::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Medijski inkvizitorji in antiinkvizitorji

Tomšič sovražni govor Planet SIOL inkvizicija

V bistvu je ves čas odprto vprašanje zgolj, kaj generira za slovenske okoliščine zimzeleni in nič manj fascinantni »de te fabula narratur«, projekcijski pripis pripadnikov ene družbene formacije, ki v drugih vidi tisto, kar natankoma počne sama in s tem detajlirani nabor lastnosti v zrcalnem pripisu: ga generira nekakšna psihološka slepa pega, nezmožnost videti lastno pozicijo in bistvo, neizbežno projekcijsko pripisano drugemu, ali pa morda le dovolj zavestna in premišljena ohromitev pozicije Drugega, dojetega kot sovražnika?

Ne govorim le o ideoloških in političnih delitvah na »naše« in »vaše«, ki se preliva v civilnodružbeno sfero in jo želi obarvati z isto manihejsko paranojo. Primer: Iniciativa za svobodo govora v podobi njenega člana dr. Matevža Tomšiča zato v delovanju Sveta za odziv na sovražni govor vidi točno to, kar počne sama, kot sem dovolj konkretno že komentiral.

Tomšič ne zgolj, da v svoji kolumni zamolči, da pripada omenjenemu »Antisvetu za odziv« in da je torej njegovo pisanje »antilogično«, tj. najmanj protidiskurzivno motivirano s pozicijo, ki jo zaseda, temveč ohranja vse naštete momente: projekcijo lastnih misli in ravnanj, neargumentirano prisotno in uzrto pri drugem ter kot zakleto nespregledano pri sebi samem, nesporno politično motiviranost, zakaj predpostavka v pripisu Drugemu ni le, da je sovražen, ampak da nas politično ogroža in da deluje usklajeno s politično agendo, usmerjeno proti desnici in Janezu Janši (kar na noben način ni dokazano), in na koncu še izmaličena definicija sovražnega govora, kjer lahko na organe, ki se želijo boriti proti njemu, uporabimo – ironično in paradoksalno – prav isto mero sovraštva, in to v imenu boja proti njemu:

V množici raznoraznih nadzornih organov formalne in neformalne narave smo pred kratkim dobili tudi t. i. Svet za odziv na sovražni govor.

Ta naj bi bil nekakšno neodvisno povezovalno telo, ki naj bi po zatrjevanju njegovih ustanoviteljev vzpostavljalo standarde javnega komuniciranja in osveščalo javnost o tej problematiki.

Skrb za kulturo javnega – in tudi drugega – komuniciranja načeloma velja pozdraviti. Etiketiranje, žaljenje ali celo odkrito širjenje sovraštva nedvomno ni nekaj hvalevrednega. Gre za prakse, ki ovirajo vzpostavljanje družbenega ozračja, v katerem bi lahko potekal produktiven dialog o najpomembnejših družbenih vprašanjih.

Vendar pa koncept sovražnega govora, ki so ga že pred časom “skovali” za boj proti tovrstnim pojavom, nikakor nekaj enoznačnega. Zato tudi ni neproblematičen.

Če je odkrito pozivanje k nasilju zoper določenega posameznika ali skupino nekaj, kar je nesprejemljivo samo po sebi in je zato lahko predmet (tudi kazenskega) sankcioniranja, pa je težko določiti, kdaj negativno obravnavanje nekoga preraste v nekaj spornega. Kje je meja med kritičnostjo in sovražnostjo, na kakšen način jo določiti in kdo je za to “pristojen”?

Zaradi takšne neoprijemljivosti se koncept sovražnega govora lahko hitro sprevrže v orodje za obračunavanje z nezaželenimi stališči in za izločanje njihovih nosilcev iz javnega življenja. V tem smislu lahko deluje podobno kot koncept “vznemirjanja javnosti”, ki so ga poznali v bivšem režimu in ki je bil namenjen (kazenskemu) pregonu tistih posameznikov, ki jih je partija označila za “moralno-politično neprimerne”.

In prav to se je zgodilo pri zgoraj omenjenem Svetu, ki se ni mogel upreti skušnjavi, da boj zoper sovražni govor uporabi kot orožje zoper pripadnike “neprave” politične opcije in zagovornike “napačnih” idej.

%d bloggers like this: