::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kavboj Pahor in protokol posmeha

Ko se je predsednik republike Borut Pahor pred dnevi v Bratislavi udeležil 18. Vrha predsednikov srednjeevropskih držav, ga je gostil predsednik Slovaške republike Ivan Gašparovič. Pahorjev prihod v Bratislavo je bil cirkusantsko impozanten, a se žal ni preveč na široko prebil do slovenske javnosti. Protokolarni nastop s popravljanjem zlizanih kavbojk nad zadnjico je bil videti približno takšen:

Pahor Slovaška protokol

Čeprav medije spremljam dokaj natančno, sem na to dejstvo postal pozoren ob prebiranju zadnjega Mladinamita in foto opreme v njej; za epizodo prej nisem vedel. Vprašal sem se, pravzaprav ustrašil: kaj točno predsednik moje države v supergah, zlizanih kavbojkah in casual karirasti srajci dela na tej sliki? Je morda spet jahal, je pekel pice ali nabiral gobe? In sem ugotovil, da gre za uraden protokol in uraden prihod predsednika v mesto in njegov hotel, kjer ga je sprejel Gašparovič. Vprašal sem se: kako so o tej navidez ne tako substancialni politični epizodi pisali naši mediji? Kdo bo raziskal razloge, ki so privedli do potiskanja pod preprogo oziroma do minimiziranja pomembnosti navidez neznatnega garderobnega lapsusa? Ali pa si morda dogodek res ne zasluži naše pozornosti? Dvomim.

Je pravi, ni pravi?

Eden izmed slovaških tabloidov je pri tem napisal pod fotografijo: »Vľavo príchod: Prítomní si neboli istí, či je to naozaj Slovinský prezident Borut Pahor.« Ali po naše: prisotni niso bili prepričani, če je to res slovenski predsednik Borut Pahor. Pa je bil.

Googlanje je odkrilo tri krajše zapise: Reporter, Delo in Planet Siol (vsi le na spletu!) so poročali o slovaških komentarjih Pahorjeve oprave v slovaškem tabloidu. Resnici na ljubo niti tamkajšnji mediji kavbojkam niso posvetili posebne pozornosti.

V redkih slovenskih je bilo zaznati dve tendenci: politično škodoželjnost in modno kritiko. Slednja se navezuje na zadnje čase nadvse popularno kritiko garderobe predsednice vlade.

Toda domači mediji so zgrešili celo tam, kjer je bil slovaški tabloid natančnejši. Kajti ne gre za okvir politične škodoželjnosti in tudi ne za težo ocene modnih strokovnjakov. Poudarek je na vprašanju dostojnosti in političnega protokala, v širšem smislu politične omike. Na to je opozorila njihova strokovnjakinja za protokol in profesorica mednarodnih odnosov Mária Holubová. Njen poduk je bil skrajno jasen in hitro razumljiv:

»Tako pokažemo spoštovanje in izkažemo čast tistemu, ki nas je povabil. Moram priznati, da je iz njegove geste razbrati posmeh,« je še povedala.

Argument iz spoštljivosti je Holubová zabelila še z ironično vrednostno oceno nec plus ultra:

»Som rada, že to nie je náš prezident.«

»Vesela sem, da to ni naš predsednik.«

Je ali ni naš predsednik, žal ni vprašanje

Borut Pahor seveda je naš predsednik in vprašanje je, če smo tega veseli. Tisti, ki ga na vse kriplje podpirajo in se ga veselijo, uporabljajo obrambni argument ‘ljudskosti’ – gospod se pač želi približati ljudem, je antikonformist, je en tak prijazen fant, ki niti s svojo garderobo ne želi vzpostavljati distanc. O protokolarnem argumentu posmeha ne želijo slišati in nanj ne znajo odgovoriti.

Morala zgodbe je torej naslednja: ko Pahor pojasnjuje, da verjame v angele, je to prejkone stvar njegove osebne vere. Ko nastopa kot picopek, asfalter in pleskar, je to riziko njegove kampanje in političnih računic, ki se izidejo ali ne. Ko pada s konjev ali ko nastopa kot akrobatski košarkar z Dunking Devils, je to stvar njegove osebne promocije, lajfstajla in tudi poškodb. Toda ko odhaja na uradne obiske v tujino, v tem ne bi smelo biti nič osebnega. Takrat rigorozno predstavlja našo državo. Ko se v Bratislavi smejejo njemu, se smejejo vsem Slovencem.

Ker je Pahor nepopravljiv in njegov modni navdih v Bratislavi zanesljivo ni prvi in tudi ne zadnji dosežek, bi lahko kdo porekel, da naj s svojo garderobo vsaj malce prispeva ne k reklamiranju tujih identitet in znamk, saj ima na voljo domače. Na obisku pri Merklovi bi se lahko npr. zgledoval pri mariborskem galeristu Primožu Premzlu, ki se je za potrebe »ruralne prestolnice kulture« odel v avtohtona slovenska oblačila:

Premzl Ruralna prestolnica kulture

Če smo že imeli ruralno prestolnico kulture, zakaj ne bi stopili na vrh sveta modno zavezani domači identiteti? Seveda, ad absurdum.

Information

This entry was posted on 22/06/2013 by in aktualno, mediji, politika and tagged , , .
%d bloggers like this: