Se nam s prodajo Mercatorja res obeta največja možna korupcijska afera trenutno? Kakšni zavezniki so ob tem domači uredniki in novinarji? Je njihova naloga, da razprave o prodaji Mercatorja utišajo, potisnejo pod preprogo in skrijejo, so zgolj lenobni in brezbrižni? Se nad njimi vršijo pritiski, so nalogo vendarle opravili zadovoljivo? Bodimo še bolj minimalistični in ugibajmo »ab ovo«, kar se novinarskega poguma tiče: je sicer izrečen sum o korupcijski aferi sploh »obstal«, mu je bilo dovoljeno priti do javnosti? In to v zadevi, ki je epohalnega pomena za slovensko gospodarstvo?
Nekaj tega si lahko ogledamo v medijskih poročilih minulega tedna, ko smo se s prodajo doslej tudi najbolj intenzivno seznanjali – po javni naznanitvi namere in hkrati nenavadni zatrditvi premierke Alenke Bratušek, da ta vlada Mercator ne prodaja. Kar je morda formalnolastniško res, a brez vlade prodaje ne bi bilo. Delikatnost medijskih poročil in cenzura se aktualizirata tudi zaradi okoliščine, da je takšno stanje normalna praksa na Hrvaškem glede na položaj, ki ga kupec Mercatorja, tj. Agrokor, zaseda tam. Naj spomnim na ugotovitve publicista Petričića, izrečene v Pogledih Slovenije včeraj (20.6.): »V hrvaških medijih, tukaj mislim predvsem na Tisak, časopis, radio in televizijo, pravzaprav tam ne morete ničesar slišati ali prebrati proti Ivici Todoriću. On zakupi reklamni prostor, financira različne medije in na ta način dejansko podkupuje politiko in jo priredi, tako kot njemu ustreza.«
Sum korupcije in peticija
Postavil sem si enostavno vprašanje: kolikokrat so slovenski mediji o prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju poročali kritično in za izhodišče presoje vzel dva indica take kritičnosti: najbolj vehementno izraženo stališče (ali sum) doslej, ki ga je (kot edini) podal Marko Golob v okviru tiskovne konference Solidarnosti in Odbora za pravično in solidarno družbo, ko je spregovoril o možni korupciji, ter podatek o lansiranju peticije proti prodaji Mercatorja. Povedano drugače, zanimalo me je, v kakšni obliki so lahko državljani postali seznanjeni s tema dvema informacijama, imenujmo jo K (korupcija) in P (peticija), ki bi jima omogočili najbolj zadržano stališče oziroma celo sodelovanje v državljanski pobudi proti prodaji. Trenutek, ko to presojam (21.6. ob 20.00 uri), je čas po predvajanju oddaje Pogledi o prodaji Mercatorja (20.6.2013) in pred nastopom premierke Alenke Bratušek v Odmevih, ko bo verjetno ponovila svoja zanikanja glede obtožbe, da je sama vpletena v prodajo.
Uporabil sem arhive medijev in strička Googla, ugotovitve so naslednje:
STA:
ni poročala o ničemer, tudi ne o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.
Delo:
ni poročalo o ničemer, tudi ne o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.
Dnevnik:
je poročalo o drugi izjavi, ki problematizira izjavo Alenke Bratušek, češ da ta vlada ne prodaja Mercator. Toda ni poročalo o tiskovni konferenci, posledično tudi ne o K in P (tiskana verzija).
Večer:
je poročal o tiskovni konferenci na spletni strani, tudi naslednji dan v tiskani obliki in torej posledično tudi o K in P.
Mladina:
je poročala o drugi izjavi, ki problematizira izjavo Alenke Bratušek, češ da ta vlada ne prodaja Mercator. Toda ni poročala o tiskovni konferenci, posledično tudi ne o K in P (tiskana verzija).
Finance:
niso poročale o ničemer, tudi o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.
RTV Slovenija:
je poročala o tiskovni konferenci v osrednjem Dnevniku in Odmevih, posledično tudi o K in P. Kasneje je temu namenjena oddaja Pogledi, kjer se očitek o možni korupciji spet pojavi, tudi s strani novinarja Bojana Travna.
POP TV:
ni poročala o ničemer, o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.
Primorske novice:
niso poročale o ničemer, o nobeni izmed obeh izjav Solidarnosti in Odbora, tudi ne o tiskovni konferenci in posledično tudi ne o K in P.
Če rezimiramo: bralci Dela, Dnevnika, Financ, Mladine, Primorskih novic, STA in 24ur oz. POP TV niso mogli slišati ničesar o potencialni »korupcijski aferi« v zadevi Mercator in tudi ne za peticijo proti njegovi prodaji. O tem sta poročala le RTVSLO in Večer, posredno pa še na spletni strani obstoj peticije omenjata Mladina in Dnevnik. Podatka K in P nista obeležji edine možne kritičnosti do prodaje, vendar nisem zasledil tako rekoč nobenih drugih in zanesljivo sta najbolj eksplicitni. Medijske informacije nasprotnega predznaka o nujnosti prodaje ali celo poudarke o njeni zakasnelosti seveda puščam ob strani. Med največjimi razočaranji sta nedvomno Delo in POP TV. Skratka: beseda korupcija je tako rekoč prepovedana, beseda peticija proti prodaji tudi.
Cenzura, ki trka na vrata
Občutek medijske cenzure bi se lahko hitro zdel pretiran in izpeljan na podlagi premajhne evidence. Da imamo pač lene novinarje? Naj poskusim pokazati, da je indicev za zaskrbljenost vendarle dovolj.
V včerajšnjih Pogledih je Uroš Slak novinarko Dnevnika povprašal prav po tem in prejel zelo nazorno pojasnilo:
Slak: Pa me samo zanima, gospa Vukovič, ali drži, da ste vi – neuradno informacijo sem dobil – da je Dnevnik dobil, izgubil tudi te oglase, to se govori, ker bolj kritično piše o Mercatorju, a to drži ali ne?
Vukovič: Ja brez dvoma, da to drži. Jaz sicer tu konkretno ne bom razlagala, zaradi tega, ker so to poslovne stvari družbe Dnevnik. Dejstvo pa je, da sem bila jaz skupaj s svojimi kolegi na Dnevniku ves čas, dve leti pod velikimi pritiski, ker smo kritično poročali o nameravani transakciji in lahko si samo predstavljam, kaj bo, ko bo Agrokor lastnik Mercatorja, ko bo prišel tudi v vse družbene pore te države, takšen kot je.
Primer Dnevnika je torej prvi primer, ki pritrjuje tezi o cenzuri. Naslednjega je v istih Pogledih ilustriral Marko Golob, ko je spregovoril o lobiranju državnega sekretarja (!) v kabinetu predsednice vlade, ki je menda želel preprečiti predvajanje podatka o tiskovni konferenci Solidarnosti in Odbora s klici na RTV Slovenija. Naj citiram:
Šlo se je za to, da je ta politika naredila vse, da bi do tega prišlo, ker samo primer, ko smo imeli v Odboru za solidarno in pravično družbo tiskovno konferenco, je premierka Bratuškova ob 12.00 sklicala tiskovno konferenco, za ob enih ob istem času, ko smo mi v Odboru imeli tiskovno konferenco, da bi ja odvlekla en del novinarjev. In potem slišim iz vaše hiše, da je tiskovni predstavnik Sevšek lobiral, da oddaje, kjer bi govorili o tem protestu našega odbora, ne bi bilo.
Todorić, Tisak in kontrola medijev
Čeprav prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju nasprotuje celo 70 odstotkov Slovencev, najverjetneje potekajo močni lobistični boji za to, da mediji o tej prodaji ne bi poročali negativno in izražali posebnih dvomov. Čas je morda odlično izbran, ljudje odhajajo na dopuste in čez poletje se odvijajo najbolj delikatne poteze, daleč proč od zanimanja javnosti.
Mediji naših južnih sosedov so že utišani. Toda slovenski mediji molčijo že zdaj – kaj bo šele, če bodo sledili hrvaškemu zgledu. Možna todorićizacija medijev, če kdaj do nje pride, sledi nepojmljivemu kimavstvu slovenske politike, vladne in opozicijske. Največji klovni med vsemi so v tem trenutku nedvomno socialni demokrati, ki pridno dvigujejo svoje roke za razprodajo slovenskih podjetij, vmes pa se pridušajo, da je to »zadnjič« in da »naslednjič tega ne bodo tolerirali«, kot se je izrazil minister za kmetijstvo Dejan Židan. Prav danes je namreč zgodovinski dan, ko so poslanci s 46 glasovi za in 20 glasovi proti potrdili prodajo 15 družb v državni lasti – med njimi so Adria Airways, Aero, Elan, Helios, NKBM, Telekom Slovenije, Unior in Žito.
Morda ni tako žalostno in nedopustno dejstvo, da imamo v Sloveniji trenutno le enega človeka, ki si upa govoriti o možni korupciji pri prodaji – zlahka si je mogoče predstavljati, da ve več od drugih. Toda melodramatično je, če bo morala (ali mora) ta oseba, namreč isti Golob in ne kakšno novinarsko združenje, javnost kot prva opozarjati pred problemom medijske svobode in njeno rušilno močjo nad demokracijo. Zakaj po njegovem todorićizacija medijev prinaša konec demokracije, če se nam v Sloveniji zgodi Tisak? Zato:
Gre za 1.600 prodajnih mest po vsej Hrvaški in praktično za popoln monopol distribucije, ki ga obvladuje ta firma, ki je tri četrt v lasti Agrokorja in četrtino v lasti Adris Grupe. A veste, na Hrvaškem v tiskanih medijih ne boste našli kritike Ivice Todorića, ker če se to zgodi, potem ta medij izpade iz cele distribucije tiska.
In še nekaj bi rekel: če se zgodi scenarij prevzema Mercatorja, je naslednja tarča prevzem Zavarovalnice Triglav preko kapitala Adris Grupe. In da Ivica Todorić, kar je napovedal pred kakšnim letom, da ga zanima tudi distribucija tiska v Sloveniji, potem je to začetek konca demokracije v Sloveniji.