::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Osamosvojiteljev priročnik za samopomoč, verzija 2.0

Septembra 2010 sem v Mladini objavil  »Janšev priročnik za samopomoč« in pojasnil deset verjetnih taktik za politično preživetje v aferi Patria, ki jih bo ubral eden od osumljencev. Vsako sem tudi opisal. Danes bi, na pol post festum, spodnji seznam lahko nekoliko podaljšal. Potreba še vedno obstaja, krajšati pa ga ne morem, vse je bilo predvidljivo res:

1. Zanikaj vednost!

2. Problematiziraj obtožni predlog!

3. Napadi avtorja obtožnice!

4. Udari po slu!

5. Ponudi alternativno resnico!

6. Ponudi slamnatega moža!

7. Aktiviraj podporne mreže!

8. Napovej tožbe!

9. Ponudi protievidenco!

10. Razširjaj teorije zarote!

Seveda komentatorji ne želijo priznati, toda tak priročnik za samopomoč, ki si ga je sestavil kar protagonist sam, deluje. Učinkuje odlično, hoteli ali ne. Odkar je bil obsojen na dve leti zapora in denarno kazen, mu gre precej bolje, kot bi bila večina njegovih nasprotnikov pripravljena priznati. Rejtingi njegovi stranki rastejo in če bi bile danes volitve, bi gladko zmagala. Afera Patria je kvečjemu pripomogla k njegovi priljubljenosti, vrstijo se izjave podpore, množijo se podporna društva in iniciative »civilne družbe«. Njegove teze povzema nemški FAZ in še kdo. Njegova resnica zmaguje. Za nameček jo pospešeno širi še s svojimi knjigami in ponatisi teh. Ne pozabimo sicer: Janša še ni obsojen pravnomočno. Še vedno je torej mogoče, da mu delamo veliko krivico, glede formalnopravno. Morda je nedolžen in vsi dopisi, kakršen je spodnji, zgolj manipulirajo z njegovim imenom. To je vsa njegova teza še vedno: nič ni vedel. Zgolj zlorabili so ga. Oktobra bo pričal pred finskim sodiščem. A retoričnih in psihopolitičnih taktik takšno dejstvo ne naredi bolj »verodostojnih«. Kaj bi jim še lahko dodali? Kaj jim bo dodal on sam, saj mu vendar grozi kar dolga zaporna kazen in morda celo izbris s političnega zemljevida? Postavimo celo obratno tezo: kaj pa, če res odsedi dve leti ječe. Kdo točno si drzne trditi, da je z njegovim političnim udejstvovanjem za zidovi zapora res konec?

Patria PM Janza

V Murglah bela zastava

Taksonomijo novih retoričnih in drugih prijemov bo treba še dopolniti z novimi. A naj navedem le dva bisera. Janšev kakor pajdaš Anton Krkovič je bil petega junija obsojen na leto in deset mesecev zapora. Ko je tega dne Janša spregovoril o montiranem procesu,  je  v svojem odzivu na obsodilno sodbo povedal, da je »sodba bila napisana vnaprej, v političnih Murglah in s strani znanih avtorjev«.

No, teorija zarota o stricih iz Murgel je bila živa ves čas. Tako je lani, 30. januarja 2012, Krkovič ponosno prikorakal na obravnavo in novinarjem zaupal podobno štorijo, le z nasprotnim predznakom. Takrat so v Murglah menda visele bele zastave:

Govori se po bifejih, da se je štab v Murglah obdal v črnino. Ste slišali za to? Baje na nekem drogu visi bela zastava. Janez Janša je postal predsednik vlade. Jaz mislim, da so vsi resni razlogi za proces minili… S tem, ko je Janša postal predsednik vlade, ni razlogov, da bi proces vztrajal naprej.

Istega dne je Murgle kot mesto zločina omenjal tudi Walter Wolf. Toda slabo leto in pol so tam spet slavili, morda nazdravljali – Janša, Črnkovič in Krkovič so bili vendarle obsojeni…  Krkovičev argument je precej podoben razmisleku ddr. Klemna Jakliča, le nekoliko radikalnejši: če Jaklič pledira za »drugačno« obravnavo predsednika vlade pred sodiščem in mu ni mar za načelo enakosti pred zakonom, si je Krkovič to predstavljal še bolj »avantgardno«: predsednikom vlad se pred sodišči ne sodi. Ko nekdo postane predsednik vlade, preminejo vsi razlogi za postopke pred sodišči. Nisem opazil, da bi kdo omenil nedopustnost takega razmisleka. Da ga nihče niti ni resno jemal? Tudi napaka.

12 milijard zaradi afere Patria

Še manj se je pripetilo, da bi kdo podvomil v naslednjega kapitalnega kozla:

»Od tega dne, ko se je zgodila Patria, ko je bil objavljen tisti znani finski konstrukt pod imenom Resnica o Patrii, se je slovenski javni dolg povečal iz osem milijard na 20 milijard. Vsi zaradi tega v tej državi živimo slabše in tisti, ki so sprožili ta veliki pok iz Finske bodo morali za to nekoč odgovarjati.«

Janša ga je ustrelil 3. junija letos, po že znanem predlogu tožilca Ferlinca in dva dni pred branjem razsodbe. Mediji so trditev kupili, čeprav je lep primer argumentacijske napake post hoc, ergo propter hoc: avtor trdi nič manj od tega, da je vzrok javnega dolga v državi posledica afere Patria, četudi je posledica zgolj časovno sledila dogodku X, ni pa ga tudi povzročila. Zato sprožitelje finske konspiracije, te protozarote, kliče k odgovornosti. Povedano preprosteje: zaradi teh zlobnežev živimo bistveno slabše, saj so nam pridelali 12 milijard dolga. Res se čudim vsem novinarjem skupaj v državi, da ne problematizirajo (ali opazijo?) tako smelih ugotovitev in vsaj malce podvomijo vanje. Kaj je tistih nekaj milijončkov podkupnin v zameno za takšen milijardni dolg? Kaj je rop banke proti njeni ustanovitvi?

Rdeča zvezda napada

Po petem juniju je v državi vse narobe še bolj, kot je bilo prej. Ocene o alarmantnosti stanja se iz SDS vrstijo, pravosodni organi so podkupljeni, vlada nam levičarska mafija, Slovencem kradejo državo, napada nas (personalizirana) rdeča zvezda, vračamo se v Jugoslavijo oziroma iz nje nikakor nismo prišli, med nami so tako rekoč okupatorji, zato bodo uporabljena »vsa politična sredstva«, da se doseže oprostitev. Tomaž Majer je sicer poniknil, toda nenavadno je, da vse to zmore stranka človeka ob njegovi siceršnji knjižni produkciji ravno zadnje tedne. Mašinerija teorij zarot, skrita v ideološki žargon, skozi hiter pregled nekaj naslovov zveni takole:

Janez Janša: “Tisti, ki danes mahajo z jugoslovanskimi zastavami z rdečo zvezdo, kradejo Slovencem državo”

Slovenski odbor za NATO: Zloraba pravosodnega sistema za politično motivirano odstranitev opozicijskega voditelja

Pred 22 leti nas je napadla rdeča zvezda

Rdeča zvezda

Janez Janša ob Dnevu državnosti: “V krizi smo zato, ker je v slovenski državi ostalo preveč Jugoslavije”

Rdeča zvezda je tudi simbol kršenja človekovih pravic, totalitarizma in agresije na Slovenijo

Janez Janša: “Tega, da smo jim vzeli nekdanjo SFRJ, nam niso nikoli oprostili”

Dr. Vasko Simoniti: “V debelo knjigo sramot slovenskega pravosodja se bo vpisala sodba v primeru Patria”

Če sklenem: Janša je po obsodilni sodbi okrepil predvsem dve liniji svoje psihopolitike paranoje: iskanje sovražnika v obliki komunističnih zarot, kar je njegova zimzelena melodija, s specialnimi napadi na sodišče in tožilstvo, hkrati pa je svojo politiko sovraštva in razdruževanja začinil še z okrepitvijo ideoloških delitev na podlagi prilaščanja osamosvojitve, s pomočjo parol o vrnitvi »rdeče zvezde«, ločenih proslavah, kraji države, jugoslovanstvu in sploh narodnih izdajalcih. Ali kot je povedal: »Potrebno se je upreti, ko se tiste, ki so hišo gradili, skuša izgnati iz nje. In to s strani tistih, ki so gradnji nasprotovali«.

Teolog Ivan Štuhec naredi še diagnostični korak več, ko opisuje edinega osamosvojitvenega politika, »ki se ga stara politična garnitura boji«. Vsi filmi se nam torej inscenirano odvijajo zaradi strahu pred njim. In čeprav doživljamo novo intenzifikacijo političnega sovraštva, proizvedenega skozi psihopolitiko točno določene orientacije le nekaj tednov po obsodilni sodbi, sem znova frapiran, kako malo v to smer znajo slovenski komentatorji povedati. Ostajajo na ravni praznih deskripcij, morda svaril in obžalovanj o novih delitvah in ideoloških bojih, dlje ne sežejo.

Lep primer tega, zakaj si slovenski mediji zatiskajo svoje oči, se skriva v naslednji dilemi: mar je res dovolj za oceno o rasti političnega sovraštva, delitev in ideoloških bojev te zgolj prepoznati? Če ravnanje SDS proizvaja te vrste politične rezultate, če ga lahko izmerimo celo v otipljivih rejtingih, če je skratka uspešno, ne bo dovolj zadrževati se v območju tistega »kaj«, prestopiti bo treba tudi v cono »zakaja«. Diagnoze tega torej, zakaj se nam dogajajo stvari na način, kot se. V domeno tega pa nedvomno sodi tudi odgovor, zakaj je psihopolitika paranoje in zarot prepričljiva in s pomočjo katerih političnih tehnik in psihologije množic ji to uspeva.

Addenda sunt

Še moj takratni prispevek v celoti:

»Janšev priročnik za samopomoč«

Ne more biti nobenega dvoma: Janez Janša nujno potrebuje zajeten priročnik za samopomoč. Njegova kredibilnost je načeta kot še nikoli, obtožni predlog nevarno dolg in zanj obremenilen do te mere, da mu zaradi vpletenosti v korupcijo v aferi Patria grozi zapor. Zdaj gre zares, na preizkušnji je njegova politična usoda, cele stranke ali kar političnega pola. Oblikovala sta se dva tabora: prvi že ve, da Janša ni kriv. Drugi že ve, da je. Toda goreči privrženci ne bodo dovolj. Kar krvavo potrebuje, so pravi nasveti za nevtralizacijo političnih učinkov, dober alibi, krizni štab, prepričljive poteze. V Slakovih Pogledih Slovenije je deloval zmedeno, kot nekdo, ki težko kontrolira vse dele zgodbe, ne da bi zapadel v nekonsistenco. Kot nekdo, ki ga ne smejo dobiti na laži. Namen tega zapisa, kjer se ne izrekam o njegovi krivdi, je razgrniti Janševe taktike, pogledati skozi njegove oči in predvideti obrambne strategije, s katerimi bo ali je že poskušal prepričati javnost. Zato, da jih bomo lažje prepoznali in razumeli.

Ena pomembnejših je padla v vodo:  na trenutke je sicer poskušal prodajati zanj pomembno fantazmo, v skladu s katero je v Mladini objavljeni dokument fiktiven. Takšen status, neotipljive imaginarnosti namreč, so nujno imele objave vseh dosedanjih evidenc, s katerimi so stregli mediji, predvsem Mladina, Dnevnik in Delo. Z obtožnim predlogom se je fiktivni status omenjenih dokumentov opredmetil in postal konkretna grožnja, ob kateri več ne bo mogel zamahniti z roko. V Pogledih Slovenije, nesporni v patetičen nacionalistični okvir postavljeni repliki poptevejevskih Trenj, je vidno skrušeni prvak SDS že nakazal nekaj svojih  manevrov in poskušal ponuditi svojo razlago, zakaj tako dobro pozna ozadja afere Patria: doslej se z njo ni ukvarjal, pravi, zdaj se na vse pretege mora. Intenzivno. Njegova ključna težava bodo, še sreča, predvsem posredni dokazi. Kar praktično pomeni, da ga zaenkrat pretežno obremenjuje zgolj sklicevanje na njegovo ime, elektronska sporočila, zapiski in drugi indici o sestankih z njim ali njegovih besedah. Z indici kot dokazno podlago pa je lažje manipulirati, saj že po definiciji niso povsem prepričljivi. Katere so torej strateške poteze, ki naj odvrnejo mnenje državljanov, da je resnično vpleten v afero? Kratek priročnik bi lahko izgledal takole:

1.  Zanikaj vednost! Trditi mora, da ničesar ni vedel. Radikalno, kajti isto je trdil od samega začetka. Zahteva je postavljena visoko in predpostavlja, da nikoli ne bo smel priznati nobene, niti najmanjše partikularne vednosti. Ker bo težko zanikati finančne poti, transakcije, torej realne dogodke in vpletene osebe, ta scenarij zahteva element »žrtvenega jagnja« – če ni vedel on, so drugi. Ampak zato bodo tesni sodelavci  neizogibno morali zaradi zaščite biti žrtvovani, vsaj nekateri. Janša bo torej na neki točki sodnega postopka moral priznati obstoj vsaj dela obremenilnih dokazov ali indicev, ker bo evidenca premočna. Ne bo mogel trditi, da je vsa korupcijska mreža izmišljena. Zdi se, da je že prispel do te točke, čeprav reči »nisem vedel« nemudoma predpostavlja, da so podkupnine res stekle prek njegovih sodelavcev. Preostane mu scenarij zlorabe, že uporabljen v oddaji Slakovi oddaji. Težko bo npr. zanikal vpletenost prvega moža ob sebi, Jožeta Zagožna. Dogajalo se je čisto blizu njega, a neverjetna smola: ni vedel.

2.  Problematiziraj obtožni predlog! Ponavljati mora, vsaj v tej fazi, da je nedopustno, da je obtožni predlog prej prišel v medije kot do njega. V tem pogledu ima namreč vendarle prav. Vendar za to napačno krivi sam medij in še bolj zgrešeno plete neprepričljive teorije zarote. Iz tega, da je nekdo namerno s političnim motivom posredoval obtožni predlog, če ga je res, še ne sledi, da je sama vsebina v njem »namenska« in prirejena. Celo do te mere, da bi ga kot predsednika vlade risala kot center mreže podkupovanj.

3.  Napadi avtorja obtožnice! Diskreditirati mora vpletene strani, predvsem avtorja obtožnega predloga, torej tožilko. V priročniku je ta točka že odkljukana. Poteza sicer ni priporočljiva, a je diskvalificirajočega postopanja pač vajen. Še več, velja za doajena insinuacijskega in žaljivega govora v Sloveniji. Asociacije so znane: obtožbe »ad personam«, gnusna zloraba, velika udbomafija v ozadju, obremenjujoče sorodstvene vezi, stigmatizacija in demonizacija posameznikov. Pravosodje je sploh v rokah LDS, torej je za vse kriva politična opcija, ki je že itak za vse kriva.

4.  Udari po slu! Diskreditirati mora kurirja, ubiti prinašalca slabih novic (»Kill the messenger!«). Nizkonakladni tednik Mladina je kajpada kriv vnaprej, bil je dokazljivo obsojen zaradi ponaredkov, pravita Janša in Tone Krkovič. Novinar Borut Mekina je režimski plačanec, tednik je zadnja smet na medijski sceni, ki je nihče ne jemlje resno. Podobno je pred tem storil z Delom in Dnevnikom. Kako gre napad na sla skupaj s priznanjem, da je obtožni predlog »realen«, se mnogi državljani sploh ne bodo vprašali. Odgovor: kot krava in kotalke.

5.  Ponudi alternativno resnico! Zgodbo je treba nevtralizirati s »pravo resnico« o aferi Patria. Če Rajku Geriču na Televiziji Slovenija ni uspelo posneti obljubljenega drugega dela »Resnice o Patrii«, s katero bi zaščitil delo in lik svojega junaka, je to uspelo Dejanu Kalohu, seveda kar z junakovo pomočjo. Kaloh je namreč kot samooklicani simpatizer SDS napisal knjigo, izdano pri SDS-ovi založbi Nova Obzorja, ki izdaja Demokracijo. Kot zdaj vemo, je vodja opozicije avtorju ekskluzivno odstopil celoten zapisnik z zaslišanja Draga Kosa na Finskem in ga pred izidom knjige reklamiral kot »dodano vrednost«. A kot se je po nerodnem razkrilo v Slakovi oddaji, je bil Janša tisti, ki je dokument izročil Kalohu, še pred tem pa ga je v bizarni trgovini izsilil od Delovega novinarja. …. Zaenkrat še nihče ni ponudil prepričljivega rezervnega scenarija za obstoj obremenilne evidence, ki bi razbremenil vpletene, zato se alternativna resnica bere kot nekredibilna razlaga o političnih intrigah in teorijah zarot. Nič hudega, Slovenci to obožujejo.

6. Ponudi slamnatega moža! V pogon je treba spraviti stranko in izrabiti njeno realno nemajhno moč v parlamentu, da bo fokus zanimanja potisnjen nekam stran. Ker bi bilo preveč prozorno, če bi ga usmerila povsem drugam, mora ostati pri »zadevi Patria«. In res se strankarski kolegi niso obirali – nemudna zahteva po ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije, sprožena s strani SDS in SNS le nekaj dni po objavi v Mladini, naj bi raziskala daljno predzgodovino nakupa oklepnikov.  Kajpak zgolj prozorni slepilni manever za mešanje megle in odvračanje pozornosti, a odlična poteza nastavljanja slamnatega moža, po katerem se bo udrihalo, da bi se uteklo vročim razpravam o prejemu podkupnin. Sicer pa je taisti Janša zgolj pred nekaj pičlimi leti znal povedati, čemu se ustanavljajo komisije. Prosto po Churchillu zato, da problema sicer ne bodo rešile, a bomo imeli vsaj komisijo!

7.  Aktiviraj podporne mreže! Nujen je vpoklic garde starih podpornikov in medijev. Prvih ni težko identficirati, odpreti je treba npr. zgolj famozne brezplačnike, ki so menda že itak obremenjeni z denarjem iz iste afere. Aktivirati je treba mnenjske voditelje, npr. Mateja Makaroviča, Matevža Tomšiča in druge neodvisne politične komentatorje, za katere se novinarji Dela, Večera in RTV Slovenija zelo radi pulijo. Makarovič je že storil korak dalje in na predstavitvi Kalohove knjige ponudil akademsko razlago tega, kako je razmišljal »mastermind« zarote in domislil tisto, čemur konspiratologi pravijo »teorija velikega poka s Finske«. Po Makaroviču namreč ljudske množice tujca dojemajo kot objektivnega in nevtralnega – kar ugotavlja že sociolog Georg Simmel, še dodaja. Pomen je iz konteksta nedvoumen: zarotniki so morali oditi na tujo zemljo, na Finsko, da bo stvar delovala povsem prepričljivo. Skoraj zanesljivo se bodo podporne mreže organizirale širše, zato lahko pričakujemo tudi spontane proteste in iskrene peticije. Ne takšne sfabricirane, kakršna je zloglasna peticija 571.

8.  Napovej tožbe! Da bi podkrepil resnost svojega stališča, moraš vrniti udarec, napovedati nove tožbe, npr. proti Dragu Kosu. Retorično spretno jo je že v omenjeni oddaji, a nihče ni opazil, da Janša zdaj zahteva od Kosa dokaz, da je bil »sošolec brigadirja» in da je Darko Njavro njegov »tesen prijatelj». Bizarni in seveda neiztožljivi razlogi, ni kaj. Toda kaj bi bili malenkostni, pomemben je seveda zgolj učinek na občinstvo.

9.  Ponudi protievidenco! Če te toliko dokumentov obremenjuje, ponudi nekaj, kar te razbremenjuje. Možnosti so tu številne. V posrednem smislu lahko v neskončnost serviraš  obremenilne insinuacije proti tožilcem, novinarjem, politični opciji. V neposrednem smislu lahko ponudiš  materiale, ki direktno dokazujejo nedolžnost, npr. svoj elektronski koledar (kar je že storil), nekaj, kar zagotavlja alibi, drugačno semantiko besed in imen v obtožnem predlogu, račune hotelskih sob in podobno.

10. Razširjaj teorije zarote! Čeprav ga navajam na zadnjem mestu, je to navodilo za samopomoč prvo in edino uspešno zdravilo. Je tudi nujna sestavina številnih poprej naštetih točk. Zahteva je sicer huda žalitev zdrave pameti, ker zgodba v aferi predpostavlja izjemno široko, tako rekoč svetovno mrežo zarotnikov, toda ob  nezahtevni publiki, kot je slovenska, prepojeni in dolga leta trudoma preparirani s paranoidno mentaliteto, spet ne nedosegljiva. Doseči je treba vtis, da je afera podtaknjena zarota levice, ki želi doseči umik Janše iz politike. Dokazovati je treba prepletenost vseh spletkarjev, risati interesne in politične hobotnice ter sploh storiti vse, da se razgali, kako so novinarji, preiskovalci, policisti, politiki in državniki kar nekaj držav skrivoma sestankovali, recimo v tisti Baričevičevi garaži, skicirali peklenski načrt in se zarotili proti njemu. Igrati je treba na karto ultimativne žrtve. Ni nemogoče!

Osnovno realno vprašanje, ali je Janša prejel podkupnino ali ne, se utegne na sodišču sprevreči v ključno dilemo, ali je vedel ali ne. Opaziti velja, da je druga trditev bistveno močnejša. Kajti v nadaljnjih postopkih in dejanjih, na sodišču ali izven njega, se lahko kaj hitro zgodi, da mu prejema podkupnine ne bo mogoče dokazati. Toda v istem kontekstu je prav tako celo verjetno, da se bo razkrilo, da je vedel. V tem primeru bi obveljal za neprekosljivega lažnivca, obremenjenega s sumom, da je storil sicer nedokazano kaznivo dejanje. Postal bi slovenski O. J. Simpson. Kar bo dovolj velik moralni madež, ki učinkoval enako močno na njegovo prihodnost kot pravnomočna obsodba. Kajpada le v primeru, če je v državljanih še preostalo kaj občutka za zdravo pamet in moralne principe. Nekateri v to resno dvomijo.

Information

This entry was posted on 29/06/2013 by in aktualno, argumentacija, mediji, politika, post hoc ergo propter hoc, zmote.
%d bloggers like this: