Turkova hitra misel in afriška počasna

Bivši minister za šolstvo, kulturo in še kaj, dr. Žiga Turk, si je kot Siolov kolumnist prislužil reakcijo Sveta za odziv na sovražni govor. Med drugim tudi zaradi domnevno rasistične ocene o tem, da bi lahko Afričani tudi hitreje mislili.

Kajti hitrost misli mu manjka, ko jih opazuje, kako hitro tečejo. Zakaj jo pogreša, ni povedal. V nedavni kolumni pa je svoj sovražni ali rasistični diskurz zanikal ter poskušal pojasniti, zakaj je po njegovem »samooklicani« Svet velika nevarnost za svobodo izražanja pri nas in zakaj je ta vrednota po njegovem ogrožena. Tudi zaradi delovanja Sveta. Nekateri se pri nas v času, ko se sovraštvo razplamtevata, bolj kot kadarkoli prej trudijo z napadi na tiste, ki pred njim opozarjajo.

Žiga Turk afričani kolumna

Vprašanje na mestu je, ali je navedeni Turkov stavek res rasističen? In nato, ali je presoja Sveta točna? Oglejmo si in ustavimo le pri enem:

Imamo pač različne talente, čeprav se sprašujem, zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitreje tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole, je mogoče tudi to. Nobenih predsodkov nimam o tem.

Takoj vidimo, da je bil Turk res previden v svoji dikciji. Velikodušno je posplošeno dopustil, da bi Afričani, če bodo nekoč hodili v dobre šole, nadoknadili svoj zaostanek v počasnem mišljenju, značilnem zanje kot Afričane – karkoli mu že »počasi misliti« pomeni. Toda kaj ga pri tem odveže od morebitnega začetnega prepoznanja rasizma  – ideologije in govorice, pri kateri rase obravnavamo kot inherentno večvredne ali manjvredne glede na njihove domnevno dedne sposobnosti, lastnosti in kvalitete? V Svetu za odziv na sovražni govor so svoje stališče utemeljili na naslednji način:

V tekstu dr. Žige Turka je že v začetku nakopičenih nekaj grobih rasizmov (»Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to.«), ki jih avtor »nadgradi« z (ana)logicističnim, »zdravorazumskim« utemeljevanjem predsodkov in stereotipov do muslimank in muslimanov (»Ni vsak musliman potencialni terorist … so pa skoraj vsi teroristi muslimani«). Turkovo razmišljanje je polno negativnih stereotipov o arabskem svetu, muslimanski veri in kulturi, obenem pa poveličevanja kulture zahodne civilizacije kot nosilke svobode in človekovih pravic. Avtor se problematičnosti načina svojega ubesedovanja zaveda, svoja stališča na več mestih mehča, zavija v leporečje o nujnosti integracije, kljub temu pa se osnovni liniji jezika kulturnega rasizma in etnocentrizma ne odreče. Umanjka zavedanje, da pri naslavljanju tovrstnih občutljivih vprašanj z jezikom ne smemo izražati, širiti, razpihovati, spodbujati ali opravičevati ideologij večvrednosti enih nad drugimi, rasizma, ksenofobije, etnocentrizma ter predsodkov in stereotipov, ki lahko vodijo v izključevanje, diskriminacijo ali celo nasilje.

Nabor ugotovitev o kolumnistovi poziciji je torej širok: bivši minister pod vlado Janeza Janše naj bi v prispevku uporabljal jezik kulturnega rasizma in etnocentrizma, sledil ideologiji večvrednosti drugih ras, predvsem pa uporabljal utemeljitve, ki njegove predsodke in stereotipe do npr. muslimanov afirmirajo in osmišljajo.

Turk je bodisi bil preskop v razlagi ali pa je manipuliral. Ker na trenutke se zdi, da se z zadovoljstvom spoprijema z možnostjo, da ga bodo razumeli kot razpihovalca predsodkov. Da bi resnično ovrgel očitek, ki v svojem temelju govori o umski ali siceršnji večvrednosti neke rase in manjvrednosti druge, bi moral navesti dokaz, zakaj Afričani počasneje mislijo: frazo verjetno lahko hitro razumemo kot nekakšno »neinteligentnost«. Tako kot je navedel, da objektivna dejstva dokazujejo, da Afričani hitro tečejo (namreč tekmovalni rezultati), bi navedel objektivna dejstva, ki dokazujejo, da Afričani mislijo počasneje. Nenavadno, da se je v enem primeru trudil, v drugem pa niti malo.

Dokaz je logično pravilna izpeljava neke trditve, pri čemer je stavek, ki ga izpeljujemo, resničen ali vsaj verjeten. Tega posla pa se ni dotaknil. Trditev o razliki med Afričani in drugimi je preprosto implementiral. V argumentacijskem smislu je dodal razlago – »ker ne hodijo v dobre šole«.

Povedano enostavno: z njo se Turk ne more obraniti, še vedno je mogoče začetno mnenje razumeti kot rasistično. Niti ni jasno, če je ta povsem točna in nas na tem mestu ne rabi posebej zanimati: da bi namreč obstajala kakšna prepoznavna korelacija med dobro šolo in hitrim mišljenjem. Je sposobnost »hitrega mišljenja« – kakorkoli ga že definiramo kot neko umsko sposobnost –  res stvar bolj kvalitetnega šolanja?

Svojo trditev, da Afričani mislijo počasneje, je stereotipno predpostavil, nikoli poskušal dokazati in z manevrom o boljših šolah, ki jih potrebujejo, morda poskušal ubežati vsem ugovorom.

Dodana razlaga je po definiciji le podpora, bolj ali manj točna, uspešna in znanstvena, neki določeni trditvi ali spoznanju. »Ker ne hodijo v dobre šole« ga v ničemer ne razbremeni začetne rasistične domneve o miselnem deficitu Afričanov. Želimo dokaz, ne poljubno razlago!

Na enak način bi za sovražnogovorca (uporabnika sovražnega govora) štel nekdo, ki bi učinkom šole pripisal, da so geji ostali ali postali posiljevalci, Judje oderuhi in Romi kleptomani. Hkrati pa bi v isti sapi dodal, da takšni niso po svoji genski zasnovi in sveženj nestrpnih ali sovražnih opisov, ki jih je uporabil, povezal izključno z negativnimi učinki šole.

Odsotnost navajanja objektivnih dokazov in preskok k razlagi, ki podpre stereotipni pripis, je nevarna, ker lahko nestrpne stavke tipa »geji so mentalno retardirani, saj jih starši niso imeli dovolj radi« vedno zapakiramo v nekakšen kvaziznanstveni diskurz. Vsekakor je bivšemu ministru treba priznati, da se za razliko mnogih trudi – toda le glede pravice in zagovora svobode izražanja. Pri ostalem malo manj.

Zgodba ima po svoje srečen konec. Bivši minister je spremenil svoj kurz. V svoji repliki z naslovom »Zapomnite si svobodo govora« je očitke proti sebi pričakovano zavrnil:

Da imajo temnopolti nekaj v sebi, da hitreje tečejo, je objektivno dejstvo. Preštejte olimpijske kolajne v teku na sto metrov. Kdaj jo je dobil zadnji belec? Ravno zato, da ne bi kak tepec iz tega izpeljal, da beli pa hitreje mislimo, sem pristavil, kar res verjamem, da ni nič na tem. Da je razlika v šolah, ne v genih.

Iz začetne trditve »Afričani mislijo počasneje, ker ne hodijo v šole« je prešel na neko drugo: ker belci ne mislijo nič hitreje, po novem dodaja, bi zato veljalo, da vsakdo misli počasneje, ker/če ne hodi v šolo. Kar je od začetka zvenelo kot rasistična ideja, je zdaj postalo bistveno bolj ali povsem omiljeno s trditvijo, da ne obstaja bistvena prednost enih pred drugimi.

Morala zgodbe: tako kot je imel Svet za odziv na sovražni govor dobre razloge verjeti, da Turkova izjava širi rasizem, jih z dodanim pojasnilom več ne moremo imeti. Ugibamo lahko zgolj, ali je svoje stališče enostavno korigiral ali se morda v prvo ni izrazil dovolj posrečeno. Če to drugo, bi bilo pošteno, da prizna in ima več razumevanja, ker so ga brali narobe, namesto da ideološko sesuva omenjeni Svet.

Medijski inkvizitorji in antiinkvizitorji

Tomšič sovražni govor Planet SIOL inkvizicija

V bistvu je ves čas odprto vprašanje zgolj, kaj generira za slovenske okoliščine zimzeleni in nič manj fascinantni »de te fabula narratur«, projekcijski pripis pripadnikov ene družbene formacije, ki v drugih vidi tisto, kar natankoma počne sama in s tem detajlirani nabor lastnosti v zrcalnem pripisu: ga generira nekakšna psihološka slepa pega, nezmožnost videti lastno pozicijo in bistvo, neizbežno projekcijsko pripisano drugemu, ali pa morda le dovolj zavestna in premišljena ohromitev pozicije Drugega, dojetega kot sovražnika?

Ne govorim le o ideoloških in političnih delitvah na »naše« in »vaše«, ki se preliva v civilnodružbeno sfero in jo želi obarvati z isto manihejsko paranojo. Primer: Iniciativa za svobodo govora v podobi njenega člana dr. Matevža Tomšiča zato v delovanju Sveta za odziv na sovražni govor vidi točno to, kar počne sama, kot sem dovolj konkretno že komentiral.

Tomšič ne zgolj, da v svoji kolumni zamolči, da pripada omenjenemu »Antisvetu za odziv« in da je torej njegovo pisanje »antilogično«, tj. najmanj protidiskurzivno motivirano s pozicijo, ki jo zaseda, temveč ohranja vse naštete momente: projekcijo lastnih misli in ravnanj, neargumentirano prisotno in uzrto pri drugem ter kot zakleto nespregledano pri sebi samem, nesporno politično motiviranost, zakaj predpostavka v pripisu Drugemu ni le, da je sovražen, ampak da nas politično ogroža in da deluje usklajeno s politično agendo, usmerjeno proti desnici in Janezu Janši (kar na noben način ni dokazano), in na koncu še izmaličena definicija sovražnega govora, kjer lahko na organe, ki se želijo boriti proti njemu, uporabimo – ironično in paradoksalno – prav isto mero sovraštva, in to v imenu boja proti njemu:

V množici raznoraznih nadzornih organov formalne in neformalne narave smo pred kratkim dobili tudi t. i. Svet za odziv na sovražni govor.

Ta naj bi bil nekakšno neodvisno povezovalno telo, ki naj bi po zatrjevanju njegovih ustanoviteljev vzpostavljalo standarde javnega komuniciranja in osveščalo javnost o tej problematiki.

Skrb za kulturo javnega – in tudi drugega – komuniciranja načeloma velja pozdraviti. Etiketiranje, žaljenje ali celo odkrito širjenje sovraštva nedvomno ni nekaj hvalevrednega. Gre za prakse, ki ovirajo vzpostavljanje družbenega ozračja, v katerem bi lahko potekal produktiven dialog o najpomembnejših družbenih vprašanjih.

Vendar pa koncept sovražnega govora, ki so ga že pred časom “skovali” za boj proti tovrstnim pojavom, nikakor nekaj enoznačnega. Zato tudi ni neproblematičen.

Če je odkrito pozivanje k nasilju zoper določenega posameznika ali skupino nekaj, kar je nesprejemljivo samo po sebi in je zato lahko predmet (tudi kazenskega) sankcioniranja, pa je težko določiti, kdaj negativno obravnavanje nekoga preraste v nekaj spornega. Kje je meja med kritičnostjo in sovražnostjo, na kakšen način jo določiti in kdo je za to “pristojen”?

Zaradi takšne neoprijemljivosti se koncept sovražnega govora lahko hitro sprevrže v orodje za obračunavanje z nezaželenimi stališči in za izločanje njihovih nosilcev iz javnega življenja. V tem smislu lahko deluje podobno kot koncept “vznemirjanja javnosti”, ki so ga poznali v bivšem režimu in ki je bil namenjen (kazenskemu) pregonu tistih posameznikov, ki jih je partija označila za “moralno-politično neprimerne”.

In prav to se je zgodilo pri zgoraj omenjenem Svetu, ki se ni mogel upreti skušnjavi, da boj zoper sovražni govor uporabi kot orožje zoper pripadnike “neprave” politične opcije in zagovornike “napačnih” idej.

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

Ustanovitev Iniciative za svobodo govora (www.svobodagovora.si) lahko štejemo za še en dosežek v politizaciji slovenskih institucij, ki bi želele ali morale skrbeti za splošne demokratične vrednote v družbi, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic. Svoboda govora O nas Prepoznaven je tudi preprost »reakcijski vzorec« nastanka te vrste pobud in institucij, ki je takšen: (1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem. (2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A. Reakcijski vzorec smo lahko zasledili običajno takrat, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti Janeza Janše. Naj spomnim na nekatere odzive, ki to tezo ilustrirajo: ko je nastala novinarska peticija, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure na medije, je temu sledila antipeticija. Ko se je zdelo, da je novinarska peticija homogenizirala novinarsko skupnost, je hipno prišlo do ustanovitve antinovinarske organizacije, Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Svboboda govora Kdo Ko so se v času slovenskih vstaj te odvijale po ulicah, so temu sledile antivstaje v režiji Zbora za republiko, celo na isti dan. Ko se je organizirala civilna družba proti političnim klikam na oblasti, npr. Odbor za pravično in solidarno družbo, se je na drugi strani takoj organizirala še Možinova Civilna družba za pravično Slovenijo in vase pritegnila, kot so dejali, več kot 40 organizacij. Od zaprtja Janše se je ta del družbe prelevil v Odbor2014. Lahko bi naštevali še naprej. Zato ni bilo presenečenje, da je tudi pred meseci ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, nemudoma dobil svoj domnevno antipolitični pendant v Iniciativi za svobodo govora. Ob predpostavki in domnevi, da prvi zgolj pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru preganja drugače misleče, kar da je treba ustaviti. Že personalna sestava omenjene Iniciative ne pušča nobenih dvomov. Predsednikuje ji Lucija Šikovec Ušaj, ob njej naštejejo še naslednje članice in člane: Vera Ban, Igor Kršinar, Roman Leljak, Urška Makovec, dr. Matevž Tomšič in David Tasič. Še bolj zanimiva od ustanovitve pobude je njena nenavadno agresivna, »self-revealing« narava delovanja. Kakor da bi Iniciativa imela za namen nevtralizirati sleherno delovanje Sveta za odziv na sovražni govor, ki je po prvem mesecu delovanja prejel in obravnaval pet pobud. Ko se je odzval s sporočilom za javnost št. 1, so se nanj odzvali s sporočilom za javnost št. 1 tudi v Iniciativi, celo z istovetno grafično opremo (glej spodaj). Zapisali so:

Spoštovani, člani iniciative za Svobodo govora smo v medijih zaznali napad t.i. Sveta za odziv na sovražni govor na delovanje spletnega portala 24.kul. Ob tem so se samooklicani razsodniki poslužili prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije. Žal lahko iz njihovega zapisa razberemo, da so prespali obdobje demokratizacije, ki je v Slovenijo zasejalo tudi pravico do svobodnega izražanja misli, govora in vesti. Iz pozicije nelegitimnega razsodnika se je omenjeni Svet postavil skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike. S tem je zlorabil bistvo civilne družbe in se priklonil vladajoči politiki in eliti. V to nas vse bolj prepričuje tudi delovanje nekaterih članov Sveta, ki so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje, drugi v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni, tretji pa postajajo novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita. Seveda pa lahko prvo objavo zoper zelo znan in neodvisen civilnodružbeni portal razumemo tudi kot neljubi zdrs, ki je pač posledica šoka ob izjemnem odzivu Slovenk in Slovencev zoper nepotreben poseg v družinsko zakonodajo. Iniciativa za Svobodo govora, 20. 3. 2015

Toda na kaj točno odgovarjajo v Iniciativi? V vsebinskem smislu na popolnoma nič, že v naslovu pa v celoti postrežejo z diskvalifikatorjem o sovražnikih svobode govora. V svoji analizi so pri Svetu med drugim, dovolj analitično in argumentirano, v enem od petih primerov ugotovili:

Analiza besedil z omenjene spletne strani pokaže, da večinoma anonimni avtorji oz. avtorice problematizirajo in zagovarjajo omejitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, da zavzemajo izrazito odklonilno stališče do v Sloveniji uveljavljene in medicinsko podprte uporabe kontracepcijskih sredstev, nasprotujejo zakonski enakopravnosti ter odpravi sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin, nasprotujejo sodelovanju šol z nekaterimi nevladnimi organizacijami in zavračajo nekatere postulate avtonomije strokovnih delavcev in delavk v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ter širijo idejo o t. i. teoriji oz. ideologiji spola, s katero naj bi »radikalni homoseksualni aktivisti« rušili normalni družbeni red tradicionalnih »vrednot in družbene morale«. (…) Besedila objavljena na spletni strani 24kul.si torej promovirajo legitimnost neenakopravnosti, neenakega obravnavanja, diskriminacije in izključevanja; uperjena so proti dvema depriviligiranima, marginaliziranima, ranljivima družbenima skupinama, ki nista na položaju družbene moči; družbeni položaj odgovorne osebe nosilca besedil pa je ugleden položaj družbene moči. Svet zato ocenjuje, da temeljna sporočila, ki jih generirajo besedila, objavljena na omenjeni spletni strani, ustrezajo kriterijem definicije sovražnega govora Sveta Evrope. Svet z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi sporočila, ki jih tovrstna besedila reproducirajo, posredno lahko privedla do nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami, ki jih besedila obravnavajo.

Namesto argumentiranega pristopa je Iniciativa izbrala izključno diskreditacijski žanr v pristopu: ponižujoče govori o »zaznanem napadu v medijih« in ji ni težko zapisati diskvalifikatorskega označevalca »napad«, člane Sveta označuje za »samooklicane razsodnike«, ki se »poslužujejo prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije«, a ne pojasnijo, kaj šteje za prvo (prefinjeni prijem) in kaj za drugo. Svoboda govora Sporočilo 1Prvi odziv Sveta za odziv na sovražni govor Še več, lastno diskvalifikacijo stopnjujejo z oceno, da so člani Sveta »prespali obdobje demokratizacije«. Zanje je Svet »nelegitimen razsodnik«, ki se »postavlja skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike«, »zlorablja bistvo civilne družbe«, »se prikloni vladajoči politiki in eliti«, za nameček, kot da adhominalnosti še ni dovolj, pa so člani Sveta obtoženi, da so »so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje«, »v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni« in biti »novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.« Verjetno si bolj intenzivnega venčka diskreditacijskih besed, in to v imenu boja proti diskreditaciji, res že težko domislimo. Kaj točno generira projekcijske mehanizme tistih, ki v drugih vidijo natankoma in prav nič drugega kot to, kar počnejo sami, že dolgo ni posebna uganka, če seveda sprejmemo, kar sicer slovenska medijska javnost žal nikoli ni sprejela – podmeno o konstitutivnem momentu psihopolitike sovraštva in paranoje sredi slovenske družbe v vsem njenem čaru. V Iniciativi imajo tudi širše ambicije – biti pes čuvaj. V posebnem obvestilu na svoji strani ga želijo nič manj kot nahraniti v lepi rdeči posodi (glej spodaj). V svojih vrstah imajo nenazadnje dekana Fakultete za medije, dr. Matevža Tomšiča. Ne more biti dvoma, da je Svoboda govora v okviru Društva Evropska Slovenija še en projekt s političnim predznakom, ki je zlorabil institut človekovih pravic za to, da bi predvsem branil in ščitil Janeza Janšo in desni politični pol pred očitki o sovražnem govoru. Da bi nastopil vsaj z minimumom argumentacijske verodostojnosti, mu je zaenkrat povsem nepomembno. Zaskrbljujoče je, in sploh ne dvomim, da bo ostalo pretežno neopaženo, kako se poskuša zgoraj citirani diskreditacijski diskurz in sovraštvo legitimirati pod krinko svobode izražanja zdaj še na institucionalizirani in sistemski ravni celo na ravni boja proti njemu. Najbolj drzen poskus doslej. Svoboda govora Pes čuvaj Da je sleherna kritika desnega pola in še zlasti Janeza Janše deležna ustrezne nevtralizacije, je zdaj postalo še priročen izgovor, kjer disvalifikacija brez slehernega sramu postaja legitimno sredstvo, vrednota in celo zaželena oblika svobode govora, na katero so avtorji po vsem sodeč celo ponosni. Oblika uporabljene nevtralizacije ni tako nepremišljena, kot se zdi na prvo žogo, stavi na svojo uspešnost in tudi dosega rezultate pri nepoučenih: za večinoma nevedne opazovalce med državljani je nekaj, kar je hitro dojeto kot vpitje z dveh bregov, kjer vsak kriči proti drugi strani »Lažeš!« ali »Diskreditiraš!«, pač utrudljiva zadeva, v kateri največkrat zamahne z roko in se potolaži z mislijo, da so vsi isti. Svoboda govora nahraniti psa čuvaja

Moramo sovražni govor včasih ignorirati? Mnenje, ki čudi.

V okviru projekta Z (od)govorom na sovražni govor, ki ga s partnerji izvaja Mirovni inštitut, so ustanovili Svet za odziv na sovražni govor. Predseduje mu Nataša Pirc Musar, na primere sovražnega govora se bo odzival z javnimi izjavami, mediji pa so njegovi ustanovitvi posvetili ustrezno pozornost.

V svetu so ob njej še namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek, socialna psihologinja s fakultete za družbene vede Metka Mencin Čeplak, Brankica Petković z Mirovnega inštituta, aktivist za človekove pravice Mitja Blažič, Lija Mihelič iz prijavne točke Spletno oko, novinarka Lea Širok, ilustrator Ciril Horjak – dr. Horowitz in pevec Zlatko.

Svet sovražni govor Delo

Ustanovitev Sveta je mogoče pozdraviti le z zadovoljstvom. Sam vidim njegovo prihodnjo vlogo kot nekaj, kar bo učinkovalo na dveh ravneh: ob konkretnem prepoznavanju, opozarjanju in posledičnem pregonu in delegitimaciji sovražnega govora pri nas bomo imeli možnost o tem, kaj je sovražni govor in kaj ni, tudi bistveno bolje javno reflektirati, ga točneje definirati in dvigovati državljansko zavest o njem. Kot namreč opozarjajo sami člani Sveta, se v razprave o sovražnem govoru hitro vključujejo drugačna pojmovanja, npr. sleherni žaljiv ali diskreditacijski govor še ni, v tehničnem smislu, nujno sovražen, česar pri nas ne razumejo niti novinarji. Še več, spet drugje se skoraj kar cela novinarska uredništva navdušujejo nad npr. športnim žargonom hujskaštva.

Močno se strinjam, skratka, z oceno pobudnikov, da je – kot je zapisalo Delo -, »najboljši odgovor na sovražni govor več govora o tej temi«. Vendar že v isti sapi sledi šokantno presenečenje: nekateri najbolj strokovno kvalificirani člani sveta, med katere reperski pevec gotovo ne sodi, razumejo »več govora o tej temi« na silno nenavaden način, namreč kot manj govora, kot ignoranco. Kaj šteje za več govora in kaj ne, kako je artikulirana meja med obojim?

Sovražni govor kot ignoriranje in prepuščanje pozabi

Namestnik varuhinje človekovih pravic, g. Rovšek, je v klepetalnici MMC RTV Slovenija nekaj dni nazaj ugotavljal, da je »nesramnosti in žalitve treba predvsem brisati in jim ne posvečati pretirano pozornost.«

Marsikdo bo rekel, da ima prav: morda je imel v mislih komentarje na spletu, sploh se ni opredeljeval do sovražnega govora, temveč njegovega »simulakra«, žalitev in sramotilnega govora. Vendar to ne drži. Rovšek, kot je zapisal v nedavni kolumni na strani MMC RTV Slovenija, z istimi vatli meri »izraze nestrpnosti« in »sovraštva«, izrazi nestrpnosti pa so zanesljivo definicijski primer sovražnega govora. Za eno in drugo pa včasih predlaga »prepuščanje pozabi« in ignoriranje:

V mnogo primerih pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je neredko tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihovo sporočilo, prepoznavnost in prisotnost v javnosti; pogosto pa tudi sredstvo za delitve na “naše” in “vaše”. V mnogo primerih je sovražna sporočila ali grafite bolje izbrisati ali prekriti in jih pusti pozabi, kamor tudi sodijo. Umetnost odzivov na sovražni govor je zato v iskanju ravnotežja med odzivom in ignoriranjem.

Rovšek kolumna MMC

Rovšek sicer, da ne bo pomote, nesporno govori o nujnosti takojšnjega odziva v primeru sovražnega govora (»Najboljša sta takojšen odziv in razprava o teh vprašanjih. Odziv naj bi bil po možnosti tam, kjer je bila sovražnost izrečena.«), vendar potem, zelo presenetljivo, brez navedbe ustreznega kriterija navija tudi za drugačno obravnavo, prepuščanje pozabi in gledanje proč. V katerih primerih točno, ni povedal.

Tri mnenja o pozabi

Ker me je takšno stališče osupnilo, sem poskušal odkriti, ali je namestnik varuha na podoben način govoril že kdaj prej v preteklosti. In resnično je. Ugotovil sem celo, da je del njegove kolumne na MMC RTV Slovenija povzet iz njegovih drugih dveh zapisov, objavljenih na spletni strani varuha na dan 22. marec 2013 in na strani Mirovnega inštituta v okviru publikacije Media Watch junija 2013. Za primerjavo z začetnim zapisom naj navedem oba:

V vseh drugih primerih, ki jih nisem omenil kot tiste, ki terjajo odziv, pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri Varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv Varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi? (stran Mirovnega inštituta, MediaWatch, junij 2013)

V vseh drugih primerih, ki jih nisem omenil kot tiste, ki terjajo odziv, pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri Varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv Varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi? (stran varuha, izjava za javnost, 22.3.2013)

Rovšek sovražni govor stran varuha

Prekriti grafite s sovražno vsebino

Rovšek v vseh treh besedilih, ki je zgolj neznatno variirano, govori o »izrazih nestrpnosti in sovraštva«, kamor lahko nedvomno vključimo tudi sovražni govor. V nekaterih primerih torej zanje predlaga »puščanje pozabi« (zanimivo, da se v vseh treh ohranja ista tipkarska napaka: pusti pozabi), spregled in ignoranco, a ne pove točno, v katerih. Prav tako ne navaja pametnega kriterija za tehtanje in umetnost presoje, kot temu pravi – sklicuje se na iskanje pravega ravnotežja med ignoriranjem in obravnavo, a obenem ne pojasni, kaj bi tvorilo njegov kriterij. Po moje prav nič: ali imamo sovražni govor in smo ga dolžni z vso resnostjo jemati, ali pa ga nimamo in ga posledično, ob relevantnem pojasnilu, če je potrebno, ne obravnavamo.

Namestnik je s tem malce razkril tudi tehniko delovanja urada: če se boste nanj obrnili zaradi sovražnih grafitov, lahko računate s tem, da se enostavno ne bodo odvali, ker jim je »pozaba« glavno vodilo. Če prav razumem, pri tem graja medije in učinek javne razprave pri tem, ki da proizvaja kontraproduktivne učinke, kar se maksimalno ne sklada z začetno maksimo o »najboljšem odgovoru na sovražni govor, ki je več govora o tej temi«.

Kot praktičen primer v podporo ignoriranju »izrazov nestrpnosti in sovraštva« navaja medijske zahteve po obravnavi, s katerimi se sklicuje v uradu varuha, in obenem tudi politične zahteve po takšnih obravnavah. Obe vrsti zahtev, kot se zdi, percipira kot obliko nedovoljenega pritiska na delo varuha, oboje pa torej jemlje za podlago in v podkrepitev svoje presoje po nujnosti ignorance v nekaterih primerih. Pomembno je poudariti, da torej v ignoranco in pozabo Rovšek ne cilja zgolj na situacije razprav na spletnih forumih in delo urednikov, temveč meri neposredno na delo urada, v katerem je zaposlen. V dokaz navaja »empirično izkustvo« naraščanja sovraštva, če odziv prijavitelja ni tak, kot bi pričakovali. Njegova argumentacija je torej takale: »V nekaterih primerih, ko presodimo, da bi obravnava sovraštva še dvignila nivoje sovraštva, je pametneje molčati, prekriti grafit s sovražno vsebino s svežo barvo in vse pustiti pozabi«.

Osebno sem prepričan, da je takšno početje maksimalno napačno, neutemeljeno in celo nevarno. Endemičnih socialnih fenomenov z molkom pač ne moremo reševati.  Za nameček je v totalni koliziji z osnovnim poslanstvom ustanovljenega Sveta, saj sem prepričan, da brisanje, spregled in ignoranca v nečemer ne morejo prispevati k zmanjšanju primerov sovražnega govora v družbi. Kako se bodo (tudi) na ta način borili proti njemu, si ne znam predstavljati. Če se s tem v Svetu ne strinjajo, bodo morali zavoljo lastne verodostojnosti jasno določiti merila, na podlagi katerih bodo kot seme od plevela ločevali primere nestrpnosti in sovražnega govora, ki si zaslužijo obravnavo, ter tiste, ki si zaslužijo tipko »ignore«. Seveda lahko ugotovijo, da se z Rovškom enostavno ne strinjajo in da je njegovo mnenje bilo ločeno. Da stališče ni kak poseben lapsus, izvira že iz dejstva trojne ponovitve v roku treh let in dejstva, da je po vsem sodeč tudi stališče urada varuha človekovih pravic.

Evolucija stališča o razsodišču politikov

V vseh treh zgoraj obravnavanih besedilih sem naletel tudi na zanimivo evolucijo Rovškovega stališča do njegovega predloga o političnem razsodišču, ki bi obravnavalo primere sovražnega govora. V publikaciji Media Watch in v besedilu na strani varuha je zanj leta 2013 plediral, vendar je v novem besedilu, ki se, kot očitno, naslanja na prvi dve, to idejo izpustil:

»Zato tu predlagam, da poslanci in drugi politiki sprejmejo etični kodeks in oblikujejo razsodišče, ki se bo odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki, ki zaslužijo javno obsodbo.« (22.3.2013)

»Na javni predstavitvi sem ponudil predlog, ki so ga nekateri kasneje podprli: da bi tudi poslanci in drugi politiki sprejeli etični kodeks in oblikovali razsodišče, ki bi se odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki.« (Media Watch, Mirovni inštitut, junij 2013)

»Zato bi bilo dobro, da bi poslanci in drugi politiki pri nas sprejeli etični kodeks in dorekli način odziva za posamezne primere sovražnega govora v svojem okolju, v politiki.« (2.4.2015)

Kolikor vem, se pobuda o etičnem kodeksu politikov prebijajo v parlament že dolga leta, zadnja pobuda je letošnja, saj je poslanska skupina Zavezništva AB na predsednika Državnega zbora naslovila pobudo za obravnavo etičnega kodeksa poslank in poslancev DZ. Čeprav je zanimivo opazovati, kako težko se ta pobuda prebija do svoje realizacije, je pobuda razsodišča še bistveno bolj zanimiva – brez razsodišča bo najbrž z etičnim kodeksom težko doseči osnovne cilje.

Sklep

Javnost bi smela pričakovati, da se novoustanovljeni Svet precizneje opredeli do svoje (?) zgoraj navedene obravnave sovražnega govora skozi puščanje pozabi in jo natančneje pojasni – če tega ne bo storil, bo to karseda slaba popotnica ob začetku njegovega delovanja, pojasnil pa bi si želeli tudi od urada varuha človekovih pravic. Čeprav so medijske in politične manipulacije in zlorabe sovražnega govora kot eden od razlogov za takšen pristop in premislek resnično velik problem, pa se jih na ta način ne da reševati: situacija spominja na nedavni odziv medijev na mariborsko tragedijo in pristanek na logiko, da je treba skupaj z umazano vodo stran zliti tudi dojenčka. Tj. namesto ustreznega pojasnila, zakaj o mariborskem primeru pač ne smemo pisati, se je novinarski ceh raje odločil za neustrezen molk. Najbolj bizarno, kar bi si lahko želeli kot rezultat, je namreč možnost, da bi dobili strokovno telo za odziv na sovražni govor »z govorom in odgovorom«, ki pa bi ugotavljalo, da se proti njemu borimo (tudi) s spregledom in ignoriranjem.

 

Sovražni govor Svet MMC

 

Tanja Fajon Sovražni Govor Valenčič