::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

Ustanovitev Iniciative za svobodo govora (www.svobodagovora.si) lahko štejemo za še en dosežek v politizaciji slovenskih institucij, ki bi želele ali morale skrbeti za splošne demokratične vrednote v družbi, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic. Svoboda govora O nas Prepoznaven je tudi preprost »reakcijski vzorec« nastanka te vrste pobud in institucij, ki je takšen: (1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem. (2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A. Reakcijski vzorec smo lahko zasledili običajno takrat, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti Janeza Janše. Naj spomnim na nekatere odzive, ki to tezo ilustrirajo: ko je nastala novinarska peticija, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure na medije, je temu sledila antipeticija. Ko se je zdelo, da je novinarska peticija homogenizirala novinarsko skupnost, je hipno prišlo do ustanovitve antinovinarske organizacije, Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Svboboda govora Kdo Ko so se v času slovenskih vstaj te odvijale po ulicah, so temu sledile antivstaje v režiji Zbora za republiko, celo na isti dan. Ko se je organizirala civilna družba proti političnim klikam na oblasti, npr. Odbor za pravično in solidarno družbo, se je na drugi strani takoj organizirala še Možinova Civilna družba za pravično Slovenijo in vase pritegnila, kot so dejali, več kot 40 organizacij. Od zaprtja Janše se je ta del družbe prelevil v Odbor2014. Lahko bi naštevali še naprej. Zato ni bilo presenečenje, da je tudi pred meseci ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, nemudoma dobil svoj domnevno antipolitični pendant v Iniciativi za svobodo govora. Ob predpostavki in domnevi, da prvi zgolj pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru preganja drugače misleče, kar da je treba ustaviti. Že personalna sestava omenjene Iniciative ne pušča nobenih dvomov. Predsednikuje ji Lucija Šikovec Ušaj, ob njej naštejejo še naslednje članice in člane: Vera Ban, Igor Kršinar, Roman Leljak, Urška Makovec, dr. Matevž Tomšič in David Tasič. Še bolj zanimiva od ustanovitve pobude je njena nenavadno agresivna, »self-revealing« narava delovanja. Kakor da bi Iniciativa imela za namen nevtralizirati sleherno delovanje Sveta za odziv na sovražni govor, ki je po prvem mesecu delovanja prejel in obravnaval pet pobud. Ko se je odzval s sporočilom za javnost št. 1, so se nanj odzvali s sporočilom za javnost št. 1 tudi v Iniciativi, celo z istovetno grafično opremo (glej spodaj). Zapisali so:

Spoštovani, člani iniciative za Svobodo govora smo v medijih zaznali napad t.i. Sveta za odziv na sovražni govor na delovanje spletnega portala 24.kul. Ob tem so se samooklicani razsodniki poslužili prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije. Žal lahko iz njihovega zapisa razberemo, da so prespali obdobje demokratizacije, ki je v Slovenijo zasejalo tudi pravico do svobodnega izražanja misli, govora in vesti. Iz pozicije nelegitimnega razsodnika se je omenjeni Svet postavil skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike. S tem je zlorabil bistvo civilne družbe in se priklonil vladajoči politiki in eliti. V to nas vse bolj prepričuje tudi delovanje nekaterih članov Sveta, ki so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje, drugi v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni, tretji pa postajajo novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita. Seveda pa lahko prvo objavo zoper zelo znan in neodvisen civilnodružbeni portal razumemo tudi kot neljubi zdrs, ki je pač posledica šoka ob izjemnem odzivu Slovenk in Slovencev zoper nepotreben poseg v družinsko zakonodajo. Iniciativa za Svobodo govora, 20. 3. 2015

Toda na kaj točno odgovarjajo v Iniciativi? V vsebinskem smislu na popolnoma nič, že v naslovu pa v celoti postrežejo z diskvalifikatorjem o sovražnikih svobode govora. V svoji analizi so pri Svetu med drugim, dovolj analitično in argumentirano, v enem od petih primerov ugotovili:

Analiza besedil z omenjene spletne strani pokaže, da večinoma anonimni avtorji oz. avtorice problematizirajo in zagovarjajo omejitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, da zavzemajo izrazito odklonilno stališče do v Sloveniji uveljavljene in medicinsko podprte uporabe kontracepcijskih sredstev, nasprotujejo zakonski enakopravnosti ter odpravi sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin, nasprotujejo sodelovanju šol z nekaterimi nevladnimi organizacijami in zavračajo nekatere postulate avtonomije strokovnih delavcev in delavk v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ter širijo idejo o t. i. teoriji oz. ideologiji spola, s katero naj bi »radikalni homoseksualni aktivisti« rušili normalni družbeni red tradicionalnih »vrednot in družbene morale«. (…) Besedila objavljena na spletni strani 24kul.si torej promovirajo legitimnost neenakopravnosti, neenakega obravnavanja, diskriminacije in izključevanja; uperjena so proti dvema depriviligiranima, marginaliziranima, ranljivima družbenima skupinama, ki nista na položaju družbene moči; družbeni položaj odgovorne osebe nosilca besedil pa je ugleden položaj družbene moči. Svet zato ocenjuje, da temeljna sporočila, ki jih generirajo besedila, objavljena na omenjeni spletni strani, ustrezajo kriterijem definicije sovražnega govora Sveta Evrope. Svet z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi sporočila, ki jih tovrstna besedila reproducirajo, posredno lahko privedla do nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami, ki jih besedila obravnavajo.

Namesto argumentiranega pristopa je Iniciativa izbrala izključno diskreditacijski žanr v pristopu: ponižujoče govori o »zaznanem napadu v medijih« in ji ni težko zapisati diskvalifikatorskega označevalca »napad«, člane Sveta označuje za »samooklicane razsodnike«, ki se »poslužujejo prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije«, a ne pojasnijo, kaj šteje za prvo (prefinjeni prijem) in kaj za drugo. Svoboda govora Sporočilo 1Prvi odziv Sveta za odziv na sovražni govor Še več, lastno diskvalifikacijo stopnjujejo z oceno, da so člani Sveta »prespali obdobje demokratizacije«. Zanje je Svet »nelegitimen razsodnik«, ki se »postavlja skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike«, »zlorablja bistvo civilne družbe«, »se prikloni vladajoči politiki in eliti«, za nameček, kot da adhominalnosti še ni dovolj, pa so člani Sveta obtoženi, da so »so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje«, »v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni« in biti »novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.« Verjetno si bolj intenzivnega venčka diskreditacijskih besed, in to v imenu boja proti diskreditaciji, res že težko domislimo. Kaj točno generira projekcijske mehanizme tistih, ki v drugih vidijo natankoma in prav nič drugega kot to, kar počnejo sami, že dolgo ni posebna uganka, če seveda sprejmemo, kar sicer slovenska medijska javnost žal nikoli ni sprejela – podmeno o konstitutivnem momentu psihopolitike sovraštva in paranoje sredi slovenske družbe v vsem njenem čaru. V Iniciativi imajo tudi širše ambicije – biti pes čuvaj. V posebnem obvestilu na svoji strani ga želijo nič manj kot nahraniti v lepi rdeči posodi (glej spodaj). V svojih vrstah imajo nenazadnje dekana Fakultete za medije, dr. Matevža Tomšiča. Ne more biti dvoma, da je Svoboda govora v okviru Društva Evropska Slovenija še en projekt s političnim predznakom, ki je zlorabil institut človekovih pravic za to, da bi predvsem branil in ščitil Janeza Janšo in desni politični pol pred očitki o sovražnem govoru. Da bi nastopil vsaj z minimumom argumentacijske verodostojnosti, mu je zaenkrat povsem nepomembno. Zaskrbljujoče je, in sploh ne dvomim, da bo ostalo pretežno neopaženo, kako se poskuša zgoraj citirani diskreditacijski diskurz in sovraštvo legitimirati pod krinko svobode izražanja zdaj še na institucionalizirani in sistemski ravni celo na ravni boja proti njemu. Najbolj drzen poskus doslej. Svoboda govora Pes čuvaj Da je sleherna kritika desnega pola in še zlasti Janeza Janše deležna ustrezne nevtralizacije, je zdaj postalo še priročen izgovor, kjer disvalifikacija brez slehernega sramu postaja legitimno sredstvo, vrednota in celo zaželena oblika svobode govora, na katero so avtorji po vsem sodeč celo ponosni. Oblika uporabljene nevtralizacije ni tako nepremišljena, kot se zdi na prvo žogo, stavi na svojo uspešnost in tudi dosega rezultate pri nepoučenih: za večinoma nevedne opazovalce med državljani je nekaj, kar je hitro dojeto kot vpitje z dveh bregov, kjer vsak kriči proti drugi strani »Lažeš!« ali »Diskreditiraš!«, pač utrudljiva zadeva, v kateri največkrat zamahne z roko in se potolaži z mislijo, da so vsi isti. Svoboda govora nahraniti psa čuvaja

%d bloggers like this: