»Mi lahko likvidiramo, vi ne«

Če prav razumem, predsednik največje opozicijske stranke v svojih retvitih že podpira streljanje svojih političnih nasprotnikov. Kako je že dejal? Najprej diskreditacija, potem likvidacija. Sovraštvo in sovražni govor dobivata svoja temačna, žal pričakovana nadaljevanja. Vse to nam je prepričljivo pojasnil njegov minister dr. Žiga Turk, ko je, kakšna ironija, sredi druženja s Socialnimi demokrati poznavalsko zaključil, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te ojača.

Janševa retvitana streljačina, objavljena na strankarskem tviterskem trolu z naslovom »vanja dolzan«, je animacija z uporabljenim delom avtentičnega posnetka nastopa Nicolaeja Ceauşescuja v »znamenitem« zadnjem govoru 21. decembra 1989, na katerem je res prišlo tudi do streljanja.

jj streljanje prva

In ni jih več: eksekucija pred zidom

A to ni tisto streljanje, ki bo sledilo. Avtor je svojo animacijo uvedel s stavkoma »Zakaj se komunjare bojijo Božiča? No, tu je odgovor: Božić 1989« in ga na tviterju objavil dva dni po Božiču. Motiv streljanja v njem preide na božični dan istega leta, ko sta Ceauşescu in njegova žena Elena bila na hitrem sodišču po eni uri procesa spoznana za kriva zločinov proti človečnosti in že v naslednjem hipu odpeljana na dvorišče vojašnice v mestu Targoviste in pred nekim zidom usmrčena.

Animacija nam nato prikaže romunskega diktatorja in njegovo ženo, kako ju pokosi avtomatska pušča in kako padeta, nemudoma zatem pa, odete v enaka oblačila in pokrivala, še slovenske politike: Dejana Židana in njegovo ženo, Milana Kučana in njegovo ženo, Mira Cerarja in njegovo partnerko, Karla Erjavca in njegovo ženo, Tanjo Fajon in njenega partnerja, Luko Mesca in njegovo partnerko, Marjana Šarca in njegovo ženo, Milana Brgleza in njegovo ženo – no, tukaj avtor animacije ni našel fotomateriala, zato je na njen obraz preprosto nalepil logotip stranke SD, za konec pa še »šaleškega Dona in Donatelo«, Andrejo Katič in Bojana Kontiča.

jj streljanje božič

Božična veselja in strankarski troli

Asociacija je jasna in povsem neposredna: vsi ti »komunjari« so vredni iste usode kot romunski diktator, zato jih je, ker jih še ni zapustil zgodovinski spomin, tako strah božičnega dne in morda kakšne od sten v katerem od zaporov, morda sredi Ljubljane.

Najbrž bi nas lahko vsi omenjeni pomirili na podoben način, kot je včeraj zapisal Marko Crnkovič, sicer te tedne deležen številnih napadov in žalitev: »Žiga Turk je imel prav. Besede res ne ubijajo. Še sem živ in zdrav.« Res je, menda so tudi zgoraj našteti komunjari s svojimi soprogami in partnerkami še vsi po vrsti živi.

Kar opazimo ob tej novi streljačini je ultimativna disproporcionalnost zimzelene manipulacije »Najprej diskreditacija, potem likvidacija«, o čemer sem pisal v Jezikovne likvidacije in primer JJ, in novega mota bivšega ministra, o čemer več v Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Kajti če besede ne ubijajo, temveč zgolj diskreditirajo, potem »vzročna« povezava, na kateri jaha celotna gesta fear-mongering pred komunizmom, ni utemeljena, celo več: po Turkovem prepričanju diskreditacija tako rekoč nikoli ne preide v likvidacijo.

jj streljanje šarec

Šarec s soprogo pred strelskim vodom

Turk, in to ravno ob dopovedovanju socialnim demokratom, komunistom torej, nehote zanika Janševo zimzeleno idejo. In ker omenjena animacija ni bila deležna prav nobene pozornosti tistih, ki bi jih to moralo zanimati, še najmanj novinarjev, ker ni družbeno relevantnih reakcij, morda protestov, zgražanj ali opozoril, preostane le še teoretski interes, ki kaj bistveno več od tega, da se čudi selektivni pristranosti (selective bias) v »občutljivosti za likvidacijo« in kognitivnim disonancam, najbrž ne more storiti: ko streljajo po naših, je vse narobe, to so ravno napovedane in končno realizirane likvidacije.

Ko mi streljamo po njihovih, je vse v najlepšem redu – celo zaželeno je in manifestira nekaj božične radosti in prijetnega veselega pričakovanja.

jj streljanje kučanjj streljanje mesec

jj streljanje židanjj streljanje andreja katič kontič

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

NAJPREJ DISKREDITACIJA, POTEM STRELJAČINA (ČIVKA J. J.), sonet

Kot tist’ Ceausescu s svojo grozno ženo
podvrže naj se strelski proceduri,
kar levega živí, deluje v Kuri.
Za desno stran ogromno bo storjeno!

Imen je dosti na odstrela listi.
Odstranit’ treba rdečo je nesnago,
pa desni si zagotovimo zmago,
takoj ko stoli bodo prazni, čisti,

in krasen red bo na polit’ke pisti!
Moderna sredstva naj se izkoristi.
Fajn pripomoček govor je sovražen:

organom se pregona ne zdi važen,
samo da mir je … in krompirček pražen.
Mi znamo čivkat’ boljš’ kot komunisti!

Miro Cerar je butl

Pred desetimi in več leti je v Sloveniji nastala peticija z naslovom »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«, s katero je več kot 350 posameznikov iz akademskih, kulturnih, medijskih in drugih krogov obsodilo točno to, kar je zapisano v naslovu. Ja, bil je to čas pregledovanja mednožij poslank in Jelinčičevih pozivov na ples s puškomitraljezom.

No, številne študije zadnjih let so pokazale na neposredno korelacijo med besednjakom poslancev in širšimi diskurzivnimi navadami državljanov, če se izrazim evfemistično. Po načelu: kar je bilo izrečeno v parlamentu, je družbeno legitimno in sprejemljivo. Zato se splača poslance posnemati. In se jih. Če lahko oni, lahko tudi mi, hitro postane vodilo ljudstva.

Danes so se nekateri poslanci, če ne vsi, preselili na socialna omrežja. Še več, na njih s svojim sovraštvom »briljirajo« ravno tisti, ki sploh ne utegnejo več zaiti v parlament.

Ne le to, sovraštvo in sovražni govor je v veliki meri nadomestila kultura žalitev, sramotenj in blatenj. Diskreditacije so lahko različnih vrst, politični jezik prinaša s sabo pestre registre uporabe žaljivih besed in njihova ostrina je na družbenih omrežjih največkrat izrazitejša.

Tudi zato, ker je virtualna žalitev obravnavana z drugimi vatli. Predstavljajmo si, da bi v našem parlamentu sredi vroče razprave predsednik opozicije v obraz zabrusil predsedniku vlade kakšno težko besedo.

Recimo, da je butelj, bi mu dejal. No, da je butl.

Čeprav smo v domačih logih v zadnjem desetletju začeli kar rapidno izgubljati družbeno senzibilnost za diskreditacijski diskurz in ga normalizirati, tudi s pomočjo anemičnih novinarjev, bi najbrž takšne besede štele za precejšen verbalni eksces.  Upajmo, da še obstaja meja, do katere lahko politik gre. Če jo prestopi, mu državljani hitro odmerijo kazen. Žalitve, zasmehovanja, norčevanja in politično nekorektne cinizme bi najbrž dovolj hitro konsenzualno obsodili.

Toda danes so prišli drugi časi, takšni, kakršne smo dopustili. Žalitve so postale rutina, ob kateri pričakujemo pohvalo in ploskanje, tarče sramotenja in ponižanja so postale dvojne žrtve, politiki pa tekmujejo, kdo bo izrekel bolj žaltavo in požel karseda glasen aplavz. Da bi jasno ilustriral povedano, si poglejmo verbalni tviteraški duel med predsednikom vlade in prvakom SDS. Se opravičujem: že sam izraz »duel« implicira ekvidistanco, ki ji želim oporekati.

Kako se je Janez Janša odzval na očitek, da s svojo stranko gradi politiko na širjenju strahu? Iz pedagoškega razloga sem njegovo reakcijo na Mira Cerarja že navedel: napisal mu je, da je »butl«:

Janša butl Cerar

Janšev tvit: Cerar je butl

Moja poanta: ne samo, da imamo ob sovražnem govoru še sovraštveni govor, ki je zame zaradi svoje izmuzljivosti vsaj enako nevaren družbeni fenomen. Ne le, da nam govorica sovraštva, kompromitacij, zasmehovanj in sramotenj žal ne predstavlja izziva, vrednega obsodbe in družbene sankcije, ampak smo zanj razvili dvojne kriterije: če se dogaja na socialnih omrežjih, ji obravnavamo kot benigno tvorbo, ki ji ni treba posvečati posebne pozornosti.

