnosti kritičnega mišljenja in presojanja, ki ga pričakujemo od predsednika vlade, razumevanja družbenih procesov v svetu in zamišljanja naše skupne prihodnosti, definiranja vprašanj splošnega dobrega, določanja pomena demokracije in dogajanja v zgodovini, končno mu ravno filozofija pomaga, da zna presojati moralno in etično – v hipu, ko se odloča o številnih odstopih svojih ministrov in pri tem navaja moralne razloge, dejansko Šarec že filozofira. S čimer se približuje v silogistični formi že navedeni misli Aristotelovega Nagovora k filozofiji, Protreptika:

»Če moramo filozofirati, potem moramo filozofirati, in če ne rabimo filozofirati, potem znova moramo filozofirati; zato v vsakem primeru moramo filozofirati. Kajti če filozofija obstaja (in je potrebna), potem smo primorani vsekakor filozofirati; in če ne obstaja (in je nepotrebna), potem moramo za to, da bi raziskali, zakaj ne obstaja (in je nepotrebna), znova filozofirati.«

Nič filozofiranja novinarjev

Filozofija je pač žrtev Šarčeve demagogije. V svojih zadnjih izjavah in na tiskovni konferenci ob odstopu ministra Lebna smo slišali veliko besed v podporo odhajajočemu. Ne le, da ga je nadvse hvalil, celo bolj, kot Lebnu nadrejeni predsednik SMC, poslušali smo premierjeve opazke, da je bil minister »že vnaprej obsojen«, pred tem, da »še vedno trdim, da me ti maili, raznorazni, niso prepričali« in da naj »odgovarja še kdo drug«, pri čemer je s prstom pokazal na uradnika Topolka. Čudno, ampak vseeno je na koncu sprejel odstop.  In potem smo prebrali, celo v kakšnem od nepričakovanih medijev, da novinarji niso smeli zastavljati vprašanj. Kar dokazuje, da Šarec ne mara niti dolgega filozofiranja novinarjev, zato je njihova vprašanja prepovedal.

Vse kaže, da imajo naši predstavniki četrte veje oblasti kakšen razlog, da protestirajo tudi v Ljubljani in ne zgolj, povsem upravičeno, v organizaciji Hrvaškega novinarskega društva (HND) sredi Zagreba, kot se je to zgodilo včeraj.

Sendvič morala in politično čistunstvo

Človek v življenju greši in poslanec dr. Darij Krajčič, dolgoletni Direktor Zavoda za varstvo narave, ga je polomil. Njegov greh je, da je iz štacune med odmorom v parlamentu brez plačila odnesel sendvič in to ponosno, dobro zavedajoč se prisotnosti kamere, razlagal kolegom v parlamentu in obenem razglasil samoprijavo. Vse s poanto precej ohlapne narave: varnostni sistemi menda nujno ne delujejo, zato je izpeljal, kot pravi sam, družbeni eksperiment in to preveril. Trapasto dejanje je obžaloval, prevzel je politično odgovornost in odstopil. Bolje rečeno: to so od njega zahtevali.

V tej zgodbi je precej bizarnosti. Kdor krade, stori dejanje namenoma, se z njim okoristi, ga običajno taji in ne poravna računa. Tako piše tudi v Kazenskem zakoniku: »kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti«. Krajčič se je po 20 minutah vrnil v trgovino, razložil situacijo in plačal sendvič. Ni ga odnesel, ker bi se želel okoristiti in tudi povedal je, da je to storil iz jeze, ker so ga v trgovini ignorirali, ko je želel plačati:

»Zdaj bom naredil eno samoprijavo,« je, kot je razvidno iz magnetograma seje, napovedal. »Čakam tam pri pultu, kjer so se trije ljudje pogovarjali med seboj. Zagotovo sem čakal tri minute,« je pojasnil in dodal, da ga niso videli oziroma upoštevali.

V parlamentu je v nadaljevanju svojega nastopa še izzival gledalce pred kamerami, češ da pričakuje prihod varnostnika iz trgovine v hram demokracije in bo lahko dolg poplačal. Kasneje se je odpravil v trgovino sam. Poslanec je torej dejanje izpeljal z nekim drugim, čeprav zelo spontano nastalim namenom.

Krajčič odstop dnevnik

Toksični sendvič in samoovajeni Krajčič: današnji Dnevnik

Zato se lahko legitimno vprašamo, kako velik je dejansko njegov kakšna 2 evra težek greh? Kako okvalificirati dejanje, je res kradel in ga sme javnost obsojati kot tatu? Ne vodi sankcioniranje na opisani ravni v zlovešče politično čistunstvo? Zaradi takih nespametnih dejanj odpoklica bi parlament moral biti že izpraznjen poslancev. In če bo nekdo konsekventen, kmalu bo.

