Reakcija predsednika vlade tik pred državno proslavo ob dnevu suverenosti v Kopru jezno diagnosticira sovražnike Slovenije. Zakaj se zdi pomembna za krajšo analizo? Ker v njej tako značilno razkrije klasično plat svoje psihopolitike izključevanja in ustvarjanja sovražnika. Ta je najbolj odmevno, nikakor pa ne zgolj v njej, pripeljala do tega, da se je udeležbi odpovedala še predsednica republike, razglašena za komunajzarko. Nikakor ni bilo prvič, a v zelo zgoščeni obliki je Janša svojo diagnozo podal v tem zapisu:
»Vsi so dobrodošli, a brez simbolov agresorja. Na državni proslavi ob Dnevu suverenosti in ob 35. obletnici dneva, ko je bila Slovenija osvobojena zadnjega vojaka agresorske JLA bomo prisotni vsi, ki jim je bila Slovenija intimna opcija v času osamosvojitve in jim je to še danes. Manjkali pa bodo očitno tisti, ki jim simbol na kapi in zastavi nekdanjega agresorja tudi po 35 letih pomeni več kot samostojna Slovenija. Manjkali bodo tisti, ki so ukinili muzej slovenske osamosvojitve ali ob tem molčali, hkrati pa so sredi prestolnice postavili spomenik celo nekaterim med agresorji, ki so s poraženo jugo vojsko odšli iz Kopra oktobra 1991. Vse je jasno in vse bo slej ko prej prišlo na svoje mesto.«
Janša dopolnjuje Kacina
Zapis je nastal sredi polemik o letošnji državni proslavi, ki se je opozicijske stranke ne bodo udeležile zaradi izključevanja praporščakov in spornega zgodovinskega poimenovanja slovesnosti. Zapis je bil objavljen še pred javno napovedjo predsednice republike, zveni pa kot politična in hkrati moralna obsodba vseh, ki se proslave ne nameravajo udeležiti pod pogoji, za katere sam implicira, da jih je zastavil kar on kot nekakšen gostitelj. Nekako v slogu »Če ne pridete, ste A, B in C«, pri čemer A, B, C predstavljajo diskreditacijske označevalce.
V predhodnem zapisu o treh manipulacijah Jelka Kacina sem že opozoril, kako predsednik koordinacijskega odbora za državne proslave spreminja pomene besed in upravičuje preimenovanje proslave. Premier nadaljuje tam, kjer je Kacin končal, vendar z bistveno bolj brutalno retoriko direktnega napada: spreminja in določa, kdo je domoljuben, kdo pripaden državi in kdo politično lojalen.
Če povem na kratko: prvi manipulira s pomenom dogodkov in poskuša prikriti, da je prišlo do izključevanja povabljenih, Janša pa s politično identiteto ljudi in izključevanje nato spremeni v moralno sodbo o izključenih.
Lažna dilema
Znova se je pokazalo, kot že v zapisu pred tem, da domači novinarji ne zmorejo drugega kot papagajsko poročati o izjavah politikov in s tem normalizirati navedeni diskurz. Kritična analiza jim je tuja, čeprav je osrednja Janševa manipulacija presenetljivo preprosta. Poskušal bom v korakih skozi analizo argumentacijskih prevar pojasniti, na kakšen način goljufa.
Osnovna nit njegovih očitkov tiči v lažni dilemi, po kateri je mogoče spoštovati bodisi rdečo zvezdo bodisi samostojno Slovenijo, nikakor ne obojega hkrati. Kdor nasprotuje očitno zaukazanemu odstranjevanju zgodovinskih simbolov s proslave, jim pripisuje večjo vrednost kot lastni državi, ki jo, kar bo premier dokazoval, zataji. Iz tega potem sledi politično priročen namig, da takšna oseba ne more biti pravi domoljub in da je izdajalec Slovenije:
»Manjkali bodo očitno tisti, ki jim simbol na kapi in zastavi nekdanjega agresorja tudi po 35 letih pomeni več kot samostojna Slovenija.«
Implicitni argument sugerira nekaj takega: (a) kdor nasprotuje izključitvi rdeče zvezde, ji pripisuje posebno vrednost (»pomeni več«), (b) kdor ji pripisuje posebno vrednost, jo postavlja pred samostojno Slovenijo, (c) kdor jo postavlja pred samostojno Slovenijo, ni resničen domoljub, (č) zato tisti, ki nasprotujejo izključitvi simbola rdeče zvezde, niso resnični domoljubi.
Ne premise ne sklep niso veljavni. Iz spoštovanja do simbola v enem zgodovinskem kontekstu ne sledi, da posameznik podpira vse njegove poznejše politične ali vojaške uporabe. Tudi ne, da mu simbol pomeni več od lastne države. Seveda lahko zagovarjate NOB, zavračate agresijo JLA leta 1991 in hkrati podpirate slovensko osamosvojitev. Med temi stališči ni logičnega protislovja, premier pa je zastavil dilemo, ki ne obstaja in je ni.
Kar sporoča, je zgolj, da so njegovi nasprotniki izbrali napačno stran zgodovine. Psihološka motivacija je jasna: če mi sledite, ste na pravi, sicer ne.
Ekvivokacija glede rdeče zvezde
S tem naletimo že na novo manipulacijo, ki je tesno povezana s prvo: ko govorimo o rdeči zvezdi, Janša ponudi izenačevanje različnih zgodovinskih pomenov tega simbola. Bila je simbol partizanskega odpora, povojne socialistične Jugoslavije in tudi JLA, ki je leta 1991 napadla Slovenijo. Toda na podlagi istega grafičnega znaka ne moremo izenačiti vseh političnih pomenov in tudi ne na enak način pripisovati moralne odgovornosti vsem njegovim zgodovinskim nosilcem.
Temu v argumentacijski teoriji pravimo ekvivokacija, kadar se v sklepanju neopazno prehaja med različnimi pomeni istega izraza ali, kot se zgodi tokrat, pomeni. Vendar premier sicer, kot vemo, stori še nekaj več in zaradi skupnega simbola negativen odnos do agresorske JLA prenese na tradicijo NOB. Zgodovinska rdeča zvezda se v trenutku spremeni v »simbol agresorja«, vsi njeni zagovorniki pa v njegove posredne apologete.
Če takšno sklepanje sprejmemo, potem bi morali priznati, da je nekdo, ki spoštuje partizansko zgodovino, zaradi skupnega simbola avtomatično povezan z agresijo na Slovenijo. Seveda, prav v tem je Janšev perfidni namen! Nato na podlagi podobnosti simbolov različnim zgodovinskim akterjem pripisuje enako politično odgovornost ne glede na čas in okoliščine njihovega delovanja.
Nesporno velja rdeča zvezda tudi za simbol JLA leta 1991, pa tudi komunizma. Zato je lahko predsednica v svoji izjavi spomnila, da za razliko od Janše nikoli ni bila članica Zveze komunistov in s tem želela pokazati na dvoličnost v njegovem stališču. Toda iz naštetega ne moremo izpeljati sklepa, da je vsak prapor z rdečo zvezdo simbol agresije ali da zagovarjanje njegove navzočnosti pomeni podporo agresorju.
O tem vsem sem že pisal kot o zmoti krivde po povezavi (guilt by association): negativna lastnost ene institucije se prenese na druge zgodovinske subjekte zaradi skupnega simbola. Iz vizualne sorodnosti simbola pridemo do nekakšne posplošene moralne sorodnosti: če v katerem koli kontekstu podprete rdečo zvezdo, ste krivi v vseh kontekstih. Saj gre vendar, kot utrujajoče nenehno ponavljajo, za simbol totalitarizma!
Strašilo
Naslednja Janševa retorična zvijača zadeva pripisovanje motivov, ki jih njegovi politični nasprotniki niso izrazili. Nihče od kritikov proslave ni nikoli dejal, da mu rdeča zvezda pomeni več kot Slovenija in tudi ni razglasil, da moramo simbol agresorske JLA postaviti pred samostojno državo.
Takšno stališče jim preprosto obtožujoče pripiše, nato pa ga ogorčeno obsodi po receptu strašila (slamnatega moža). Namesto da bi odgovoril na dejanske argumente nasprotnikov, implicira njihovo popačeno, poenostavljeno in moralno kompromitirajočo različico. Kritika izključevanja zgodovinskih praporščakov postane očitek o poveličevanju agresorja, nestrinjanje z organizacijo proslave pa posredno znak pomanjkanja domoljubja!
Znova vidimo, da drugim (opoziciji, predsednici republike, ZZB NOB in vsem, ki jih na proslavi ne bo) podtakne, da jim rdeča zvezda pomeni več kot samostojna država, čeprav tega niso nikjer trdili, kajti zagovarjati navzočnost zgodovinskih praporov ni isto kot zagovarjati agresijo JLA.
Cinizem »intimne opcije«
Posebej učinkovita je uporaba sintagme »intimna opcija«, ki je psihopropagandistična referenca SDS že dolga desetletja in se nanaša na stavek Milana Kučana iz intervjuja v Delu leta 1990. Takrat je nekdanji predsednik republike povedal, da odcepitev Slovenije od Jugoslavije nikoli ni bila njegova najintimnejša opcija. Njegovo večkratno pojasnilo, da s tem ni navijal za obstanek v Jugoslaviji in nasprotoval slovenski samostojnosti, pač pa le načinu odhoda, nikoli ni bilo slišano.
Janšev tokratni cinizem je ves čas prikladen manever za napad na politične nasprotnike, saj iz udeležbe ali odsotnosti na proslavi sklepa o najbolj »notranjih« političnih prepričanjih posameznikov, s čimer jih lažje demonizira. Ta vidik je pomemben. Zdaj lahko Nataši Pirc Musar, denimo, pripiše čisto določena »intimna« prepričanja in ji s tem podtakne, da ji Slovenija ne pomeni dovolj, čeprav je sama izrecno povedala, kateri so razlogi za njeno odpoved: varovanje dostojanstva državnih institucij, zgodovinski pluralizem in demokratične vrednote.
Logika izključevanja, tako značilna zanj, zlorablja njen protest za dokazovanje njene nelojalnosti državi in si s tem prisvaja še pojem domoljubja. O tem torej razsoja premier: kdor se strinja z njegovo zgodovinsko razlago in pride na proslavo, je pravi Slovenec, in kdor protestira, je sumljiv.
S tem je obliko političnega nestrinjanja povzdignil na nivo, kjer je krog državi nezvestih izdajalcev Slovenije določen. Zadostuje že, če pogledate, koga ni na proslavi.
Vsi so dobrodošli, če sprejmejo nas
Mimikrija dobrodošlice, še pogosteje vabil in vključevanja, je Janševa stara specialiteta. Spomnimo se na vsa navidezno širokogrudna povabila opoziciji, ko je bil premier, kar je običajno imenoval »partnerstvo za razvoj«. Tudi tokrat počne isto, le da je sodelovanje nadomestila »dobrodošlica« vsem. Kot navidezno vključujoče vabilo, ki pa mu sledi odločilni kriterij: brez simbolov, ki jih sam označuje za simbole agresorja.
Manipulativni mehanizem se zavrti v celoti: v prvem koraku postaviš pogoj, za katerega že veš, da je za določeno skupino nesprejemljiv. Ko skupina ali politična stranka ali predsednica republike zaradi tega zavrne sodelovanje, odločitev razglasiš za prostovoljno samoizključitev. To je nato drugi korak. Temu sledi tretji: v tem vidiš obliko nesodelovanja in nedomoljubja.
Odgovornost za spor, ki si ga sam povzročil, preide na tiste, ki odločitvam nasprotujejo. Izključujoče pravilo postane čudežno dokaz organizatorjeve odprtosti, protest proti izključitvi pa dokaz nestrpnosti in nelojalnosti protestnikov. Kacin takšno manipulacijo izvaja s pomočjo protokolarnih pojasnil, premier pa jo dopolni s politično stigmatizacijo. Popoln tandem! Skupno sporočilo obeh je jasno: vsi ste dobrodošli, toda pod pogojem, da sprejmete našo interpretacijo zgodovine.
S tem je več kot jasno, da Janša proslavo popolnoma privatizira in da to ne velja le za zadnjo. Poslanec Žan Mahnič je vse našteto izrazil zelo prostaško in nespodobno, kot zmore le on: proslave so naše, kaj vam ni jasno? »Bo kdo pogrešal komunajzarko«? Letelo je seveda na predsednico republike.
Seznam očitkov in zapiranje razprave
Institut državne proslave je s tem, in morda najbolj doslej v zgodovini države, postal zasebna slovesnost politične stranke. Žal bo slovensko novinarstvo z nje poročalo, kakor da je državna. Toda naj se vrnem k Janševemu začetnemu zapisu, v katerega je vtaknil še dva očitka: da bodo na proslavi manjkali tisti, ki so ukinili muzej slovenske osamosvojitve ali ob tem molčali, pa tudi tisti, ki so v prestolnici postavili spomenik nekaterim domnevnim agresorjem.
S tem razpravo o izključitvi praporščakov preusmeri še na druga vprašanja, bistvo postopka pa je, da se celoten zapis počasi spreminja v seznam političnih grehov, s katerim je mogoče diskreditirati vse, ki na državno proslavo ne bodo prišli! Čeprav noben posamezen očitek ni nujen za dokazovanje osrednje teze, vsi skupaj močneje ustvarjajo vtis, da imajo Janševi nasprotniki dolgo zgodovino sovražnosti do samostojne Slovenije, kar jih, kakopak, naredi za njene nasprotnike. Končno pa nato zaključi s stavkom, ki navzven zveni preroško, navznoter pa paranoidno:
»Vse je jasno in vse bo slej ko prej prišlo na svoje mesto.«
Retorično je to tehnika nekakšnega zapiranja razprave. V praksi s sintagmo »vse je jasno« oznanjate, da argumentacija ni več potrebna in da je odveč. Svojo interpretacijo torej Janša razglaša za samoumevno resnico, svoje sovražnike, ker jih tako dojema, pa za ljudi, ki bodisi ne razumejo očitnega bodisi tega nočejo priznati. S takšno psihoretoriko širjenja nekakšne gotovosti (»Saj smo vedeli!«) potem nadomešča dokazovanje.
Kdo si lasti Slovenijo?
Bistvo Janševega zapisa ni le v prisvajanju zgodovinskih zaslug in tudi argumentacijska dimenzija je zgolj ena od plasti analize, kajti ključ je v psihopolitični operaciji novega poskusa razdelitve državljanov. Tokrat na pristne in nepristne domoljube, pri čemer merila pripadnosti poljubno določa on!
Ob tem smo spregledali še en moment. Filozof Jan Werner Müller v svoji analizi populističnih voditeljev ugotavlja, da njihova bistvena značilnost ni le kritika elit in da bi morali pri njih prepoznati tudi antipluralizem. Naj pojasnim. Poteza populističnega šefa se večkrat kaže tudi v tem, da se predstavlja kot edini pristni predstavnik ljudstva. Sam ne misli nujno le tega, da ima prav in tudi ne, da pravično zastopa interese ljudi, kajti k temu doda še edino zveličavno resnico, ki jo bo v imenu ljudstva zagovarjal. Pluralizem mnenj je odveč.
Jasno, da smo s takšno retoriko že pri avtoritarnem modelu populizma, kjer ni prostora za zgodovinske in politične razprave, ker je resnica le ena, in to njegova. Za avtoritarno razumevanje političnega je značilno tudi enačenje države z oblastjo in nasprotovanje odločitvi vlade ne bi smelo biti razumljeno kot nasprotovanje državi, pa je. Kritizirati organizacijo državne proslave ne pomeni zavračati osamosvojitve in še manj, da človek podpira agresorja. Odveč je razlagati, da državljan lahko nasprotuje vladi ravno zato, ker spoštuje državo in njene institucije.
Toda ne: kdor ni z nami, je proti nam. Kdor ne gleda proslave ali ni udeležen na njej, je nujno sovražnik države. Vse je jasno.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.
Več:
Morilci s peterokrako in krivda po povezavi
Nismo retuširali, ker smo se borili proti rdeči zvezdi
Osamosvojiteljev priročnik za samopomoč, verzija 2.0
Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine
Koliko retuš zgodovine za končno enotnost?
Pahorja ne gane retuširanje zgodovine: analiza njegovega odgovora
You must be logged in to post a comment.