Če bi Janša uporabil izraz »butl« v svojem javnem nastopu, bi takšno osebno žalitev obravnavali bistveno resneje kot v primeru, ko gre za »virtualno« zaničevanje.

Še več, zelo verjetno si predstavljamo, da bo zgolj zaradi tega, ker ni »realna«, ostala medijsko spregledana, kot vselej. In dejstvo je, da razkorak med virtualnimi in realnimi žaljivkami pomeni dvoje: učinek sporočila državljanom je sicer enak, Cerar je pač butl. Za politika je zato zaradi medijske in novinarske abstinence nenadoma bolj varno delikatnejša in bolj nekorektna sporočila zaupati državljanom skozi družbena omrežja, ker temu ne bo sledila posebna javna graja. A po drugi strani žaljivost in sramotenje počasi in dovolj pogumno vdirata tudi na glavna vrata. Politikom virtualna omrežja dajejo pogum, da svoj žargon širijo v hram demokracije.

V tem smislu danes več ne velja spoznanje, staro deset let: sovražni in sovraštveni govor se ne širita iz parlamenta, temveč iz družbenih omrežij prihajata vanj.

Cerar tvit SDS stranka strah

Cerarjeva ocena, ki je raztogotila Janšo, da ga je razglasil za butla

Butl Cerar Reporter

Iz Reporterja: kaj bi grajali, če lahko diskreditacijski diskurz že v naslovu pohvalimo

Kako bodo begunci kastrirali novinarja

Po tistem, ko je odgovorni urednik Mladine v zadnjem uvodniku napisal kolumno, s katero vso ihto sovraštva do beguncev, mainstreamovsko mentalno formo velikega dela slovenstva ta čas obrne na glavo, po tistem torej, ko je beguncem izrekel dobrodošlico s stavkom »Dovolj torej teh razprav, v katerih smo danes. Ne moremo ustaviti sveta. Dobrodošli, novi sodržavljani«, se je pričakovano oglasil tisti, ki se čuti najbolj poklicanega braniti okope.

Repovž begunci novi sodržavljani

Grega Repovž je s stališčem predvidljivo stopil na žulj braniteljev okopov istega slovenstva, v velikem delu prežetega z mržnjo, nepredstavljivo krutostjo in nacionalnim besnilom, saj je podobo prebežnika predstavil na način, ki v imaginariju nasprotnikov prebežnikov »realno« predstavlja nevarnost celo za našo državo, zaenkrat še vedno pretežno zgolj nepomembno tranzitno točko. Največji žulj zato, ker je podobo Drugega predstavil kot trajno, realno stanje tukaj in zdaj, na begunce se je naslovil kot na sodržavljane in jim za nameček izrekel še dobrodošlico.

Ne preseneča, da je odmev na kolumno silovit in da se stopnje adhominalnosti še povečajo. Zato je Janez Janša v svojem ad metum udaril naravnost, nemudoma je naslikal posledico, ki bo sledila: oni, ki so nevarnost, takšne preveč prijazne in širokosrčne državljane po svojih običajih kastrirajo:

Repovž najbrž ni pomislil, da z njimi prihajajo tudi navade, po katerih takšne, kot je on, kastrirajo.

Janša Repovž kastracija

Če odmislimo osebno adhominalnost, je Janševa poanta v ciničnem pripisu naivnosti: glejte, ni pomislil. V katero verjetno niti sam ne verjame, a je pomembno, da dosega retorične učinke. Kakršna koli podrobnejša analiza bi bila odveč, kajti predsedniku SDS je evidentno šlo le za podel cilj: diskreditirati Repovža in še očvrstiti strahove pred begunci.

Ob dnevu svobode tiska: domači mehkovretenčarji

Za Janeza Janšo je novinarska peticija proti njemu s 571 podpisi še vedno travmatična rana. Nič čudnega, če v nizu diskreditacij za F571 (glej slovar), kot ga poimenuje, naniza celo vrsto diskreditacijskih epitetov, kolikor jih je pač mogoče skrčiti v nesramno omejujočih 140 znakov tvita: mehkovretenčarji, razširjevalci laži, vzpodbujevalci sovraštva, zagovorniki zločina. Kako impresiven bi bil seznam šele zunaj prostora čivkanja?

Janša F571 mehovretenčarji tvit

K tvitu je dodana povezava na skene originala vseh podpisanih novinarjev.

peticija 571 faksimile

peticija 571 faksimile 2

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

Ustanovitev Iniciative za svobodo govora (www.svobodagovora.si) lahko štejemo za še en dosežek v politizaciji slovenskih institucij, ki bi želele ali morale skrbeti za splošne demokratične vrednote v družbi, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic. Svoboda govora O nas Prepoznaven je tudi preprost »reakcijski vzorec« nastanka te vrste pobud in institucij, ki je takšen: (1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem. (2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A. Reakcijski vzorec smo lahko zasledili običajno takrat, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti Janeza Janše. Naj spomnim na nekatere odzive, ki to tezo ilustrirajo: ko je nastala novinarska peticija, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure na medije, je temu sledila antipeticija. Ko se je zdelo, da je novinarska peticija homogenizirala novinarsko skupnost, je hipno prišlo do ustanovitve antinovinarske organizacije, Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Svboboda govora Kdo Ko so se v času slovenskih vstaj te odvijale po ulicah, so temu sledile antivstaje v režiji Zbora za republiko, celo na isti dan. Ko se je organizirala civilna družba proti političnim klikam na oblasti, npr. Odbor za pravično in solidarno družbo, se je na drugi strani takoj organizirala še Možinova Civilna družba za pravično Slovenijo in vase pritegnila, kot so dejali, več kot 40 organizacij. Od zaprtja Janše se je ta del družbe prelevil v Odbor2014. Lahko bi naštevali še naprej. Zato ni bilo presenečenje, da je tudi pred meseci ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, nemudoma dobil svoj domnevno antipolitični pendant v Iniciativi za svobodo govora. Ob predpostavki in domnevi, da prvi zgolj pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru preganja drugače misleče, kar da je treba ustaviti. Že personalna sestava omenjene Iniciative ne pušča nobenih dvomov. Predsednikuje ji Lucija Šikovec Ušaj, ob njej naštejejo še naslednje članice in člane: Vera Ban, Igor Kršinar, Roman Leljak, Urška Makovec, dr. Matevž Tomšič in David Tasič. Še bolj zanimiva od ustanovitve pobude je njena nenavadno agresivna, »self-revealing« narava delovanja. Kakor da bi Iniciativa imela za namen nevtralizirati sleherno delovanje Sveta za odziv na sovražni govor, ki je po prvem mesecu delovanja prejel in obravnaval pet pobud. Ko se je odzval s sporočilom za javnost št. 1, so se nanj odzvali s sporočilom za javnost št. 1 tudi v Iniciativi, celo z istovetno grafično opremo (glej spodaj). Zapisali so:

Spoštovani, člani iniciative za Svobodo govora smo v medijih zaznali napad t.i. Sveta za odziv na sovražni govor na delovanje spletnega portala 24.kul. Ob tem so se samooklicani razsodniki poslužili prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije. Žal lahko iz njihovega zapisa razberemo, da so prespali obdobje demokratizacije, ki je v Slovenijo zasejalo tudi pravico do svobodnega izražanja misli, govora in vesti. Iz pozicije nelegitimnega razsodnika se je omenjeni Svet postavil skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike. S tem je zlorabil bistvo civilne družbe in se priklonil vladajoči politiki in eliti. V to nas vse bolj prepričuje tudi delovanje nekaterih članov Sveta, ki so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje, drugi v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni, tretji pa postajajo novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita. Seveda pa lahko prvo objavo zoper zelo znan in neodvisen civilnodružbeni portal razumemo tudi kot neljubi zdrs, ki je pač posledica šoka ob izjemnem odzivu Slovenk in Slovencev zoper nepotreben poseg v družinsko zakonodajo. Iniciativa za Svobodo govora, 20. 3. 2015

Toda na kaj točno odgovarjajo v Iniciativi? V vsebinskem smislu na popolnoma nič, že v naslovu pa v celoti postrežejo z diskvalifikatorjem o sovražnikih svobode govora. V svoji analizi so pri Svetu med drugim, dovolj analitično in argumentirano, v enem od petih primerov ugotovili:

Analiza besedil z omenjene spletne strani pokaže, da večinoma anonimni avtorji oz. avtorice problematizirajo in zagovarjajo omejitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, da zavzemajo izrazito odklonilno stališče do v Sloveniji uveljavljene in medicinsko podprte uporabe kontracepcijskih sredstev, nasprotujejo zakonski enakopravnosti ter odpravi sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin, nasprotujejo sodelovanju šol z nekaterimi nevladnimi organizacijami in zavračajo nekatere postulate avtonomije strokovnih delavcev in delavk v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ter širijo idejo o t. i. teoriji oz. ideologiji spola, s katero naj bi »radikalni homoseksualni aktivisti« rušili normalni družbeni red tradicionalnih »vrednot in družbene morale«. (…) Besedila objavljena na spletni strani 24kul.si torej promovirajo legitimnost neenakopravnosti, neenakega obravnavanja, diskriminacije in izključevanja; uperjena so proti dvema depriviligiranima, marginaliziranima, ranljivima družbenima skupinama, ki nista na položaju družbene moči; družbeni položaj odgovorne osebe nosilca besedil pa je ugleden položaj družbene moči. Svet zato ocenjuje, da temeljna sporočila, ki jih generirajo besedila, objavljena na omenjeni spletni strani, ustrezajo kriterijem definicije sovražnega govora Sveta Evrope. Svet z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi sporočila, ki jih tovrstna besedila reproducirajo, posredno lahko privedla do nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami, ki jih besedila obravnavajo.

Namesto argumentiranega pristopa je Iniciativa izbrala izključno diskreditacijski žanr v pristopu: ponižujoče govori o »zaznanem napadu v medijih« in ji ni težko zapisati diskvalifikatorskega označevalca »napad«, člane Sveta označuje za »samooklicane razsodnike«, ki se »poslužujejo prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije«, a ne pojasnijo, kaj šteje za prvo (prefinjeni prijem) in kaj za drugo. Svoboda govora Sporočilo 1Prvi odziv Sveta za odziv na sovražni govor Še več, lastno diskvalifikacijo stopnjujejo z oceno, da so člani Sveta »prespali obdobje demokratizacije«. Zanje je Svet »nelegitimen razsodnik«, ki se »postavlja skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike«, »zlorablja bistvo civilne družbe«, »se prikloni vladajoči politiki in eliti«, za nameček, kot da adhominalnosti še ni dovolj, pa so člani Sveta obtoženi, da so »so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje«, »v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni« in biti »novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.« Verjetno si bolj intenzivnega venčka diskreditacijskih besed, in to v imenu boja proti diskreditaciji, res že težko domislimo. Kaj točno generira projekcijske mehanizme tistih, ki v drugih vidijo natankoma in prav nič drugega kot to, kar počnejo sami, že dolgo ni posebna uganka, če seveda sprejmemo, kar sicer slovenska medijska javnost žal nikoli ni sprejela – podmeno o konstitutivnem momentu psihopolitike sovraštva in paranoje sredi slovenske družbe v vsem njenem čaru. V Iniciativi imajo tudi širše ambicije – biti pes čuvaj. V posebnem obvestilu na svoji strani ga želijo nič manj kot nahraniti v lepi rdeči posodi (glej spodaj). V svojih vrstah imajo nenazadnje dekana Fakultete za medije, dr. Matevža Tomšiča. Ne more biti dvoma, da je Svoboda govora v okviru Društva Evropska Slovenija še en projekt s političnim predznakom, ki je zlorabil institut človekovih pravic za to, da bi predvsem branil in ščitil Janeza Janšo in desni politični pol pred očitki o sovražnem govoru. Da bi nastopil vsaj z minimumom argumentacijske verodostojnosti, mu je zaenkrat povsem nepomembno. Zaskrbljujoče je, in sploh ne dvomim, da bo ostalo pretežno neopaženo, kako se poskuša zgoraj citirani diskreditacijski diskurz in sovraštvo legitimirati pod krinko svobode izražanja zdaj še na institucionalizirani in sistemski ravni celo na ravni boja proti njemu. Najbolj drzen poskus doslej. Svoboda govora Pes čuvaj Da je sleherna kritika desnega pola in še zlasti Janeza Janše deležna ustrezne nevtralizacije, je zdaj postalo še priročen izgovor, kjer disvalifikacija brez slehernega sramu postaja legitimno sredstvo, vrednota in celo zaželena oblika svobode govora, na katero so avtorji po vsem sodeč celo ponosni. Oblika uporabljene nevtralizacije ni tako nepremišljena, kot se zdi na prvo žogo, stavi na svojo uspešnost in tudi dosega rezultate pri nepoučenih: za večinoma nevedne opazovalce med državljani je nekaj, kar je hitro dojeto kot vpitje z dveh bregov, kjer vsak kriči proti drugi strani »Lažeš!« ali »Diskreditiraš!«, pač utrudljiva zadeva, v kateri največkrat zamahne z roko in se potolaži z mislijo, da so vsi isti. Svoboda govora nahraniti psa čuvaja

Potencialni terorist Valenčič

Janez Janša je glede na včerajšnjo takoimenovanizacijo novinarskega dela Erika Valenčiča s fotonamigi na njegovo domnevno simpatijo do islamističnega fundamentalizma storil še korak dlje: svetovno javnost kar v angleščini tako rekoč v obliki tiralice in v vednost zanimivim naslovnikom opozarja, da je slovenski novinar potencialni terorist, ki ga je treba preganjati:

Janša tvit Valenčič potencialni terorist

Povedano drugače: z osnovnimi manipulativnimi triki svoje Demokracije ni bil zadovoljen, zanj so preblagi, kot urednik bi ne kuhal tovrstnih kamiličnih čajev.

Iz česa se torej sestoji njegov diskreditacijski red herring? Iz močne želje prekriti pravo razpravo o neupravičenosti pregona novinarja, ki je razgaljal povezave njegove, Janševe stranke z neonacisti. Zmanipulirati javno razpravo o novinarski avtonomiji in sezonskem lovu na novinarske čarovnice s stigmatiziranjem Valenčiča na podlagi nekih fotografij. Ker so pač nevarno obremenilni za stranko kot verjetnega sprožilca pregona zoper novinarja: in ko se bliža nevarnost, Janša vedno ponuja red herring, vedno speljuje sled drugam. Na fotografijah Valenčič iz razlogov, ki jih ne poznamo in za razpravo niso niti bistveni, pozira kot simpatizer islamizma. Povedano drugače: tudi če bi res držalo, da je Valenčič kakšen nevaren islamski skrajnež ali vsaj simpatizer, to ne bi bilo relevantno za razpravo o tožilskem pregonu proti njemu in razlogih zanj.

Tako imenovani novinar Valenčič je zdaj postal prav nič tako imenovani džihadist. Diskreditacijski preskok v kvaliteti in vsebini bi lahko bil vsaj približno nekaj, glede česar bi se zganila novinarska skupnost in ga vzela v bran. Morala bi ga že pri prvem, pa kaj, ko živimo v Sloveniji. Kjer so nivoji sovraštva in sovražnega govora politikov samoumevni, anticipirani, všteti, kot sem na tej strani že večkrat nakazal. Takšni, da gredo neopaženo mimo, kaj šele sankcionirano.

In če so nivoji sovraštva tolikšni, da ob njih zamahnemo z roko, glede manipulacijskih nivojev in njihovega prepoznavanja ne moremo gojiti prav nobenega upanja, da bi se z njimi kdo ukvarjal in nanje opozarjal. In potem se enkrat na dve leti kakšen dan terapevtsko čudimo, od kod toliko sovraštva, toliko delitev in toliko iracionalnosti.

Rezultat je zato predvidljiv: preganjani novinarji so s strani vodilnih politikov brez težav razglaševani za potencialne teroriste. Novinarji, encore un effort.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/26/tako-imenovani-novinarji-in-njih-pregoni/

Pesniški surplus:

Jana Valenčič

POTENCIALNI TERORIST VALENČIČ,
sonet

»Pazíte vsi se islamskega sina,«
z lažjo J.J. novinarja ovaja,
dokaz, da terorist je, zanj obstaja:
bradat je pač, kar v Kuri ni vrlina.

»Zgrabíte ga, najbolje z grobo silo,
nevaren tip je vsemu svetu, Kuri,
naprej po neformalni proceduri …
(če naše sodstvo bi primer sfalilo)!

Ime spominja res na Valentina,
pod njim pa najdete – mudžahedina!
Ni logično, da tu svobodno biva,

da vtika nos tja, kjer se ga ne tiče,
in hkrati naše biznise razkriva …
Znebit’ se treba je nevarne priče!«

Charlie se koplje v denarju

Charlie Hebdo se po terorističnem napadu koplje v denarju

Charlie Hebdo denar STA

Nenavaden insinuacijski prijem v izbiri fraze pri Slovenski tiskovni agenciji – kopati se v denarju nesporno učinkuje kot diskreditator v trenutku, ko bi pričakovali nekaj več pietete. Pravzaprav ravno zaradi nje kontrast postane še večji in izbira besed še bolj nedostojna.

Charlie koplje v denarju STA Dnevnik