Jelinčičevi zobarji in medijske reklame: part deux

Če bi sodili po časovnih intervalih, je sodelovanje domačih politikov z zasebnimi podjetji lahko resen problem – za začetek najmanj medijski. Ko sem včeraj zjutraj objavil zapis o Pahorjevi telovadbi pri zasebniku in potencialnem konfliktu interesov v luči nesenzibilnosti medijev za njihovo odkrivanje, se je še isti dan nekaj ur kasneje pripetilo novo medijsko sponzorstvo. V reklamni obliki. Sodeč po tej frekvenci bi skorajda bili v skušnjavi trditi, da govorimo o dnevno navzočem problemu.

Namreč na najbolj klikani slovenski strani v Sloveniji, portalu 24ur.com, so objavili reklamni oglas za zasebnika, hrvaško podjetje, v katerem kot glavni igralec nastopa predsednik stranke SNS Zmago Jelinčič.  V vlogi nekoga, ki je svojega prijatelja popelja »zrihtat« zobe k zobarju v Opatijo.

jelincic-zobozdravnik-24ur

Začetek oglasnega sporočila na 24ur.com

Portal je očitno ponovil podoben oglas za »priznanega stomatologa«, opremljen z video posnetkom, v katerem se prvak nacionalistov s svojim prijateljem odpravi čez mejo, da bi uredil svoje zobovje – po tistem, ko mu je pred obiskom ordinacije v usta porinil različno električno kablovje in preveril njegovo čvrstost.

Oglasni zapis so opremili z uvodnim pojasnilom, vključno s povabilom k ogledu posnetka z vsemi zabavnimi kiksi vred:

Vso dogajanje si lahko ogledate v priloženem videu, ki je posvečen vsem pacientom Estetsko Dentalnega Centra Opatija, ki so se že prepričali kako do zdravih zob v sproščenem vzdušju in s kakovostnimi storitvami! Ne zamudite tudi zabavnih kiksev (bloopers) iz snemanja, ki se začnejo od 3:10 dalje!

Ker se prvak SNS ponavlja, kar priznavajo že v naslovu svojega reklamnega sporočila, ki se glasi »Jelinčič ponovno pri hrvaškem zobozdravniku«, se dajmo še mi.

Kajti o obisku pri istem zobarju je skozi oglasno sporočilo medije razveseljeval že slabi dve leti nazaj, na Planetu Siol. Ponovimo, mutatis mutandis: nacionalist Zmago Jelinčič Plemeniti, ki že 20 let ne preživlja dopusta na Hrvaškem – kako bi ga tudi, saj meni, da je povsem nelegalna država – se je vendarle znašel s svojim kolegom sredi s soncem obžarjene Opatije.

Da bi stvar bila še hujša, v oglasnem sporočilu na 24ur.com v petminutnem videu ponuja dražesti hrvaškega zobozdravstva pri opatijskem dentistu, h kateremu je, poln komplimentov zanj, naravnost iz meglene Ljubljane osebno povabil svojega prijatelja z besedami »Zobe si boš zrihtal«. Naši niso dovolj dobri. Res neprecenljivo!

Zdi se, da so si oglaševanje hrvaškega zobozdravnika pri Jelinčiču in Pro Plus družno zamislili prav kot prispevek, ki nam razkriva omenjeno politično presenečenje – nekdo, ki ima Hrvate toliko v želodcu, jim zdaj dela reklamo, kar nas bo še dodatno zmotiviralo!

Plačani prispevek – upajmo samo, da na metaravni ne bo kdo »pametno« sklepal, da mu s temi vrsticami delamo dodatno reklamo, takih poceni argumentov ne kupim – vsebuje potemtakem zanimiv politično-reklamni tvist – politiku Jelinčičevega kova je bržkone vseeno, kaj bo kdo porekel o njegovem političnem kredu za naprej ali nazaj.

Itak je to nacionalistično paradiranje videti kot en vic, ob poštenem neškripajočem ugrizu šteje kajpada le šelestenje denarja. Ob katerem človek hitro pozabi, da je še prejšnji dan na vse kriplje dokazoval, kako Hrvaška ni legalna država.

Jelinčič Hrvaška ni legalna SIOL

Jelinčič v trenutkih dokazovanja, da hrvaška država nima pravnih temeljev – na Siolu

In še to. Seveda lahko rečemo, da takšne reklamne pobude niso zakonsko prepovedane. Nenazadnje Jelinčič trenutno ni javni uslužbenec ali funkcionar. Nastopanje v oglasih in medijska asistenca pa sta vendarle nekaj, od česar nima koristi le on in zasebno podjetje, ampak tudi in predvsem kot politik. Kakšno korist imajo slovenski mediji od neposrednega reklamiranja politikov, je drugo vprašanje.

Več:

Jelinčič pri zobarju

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

JELINČIČ PRI ZOBARJU, hrčkovo-repati sonet

Poprej je Zmago bil nacionalist,
prišteval se med zemljepisne »stručke«
in redno vpletal se v obmejne »mučke«,
rad pljuval Hrčkom je na potni list.

Starost tud’ k njemu pride na obisk.
Ko stari lev izgublja vse čekane,
spozna: slovenski zobar dosti stane,
domisli se, kako privabi tisk

(v zameno za mal’ naci-nezvestobe),
pozabljen znova v medijih zasije –
z reklamo za »zobé iz Opatije«!

Če grožnja je bankrot, odhod po gobe,
odloči se, da raje dá se v zóbe.
Če evrov ni in mora krit’ račune,

nenadoma so dobre tudi – kune.
Jezike folk, a on zobé bo »brusu«,
ves zmagovit, ne v minusu, spet – v plusu.

Intimizacija politike in politična intimizacija

Predsednik republike ima res čuden in selektiven smisel za komentiranje: v zadnjem intervjuju za Večer mu ni bilo težko definirati sreče skozi najbolj intimno izpoved o svoji lastni očetovski vlogi, le nekoliko pred tem pa je zavrnil možnost, da bi se opredelil do ravnanj vlade.

Kaj nam pove ta hkraten nastop intimizacije politike in obenem politične intimizacije? Poglejmo primer.

Pahor Večer intervju intima

Intimizacija politike

Borut Pahor je na izrecno vprašanje, ali je srečen, v intervjuju za Večer postregel z zelo zasebnimi fragmenti iz svojega življenja:

Pred nekaj leti ste ob vprašanju, kaj si pred prazniki želite, rekli, da bi bili radi spet srečni. Ste danes srečni? 
“Niste me vprašali v pravem času. Pred tem intervjujem je imel moj sin 18 let. Nisem bil ne dober partner ne dober oče, veliko sem se posvečal karieri. Sina sem spoznal veliko kasneje, kot bi si to zaslužil. Danes sva izjemna prijatelja. Tudi partnerici poskušam vrniti vse to, kar sem tudi zaradi njene pomoči lahko imel. Ko sem na večerji ob rojstnem dnevu opazoval svojega sina, se mi je zdelo, da je sreča preveč milostna z mano. Ker vem, da želi biti svet uravnotežen, upam, da se ne obeta nič takega, zaradi česar bom kaznovan, ker me prevevajo občutki sreče.”

Pred nekaj leti se je ob kandidaturi po medijskem razkritju svojega skoka čez plot odzval odrezavo s tistim slavnim »Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!« – verjetno celo brez globokega razmisleka, da mu je s tem pritrdil.

Zdi se, da v svoji zrelejši fazi Pahor vsaj malce obžaluje, ker se je v življenju premalo posvečal družini. Čeprav ga obenem ne k manjši, temveč verjetno drugačni sreči ni vodilo zgolj posvečanje karieri, ampak še čemu drugemu.

Njegovo nadvse zasebno izpoved, da ni bil ne dober partner in ne oče, da je sina spoznal (ali to pomeni srečal?) prepozno in da poskuša zdaj nadoknaditi svoje stare grehe s kompenziranjem pozornosti partnerici in sinu, jemljem za primer intimizacije politike: vdora intimnega v javne prezentacije delovanja ali življenja politikov.

Pri Pahorju je to storjeno izrecno na njegovo pobudo: novinarsko vprašanje je merilo na razpravo o srečnosti, v zameno pa je dobilo strogo privatno izpoved o milosti, ki jo doživlja, ko lahko na rojstnodnevni večerji opazuje personificirano srečo v podobi sina, ki ga ni pravočasno spoznal – dobesedno.

Intrigantna je tudi njegova izpeljava, dodana k pogledu na lastnega sina za mizo: ker da je svet uravnotežen – kar mu očitno pomeni, da so trenutki dobrega in slabega v življenju nekako enakomerno porazdeljeni –  se boji, da bi mu sedanja očetovska sreča v prihodnje lahko bila zaradi nekakšnih kozmičnih zakonitosti odvzeta ali vsaj zmanjšana.

Pahor sreča sin Večer

Takšen intimističen govor, v terminologiji Svetega Avguština, utemeljitelja diskurza o njem, »ex intimo cordis meo«, torej iz notranjosti mojega srca, iz ust politika tako ali drugače nujno deluje perverzno. Zasebnost je v javnem diskurzu tistih, ki so najbolj izpostavljeni javnosti, konstitutivno moteč element. Prvo vprašanje je torej: bi jo morali kaj prida ceniti? Kaj nam nek politik sploh sporoča z njo, zakaj jo uporablja?

Lahko bi niz nadaljevali: če je Pahor v času svojega mandata, ko sem že večkrat pokazal, predvsem koketirajoči populist, všečen, četudi nekoliko zvit in zavit demagog, ali mu v trenutkih njegove »intimizacije« kot politične geste sploh zaupati? Kaj želi z njo doseči? In kaj se dogaja, kot intimnost postale ekstimna?

Prej omenjeni Sveti Avguštin v svojih Izpovedih definira Boga kot tisto najnotranjejše: »Tu autem eras interior intimo meo et superior summo meo« (3,6). Torej kot tistega, ki je najbolj notranji naši (njegovi) intimnosti in najvišji element v meni. S tega vidika lahko mogoče razumemo strah, ki Pahorja preveva, če bo ob razkritju svoje intime, občutene kot sreče, deležen nekakšnega božjega povračila – kajti z njim je, prosto po Avguštinu, evociral najsuperiornejši element v sebi, torej Njega.

Politična intimizacija

Pahorjeva intimizacija politike deloma sledi logiki lacanovske ekstimnosti kot intimne zunanjosti, kot navzočnosti zunanjosti v intimnosti. Vendar v danem kontekstu razumem postopek v netehničnem smislu, ne kot sovpadanje intimnosti s tistim, kar je najzunanjejše in recimo skrito globoko v subjektu v nekem najbolj zasebnem kotičku.

Niti ne gre za to, da bi intimnost razumeli kot ideološki konstrukt družbenih zapovedi in reda na način, kot je subjekt vedno že učinek delovanja nezavednega. Pahorjeva ekstimnost –v tem širokem pomenu – je preprosto le želja, da bi povnanjil svoje intimno življenje – in v tem smislu je del intimizacije politike. Morda moramo njegove številne neslane dovtipe o podiranju žensk (in dreves) in malih miškah razumeti v istem sklopu podrte meje med obojim, zasebnostjo in javnostjo, morda je z istim stimuliran tudi njegov zmagoviti projekt koketirajočega populizma.

In s tem smo že pri odklonu, subverziji politične intime, njenem preskoku v politično intimizacijo. V istem intervjuju za Večer je predsednik skoraj istočasno kot svojo zasebnost pojasnjeval še, da ravnanj vlade pač ne komentira:

Najšibkejša točka vlade pri upravljanju z begunsko krizo pa je nesodelovanje z Zagrebom. Pri tem vztrajate? Ali je še kaj? 
“Izognil bi se komentiranju vlade. Tega nisem počel niti, ko je bil premier Janez Janša, potem Alenka Bratušek, zdaj Miro Cerar. Bil sem predsednik vlade in takšne izjave predsednika republike ne pomagajo. Zelo si bom prizadeval z drugimi institucijami v Sloveniji, da bi se to sodelovanje izboljšalo. Moja izkušnja s Hrvaško je, da se da veliko doseči v prijateljskem in neprepirljivem vzdušju. V našem skupnem interesu je, da imamo vzorne odnose, ker eden drugega potrebujemo zaradi miru in stabilnosti.”

Poanta je torej: če se predsedniku ne zdi nič narobe poseči po svoj intimi in jo obelodaniti državljanom, je sama politična dejavnost deležna nasprotnega postopka: tako kot se zasebne misli selijo v javnost, se tisto najbolj javno, politika kot početje dobrega, s strani predsednika seli tako rekoč v intimo. In se ne komentira.

Dispozitiva javnopolitičnega in zasebnega sta zamenjala svoji siceršnji vlogi. Kaj si Pahor misli o vladi Mira Cerarja, Alenke Bratušek in Janeza Janša, nas po njegovem ne rabi zanimati. To so njegove zasebne misli, ki nam jih ne bo zaupal. Ali če malce parafraziram, obnaša se po temle kopitu: »Ravnanj vlade ne komentiram, lahko pa vam kaj povem o svojem intimnem življenju.«

Pahor komentiranje vlade Večer

Seveda bo marsikdo rekel, da so pristojnosti predsednika republike znane in relativno ozke. Vendar med njimi zanesljivo ni zahteve, da se mora prva politična figura države vzdržati ocene ravnanja oblasti. Nenazadnje je Pahor vrhovni poveljnik vojaških sil – ko se Slovenija pospešeno obdaja v bodečo in rezilno žico ali se na mejo napotevajo vojaki in rezervisti, se komentiranju odločitev vlade najmanj v skladu s to pristojnostjo poveljnika ne more kar odreči. Pravzaprav je s tem nedostojen in neokusen.

