Vlada in njen predsednik nam očitno lažeta glede Veselovega odstopa

Zadnja Tarča je bila eden bolj iluminativnih novinarskih izdelkov za vsakega državljana, ki ima dovolj želje spoznati politične in piarovske tehnike delovanja aktualne vlade in njenega predsednika. Ni pa bila zgolj razsvetljujoča, ampak tudi stresna. Občutek, da se trenutna oblast obnaša skrajno amatersko in hkrati demagoško, velikokrat pa naravnost manipulira, namreč vztrajno povečuje škodo psihološkemu in tudi intelektualnemu zdravju državljanov. Če izgubljene verodostojnosti niti ne omenjam.

Novinar Klemen Košak je v oddaji ekskluzivno razkril skrito in nekaj časa skrivano pismo Ursule von der Leyen. O njem sem, saj se o njegovem obstoju že dlje časa govori, podrobno pisal. Še več, z njegovo vsebino, čeprav v Tarči ni bila v celoti razkrita, je zdaj posredno postavljena na laž marsikatera izjava, povezana z odstopom Tomaža Vesela z mesta kandidata za evropskega komisarja. Če sta prej vlada in Robert Golob trdila, da je razlog za iskanje nove kandidatke zgolj njegov nepričakovan odstop in nič drugega, se je v pismu razkrilo, da to ne drži. Pismo nakazuje, da je bila takšna zahteva predsednice Evropske komisije.

Izgubljena verodostojnost in suverenost

Lahko bi rekli, da so se zle slutnje znova uresničile kar na dva načina. Najprej skozi naše spoznanje, da nam Golobova vlada dejansko laže in o čemer, ker gre za laganje, nima smisla izbirati prijaznih besed. Nato skozi videnje, da vlada deluje skrajno nebogljeno v svoji nesuverenosti. Zakaj? Ker dovoljuje in nato celo skriva, kako se v postopke vpleta predsednica Evropske komisije. Le čemu bi to tajila, če ne zato, ker jo je pri tem vsaj malo sram? Resno bi se morali vprašati tudi: kakšno verodostojnost in integriteto še sploh imajo vladajoči in zakaj smo jim zaupali vodenje države?

Naj vse povedano argumentiram in začnem kar z intervjujem, ki ga je le eno uro po Tarči premier namenil TV Slovenija. Z njim se je pogovarjal Gregor Drnovšek in predsednik vlade je znova ponovil staro mantro zavajanja okoli Veselovega odstopa. Pri čemer resda verjetno ni slutil, da bo zvečer v Tarči bolj ali manj neposredno postavljen na laž.

Na poizvedbo, zakaj se je nenadoma odrekel svojemu kandidatu, je lahkotno pojasnjeval:

»Tomaž Vesel je bil odličen kandidat in koalicija je vztrajala na njem, dokler ni sam prišel z odstopom. Bili smo seznanjeni z njegovim odstopom. Meni je na kratko pojasnil, da gre za razlike v konceptih delovanja komisije med njim in predsednico in ni nam ostalo drugega, kot da poiščemo drugega kandidata. V tem primeru smo dali prednost kandidatki. Verjamem, da je kandidatka tudi odlična, verjamem, da bo tudi znala izpolniti pričakovanja predsednice in da se ne nazadnje tudi Sloveniji obeta vidna vloga v bodoči Evropski komisiji.«

Zavajanje z opustitvijo

Po ogledu Tarče z gotovostjo vemo, da Vesel ni »sam prišel z odstopom«, ampak ga je posredno zahtevala predsednica Evropske komisije. Še več, vladi je postavila časovni rok, do katerega mora biti izpeljana zamenjava: sreda, 11. september 2024. K je temu dodala celo zahtevo, da mora imeti novi kandidat ali kandidatka vsaj diplomatske izkušnje. Nam je premier torej včeraj lagal?

Če zagotavljamo, da je Vesel odstopil, ne da bi omenili, da je tak odstop posledica njene ali celo Golobove zahteve, zagotovo opuščamo za razumevanje začetne trditve skrajno pomembno informacijo, čemur pravimo zmota opustitve (fallacy of omission). V tem primeru smo najpomembnejši kontekst, torej vlogo predsednice pri tem ali celo premierjevo željo, namerno izpustili, kar vodi do napačnega razumevanja okoliščin.

Zmoto opustitve lahko štejemo za obliko laganja, še zlasti, če je namerna in je njen izvajalec želel z njo zavajati in goljufati. Košak je v Tarči na podlagi svojih virov razkril, da je Golobu predsednica Evropske komisije že ob njenem obisku Slovenije 2. septembra 2024 povedala, da Vesela ne želi za komisarja. V petek, 6. septembra 2024, pa naj bi kandidat takšno sporočilo prejel od premierja, saj sta se okrog dvanajste ure sestala v vladnih prostorih, »Golob pa je Veselu po zanesljivih informacijah Tarče pokazal pismo Ursule von der Leyen«. Nekaj ur kasneje je vlada javnosti sporočila, da odstopa od kandidature.

Ironično je nenadnih odstopov funkcionarjev, običajno iz »osebnega razloga«, bilo v Golobovem mandatu skrajno veliko. Vsakič smo poslušali podobne razlage kot pri Veselu, tudi pri Marti Kos in ministrih. Zmota opustitve je kot retorična tehnika predsednika vlade torej že kar udomačena in morda se je razpasla, ker smo do tega premalo kritični.

Se lahko Golob kakorkoli izvleče?

Sprašujem se, ali bodo psi čuvaji uspeli artikulirati moralno in politično zadrego premierja. Že večkrat sem kot medijski analitik opozoril, kakšno škodo povzroča novinarska pretiranost ali zadržanost pri opisu moralnih prekrškov. Denimo, ko mediji, običajno desni, v svoji predrznosti nekaj prehitro označijo za laž, še bolj pogosto pa levo usmerjeni v svoji sramežljivosti tega ne storijo, četudi bi morali.

Če bosta želela premier in vlada rešiti svojo kožo in pokazati državljankam in državljanom, da ne lažeta na opisani način, imata pred sabo skrajno težavno opravilo. Zanikati obstoj citiranega pisma in ga razglasiti za novinarsko potvorbo se zdi ena možnost. Čakamo, če bosta šla tako daleč. Druge poti pri tem verjetno nimata. V včerajšnjem intervjuju se je Golob vprašanju, ali pismo obstaja, v velikem loku izognil:

»Jaz sem že večkrat povedal in bom ponovil: nikoli ne komentiram, še manj razkrivam komunikacije, ki je zaupne narave in tudi tokrat o tem ne bom govoril. Vse, kar je bilo relevantno za odločanje vlade na to temo, smo že razkrili in tudi poslali v parlament, vključno z odstopno izjavo gospoda Vesela. Več od tega ne morem.«

Laž in naša toleranca

Kot je že bilo pojasnjeno, ima javnost pravico vedeti, kaj piše v pismu, ki ga Golob skriva. Podatek o poskusu vplivanja predsednice Evropske komisije nikakor ne sme ostati zaupne narave. S tem predsednik dokazuje, da ne razume nekaterih elementarnih pojmov v demokraciji, ki bi jo po novem rad, kot je naznanil včeraj na Brdu, še posebej zaščitil – in to znova pred Janšo, pri čemer mu postaja vsak dan bolj na las podoben.

Zanimivo bo videti, če bo pritisk medijev dovolj velik, da bo moral svoja pojasnila podati bolj prepričljivo. Dosedanje izkušnje v ravnanju domačih medijev so, na njegovo veliko srečo, slabe. Kako dolgo lahko oblastniki lažejo ljudstvu in kje je njihov prag tolerance, je naslednje sicer zelo klasično vprašanje, ki ga tukaj puščam ob strani, a bi se ga splačalo zastaviti.

Če pa bodo v stranki Gibanje Svoboda v medije s pojasnili še naprej pošiljali poslanca Lenarta Žavbija, ki je v včerajšnji Tarči deloval kot replika Žana Mahniča, potem s tem nesporno sporočajo, da so v celoti prevzeli najnižje retorične vatle, s katerimi domačo politično sceno toksizira tista stran, proti kateri so se zaobljubili boriti pod zastavo svojega antijanšizma.

Vmešavanje v postopke in naša suverenost

Obstoj pisma in njegovo skrivanje kažeta na interne dogovore, poskuse in dejanja vplivanja, ki ostajajo skriti javnosti. Da von der Leyen posredno ruši suverenost naše države pri izbiri kandidatov, še bolj dokazuje v oddaji razkrit podatek, kako si je na tem mestu zaželela zunanjo ministrico Tanjo Fajon, česar omenjena v kamero Tarče ni zanikala. O tem naj bi celo prejela obvestilo, kar je komentirala z besedami:

»Seveda je bilo tu vprašanje oziroma želja in na neki način prošnja meni, da naj grem v to igro, ampak jaz sem od vsega začetka res govorila, da to je odločitev predsednika vlade, odločitev naše vlade.«

Nedopustno vmešavanje v interne postopke države članice je v Tarči glasno obsodila novinarka Mojca Širok in se merodajno spraševala, zakaj vse to predsednik vlade dopušča? Dodajam še naslednjo dilemo: je teptanje suverenih procedur bolj krivda tistega, ki jemlje Sloveniji suverenost, ali morda strani, ki na to pristaja?

Enako poanto, kot se zdi, smo lahko v oddaji zasledili še v prispevku Vanje Gligorović glede predaje ruskih vohunov. Pri njej sta pred zahtevo ZDA sramotno klecnili tako slovenska izvršna kot sodna veja oblasti, ne da bi doslej novinarji uspeli to dejanje ustrezno škandalizirati. Na kratko: tudi v tem primeru bi nas moralo resno skrbeti, ko vladajoči zapravljajo našo suverenost.

Več:

Zavlačevanje ali naša pravica: bi morala javnost poznati vsebino pisma Ursule von der Leyen?

Prej osramočena Marta Kos sprejela povabilo: o statusu moralnosti pri njenem soglasju h kandidaturi za evropsko komisarko

»Danke, Golob« in menda hvaležna Marta Kos: o slovenskem medijskem sistemu

Za evrokomisarja bi Tomaža Vesela, vendar koalicijskih partneric ni vprašal

Podgoršek vs. Trump: zakaj slovenski mediji lažem ne znajo reči laž?