Predsednikova sreča, ki je Kardeljeva

Zadnji novoletni intervju z Borutom Pahorjem na Planet TV, o njegovi novoletni omniprezenci sem ravnokar pisal v Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost, je mestoma zelo oseben (»Nekoč ste dejali sami zase, da ste slab oče,« vanj recimo sili novinar Mirko Mayer in potem sprašuje, v kakšno podporo je svojemu sinu Luki), potem pa se kaj hitro dotakne tudi vprašanja sreče, tega novoletnega koncepta par excellence.

Ko poizveduje po več sreče v našem življenju in pameti mu predsednik odgovori:

Omenili ste konec krize. Smo po koncu tega kaj srečnejši ali pametnejši?

Že stari modreci so dejali, da nam sreče ne more zagotoviti ne država ne kdo drug, temveč si jo lahko ustvarimo le sami. Dejstvo je, da so pogoji materialne blaginje danes boljši. Res pa je, kar nas mora skrbeti, da ne za vse enako.

Pahor intervju Planet

Kdo so ti stari, na katere se sklicuje Pahor, ki so modro ugotovili, da država človeka ne naredi za srečnega?

Že Edvard Kardelj v Političnem sistemu socialističnega samoupravljanja (Smereh razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja) pove nekaj na las podobnega:

Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.

Sam ne poznam nobenega drugega konteksta, za katerega bi lahko vsaj približno menil, da se Pahor nanj sklicuje bolj ali enakovredno kot na Kardelja: kar lahko pomeni le, da se sklicuje na omenjenega političnega voditelja, marksističnega teoretika in promotorja socialističnega samoupravljanja.

Pahor potemtakem vendarle na nepričakovanem mestu, okoli koncepcije osebne sreče, ostaja zavezan misli »starih modrecev«, od katerih bi se idejno tako zelo rad odlepil in distanciral.

Precejšna razlika, če pomislimo, da so običajno Pahorjevi zgledi John F. Kennedy, Bill Gates in Steve Jobs.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PREDSEDNIKOVA SREČA, KI JE KARDELJEVA, sonet

Povprašajo predsednika o sreči,
kar že tradic’ja je ob novem letu,
on po spominu (al’ pi-ar nasvetu?)
nam kakor »modrec star« zaleporeči:

»Tako dejali modreci so stari,
ne more sreče dati nam država
in sreča tudi sama ne priplava,
le človek sam si jo lahko ustvari.«

Izbrana in pretehtana beseda!
O, uma luč sred’ puhlega veselja!
A on tud’ bere, ne le filme gleda?!

(Ne mislite, da tole je cinizem!)
Mu vir je sam’upravni socializem,
v citatu prepoznali smo … Kardelja.

Pahorja ne gane retuširanje zgodovine: analiza njegovega odgovora

Zelo redko se zgodi, po mojem štetju šele drugič v teh letih, da bi kakšen novinar resno vzel moja opozorila glede ravnanj predsednika republike – čeprav so ta običajno izrečena v kontekstu kritike delovanja domače medijske scene in servilnosti v odnosu do njega.

Tokrat se je zgodilo najbrž šele drugič; več o tem v nadaljevanju. Moj komentar Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine, kjer sem problematiziral predsednikovo legitimacijo dogodka glede na dejstvo, da je tam kot glavni govornik nastopil Igor Bavčar in da se je pod glavnim transparentom znova priklonil retuširanju zgodovine, celo dobesednemu, je kot osnovo za svoja vprašanja v enem delu povzel novinar Blaž Petkovič iz Večera in se skliceval na moj zapis.

Petkovič Večer Pahor vprašanja retuša

Članek v Večeru: Pahorjev odziv na očitke

Obenem je novinarka Vanja Kovač na TV Slovenija v včerajšnjem osrednjem dnevniku glede Bavčarja predsedniku postavila podobna vprašanja – glede spornosti govorca v Kočevski Reki, kar je zadnje dni postala tema zgražanja vsaj v delu družbenih omrežij. K sreči vsaj tam!

Zanimalo me bo, kako prepričljivi so bili Pahorjevi odgovori na obe novinarski poizvedbi. Dokazoval bom, da so intelektualno podcenjujoči, nesmiselni ali celo alarmantno slabi.

Kaj sem očital?

V svojem komentarju sem očital troje: da predsednik republike s svojo navzočnostjo na proslavi ob že omenjeni posredni rehabilitaciji Bavčarja in legitimaciji fotomontažnih transparentov, s katerih so izginile rdeče zvezde, zapada še v protislovje s tem, ko slavi »prvi postroj« slovenske vojske in vso premišljeno politično agendo za njim, čeprav na samem dogodku potem mimogrede priznava, da postroj ni bil zgodovinsko prvi.

Prva dva očitka sta v odgovorih samega predsednika in njegovega urada bila podana deloma v ustni in deloma v pisni obliki.

Pahorjeva vest

Pahorjeva argumentacija, zakaj se mu ne zdi težava, da je v Kočevski Reki nastopil Igor Bavčar, sam pa je stal ob njem, se značilno sklicuje na moralno instanco, neposredno kar na svojo moralno vest, s čimer se vsaj navidezno izogne pričakovanim racionalnim pojasnilom. »Ko sem presojal po svoji vesti, naj se dogodka udeležim ali ne, mi je vest naložila, da grem na dogodek,« je včeraj povedal v kamero TV Slovenija in dodal, da je želel počastiti spomin na pogumne teritorialce, ki so zastavili svoja življenja.

Ko se je že zdelo, da se bo izognil konkretnosti odgovora skozi šablonsko navedbo, da se dogodka udeležuje vsako leto in da na program in izbiro sogovornikov ni imel vpliva, ker je oboje v domeni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), je ker sam spomnil, da Bavčarja letošnjega maja ni povabil na neko drugo obletnico točno iz takšnega razloga, zaradi katerega ga je potem v Kočevski Reki vendarle videl kot sprejemljivo rešitev.

Daljši komentar Pahorjevega urada po zapisu Večera objavljam v celoti:

»7. maja sem v predsedniški palači priredil sprejem ob 30. obletnici Bavčarjevega odbora, odbora JBTZ, odbora za človekove pravice, ki je tako pomembno tlakoval pot slovenski politični pomladi in samostojni Sloveniji. Takrat sem se kot prireditelj odločil, da Igorja Bavčarja ne povabim. To je takrat v javnosti povzročilo številne kritične odzive. Takrat me je javnost spraševala, zakaj ga nisem povabil, saj da je zelo pomembno oblikoval delo odbora in takratni prelomni čas. Jaz sem se tako odločil in pojasnil, da za to odločitvijo tudi stojim. Istega dne je bil v Muzeju novejše zgodovine dogodek, na katerem so takratni člani predsedstva Zveze socialistične mladine praznovali njihov pomemben prispevek k nastanku odbora JBTZ. Tam je bil gospod Igor Bavčar povabljen in govornik. In kolikor se spomnim, ni bilo kritičnih odzivov zavoljo njegovega nastopa. Ko sem prejel vabilo za sobotno prireditev, kjer smo počastili postroj teritorialne obrambe, kjer je – kot je dejal tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – prvič zadišalo po slovenski vojski, teden dni pred plebiscitom, v tem je njegova pomembnost, sem sprejel vabilo prireditelja, ki sam avtonomno določa program in tudi govornike. Ko sprejmem odločitev za vabilo na dogodke, počastim dogodek. Kdo je govornik, kakšna so njegova stališča in mnenja o posameznih stvareh, je stvar govornika, deloma prireditelja, vsekakor ne moja. Jaz počastim dogodek, tako sem storil tudi v soboto, mislim, da sem storil prav. Vedno, tradicionalno sem navzoč na teh prireditvah v Kočevski Reki in bom tudi do izteka svojega mandata, zagotovo, ne glede na to, kdo bo govornik.«

Zakaj je argument šepav?

Predsednik več kot očitno želi relativizirati svoje dejanje: v kamero je povedal, da na prvi dogodek Bavčarja ni povabil in da je bil deležen kritik, da pa je na drugem dogodku ta bil navzoč, kritik pa ni bilo.

Intenca ponujenega sklepa, čeprav neizrečenega, je enostavna: Pahorju ni pomembno, kaj šteje za pravilno ali nepravilno, moralno vredno ali ne, njegov zgled in lakmusov papir je vedno odziv javnosti. Če je ta s čim zadovoljna, potem je tudi sam. Logika všečnosti je v celoti zamenjala principe in tudi predsednik si zato z avtorefleksijo nikoli ne beli glave.

Pahor Kovač TV pojasnilo Bavčar

Iz Dnevnika TV Slovenija (16. december 2019)

Recimo s tem, da po vsem sodeč lahko za nazaj zgolj obžaluje, da ob 30. obletnici »Bavčarjevega odbora« omenjenega ni spustil k sebi. Na dodatno poizvedbo, zakaj odločitev, da ga takrat ne povabi, je enostavno repliciral: »Pogojena je bila s tem, da prestaja zaporno kazen.«

In ne samo, da tudi tokrat ne želi zavzeti stališča, izbrana dejanja se vedno iztečejo v izenačevanje in všečnost na vse strani.

Tudi v prihodnje ne bo izbirčen

In ker se ne zateka k prepričljivim pojasnilom, temveč jih niza po načelu všečnosti in odzivnosti množic, kakšnega posebnega začudenja ne more zbuditi niti njegova napoved, da bo do izteka svojega mandata navzoč v Kočevski Reki »ne glede na to, kdo bo govornik.«

Kako že? Sklicevanje na presojo po svoji vesti, s katero je začel, je doživelo popoln brodolom, Pahor nam že kar na zalogo pove, da pri tem ni popolnoma nič izbirčen – in zdaj ni jasno, ali zaradi manka svoje vesti ali zato, ker mu ta ni v nobeno pomoč. Če bi tam nastopil Andrej Šiško, morda eden bolj razvpitih zapornikov trenutno, s tem nima težave – to je pač stvar organizatorja. Če bi tam kot glavnega govorca poslušal mladega neonacističnega ali kukluksklanovskega voditelja, ki bi se od nekod pojavil, tudi prav, njegova stoodstotno neizbirčna vest ne bo oporekala.

Z vestjo, ki mu pravi, da je izbira govornika docela nepomembna, ima sicer Pahor še en bolj kronični in širši problem: ta mu sugerira tudi, da si ne rabi želeti, da bi bil moralna avtoriteta. O čemer sem v preteklosti res obširno pisal.

Pojasnilo glede retuširanja zgodovine

Pojdimo k naslednji razlagi o retuširanje zgodovine, na voljo le v omenjenem Večerovem članku. Na vztrajanje novinarja, kako predsednik države ocenjuje fotomontaže zgodovine, ali se mu zdi prav, da se na tako pomembni obeležitvi spreminja zgodovinski material, kot je fotografija in ali morda podpira takšno početje organizatorjev, v pisnem odgovoru urad pojasnjuje:

»Kot smo javnosti v preteklosti že pojasnili, predsednik republike poudarja pomen odkrivanja in spoštovanja zgodovinske resnice. Sestavni del demokratične družbe je pravica do različnega razlaganja ali vrednotenja te resnice, ni pa dopustno, da bi se jo potvarjalo, zlasti če je ta nedvoumno ugotovljena. Na dan postroja 17. decembra 1990 so imeli pripadniki 27. zaščitne brigade TO in njene 30. razvojne skupine na kapah tudi zvezdo, ki je razvidna iz originalne fotografije.«

Kako se izogniti vprašanju

Pahor se je v velikem loku izognil bistvenemu jedru: kaj vendar počne na prireditvi, ki na opisani način potvarja zgodovino, in to že celo vrsto let! Uporabljeni red herring, s katerim sicer načeloma obsodi potvarjanje in retuširanje zgodovine, ničesar pa ne pove, od kod želja po legitimaciji takšnih dejanj z udeležbo, nas ne more prepričati.

Ker za vsak primer, ko se bo Pahor udeležil dogodka X (npr. porno sejma, festivala alkohola, neonacističnega zborovanja in podobno) bo na načelni ravni vedno lahko dejal, da obsoja aktivnosti, ki jih izvajajo prireditelji, problematizacijo svoje udeležbe pa bo v pojasnilu potem preprosto preskočil.

Denimo: na vprašanje, ali z udeležbo na porno sejmu ne legitimira otrokom škodljivih vsebin, bo po analogiji povedal, da so te res otrokom zdravju škodljive, zakaj jih legitimira, pa bo pustil ob strani.

Pahor Kovač TV pojasnilo Bavčar izsek

Pahorjev nastop za TV Slovenija v omenjenem Dnevniku

In če konsistentno izpeljemo analogijo z Bavčarjem, ko navrže, da se bo prireditve v prihodnje udeležil ne glede na to, kdo bo tam govornik, potem tudi glede retuš najbrž velja podobno: njegova navzočnost v Kočevski Reki je zajamčena do konca njegovega mandata, in to ne glede na to, kakšne fotomontaže ali potvorbe se bodo tam pojavljale. Smo s takšno držo predsednika republike res lahko zadovoljni?

Stiska urada

Novinarja sicer nista zastavila nobenega vprašanja s tretjo začrtano dilemo, zakaj se udeležuje dogodkov »prvega postroja«, če po njegovem prepričanju to sploh niso.

Naj spomnim, kar sem povedal na začetku tega zapisa, da se je morda drugič pripetilo, ko so domači novinarji kakšno mojo ugotovitev predočili predsedniku Pahorju. V prispevku Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto sem ob čudenju zaradi njegovega odločnega zavračanja svoje pozicije kot tiste, ki pristaja moralni avtoriteti, dokumentirano razkril stisko njegovega urada; tam so dobesedno za nazaj brisali Pahorjeva stališča o taisti temi na svoji spletni strani.

Evidentno so se znašli v globoki zadregi, ker je ta v preteklosti institut predsednika republike že predstavljal skozi pozicijo moralne avtoritete in celo svojega tekmeca v volilni tekmi leta 2012 na veliko grajal, ker jo je menda preveč opuščal.

Kako falsificirati lastno stran

Na podlagi mojega zapisa je novinar Zoran Potič v intervjuju s predsednikom v sobotnem Delu postavil prav to vprašanje: zakaj na njegovi lastni strani brišejo in prirejajo stališča, o čemer več v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom. Pahorjev odziv je bil precej lakoničen, zato navajam novinarska vprašanja in odgovore:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Če sam retuširaš, te retuše manj ganejo

Pahor se je izognil vsemu in še pred protivprašanjem povedal, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave in stališča za nazaj.

Če sklenem: omenjena reminiscenca nam daje slutiti, da je predsednik republike neobčutljiv ne samo na legitimiranje retuširanja zgodovine v Kočevski Reki, ampak tudi na retuše lastnih besed na svoji spletni strani. Kajti bodisi ne bere svojih strani bodisi (mojih) opozoril o tem. Dokler ima medije na svoji strani, se s tem niti ne rabi ubadati.

Kdor je pripravljen retuširati lastne besede in ga razprava o tem ne zanima ali »tega ne bere«, ta najbrž res ne bo imel posebej velike težave z retuširanjem česarkoli drugega.

Tudi Programski svet RTV Slovenija prepoznal kršitve v intervjuju z Zvjezdanom Radonjićem

Na podoben način, kot je varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev pritrdila mojemu stališču o kršitvah Poklicnih meril in s tem novinarskih načel v oddaji Intervju, kjer je dr. Jože Možina gostila sodnika Zorana Radonjića, je takšno razumevanje včeraj potrdil še Programski svet RTV Slovenija.

O tem, kakšno mnenje je zavzela Ilinka Todorovski v svojem mesečnem poročilu, sem obširno pisal v prispevku Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde. Na svoji včerajšnji seji so člani sveta v celoti dali prav interpretaciji varuhinje, kar je pokazalo glasovanje; ob živahni razpravi so med najbolj ostrimi kritiki ravnanja odgovorne urednice Manice J. Ambrožič, urednice oddaje Lidije Hren in voditelja oddaje Možine bili novinarja Jože Poglajen in Marjan Dora, slednji je tudi podpredsednik Programskega sveta, nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik in še nekateri. Med tistimi, ki so izrekali pomisleke glede vpletanja v »uredniško avtonomijo«, je bila Petra Bezjak, predsednica Sveta delavcev RTV Slovenija.

Rumeni kartoni

Rotovnik je v svojem nastopu sugestivno podelil tri ločene rumene kartone: Možini, Ambrožičevi in Hrenovi. Na koncu so o kršitvah novinarskih standardov članice in člani sveta tudi glasovali. In sicer so sprejemali dva sklepa. V prvem so potrdili poročilo varuhinje, v drugem pa so izrecno podprli priporočila, s katerimi varuhinja naslavlja pred tem grajane uredniške odločitve in jih prepoznava kot neustrezne in kot kršitve Poklicnih načel in Programskih standardov.

programski svet rtv radonjić varuhinja glasovanje 1 sklep

Programski svet med glasovanjem o prvem sklepu (na platnu v ozadju)

programski svet rtv radonjić varuhinja glasovanje 2 sklep

Programski svet med glasovanjem o drugem sklepu

Na ta način je, zmerno presenetljivo, omenjena trojica Možina-Ambrožič-Hren doživela jasen signal, zaradi katerega bi se morala zamisliti nad svojimi kršitvami, a se to običajno na javnem servisu nikoli ne zgodi. In prav zato bi pričakovali tudi sankcije.

Kadunc zahteval odstope

Naj spomnim na dogajanje sredi leta 2017, ko je tedaj novi generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc zaradi Pirkovičevega intervjuja s hrvaškim pevcem Thompsonom v oddaji Tednik zahteval odstavitev direktorice TV Slovenija Ljerke Bizilj.

To je storil, ker je pričakoval, da bo odgovornost za objavo spornega prispevka o Thompsonu prevzela Jadranka Rebernik kot urednica informativnega programa, kar se ni zgodilo. Igor Pirkovič je sicer odstopil, kasneje je bila zamenjana tudi Rebernikova in še kasneje Biziljeva.

Če bi Kadunc postopal na enak način, bi moral od sedanje direktorice TV Slovenija Natalije Gorščak, na ta položaj je bila imenovana 19. marca letos, izreči podobno zahtevo in jo nasloviti na Programski svet: da ukrepa proti odgovorni urednici Manici J. Ambrožič.

programski svet rtv radonjić varuhinja rotovnik rumeni karton

Mitja Rotovnik med “podeljevanjem” rumenega kartona

Generalni direktor bi imel še več dobrih razlogov, da ravna na podoben način kot v primeru Biziljeve in Rebernikove dve leti nazaj. Kot je bilo pojasnjeno tudi na včerajšnji seji sveta in o čemer sem obširno sproti pisal, namreč to sploh ni prvi incident z odkrito neuravnoteženo in pristransko agendo v prikazovanju zadeve Novič: pred intervjujem s sodnikom Radonjićem je na enak način voditelj Možina postopal še v primeru z odvetnikom Jožetom Hribernikom, še pred tem pa še prej omenjeni Pirkovič na tretjem programu televizije v pogovoru z obsojenim in trenutno oproščenim Milkom Novičem.

Če bi Kadunc želel ravnati konsistentno in povsem enako kot v prvem primeru, bi torej moral od odgovorne urednice terjati odstop voditelja oddaje Intervju in končno tudi sankcijo proti odgovorni urednici ali celo njen odstop.

Kot rečeno, je takrat storil še en korak več: ker ni ukrepala proti Rebernikovi, je zahteval tudi odhod direktorice TV Slovenija. Tokrat pa se znova zdi, da se ne bo zgodilo nič.

Možina Todorovski reakcija varuhinja

Možina v svoji žaljivi reakciji na razpravo Programskega sveta včeraj

Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija je dala prav mojim očitkom o oddaji Intervju, v kateri je dr. Jože Možina gostil sodnika Zvjezdana Radonjića.

O tem, na kakšen način so voditelj oddaje, urednica oddaje Lidija Hren in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič več kot očitno kršili »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov, sem obširno pisal v zapisu Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila, na katerega se je kasneje odzval Radonjić s svojimi zmerjaškimi in osebno skrajno žaljivimi stališči.

radonjić možina

Insert iz enostranske oddaje Intervju

Storjene kršitve zadevajo medijsko komentiranje nepravnomočnih sodb, opozorilo iz Poklicnih meril, da javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev z neuravnoteženostjo, kar je s storil s tem, ko v oddaji očitno povsem zavestno niso bila uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča, pa tudi s pristranostjo, ko o disciplinskem postopku zoper sodnika in njegovem spornem ravnanju voditelj ni zastavil nobenega resnega vprašanja.

Stališče odgovorne urednice

Poglejmo si, na kakšen način je varuhinja Ilinka Todorovski obravnavala pritožbe na omenjeno oddajo in najprej predvsem, kakšna pojasnila je ponudila odgovorna urednica. Ta so bila v oktobrsko poročilo varuha vključena z naslednjim komentarjem:

»O zadevi Novič smo poročali v različnih oddajah, osvetljevali so jo različni sogovorniki. Med sogovorniki oddaje Intervju je bilo letos že nekaj sodnikov, gospod Možina se je za pogovor s gospodom Radonjičem odločil, ker je ta javno opozoril na domnevne pritiske na svoje delo. To ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki je ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Kot vidimo, je Manica J. Ambrožič zavzela pričakovano stališče, da oddaja Intervju na noben način ni bila profesionalno sporna. Pričakovano zato, ker je v preteklosti v podobno spornih oddajah že zaščitila novinarja Možino. Čeprav je identiteta pritožnikov v poročilih vedno prikrita, ti so namreč navedeni z inicialkami, pa so tokrat storili izjemo. Iz pojasnila odgovorne urednice namreč lahko zaznamo identiteto enega izmed njih:

»Sprašujete me, kdaj bomo celovito raziskali postopke in dogodke, ki so povezani s tragedijo vaše družine. Menim, da bo pravi čas za daljše raziskovalno delo, ko bodo končani sodni postopki.«

Ambrožičeva kar samo sebe postavlja v protislovje: pritožniku ali pritožnici iz vrst družine brutalno umorjenega Janka Jamnika priznava, da je RTV Slovenija s povabili odvetniku Jožetu Hriberniku (tudi nedavni gost Možinove oddaje), samega Milka Noviča in zdaj še sodnika, ki je Noviča oprostil, zavzela pristransko pozicijo, vendar bo »daljše raziskovalno delo« prišlo na vrsto šele kasneje. V tem času pa javni zavod več kot evidentno popolnoma pristransko in neuravnoteženo poroča o tem primeru in se ob tem pri komentiranju nepravnomočnih sodb obenem arogantno sklicuje še na čas, ko bodo sodni postopki končani! Kako torej, da odgovorna urednica dovoljuje njihovo (enostransko) obširno komentiranje že pred tem?

Stališče varuhinje

Varuhinja, ki sicer moje zapise vztrajno in vedno znova ignorira, čeprav sem tudi v tem primeru pisal zelo obširno in zanesljivo tudi prvi, se v svojem mnenju sklicuje na kršitve novinarske etike v točkah nepristranskosti, uravnoteženosti in pravičnosti iz Poklicnih meril, pomenljivo pa je njeno pričakovanje, ali bodo v isti oddaji Intervju ali morda v drugih programskih pasovih Informativnega programa kasneje morda dali besedo »nasprotni strani«, predstavili drugo plat in drugačne argumente, analizo dosedanjega poteka procesa Novič, kar se potem ni zgodilo vse do danes. Po njenem prepričanju občinstvo javne televizije upravičeno pričakuje takšno uredniško načrtovanje programa, kjer bo primer obravnavan celovito in večplastno.

Zato je v svojem mnenju in priporočilu pograjala ne zgolj omenjeno oddajo, ampak celo ugotovila, da se je podobna kršitev Poklicnih načel odvila že v tisti z odvetnikom Jožetom Hribernikom (tu je priimek napačno zapisala) in ugotovila, da je šlo za enostranski prikaz dejstev. Njeno daljše stališče v tem delu objavljam v celoti:

»Zavedam se, da je takšne oddaje težko odgovorno in kredibilno pripraviti v času, ko sodba še ni pravnomočna, saj kompetentni sogovorniki iz tožilstva in sodstva zadeve ne morejo komentirati dokler postopek še poteka. Ta okoliščina in omejitev pa je bila znana tudi uredništvu oz. jo je uredništvo lahko predvidelo in bi jo moralo upoštevati. Menim, da je bila vnovična obravnava zadeve Novič z zgolj ene strani uredniška napaka.

Argument odgovorne urednice Manice J. Ambrožič je, da Intervju s sodnikom Radonjićem »ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Menim, da je oddaja potrdila, da v konkretnem primeru tematik ni mogoče mehanično razločevati, saj so sodnikovi očitki o pritiskih neločljivo povezani prav z zadevo Novič. Zato se je neizogibno ponovil primer intervjuja z odvetnikom Jožetom Hribarjem, ki prav tako ni bil le pogovor o njegovi karieri, ampak predstavitev enega pogleda na konkretno zadevo Novič.

Menim, da je bila uredniška napaka tudi izbira žanra intervju, ki zaradi imanentne enostranskosti ni primeren za obravnavo kontroverznih tem, saj ne more razjasniti večplastne in kompleksne tematike. O tem sem pisala že večkrat, uredništvu sem prav v kontekstu nedeljske oddaje Intervju priporočala notranje razprave in upoštevanje pravil žanra.

Menim, da je v pripravi oddaj, ki se dotikajo najhujših kaznivih dejanj in s tem tudi pravic žrtev, treba vnaprej predvideti možnost nepietetnega govora ter načrtovati ustrezno ravnanje v takšnem primeru. Obžalujem, ker je bilo gostu omogočeno, da v oddaji javne televizije izreče kategorično trditev o vdovi oz. vdovinem ravnanju.

Menim, da je šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem sama zaščitila sebe in svoje dostojanstvo. Vnovič poudarjam, da v javnem mediju ne more biti prepovedanih tem ali gostov, velja pa dolžnost odgovornega načrtovanja programskih vsebin, z določitvijo fokusa, konteksta in žanra – ob upoštevanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Ko sodnik javno spregovori o pritiskih nase, na svoje delo in napade na neodvisnost sodstva, je treba biti vse plati zvona, javni medij mora z dolžno skrbnostjo in v imenu javnosti takšno tematiko obravnavati posebej vztrajno, natančno, poglobljeno, analitično, raziskovalno. Enostranskega prikaza z enim akterjem po mojem mnenju ni mogoče šteti za takšno obravnavo.

Odgovornim za programsko vsebino priporočam natančno branje in dosledno spoštovanje Poklicnih meril in načel novinarske etike ter Programskih standardov, z namenom, da se napake v tehtanju, presoji, odločanju ali izvedbi ne bi ponovile.«

Do naslednjih kršitev

Čeprav se z varuhinjo Ilinko Todorovski velikokrat ne strinjam in sem zavrnil nekatera tudi zgornja navedena prepričanja v zapisih, navedenih v spodnjih povezavah, njeno reakcijo razumem kot pravilno in ustrezno. Pozdraviti velja, da je javno zapisala oceno o uredniški napaki. Dragoceno je opozorila na dejstvo, da je v oddaji šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem zaščitila sebe in svoje dostojanstvo – tukaj ima v mislih žaljivi napad na vdovo pokojnega Janka Jamnika in morda tudi njenega odvetnika.

Podobno je pritrdila moji oceni, da je oddaja bila zgolj enostranski prikaz, s tem pa nedostojna in narejena s premalo skrbnostjo in natančnostjo. Ob tem opozarja tudi na nekaj, kar sem sam spregledal: da tako občutljivih tem ne kaže predvajati v žanru intervjuja zaradi njemu »imanentne enostranskosti«, zato je to še ena uredniška napaka – torej voditelja, odgovorne urednice in urednice oddaje Lidije Hren.

Varuhinja je torej povsem jasno opozorila, da so bile v oddaji Intervju storjene napake in kršitve dveh dokumentov, Poklicnih meril in Programskih standardov. Spregledala je sicer močno politično motiviranost tega primera in intenzivne medijske agende, ki iz tega dejstva izvirajo. Težava je v tem, da za napake najbrž nihče ne bo odgovarjal in da bo javna radiotelevizija takšno postopanje, kot vsakič, pometla pod preprogo – vse do naslednjih oddaj in naslednjih kršitev.

Več:

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila

So se sodni procesi v zadnjem času iz sodnih dvoran preselili na javno radiotelevizijo? Imajo tamkajšnji uredniki in novinarji pretenzije v črnih haljah odmerjati pravico, ali pa se, kar je še huje, v studiih odvijajo javna sojenja po neki čisto svoji, z neposrednim političnim aktivizmom zabeljeni logiki?

Sodnik o svoji nepravnomočni sodbi

Včerajšnji intervju Jožeta Možine s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem na TV Slovenija je postregel s takšno izkušnjo. Novinar in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič sta se odločila v studiu gostiti sodnika, ki je razveljavil poprejšnjo sodbo proti Milku Noviču in ga oprostil – a sodba še nikakor ni pravnomočna. Potem sta jo dovolila komentirati. Še pred tem je, celo nedavno, isti novinar v istem studiu gostil Novičevega odvetnika Jožeta Hribernika.

Ker je ta primer spolitiziran do konca in Noviča, na prvi stopnji spoznanega uboja Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta, neposredno ščiti in brani Janševa SDS, sploh ni bilo presenečenje, ko je daljši napovednik prejšnjega intervjuja najprej objavila strankarska Demokracija, šele potem javni zavod: o tem več v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija.

Ni še konec. Ker niti to bilo ni dovolj, so na tretjem parlamentarnem (!) kanalu, politični ekspozituri iste hiše, že gostili tudi samega Noviča – takoj je mogoče uganiti, da ga je povabil Igor Pirkovič. O čemer sem pisal v Parlamentarni kanal in sodniška semena. Zdaj čakamo samo še, da se prebije tudi v Možinovo oddajo, s čimer bo nastop domnevnega morilca, sprva obsojenega in nato oproščenega, njegovega odvetnika in sodnika, ki ga je oprostil, zaokrožen in kompletiran.

radonjič 3 možina

Radonjić in Možina v akciji: oddaja Intervju, 20. oktober 2019

Udbomafija in domišljija

Zakaj je primer Novič tako močno zaželen tudi za javni servis in tamkajšnje politične promotorje? Ker skozi njega slovenska desnica na silo dokazuje eno svojih kardinalnih tez: da Sloveniji vlada krivosodje. Da je naše pravosodje krivično in prepredeno z udbomafijo. Da moramo izvesti lustracije. Več o tezi o krivosodju in njeni uporabnosti v Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi.

Če Novič ne bi bil oproščen, bi si kakšno drugo nedolžno žrtev morali izmisliti. Če Radonjić ne bi frenetično nenehno doživljal občutkov, da nanj pritiskajo mreže udbomafije, bi si takšnega morali izmisliti. Sodnikov domišljijski »modus operandi« sem opredelil v besedilu Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote. Pri tem, spletkarjenju seveda, sodelujejo tudi novinarji, zato sem o sodnikovem občutenju slovenskih medijev pisal v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih.

Žalostno spričevalo

Povabilo Radonjiću ima zanimiv timing. Urednica in novinar, ki z neskritim veseljem vsakič sledi svojim političnim agendam, sta ga udejanjila malo po tistem, ko je bil sodnik zaradi škandaloznega komentiranja ob izreku prepoznan kršitev etičnega kodeksa. Disciplinski postopek zaradi več drugih kršitev še teče in tudi ni nerazumljivo, zakaj: osvoboditelj Novića namreč povsod vidi strašanske zarote proti sebi, odkriva neverjetne hobotnice in povezave, posledično pa pritiskov obtožuje svoje sodelavce sodnike, nadrejene, vodjo tožilcev, politični vrh in neznane akterje.

Sam intervju je potem kar sam v najlepši meri ilustriral vse grobosti javnih žalitev neverjetnih dimenzij, s katerimi Radonjić sicer rad streže in kjer se večina res mastnih pljunkov običajno usmerja v njegovega šefa Marjana Pogačnika. Demonstriral je njegovo psihično stanje in široka javnost si je lahko kar dobro ustvarila vtis, v čem in kom tiči problem. Da javna radiotelevizija odpira prostor nebrzdanemu klevetanju in žalitvam drugih, je žalostno spričevalo tega trenutka in odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Kršitve osnovnih novinarskih načel

A ne le to. Odločitev za povabilo odpira zelo resne profesionalne dileme. S tem, ko je ponudila zvočnik vsem neutemeljenim in že po sebi neverjetnim obtožbam, bo javna radiotelevizija kršila osnovna etična načela, če v naslednji oddaji ne bo ponudila prostora tistim, ki jih Radonjić strahovito napada. Še več, taista novinarska načela bo kršila tudi, če ne bo gostila oškodovane strani v zadevi Novič, torej žene pokojnega Jamnika, njenega odvetnika in tožilke. Upam, da ni možno, da takšno možnost zavrača.

Prve tudi zato, ker jo je sodnik izjemno žaljivo osebno kompromitiral in je poskušal pokazati kot neprizadeto vdovo, ki je v sodnem postopku »popolnoma nič ne zanima, to trdim odgovorno«, zaradi česar je dvakrat moral intervenirati voditelj oddaje in vsaj malce ublažiti surove izpade svojega gosta. Njenega odvetnika, Miho Kuniča, pa je dobesedno pošiljal v zapor.

S takšnim ravnanjem in svojo intervencijo v sodni postopek sta novinar in odgovorna urednica oddaje  kršila »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov: javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev. V intervjuju niso bila, in to povsem zavestno, uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča; o disciplinskem postopku in spornosti sodnika ni voditelj zastavil nobenega resnega vprašanja.

Pač pa je, nasprotno, intervju na svojem osebnem tviter računu reklamiral v podporo gostu kot oddajo, ki bo morala spremeniti Slovenijo (sic!); očitno osebno prepričan v nujnost lustracij proti »krivim« sodnikom. Avtorju in urednici s tem ni uspelo ohraniti »nepristranskega in etičnega razmerja do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov«, celo v tako tragičnem in delikatnem primeru, kot je zahrbtni umor posameznika.

Možina Radonjić intervju tvit

Intervju, ki bo spremenil Slovenijo: Možina na tviterju

Projekt javne radiotelevizije

Niti sta se Jože Možina in Manica J. Ambrožič poskušala izogniti vtisu, ki bi lahko spodbudil »upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Kajti prav to se je zgodilo: politični in strankarski projekt reševanja Noviča je zdaj postal projekt javne radiotelevizije. Možina, ki mu je tokrat res potrebno priznati določeno zadržanost, je tudi aktivno zamolčeval in zanemarjal podatke, ki so v nasprotju z njegovim osebnim stališčem in mnenjem.

Da bi dosegla uravnoteženost in nepristranskost, beremo v »Poklicnih merilih«, mora RTV Slovenija zagotoviti najširši možen obseg izražanja različnih stališč in mnenj. No, ni se zgodilo.

O čem je v oddaji Intervju tekla beseda? Pričakovano je bil Radonjić prikazan kot preganjana ultimativna žrtev. Vse se je menda zarotilo proti njemu, ko je začeli delati na zadevi Novič. Možina je postopal spretno. Ker dobro ve, da Radonjić ni politični desničar, ga je pričakovano izzval z vprašanjem v to smer v pričakovanju razbremenitve možnih očitkov. Jasno, Radonjićeva apropriacija s strani stranke, ki propagandistično širi vero v krivosodje, je drugačna od tiste v primeru Noviča, nekoč strankarskega kandidata za župana.

Takoj smo lahko razumeli, kam pes taco moli: sodnik, ki je oprostil domnevnega morilca, pač ni janšist, zato mu tovrstnih povezav ni mogoče očitati. In nihče mu jih ne. Je zgolj človek z bujno fantazijo, rade volje uporabljen in zlorabljen v politične namene tistih, ki igrajo šah z njim, in to v novinarskih in političnih vrstah.

Kriminal belih ovratnikov

Gost se je zaradi vprašanj voditelja najprej sprehodil po nekaj svojih odmevnih primerih, od Romov iz Ambrusa, potem omenjal sojenje narkokartelu, zaradi katerega je imel osebno varovanje, komentiral je sojenje duhovniku Frantarju. Vsakič znova je izrecno in na silo izpostavil, da v njih ni bilo nobenih političnih pritiskov – te je začel doživljati le v zadnjem, Novičevem. Temu primeru je bila namenjena daleč največja minutaža. Ob tem je ves čas komentiral nepravnomočno sodbo in namigoval, da za umorom Jamnika stoji nekakšen kemofarmacevtski lobi s številnimi povezavami v pravosodju in politiki.

Njegovi namigi, kdo bi lahko bil storilec, so povezani z nekaterimi drugimi sodnimi procesi, sebe pa je, ob številnih pritiskih nase, ki jih čuti s strani tožilcev in sodnikov, razumel predvsem kot tistega, ki ne sme podleči kriminalu belih ovratnikov, ki menda sega visoko v sfero politike in gospodarstva. Kot vemo že iz njegovih drugih javnih zapisov, smo v Sloveniji ujetniki »globoke države« z vsemi njenimi lovkami vred, ki zdaj za sabo puščajo trupla  – in tudi tokrat ni mogel mimo tega pojma.

radonjič 1 možina.PNG

Radonjić o komplotih proti sebi

Šepeti z Možino

Po svoje je bil Radonjić hvaležen gost, kar zadeva odmevnost: ne zgolj, da je komentiral številne odprte sodne primere, recimo tudi proti Zoranu Jankoviću, stregel je s klasičnimi konspiracizmi, težko se je zadrževal v svojih grobostih, žalitvah in neposrednih ocenah, tiste proti predsedniku sodišča Pogačniku, ki še kar najprej molči, je potem utemeljil z metaforo »Ko hiša gori, se ne šepeta«.

V njegovem javnem šepetanju potem sicer ni manjkalo pikanterije: celo oseba, ki ga je v začetni predstavitvi Jasne Krljić Vreg predstavljala, ga je opisala kot človeka nenavadnih manir. »On je posebnež,« je razlagala, in celo navajala neverjetne logične nesmisle, kot je tale: »On veliko več ve, kot zna«.

Sebe je sodnik, ki je v pogovoru ves čas mencal z nogami in rokami, svetovnonazorsko opisal kot možnega komunista (kar je, kot rečeno, Možini najbrž prvič v življenju nadvse godilo), vodjo tožilcev pa neposredno obtožil komplota in prikrivanja podatkov na način namigov o tem, kako se je skupina ljudi preprosto odločila, da Noviča po krivici obsodi, da bi prikrila prave storilce. Ti so po njegovem že dolgo časa nekje v tujini.

Absolutno čudak

Ob številnih sugestijah, da je z njim nekaj narobe, ga je s tem izzval tudi voditelj in povprašal, če je res čudak. Odgovor je bil: »Sem absolutno čudak« in k temu dodal, da zgolj v slovenskem sodnem sistemu, kajti v drugih evropskih ne bi bil. No, pozabil je povedati, da je za neko politično in evidentno tudi novinarsko linijo pravcati heroj.

Do sebe ne goji ni najmanjše kritičnosti, kar je bilo razvidno skozi izjavo o sodbi v primeru Novič: »Vsi ki so brali to sodbo, se strinjajo, da je napisana odlično.« No, močno dvomim in tudi sam sem v besedilu ugotavljal ravno nasprotno, njeno škandalozno nesmiselnost, o čemer več v Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec.

radonjič 2 možina

Globoka država, globoke mreže: sodnik v studiu o zarotah vseh vrst

Priložnost le eni strani

Ni prvič, da je TV Slovenija v primeru Novič stregla s svojo izrazito pristranskostjo, o čemer bolj obsežno v dveh prispevkih: Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in potem še Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Ponovimo za gostom: ko hiša gori, se ne šepeta. Morda gori RTV hiša, ne šepetajmo. Intervju z Radonjićem je z vidika kršitev novinarske etike eden pomembnejših v zadnjem času. Ne dvomim, da ga bodo častili v Janševih medijih, sicer pa bo najbrž poniknil v pozabo kot še en dokaz tega, kako daleč je pripravljen odkorakati naš javni servis. Ker smo se takih korakov preprosto že navadili. Manica J. Ambrožič se je povsem odpovedala objektivnemu in nepristranskemu pregledu dogajanja v procesu Novič. Njeno stališče ni bilo, da bo počakala do konca sodnih postopkov, v svojih programih je televizija zavestno dajala priložnost le eni strani: Noviču, Radonjiću, Hriberniku. Tisti, ki brani domnevnega morilca.

Da je za kakšno minuto v oddaji nastopil odvetnik žene pokojnika, tega dejstva ne spremeni. Kot rečeno: čakamo, da javna radiotelevizija vzame svoja »Poklicna merila« zares in zdaj, ker jih je že kršila, pred kamere posadi še tiste, ki jih v svojih oddajah tako zelo neposredno vehementno in vulgarno napada.

 

 

Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem

V državi se kmalu obeta protest pod naslovom Rešimo Slovenijo (RS) in njegov iniciator Franc Kangler je za Janševo televizijo podal nekaj pojasnil (Nova24TV, 25.09.2019).

Kot vemo, je nekdanji mariborski župan izkoristil koruptivno dogajanje okoli Zorana Jankovića in ga v svojem odmevnem video nagovoru, posnetem v mirujočem parkiranem avtomobilu, vzel za izhodišče svoje kampanje (»Na drugi strani pa nekomu odpišejo 29 milijonov, pa se nihče ne vpraša v tej državi.«)

Kangler Nova protest

Kangler v elementu na Nova24TV

Z voditeljem oddaje sta se predvsem trudila novačiti in na steni v ozadju se je ves čas pogovora prikazoval podatek o protestu. Na fotografiji v vidnem polju izstopa okorno izpisani slogan »Ko je dovolj je dovolj«, seveda z manjkajočo vejico, tem nezgrešljivim znamenjem avtentičnega slovenskega domoljubja.

Gledalec oddaje si je v 40 minutah lahko ustvaril kar dober vtis, kako deluje politični populizem v svoji elementarni ljudski inačici in kako ga servisira propagandizem. Kakor da bi z nekajletno zamudo Kangler spoznal, da lahko socialna omrežja s premišljeno retoriko res aktivirajo množice, bo zdaj, opogumljen ob odzivu na video, ki si ga je ogledalo 400.000 uporabnikov, 7500 delilo naprej, prejel pa je 3000 lajkov in 1500 komentarjev, kar nam je vse iz glave zadovoljno pojasnil pred kamero, organiziral množične proteste.

Vse to je storil nekdo, ki je, zaradi njih in zaradi suma storitve 15 kaznivih dejanj, moral pred nekaj leti odstopiti. In to na podlagi gibanja, sproženega na Facebooku. Se pravi: pravo majhno maščevanje detroniziranega župana.

Tri faze: solzavi populizem

Ni prvič, da je Kangler, sicer zapoznelo, zaslutil mobilizacijsko moč in vpliv medijev, sploh socialnih omrežij (Novi kralji in njihovi osli), če propagandistična trobila in kakšno Rosvito Pesek pustimo ob strani. Enako velja za njegovo domišljeno emocionalno apeliranje, kjer se običajno sprehodi skozi tri faze, demonstrirane tudi v tej oddaji.

Prva faza prinaša nastop še kontroliranih osebnih emocij, ki jih je tokrat tudi neposredno refleksivno ubesedil, ko je opisal motiv za idejo protesta: »Na nek način sem bil čustveno prizadet,« pove v oddaji. In potem nadaljuje s svojo bizarno traktorsko epopejo, neponovljivo v svoji sporočilnosti, s katero nenehno maskira viške denarja, s katerim je kupoval svoje številne nepremičnine (Kako je Kangler pojasnil premoženje):

»Vse te bitke, ki jih vodim za stari traktor.«

Druga faza je izjemno inovativna v politični sferi, vsaj v tej krajih, in dobesedno vključuje solze. Ne nujno za traktorjem. Tudi o tem fenomenu, morda bi ga smeli nominalno povzdigniti v »solzavi populizem«, sem že pisal v Kako misliti solze. Zanj je značilen moment avtoafekcije, s pomočjo katere avtorja počasi s tresočim glasom prileze do hlipanja in skoraj do uporabe robčkov; v želji, da bi bil maksimalno prepričljiv in uspešen, Kangler zastavi svoje telo in njegove izločke kot neposredno jamstvo prizadetosti, da bi se ljudstvu zasmilil.

Tretja faza neposredno sledi orošenim očem in vsebuje povzdignjeni glas, kriljenje z rokami, kričanje in retoriko jeze (»Ker me je mela pač malo jeza«, »Dragi Slovenci, kako dolgo boste prenašali te krivice«, pravi v oddaji). Mobilizacijski zaključek je potem jasen in seveda temu ustrezno patetičen: »Mislim, da je napočil čas, da rešimo Slovenijo«, kajti dogaja se nam/vam, kot ponavlja, velika krivica.

Ne gre brez kanglerizmov

Stvar vsaj na neki ravni deluje, saj je na evropskih volitvah prejel nekaj čez 10.000 glasov. Ob tem mu posebej ne škodi niti jezikovna nespretnost. Obstajata dve časovni dimenziji v recepciji kanglerizmov, s katerimi kolovodja oktobrskega protesta streže tudi v tej oddaji. Prva zadeva njegovo županovanje Mariboru, kjer mu dejansko sploh nikoli niso posebej škodovali. Prej je bil zaradi njih priljubljen.

Zdaj smo, se mi zdi, prešli v novo, kjer na slovenski ravni kanglerizem deluje kot očarljivi osebni dodatek – seveda za ideološke in politične simpatizerje. Ko Kangler vstopi v oddajo z »Dobro večer«, mu tega nihče ne zameri, od njega to skoraj že pričakujejo. Ko v kleni štajerščini pove »moramo naret red«, to vsi nemudoma razumejo, še preveč dobro.

Ko reče »Gliha skup štriha, zato, ker nimajo lastne identitete. Niso načelni, nimajo hrbtenice. In taki ljudje nam vodijo zunanjo politiko,« bo seveda razumevanje preseglo izobrazbene kapacitete ljudi, ki jih naslavlja, ker tudi oni ne bodo sposobni razlikovati med pojmoma »identiteta« in »integriteta«.

In tudi ko s svojimi bolj ali manj duhovitimi dovtipi opravi s Šarcem (»Naj svojo Sovo ima v kletki«), pride na vrsto še izkušnja o zgrešeni prodaji Adrie Airways, kjer se priduša, v neponovljivem štajerskem dialektu, da bomo zdaj mogoče dobili »megla ajrlajns«. Potem sledi še odločitvena kritika na Cerarjev račun: »Aktualna vlada in vlada Mira Cerarja, ki se je za takšno odločitev odločila.«

Toda nič se ne more meriti s povedjo, katere analiza bi res terjala velik skupni napor psihologa, jezikoslovca in nevrolingvista. In še je veliko vprašanje, če bi bili uspešni:

»Mi želimo demokratično v skladu z evropskimi normativami in standardami izkazat nezadovoljstvo s trenutnim stanjem te družbe, in to je družba in Slovenija republika Slovenija.«

Kangler v bran Pahorju

Prav nič presenetljivo je Kangler, podobno kot tradicionalno vsa slovenska politična desnica, vzel v bran Pahorja glede njegove izjave o Turčiji in Ukrajini, o čemer sem pisal v Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? in Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike.

Ekskurz v zunanjo politiko je tako močno značilen zaradi nečesa drugega, namreč demonstracije vedno močnejšega trenda antiintelektualizma v državi (jasno, populizem in intelektualizem se izključujeta). Kanglerjevo utemeljitev kritike intelektualcev se splača prebrati v celoti:

»Kaj pa je Pahor tako slabega izrekel besed, da ta leva struktura angažira neke doktorje znanosti, da ga pozivajo, gospoda Pahorja, da naj odstopi. Pa saj je smešno. Kaj pa so ti doktorji znanosti do sedaj za Republiko Slovenijo naredili? Razen to, da so bili na plečih davkoplačevalcev. Javno jih sprašujem, kaj ste naredili za Republiko Slovenijo? Kje so vaši rezultati? Jaz se strinjam, gospod Pahor je imel prav. Glede Turkov, gospod Pahor je imel prav, kakšna naj bo politika. Ko bodo Turki spoštovali človekove pravice, tudi ženske enakovredne v Turčiji, ko bodo postale, tako kot so pri nam, potem se lahko mi z njimi pogovarjamo o podpori o vstopu v EU. Do tistega trenutka pa, kar se mene tiče, se strinjam z gospodom Pahorjem.«

Doktorji znanosti kot paraziti

Adhominalno sporočilo predsednikovega zagovornika ni ravno asertorična sodba, je pa evidentno: ne samo, da so intelektualci nebodigatrebe, ta država res ne potrebuje doktorjev znanosti. To so paraziti, prisesani na univerzo, nekoristni za družbo, in ker so pretežno humanisti in družboslovci, takih družba že na prvi pogled res ne rabi.

Populistična formula desnice, ki zdaj v prvo vrsto pošilja pogorelega župana iz Dupleka, ima za tarče svojega protesta ob beguncih, zvereh, levici in aktualni vladi lahko potemtakem še enega neposrednega skonstruiranega sovražnika. In seveda tudi zvestega simpatizerja, predsednika republike.

Koketiranje Kanglerja s Pahorjem ni naključje, seveda. Oba sta razvila podobne logike ljudskega in medijskega populizma, o čemer več v Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene. Oba se preizkušata v podobni panogi všečnosti množicam, še več, Kangler svojega zgleda v »kralju instagrama« nikoli ni skrival. Celo napovedal je zgledovanje po njem.

Končno pa sta oba, vsaj na svoj način, v sicer ostri konkurenci prva promotorja antiintelektualizma v državi. Ob tem, da ju druži neverjetna skrb za človekove pravice.

Strankarska uzurpacija ulice

»Mene vlada sponzorira, da sem se postavil na čelo Rešimo Slovenijo,« v oddaji cinično pove Kangler in cilja na to, da ga motivirajo napake oblasti. Toda njegova oktobrska ulična vstaja vsebuje nekaj lepotnih kiksov. Naj jih naštejem.

Prvič, seveda gre za čisto uzurpacijo ulice s strani političnih strank (SLS, SDS, Zeleni Slovenije). Po desetem oktobru bomo lahko ugotovili, da je strankarska politika popolnoma delegitimizirala pravico ljudstva do protestov in jo odvzela ljudem – zdaj ulico organizirajo in zavzemajo politični liderji.

Drugič, protestirala bo skorumpirana elita politikov proti neki drugi eliti, očitno z namenom, da bi prikrila svoje lastne grehe in si prisvojila videz upora »malih ljudi«, kot jim rad pravi Kangler. Toda: ta vrsta populizma v Sloveniji že deluje, ima svoje slepe privržence in je ne smemo podcenjevati.

Tretjič, da bi stvar bila še bolj groteskna, bodo protestirali krogi tistih (Kangler, Janša, itd.), ki so doslej o uličnih protestih govorili z največjim gnusom (seveda, saj so bili protesti obrnjeni proti njim), vstajnike primerjali z zombiji in na ves glas razlagali, da se na ulici ne rešuje noben problem v demokraciji, ker je to globoko nedemokratično. Jasno, quod licet Iovi, non licet bovi.

Četrtič, Kanglerju so pri njegovi »rehabilitaciji« nenehno hote in nehote pomagali množični mediji, če pustimo notorično neučinkovito pravosodje ob strani – brez njih bil bi nič, nič bi bil. Zgolj en zgled, če odštejem vse, o čemer sem doslej že pisal na tej strani: Uroš Slak na POP TV je v svojih oddajah nenehno reklamiral Kanglerja in mu ponujal vse medijske zvočnike, ki so na razpolago, a tudi drugi niso prav veliko zaostajali.

Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost

Mineva že nekaj dni, odkar je Marjan Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev, uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja. Čeprav je imel dobro priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti, tega ni storil in nič ne kaže na takšno gesto. Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja.

Medijska naracija in uokvirjanje zgodbe sta poučna. Novinarji tokrat niso dovolj složno niti poskušali izraziti pričakovanja, da premier ministrico najmanj pokara ali celo odpokliče, kar je doslej vselej tudi storil. Po tovrstni vehemenci je zaslovel ob vsakem še tako minornem političnem prekršku in zahteval kazen za vsakokratnega grešnika.

Zadrega, da bi se utegnila zamajati vladajoča koalicija ali pasti vlada, je očitno najprej nagnala strah v kosti medijem, ne politiki.

SIOL Bratušek sodo

Planet TV in Siol med svojim razkrivanjem ministričinega vmešavanja v razpis

Omenil bom le dva dosedanja primera: sloviti poslančev sendvič, ki ga je stal službe in politične kariere, in potem nedavno vpletanje v izbiro novega direktorja Uradnega lista, ko je lobiranje njegovega generalnega sekretarja stranke javno naznanila nadzornica. Šarčeva reakcija, razrešitev obeh brez oklevanja in pomislekov, značilno opiše njegovo vsaj navidezno avtoritativnost, silovito ljubko ljudstvu in atraktivno najmanj toliko kot njegove ljudske metafore in še bolj sklicevanje na zdravo kmečko pamet.

Politični dramolet

Edino zahtevo po njenem odstopu (izjava Alternativne akademije) so mediji gladko in najbrž ne naključno vrgli v koš (RTV Slovenija, STA, Dnevnik, Primorske novice, ipd.). Razlogov za obrat je več in medijski moment ni nepomemben, čeprav bi morala ministrica, celo podpredsednica vlade, po vmešavanju v SODO odleteti s tega mesta takoj. Po tistem, ko je naslednji dan po razkritju Planet TV izpeljala nekaj političnega gledališča in v kombinaciji s pohlevnimi odgovornimi uredniki z dramatičnim protinapadom na »fante« ki obvladujejo energetiko, vsaj za trenutek vnesla element relativizacije v svoje sicer nedopustno dejanje političnega kadrovanja na lastno pest.

Četudi se je neposredno vmešala v menjavo direktorja, kar med razpisom izpeljala menjavo akta o ustanovitvi in ga ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno dejala, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv! Kako je že povedal dr. Bogomir Kovač? Pred sabo imamo Nušićevo komedijo »Gospa ministrica« o primeru slovenskega političnega povzpetništva. Zaenkrat ob asistenci predsednika Šarca in prijaznih medijev.

Kako ji je uspelo izpeljati trik? Ministrica je po tistem, ko so jo ujeli s prsti v marmeladi, šla v protinapad, ki je najboljša obramba, češ da bo »grizla in sekala lovke« (!) neimenovanih »fantov iz energetike«. Da bi ta manever odvračanja pozornosti od svojega vmešavanja v državna podjetja prikrila in obenem konkretizirala, je morala najaviti pregon in s prstom pokazati na nekoga. Tokrat na direktorja ELES-a. V studiu POP TV je potem dejala, da ga je že prijavila KPK (!), ne policiji.

Grize in seka lovke

No, novinar POP TV Anže Božič je minuli petek zvečer preveril in ugotovil: »Njene prijave do zaključka uradnih ur (na KPK) v petek zvečer še niso prejeli.« Temu se reče učinkovitost! Bratuškova je torej, če ni lagala, takoj po tiskovki tistega petka ob 14.30 uri odšla, se usedla za mizo ter spisala in podala prijavo. Zakaj šele zdaj, zakaj ne kdaj prej? Zgolj retorična vprašanja ob političnem dramoletu z naslovom »Grizem in sekam lovke«, ki si ga je spretno izmislila in odigrala glavno vlogo. V nekakšnem nadaljevanju v stilu šefa njenega ministrskega kabineta in tesnega strankarskega sodelavca Jerneja Pavliča, ki je pred časom zapisal slavno misel: mi zagotavljamo elektriko, da lahko ekologi tvitajo.

Ne le to, očitno osebno zagotavljajo tudi svoje kadre, najbrž pod sloganom prinašanja luči za vse, da lahko državljani (zaenkrat še) tvitajo o njenih nesposobnostih, novinarji pa igrajo tetris.

Metaforična inovativnost

Ni vse tako črno, kar se novinarjev tiče. Na petkovo tiskovko sta prišli dobro pripravljeni Suzana Perman (POP TV) in Barbara Pance (Planet TV). Prav slednjemu mediju zdaj na veliko očitajo, da je s pomočjo svojih interesnih lobijev (beri: fantov iz peskovnika, ki pečejo potičke) speljala celo vojno proti ministrici. Tudi ta informacija je vredna raziskave, vendar v ničemer ne izključuje obsodbe dejanja političnega vmešavanja v državna podjetja.

Na vprašanje na tiskovni konferenci, zakaj je nadzornika v družbi SODO zamenjala, je Bratuškova povedala: »Ker ni bil pripravljen slediti dobrim praksam korporativnega upravljanja in dati možnost čim večjemu številu kandidatov, da se prijavijo na razpis.« Na vsak očitek o vmešavanju politike v podjetja je odgovarjala z dobro premišljeno retoriko, s katero je imitirala Šarčevo metaforično inovativnost. Za tovrsten poudarek so se odločili že na spletni strani njenega ministrstva, ko so izbirali naslov in zapisali »Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik.« Vtis odločne in neupogljive heroinje, ki se žrtvuje za državljanske interese in kot levinja bori proti umazanim fantom, je očitno marsikoga prepričal.

ministrica sodo Bratušek spletna stran ministrstva

Prispevek na spletni strani njenega ministrstva: boj proti peskovnikom

»Zdaj sva malo napredovale«

A vendar je bila ministrica tisti dan zelo živčna. Novinarki Planet TV je zadovoljno ob spoznanju, da s svojim posegom ni kršila zakona, pokroviteljsko zabrusila: »Zdaj sva malo napredovale, nisva več pri kršenju zakona, ampak pri kršenju pravil. To je en korak naprej.«

Vprašanja, čemu sprememba akta o ustanovitvi sredi razpisa in čemu sredi postopkov pošiljanje zahtev po upoštevanju novih pravil iger, pa nastavitve novih nadzornikov, je zaustavljala s sklicevanjem na podporo vlade, čeprav gradiva k točki po čistem naključju na korespondenčni seji ni bilo: »Predsednik Šarec in vsi ministri so bili seznanjeni s postopkom. Če ne spremljajo, kaj se na vladah dogaja, je to njihov… (neizrečeno: problem).«

Na poizvedbo, zakaj ne na redni seji, je bila podobno osorna: ker so bile počitnice, in to dolge: »Šest tednov ni bilo redne seje« in »Kadar so počitnice, ni odborov vlad«. Ob tem je dodala še podatek o pozitivnem mnenju zakonodajnopravne službe. Aroganco je stopnjevala s pojasnilom o posegu v postopke: »Zato, ker sem se tako odločila in ker je moja pravica…« Ob tem se je ves čas ponavljajoče sklicevala na ustrezno regulirano »korporativno upravljanje« v primeru ljubljanskega UKC, ki menda tudi upravlja javno službo in ga v celoti nadzira politika. »A sem tam sprašujete?« je ponavljala svoje fingirano začudenje, zakaj mora biti tarča poizvedovanja.

Kronski argument: proti potičkam

V ozadju ministričine obrambe smo odzvanjajoče lahko slišali le eno utemeljitev: politika mora prevzeti odgovornost in ona je ta pokončna oseba, ki ne bo dovolila, da fantje iz energetike kradejo (»Če pa kdo misli, da lahko dela po svoje in da lahko še naprej mešetarijo in kradejo«). V jeziku šarčevskih metafor, spesnjenih do konca:

»Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik, v katerem bodo fantje tekmovali, kdo si bo vzel večjo potičko.«

Toda koliko je v resnici vredno sumljivo plehko sklicevanje na politično odgovornost, s katerim maha ministrica? Kdaj in kako politiki v takih primerih res prevzemajo krivdo nase? Ne poznam primera. Vselej se začne in konča pri kazanju s prstom na nadzornike. Politiki so doslej vedno kot prvi poskrbeli za lastno razbremenitev odgovornosti. Ministričin retorični trik je s tem postal kompletiran, vsaj dokler ne sprejmemo predpisov, da takšna odgovornost obstaja, po možnosti jamčena z lastnim premoženjem.

Izgubil je nedolžnost

Ni dvoma, da je nadzor nad državnimi podjetji potreben, lahko tudi verjamejo, da se tam nekateri res igrajo s potičkami. Vendar obstajajo drugi mehanizmi njihovega omejevanja. Marjan Šarec je sicer izjemno redkobesedno pritrdil ravnanju Bratuškove in mediji so mu ustregli. Fantje s sendviči in uradnimi listi v rokah očitno niso bili izziv, toda ob ministrici je končno izgubil svojo nedolžnost, če uporabimo njima tako ljube metafore.

Ker je nova dejanja že napovedala, lahko poslej čakamo na nove primere vmešavanj v razpise, nastavitve nadzornikov in nove akte o ustanovitvi v preostala podjetja, kjer bo politika menda grizla in sekala lovke ter preganjala fante v peskovniku, ne da bi jih poprej ovadila organom pregona. V praksi to pomeni, da je politizacija teh podjetij v državi čez noč postala normalna stvar, pa tudi odgovornost je zdaj že enakomerno porazdeljena med premierja in ministrico. Kako je že rad teoretsko štosiral mladi Žižek? Ne moreš pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

In ker so menda mnenja stroke glede »korporativnega upravljanja« deljena, kakor so te dni papagajsko ponavljali novinarji, ponujam rešitev za vse terminološke zagate: res bi bilo jezikovno ustrezneje, če ga končno, v segmentu državnih podjetjih, preimenujemo v »politično upravljanje«. In s tem enkrat za vselej končamo mukotrpno igro številnih sprenevedanj. Obenem pa tudi zlorabe metafor v politiki spet spravimo v običajne gabarite.