Lepo je, da poslanci za svoja početja odgovarjajo in tudi odstopajo, če je treba, kajti takšno kulturo pri nas v resnici pogrešamo. Vendar pa je ta primer res drugačen. Predsednik vlade je, v strahu pred padcem rejtingov in evropskimi volitvami, v svojem čistunstvu naredil korak predaleč. Ko je šlo za njegovega sekretarja v kabinetu, dr. Damirja Črnčeca, mu je dal še eno priložnost ob vseh njegovih umazanih ksenofobnih in homofobnih izlivih. In dal mu jo je poslanski klub LMŠ, o čemer sem pisal tudi v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.  Požvižgal se je na javne proteste in peticije. No, Krajčičevi kolegi v stranki so se odločili, da njemu take priložnosti ne podelijo.

Ne gre za to, da bi jo poslanec moral dobiti, ampak za Šarčevo zgrešeno priložnost, da bi svojo pripadnost političnemu bontonu gradil na čem bolj tehtnem, kot je Krajčičeva hvalisava samoprijava. Toda zgodilo se je, da je zaradi pritiska nekaj strankarskih imperialnih medijev klonil, kar je najbrž veličastno zmagoslavje zanje. Vprašajmo se za trenutek, kam to vodi. Prepričan sem, da delovanje pod pezo medijskega linča za vsako bagatelno dejanje in hvalisanje pred kamerami lahko hitro postane neznosno. In še zdaleč ne usodno le za kakšnega poslanca.

Bolj smo priča triumfu psihopolitičnega stanja diskreditacij in medijskih napihovanj, v katerega smo se prostovoljno spravili. Trezna in racionalna presoja sta se uklonili hipnemu zadovoljstvu privoščljivosti v politični igri s strani enih, denimo Janševih, in nato navidezne moralnosti drugih, Šarčevih. Ob tem se pač ne rabimo slepiti, da postajamo bolj etični.  Zadnji bo lahko vedno ponosno rekel, da pod njegovim vodenjem vlade preganjamo kurje tatove, pardon: tatove s sendviči. Nevarna igra zanj, kajti če bo sankcioniral takšne in podobne pogojne grehe in samoprijave, lahko verjetno kmalu ostane brez številnih poslancev. Tudi se moti, če misli, da poslej, navzlic odstopu, v Janševih medijih ne bo obveljal za predsednika »stranke kradljivcev«.

Krajčič je kradel, a le če njegovo dejanje osvobodimo vseh možnih kontekstov. Danes množični mediji že v naslovu popolnoma neproblematizirano poročajo le o »kraji«. Verjetno z novinarskim nemišljenjem ne bomo zmogli koraka v resnejšo refleksijo, zato ostane le še nabijanje, ki ruši dvome pred sabo – le kdo si bo zdaj upal reči, da to ni bila kraja v polnem pomenu, da je šlo za samoovadbo z neko neposrečeno pedagoško idejo? Saj bo vendar takoj razglašen za sostorilca, za nekoga, ki zanika moralno ravnanje! Domnevam, da takšno »branje« čaka tudi avtorja teh vrstic. In pri javnosti bodo, itak, zmagali zabavljaštvo, privoščljivost in krohot – na katere novokomponirana medijsko konstruirana morala tudi stavi.

V stranki LMŠ so ob njegovem odstopu dejali, da je storil »nedopustno dejanje« in da »če želimo slediti vrednotam in načelom, mora prevzeti odgovornost«. Skratka, njihov poslanec je storil strahovit delikt. No, zdaj lahko res čakamo, kako daleč bodo pri tem pripravljeni zaiti v prihodnje. Vsekakor je to verjetno najdražji sendvič, ki ga je Krajčič kupil in plačal v življenju. Račun zanj, ki sem ga opisal zgoraj, pa za našo prihodnjo politično in medijsko kulturo še ni povsem izstavljen.

Tri fusnote k odhodu ministra za kulturo

Dejan Prašiček je odšel. Šele minulo nedeljo se je z zamudo odločil ponuditi odstop, le slab dan pred že dolgo nazaj napovedano tiskovno konferenco predsednika vlade Marjana Šarca, ki ga je tudi sprejel, a je pred tem cel teden ob pomoči svoje stranke vztrajal na položaju. Kar se mene tiče, in moja izbira bo stvar simptomalnega branja in razumevanja dogodkov, si bom zapomnil naslednje.

Prvič, da je politična kultura in higiena v Sloveniji na psu. O tragični smrti na ministrstvu in odzivanju ministra sem pisal v Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih? in Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti. Najbrž se v državi še ni zgodilo, da bi smrt zaposlenega posredno bremenila tudi nekega ministra, a ta ne bi bil zmožen minimalnega pietetnega koraka, s čimer bi prispeval k razjasnitvi okoliščin – in to v situaciji, ko primer, na ravni suma storitve kaznivega dejanja, že preiskuje policija. Čisto možno bi bilo, da je Prešiček krivična žrtev številnih obtožb, toda dajmo že enkrat razumeti, kakšne so uzance politične kulture v razvitih demokracijah: odstopiš, podpreš vse vrste preiskav in če se pokaže, da si nedolžen, se vrneš kot dvojni zmagovalec. Da se je za nameček temu izmikal kulturni minister, zgolj poslabša vtis, ki ga ne more popraviti niti dejstvo zapoznelega ponujenega odstopa – ne pa tudi odstopa.

Drugič, da se je odziv na dogajanje radikalno polariziral, in to onstran ideoloških ali političnih kontekstov. Pred tem dogodkom si nihče ni znal predstavljati, da bo ne samo stranka SD, ampak še zlasti kulturniška srenja, vsaj v nekem delu, s takšno intenzivnostjo stopila v bran ministru z dvema zelo pičlima argumentoma: minister dela dobro in prinaša prepotreben veter, na drugi strani pa imamo še lene in nesposobne birokrate okoli njega, zato ga je treba obraniti pred medijskim linčem, kot so dejali. Ko se nekdo na številne obtožbe glede njegovega šikaniranja odziva z množično podporo, ko namesto nekrologa piše javna pisma in peticije, bi nas lahko skrbelo tudi širše; poskušam si predstavljati, koliko izvajalcev mobinga po državi je zdaj opogumljenih, ker se bo lahko poslej morda nadejalo malce več podpore svojih bližnjih, kadar »včasih povzdignejo besedo« – kajti mobingirajo seveda ne. Pozor, efekt bo dosežen tudi v primeru, da so vse obtožbe na račun Prešička orkestrirana teorija zarote in manipulacija taistih domnevno zbirokratiziranih uradniških lenob na ministrstvu.

Tretjič, da je v zadnjih dnevih kot izbrani komentator na televizijah in drugod nastopal Matjaž Han, naštel sem vsaj tri take nastope, se mi zdi huronsko slaba šala. Tudi v včerajšnjih Odmevih pri Rosviti Pesek, ko je poslanec SD hitel braniti svojega žlahtnika. No, saj ravno skozi to se poraja neverjetni cinizem povabil: po tistem, ko nam vse od tega nenavadnega kadrovanja na mesto ministra množični mediji niso privoščili podatka, ki so ga poznali, da je namreč Han družinsko povezan s Prešičkom, kar je potrdil tudi sam, in da se je »strinjal« s takšno izbiro za ministra, kot nam je zdaj sramežljivo zaupal, se je znašel v pričakovani funkciji njegovega advokata. Po izbiri urednikov, novinarjev in voditeljev. Vse v stilu: če sem ga zlobiral, ekspresno včlanil v stranko in naredil za ministra, se spodobi, da ga branim tudi zdaj, ko se je znašel v kaši.

han matjaž prešiček mmc

Han pri Rosviti Pesek: včerajšnji Odmevi

No, Han v moji poanti ni nič kriv, on zgolj izkorišča priložnosti, ki se ponujajo. Dvojna doza cinizma je v postopanju novinarjev: tako kot poprej nepotizma niti omenjali niso, sme zdaj naš akter ekskluzivno pleniti medijski prostor, da bo nepotizem obranil.

Po mojih napovedih je premier Šarec včeraj skoraj genialno, z moraličnim dvignjenim prstom, izpeljal svojo vlogo razsodnika, nastopil kot deus ex machina, sprejel odstop ministra in poskrbel za novo katarzo na zatohli, skvarjenosti in nemorale navajeni strankarski sceni. Učna lekcija tega, kako si hkrati avtoritativno pokoriti javnost in koalicijske člane.

Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti

V primeru nesrečne in tragične smrti nam pietetno ravnanje veleva spoštljivost do pokojnika, sočutje do njegovih bližnjih in ravnanje v skladu s spoštovanjem človeškega dostojanstva. Prepričani smo, da bi vse to najlažje dosegli z molkom in tem, da nikakor ne pogrevamo okoliščin, ki so pripeljale do dogodka.

Izjeme so, kot sem že nakazal v prejšnjem zapisu: če obstaja kar nekaj indicev, da je morda za smrt soodgovorna neka druga oseba, da je ta oseba na izjemno izpostavljenem javnem položaju in sume kaznivega dejanja preiskuje policija, se javni razpravi največkrat ne bo mogoče izogniti.

Za Židana so to laži

Zgodba o smrti na Ministrstvu za kulturo ter ministru Dejanu Prešičku, ki ga je zdaj vzela v bran njegova stranka in ob tem izrekla abstraktni manever o »napaki« prevoza zasebnih stvar s službenim avtomobilom, povsem pa je zanikala in za »laž« razglasila sleherno ravnanja ministra, ki bi dokazovalo, da ta izvaja mobing, maltretira in se žaljivo obnaša do podrejenih, kar bi lahko bil eden od povodov za pokojnikovo dejanje, je točno takšne sorte.

Pokojnega so pokopali pred dvema dnevoma, ob izrecnem navodilu svojcev, da si na pogrebu ne želijo prisotnosti ministra, v preteklih dneh pa se je zvrstilo zelo veliko prič, ki so hitele dokazovati, da je delo s Prešičkom nevzdržno, da je neukrotljiv v svoji jezi, omenjale njegove verbalne izpade – tako v prejšnji službi v Konservatoriju in tudi novi na ministrstvu.

Nobena od teh ni zatrdila, da je ministrovo obnašanje neposredno vodilo v smrt zaposlenega. V dani situaciji je veliko ljudi izreklo pričakovanje, da mora policija opraviti svoje delo in jo razglasilo za nekakšnega končnega arbitra. A na tej točki se začnejo težave: ta bo najbrž lahko ugotovila, ali je minister nedostojno pritiskal na zaposlene, jih žalil, zmerjal, šikaniral, ali morda takšno izkušnjo zavrgla. Potem bo morala najti zakonsko podlago, ali naj na podlagi ugotovitev sproži postopke proti njemu. Da pa bi ugotovila, ali so bili pritiski povod za njegovo smrt, najbrž ne bo mogla z nobeno zanesljivostjo dognati. Na kaj takega bi, hipotetično, lahko kazalo zgolj poslovilno pismo, v katerem bi pokojni s prstom pokazal na ministra, ali zanj zelo obremenilna pričanja tistih najbližjih.

Ne trpinčim brez razloga

Ko se je minister v včerajšnji Tarči moral soočati z novimi pričevanji o svojem nadutem in žaljivem ravnanju, soočen celo z nekdanjo ministrico za kulturo, za nameček iz iste stranke, je izrekel tudi  usoden lapsus »Ne trpinčim brez razloga«. Resnici na ljubi bodo filozofi znali povedati, da je stavek pomensko dvoumen in ne pomeni že nujno implicitnega priznanja, da minister takrat, ko trpinči, to počne z razlogom.

prešiček tarča

Minister Prešiček v Tarči: ne trpinči brez razloga

Ta izjava je bila podlaga za današnji javni apel sindikata na tem ministrstvu, da ministra zamenja. Dejanja, ki bi ga moral storiti že tisti, ki se je vedno skrival za sloganom »Dejan(ja)«, namreč predsednik ministrove stranke Dejan Židan, saj ne more biti nobenega dvoma, da bo ob tolikšnih pričah in sklicevanju na kulturo dialoga ob tako tragičnem dogodku politična oportunost učinkuje kot norčevanje iz pokojnika.

Najbolj nenavadna je bila reakcija dela javnosti, ki je v oddaji uvidela še en primer »peke vola na ražnju«, tudi novinarsko neprimernega udrihanja po ministru. V nadaljevanju bi rad polemiziral predvsem z njimi, saj jih dojemam kot nepietetne, nespoštljive in nečloveške. V prvo vrsto takih reakcij sodijo pisma podpornikov s strani posamičnih kulturnikov, ki izrekajo podporo Prešičku. V drugo cela vrsta posameznikov, ki težko skrivajo, da je njihova solidarnost do njega zaznamovana s strankarsko izkaznico.

Pozicija kulturnikov, ki podpirajo ministra

Stališče tistih kulturnikov, ki dva dni po smrti podpirajo ministra v javnih pismih, ali stališče Mitje Čandra, nesporno temelji na naslednjem prepričanju:

Smrt zaposlenega ni ovira, da bi ne smel ali celo moral nadaljevati z imenitnim delom.

Stališče imam za nepietetno iz naslednjega razloga: poziv, da mora minister nadaljevati s svojim delom, implicira decidirano prepričanje, da njegova soodgovornost za smrt pokojnika ne obstaja.

Nemogoče je namreč resno trditi, da je zaradi mobinga za smrt soodgovoren minister res primeren za opravljanje to funkcije. Kulturniki torej že vedo, da minister ni izvajal mobinga, ali da ga vsaj ni izvajal v takšni meri, da ne bi mogli trditi, kako zaposleni na ministrstvu in Konservatoriju zdaj verjetno izvajajo nekakšno maščevalno akcijo, s čimer zagovorniki te teze, nesporno, relativizirajo tudi potencialno soodgovornost ministra za smrt zaposlenega.

Če pri strankarskih ljudeh v teh dnevih, na vse kriplje aktiviranih v obrambo »svojega« ministra, to lahko pogojno razumemo, ne pa tudi sprejmemo, namreč zaradi politične lojalnosti, postavljene nad pieteto in spoštovanje, odziva kulturnikov ni mogoče razložiti drugače kot z mislijo, da jih ob takšni relativizaciji na podoben način vodijo čisto posebni, ne sicer nujno strankarsko-politični interesi.

Mimogrede, med politični argumenti zmaga najbolj ganljivi ad misericordiam, ki sem prebral na socialnih omrežjih, češ da se mrtvega konja pač ne brca.

prešiček sta

Današnja novica STA: sindikat in njegova reakcija na včerajšnjo Tarčo

Teza o lenuhih, ki se skrivajo za zgodbo o mobingu

Vse opisane presoje niso pripeljale javne razprave o tragičnem dogodku zgolj v domeno debate o mobingu, ki z njim nesporno vzročno korelira, saj je zaenkrat nedokazana domneva ravno v tem, da je bil eden od razlogov za smrt, ampak v neko popolno zastranitev, v čisto »menjavo teme« po načelih logične zmote red herring: da se moramo raje pogovarjati o lenuhih na ministrstvu, ki temo mobinga in pokojnika zgolj zlorabljajo za to, da bi učvrstili svojo pozicijo nedotakljivih.

Red herring, načrtovan ali spontan in nehoten, je vedno enak: razpravo preusmeriti proč od tega, kar se je res zgodilo in je predmet razprave, iz tega pa povleči napačen sklep. Če je tema razprave ali argument o A npr. »Za smrt pokojnika je morda soodgovoren minister«, zaradi česar bi moral odstopiti, česar ne želi, ljubitelji te zmote radi servirajo B, ki s to temo ni povezana. Ta B je zdaj prepoznavno takšen:

»Na ministrstvu so se naredile lenobe, sistem na njem je zbirokratiziran, pospraviti je treba kramo, zato je minister ob vseh teh napadih dejansko žrtev, saj je želel stvari urediti, a so ga sodelavci ustavili.«

Včasih je B dejansko še bolj splošen C, dobesedno zahteva le menjavo teme in je še bolj prepoznavno zgrajen kot red herring:

»Ne pogovarjajmo se o mobingu na ministrstvu, ampak raje o lenobah na njem, o zbirokratiziranem sistemu, o tem, da je treba tam pospraviti kramo.«

Štiri argumentacijske sheme o mobingu

V javni razpravi so se oblikovale štiri argumentacijske sheme prepričanj o mobingu v danem primeru. Prvo zagovarjajo vsi, ki jih prepričajo številni dokazi o nadutosti ministra in sumijo, da je ta soodgovoren za smrt pokojnika, zato bi moral ta odstopiti. V drugo sodijo politični podporniki ministra, ki to zanikajo. V tretjo njegovi kulturni podporniki, ki ga branijo na podoben način – celo več, želijo si ga na tem mestu še dalje. V četrto sodijo tisti, ki bi na opisani način zamenjali temo in se pogovarjali o čisto drugi.

Naj povem, da med shemami lahko nastopajo določene modifikacije in variante. Verjamem tudi, da je sklep v prvi, da bi moral minister odstopiti, lahko tudi drugačen – predstavljam si koga, ki bi vsaj hipotetično in zame sicer nepojmljivo verjel, da je minister sicer izvajal mobing nad pokojnim, da pa to ni dovolj velik razlog za slovo z njegovega položaja. Podobno bi v naslednjih shemah našli koga, ki sicer podpira ministra v tej zgodbi, a ne pričakuje njegovega odstopa.

Shema spraševalcev o mobingu in posledični smrti

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Torej tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem posredno pritrjujejo možnosti, da je pokojni posredno umrl tudi zaradi njega.
  4. Zato je odstop ministra upravičen.

Shema političnih podpornikov ministra

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda minister je delal dobro, zato vsi, ki zahtevajo odstop ministra, to počnejo iz partikularnih političnih ali osebnih razlogov.
  4. Zato vsi, ki zahtevajo odstop, tudi zaposleni, manipulirajo s tezo o mobingu in zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema nekaterih kulturnih podpornikov ministra

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda minister je delal dobro in razvijal pomembne projekte
  4. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, mehkejša varianta A

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, služijo drugim zaposlenim, da lažje prikrivajo svoje slabo delo, da so lenuhi in s tem manipulirajo s pojmom mobinga, ki dejansko ni pravi problem.
  4. Zato tisti zaposleni, ki manipulirajo z mobingom, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, ostrejša varianta B

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, dejansko niso bili mobingirani, ampak s tem zgolj prikrivajo svoje slabo delo ali se ministru maščujejo.
  4. Zato tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Prihaja “deus ex machina”

Zabavno je pri tem opazovati, da nobenega varuha ministra prav posebej ne zanima tisti del njegovih ravnanj, ki posega na področje integritete, nepotizma, zlorabe javnih sredstev. Še bolj je simptomalno, da je ob ministru spet molčala KPK – ampak tega smo od Borisa Štefaneca že navajeni.

Sam seveda verjamem, da bi moral minister odstopiti. Da se je pričakovanima skupinama političnih podpornikov ministra in kulturnim delavcem pridružila še skupina, ki konspirativno vidi v razpravi o mobingu manj pomembno temo in scenarij manipulacije, pa me je presenetilo. Kot tudi intelektualno nekorektno prepričanje, da je treba braniti ministra zgolj zato, ker je »naš«, ker bi to lahko ogrozilo vladajočo koalicijo. Napihovanje, da zdaj številni mediji zgolj sledijo scenariju podpihovanja linča ministra Prešička in s tem perfidni agendi dela zaposlenih, ker jim prikazovanje krivde ministra  koristi le za senzacionalistično poročanje, se mi zdi podobno nepošteno. Kajti pred kamere povabiti ljudi, ki so bile priče ravnanj, za katere lahko sumimo, da so prispevali k smrti zaposlenega, kot takšno ne more biti sporno novinarsko poročanje. Če je takih zgodb na desetine, pa ekscesnosti spet ni mogoče pripisati tistemu, ki nam o ekscesih poroča.

S tem, ko stranka Socialnih demokratov še naprej brani svojega ministra s smešnimi piarovskimi manevri, odločanje o njegovem odstopu pa modro prepušča predsedniku vlade, Marjanu Šarcu, smo, čisto mimogrede, dobili še eno od odličnih ilustracij, zakaj slednjemu javna podpora tako raste: znova bo v položaju, ko bo lahko, kot kakšen deus ex machina, razkadil to meglo slovenske hinavščine, ki gre preko trupel, in z odločno gesto storil tisto, kar od njega številni pričakujemo – razrešil ministra.

Več:

Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Človek bi pričakoval, da je novopečeni predsednik vlade moder mož, ki sicer nima veliko operativnih praktičnih znanj, a je vsaj okreten v presoji prihodnjih nepričakovanih situacij, ki ga lahko pripeljejo v neslutene zadrege. Da zna improvizirati v svoje dobro – kot bivši imitator. Marjan Šarec je nekaj tega nakazal ob ekspresni odpovedi svojemu kandidatu za ministra za javno upravo takoj po zaslišanju.

Tokrat se je pokazalo, da ne premore te modrosti. Včerajšnji nastopi ob številnih javnih protestih proti imenovanju državnega sekretarja v njegov kabinet izpolnjujejo veliko pogojev za uvrstitev v anale politično nemodrega, nenačelnega in že kar absurdnega odziva.

V prispevku Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? sem poskušal pokazati, zakaj je ta od prvega dne mlinski kamen okoli vratu nove vlade. In to takšne teže, da lahko povleče samo še na dno oceana. Predlagal sem, da ga nemudoma umakne – kot se za mlinske kamne na telesu spodobi.

Šarec v Odmevih: formula pogojnega umika

In kaj je storil Šarec, da zaščiti svojega sekretarja pred očitki, da k sebi jemlje prvovrstnega netilca sovraštva proti beguncem in islamu, če ne naštevam dalje? V nastopu v Odmevih, ko je ob tendencioznem uvodu Igorja E. Berganta že nekoliko zaostril svoje stališče tistega dne, je hitel pojasnjevati, da je Črnčec v svojih javnih zapisih na družbenih omrežjih resda širil nestrpno in sovražno govorico, kar je bil velik korak naprej od izjav, ki je dajal čez dan. To je izrecno obsodil. Hkrati pa je povedal, da ga ne bo umaknil, a bo umaknjen, če bo svoje množične vaje v ksenofobiji, rasizmu in netoleranci še ponavljal.

Šarec Odmevi Črnčec

Šarec v Odmevih: reševanje vojaka Damirja

Čez dan je povedal, da je treba človeka ocenjevati po prihodnjih dejanjih, ne preteklih – kako bi bizarnost take argumentacije zlahka pedagoško ilustrirali ad Hitlerum, si lahko vsak bliskovito predstavlja. Ogorčenost dela civilne družbe, presenetljivo pa ne tudi političnih strank, z izjemo Levice, ki je zahtevala umik sekretarja, je poskušal omejiti z vehemenco, ko je svojo namero ponovil: če bo še kaj takega sekretar počel, bo »tisti hip odstavljen«. In, nekaj kasneje, še z »gospod Črnčec je s tem seznanjen, če bo ravnal drugače, bo tisti moment odstavljen«.

Korak do prepovedi uporabe Facebooka

Naj se za hip ustavim le pri tem delu izjave. Ne pomnim, da bi kakšen predsednik vlade svojemu sekretarju v kabinetu javno žugal že prvi dan njunega službenega druženja. In seveda ne smemo biti naivni: v to gesto se je zatekel le zaradi pomiritve razburkanega mnenja in izognitve očitkom o obračanju hrbta svojim poprejšnjim napovedim glede odločnega nasprotovanja nestrpnosti in sovražnemu govoru.

Prepričati pa ni mogel nikogar. Razen če bodo najeti mentalni maserji njegovemu sekretarju po posebni, še neznani recepturi, temeljito oprali možgane in bo ta spremenil svoje poglede, res ne moremo pričakovati, da bo svojo bržno do migrantov, temnopoltih, LGBT skupnosti, islama in muslimanov opustil. Ali smemo ugibati, da ima poslej Črnčec prepoved uporabe Facebooka, tviterja in drugih socialnih orodij? No, potem je prvi človek v kakšni vladi, ki ga je doletela takšna zapoved.

Strogo vzeto premier svojemu sekretarju ni zaukazal takšne prepovedi – a kaj, ko prav ničesar drugega Črnčec dolga leta ni objavljal. Njegova celotna produkcija je posvečena promociji sovraštva – in če ima zdaj prepoved govorjenja in pisanja, se bo moral dejavnosti na omrežjih odpovedati v celoti ali »prešaltati« na fotografije slovenskih vršacev in hortikulturo. Predstavljajmo si zato neverjetno moralno stisko nekoč pokončnega Janševega pristaša: obstaja še kakšna večja sramota, kot da ti šef, predsednik vlade, vsem na očeh ponižujoče prepove misliti to, kar misliš? Ker, končno, za to tudi gre: Šarec je zmanipuliral težavo in jo zreduciral na besedne izraze svojega sekretarja, namesto da bi upošteval, da je to v njegovem sistemu prepričanj in da verjame temu, kar pravi – a tega, da mu prepoveduje misliti v kategorijah sovražnega govora, mu očitno ne odreka. No, če bi imel kaj ponosa, bi moral Črnčec odstopiti sam.

Nedolžne misli državnih sekretarjev

Kako mislijo njegovi državni sekretarji, je pač bistveno in v istem pogovoru je Šarec to tudi potrdil – metoda njegove obrambne geste je bila zgrajena na argumentu »Sicer piše nevarne in nedopustne stvari, je pa nepogrešljiv strokovnjak«. In res, v nadaljevanju je hitel v zanj značilnih jezikovnih in retoričnih iteracijah ponavljati, da gre za vrhunskega strokovnjaka (»Imenoval sem ga kot strokovnjaka«), česar z voditeljem nista niti poskušala utemeljiti. Ko ga je slednji opozoril, da se morda njegova stališča varnostne politike razlikujejo od tistih pri podrejenem strokovnjaku, mu ni bilo težko v hipu zanikati potrebnosti Črnčecevih znanj in kompetenc s tega področja, saj je nemudoma odvrnil, da ta ne vodil tovrstne politike, kajti »moja (varnostna) politika je takšna, kot je«. Torej drugačna od sekretarjeve.

V nekoliko bizarnem pojasnilu v nadaljevanju (»On je zaposlen v kabinetu, kabinet vodi vlada«) je svoje imenovanje racionaliziral s poudarkom, da Črnčec ne bo imel nobenega vpliva, a hkrati brez kančka slabega občutka navajal njegovo nepogrešljivost: »Če hočem kaj narediti, moram imeti strokovnjake.« Poti Šarčevega iskanja izgovorov, zakaj se svojemu sekretarju ne bo odpovedal, so s tem postale že komične – in to je žanr, za katerega vemo, da ga res obvladuje.

Nič migrantov

Ob predpostavki, da je Črnčec zelo redek strokovnjak, kot je impliciral, jih imamo v Sloveniji najbrž silovito malo. Kar bi lahko pomenilo varnostno grožnjo že po sebi. Poskušal sem najti konkreten odgovor, katera varnostna vprašanja so zanj ključna in objavljam jih v prilogi spodaj. Njegove zadnje knjige z naslovom »Kresovi: med pehom in prospehom« (2016) res nisem prebiral, a iz opisa na strani Mladinske knjige razbiram, da gre za zbirko kolumen, v katerih se »ne more izogniti analizi varnostnega stanja v Evropi po prihodu množice ilegalnih migrantov z nam tujimi navadami, vero in kulturo, predvsem pa z grožnjami, da bo mir, ki smo ga vzeli že kot gotovo dejstvo, resno ogrožen.«

In res, ob pregledu samo peščice njegovih na gosto posejanih javnih stališč postane hitro jasno, da so za Črnčeca varnostna vprašanja ekskluzivno povezana z njegovimi pogledi na begunce, islam in muslimane. Kako je to dvoje mogoče ločiti? Ko premier zavezuje jezik svojemu ekspertu za varnostna vprašanja, ga zavezuje tudi za njegova stališča, kot so naslednja:

Edina odgovorna varnostna politika, ki zagotavlja varnost našega prebivalstva je torej NIČ tovrstnih nezakonitih migrantov v Sloveniji.

Dva obraza Slovenije: @vladaRS ustanavlja Urad za migrante, opozicija pa Nacionalno gardo. Potrebujemo migrante ali varnost? #prioritete

Nič nezakonitih migrantov po naših krajih je edina prava varnostna politika!

Državljani zahtevamo, da se nam zagotavlja varnost! Nezakonita migrantska invazija, ki poskuša nasilno spreminjati Evropo in Slovenijo kot jo poznamo, to varnost nedvomno ogroža. Brez varnosti ni svobode, ni razvoja in ni človekovih pravic. Dovolj je igračkanja z nacionalnovarnostnimi interesi in posledično varnostjo vsakogar od nas!

Invazija nas je prebudila iz sna, iz otopelosti! Način življenja kot ga uživamo tudi v Sloveniji ni samoumeven, temveč se je zanj potrebno stalno truditi. Varnost pa je dobrina, ki jo je oblast dolžna zagotoviti najprej svojim davkoplačevalcem!

Spakira naj kufre, tako kot vsi politiki, ki podpirajo islamsko invazijo Evrope, arabizacijo in šeriatizacijo!

Povedano poenostavljeno in v kratkem: zanj poglavitno varnostno vprašanje Slovenije in Evrope je vselej povezano z begunci, islamom in arabizacijo. Šarec se je s tem, ko mu je prepovedal govoriti, odpovedal ekspertnemu mnenju, ki ga tako močno ceni. In ki je zelo preprosto, »deportacijsko« po svojem receptu: izgnati je treba slehernega begunca. Človek ob klanjanju tej strokovnosti zato res dobi občutek, da sta možni le dve najbolj smiselni razlagi situacije: po prvi premier v bistvu intimno soglaša s sekretarjem, a to močno prikriva; po drugi je tu nekdo prijatelja vzel v službo, ker jo je potreboval, nerodnost situacije pa v javnosti rešuje z neverodostojnimi retoričnimi obrati.

Edina prava varnostna grožnja

Ob nastanku peticije in fokusu javnosti je zdaj vendarle treba čestitati novinarjem, ker so po treh letih vsakodnevnega festivala ksenofobnega govora končno uvideli, da je za vsaj majhen del civilne družbe to nedopustna praksa. Niso je zaznali v nekdanjem obritoglavcu iz Depale vasi, direktorju Sove in Janševem »vztrajniku«, ko je zvesto skandiral pred sodišči ali ga pospremil na Dob, celo ne ob funkciji univerzitetnega profesorja in končno še nedavno tudi dekana Fakultete za evropske in državne študije, dokler se ni sprl z dr. Petrom Jambrekom, ki ju je opravljal od begunske krize leta 2015. Spet se je pokazalo staro geslo: imamo toliko sovražnega govora, kolikor ga mediji ne uspejo prepoznati kot takšnega. Več je medijske slepote, bolje uspeva.

In če je prejšnji premier Miro Cerar legitimiral svojo varnostno politiko skozi stalno skrb za varnost državljanov v formatu kolutov žičnate ograje, se je sedanji odločil, da jo bo kar s svojimi ksenofobnimi in rasističnimi državnimi sekretarji. Pri tem navzlic opozorilom ni opazil, da je edina prava varnostna grožnja njemu samemu in državi tista, ki jo je pripeljal v svoj kabinet.

Več:

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

črnčec varnost 1Črnčec varnost 2Črnčec varnost 3Črnčec varnost 4Črnčec varnost 5Črnčec varnost 6Črnčec varnost 7