Bistveno verjetnejše je, da je njegovo samoiniciativno zavezovanje jezika del dobro premišljene strategije všečnosti in nekonfliktnosti, ne pa kakšne posebne načelnosti ali modrosti. V skladu s katero je najudobneje pleskati ograje, kositi travo in peči pico, biti dopadljiv množicam, nikakor pa ne imeti svoja prepoznavna ali odločna politična stališča ter jih jasno skomunicirati.

In prav zato je pošiljanje političnosti v intimo hrbtna stran tega, kar želi storiti z odpiranjem svoje zasebnosti. Intimna zgodba o zanemarjanju svojih otrok in partnerke je nujen sestavni del, ki ga smiselno dobimo v zameno za njegovo politično praznino.

Več:

https://vezjak.com/2015/04/19/pahorjev-flirtajoci-populizem-z-enim-izmed-nas/

https://vezjak.com/2015/07/17/pahorjeva-zlagana-podoba-spravitelja-slovencev/

https://vezjak.com/2015/05/23/nepapeske-pahorjeve-miske/

Biti vernik, biti v SMC, biti na misiji

Doslej smo bili navajeni, da verni ljudje v politiki poskušajo delovati ob svojih prepričanjih, da je osnovno vprašanje za politika koeksistenca političnih in verskih nazorov, morda poskus vnosa religioznih vrednot v politični kontekst in njihova osmislitev. S čimer seveda ni nič narobe.

Z Mirom Cerarjem in SMC smo dobili, kot sem že nakazal, nek drug element, ki ga npr. pri decidirano »verni« stranki, Novi Sloveniji – če iščemo kontrast, ki nas zanima -, nikoli ne bomo zasledili v tej obliki. Poglejmo: Ljudmila Novak, vzemimo, nikoli ne razlaga, kako osebno čuti ali dojema politično dogajanje in meša političnih agend z doživljajsko religiozno platjo. Agenda Nove Slovenije se navadno reducira na zagovarjanje religioznih vrednot znotraj politike, toda očitno je Miro Cerar samo politiko začutil kot neke vrste osebni religiozni projekt. Začutil  je klic, prepoznal se je tako rekoč poklicanega pomagati.

V več zapisih sem opisal, da je Cerarjeva duhovna pozicija nekakšen eklekticizem nove dobe, katere zgolj majhen del predstavlja krščanstvo, je pa veliko prostora tudi za budizem, konfucijanstvo, stoicizem in druge filozofske ali religiozne možnosti. Na eksplicitni ravni bomo zato težko našli predsednikove izjave, ki bi pričale o duhovni ali religiozni predanosti, najdemo pa sledi o tovrstni motiviranosti postanka v politiki. Glede religioznega udejstvovanja je manj znanega, po nekateri podatkih je premier še vedno predsednik pastoralnega sveta v župniji Trnovo.

Nekaj podobnega je v zadnjem intervjuju za Planet Siol storila vodja poslanske skupine Stranke modernega centra dr. Simona Kustec Lipicer; ko je za stranko SMC ugotavljala, da »smo mnogo več kot ena samo formalna tvorba« in uporabila misijonarski žargon »ko si poslan z namenom, da saniraš takšno rak rako politične nestabilnosti«, je svojemu političnemu položaju previdno pripisala posvečen namen.

Kustec Lipicer intervju SIOL

Biti vernica, biti drugačna

Biti na misiji oziroma verjeti, da politika predstavlja takšen izziv, je posebna poteza, ki jo vsaj malo druži s predsednikom stranke. Vendar ne pomeni nujno, da svoje poslanstvo dojemate z duhovno začimbo. In prav to se verjetno dogaja. Zato je lahko na vprašanje o veri v predsednika poslanka odgovorila takole in politiko neposredno povezala za religijo:

Jaz nisem vernica Mira Cerarja, sem pa oseba, ki je verna. (Premislek.)

Na strankarskem profilu Simona Kustec Lipicer na strani SMC je na podoben način izpostavljena njena vera stavkom: »Je verna in zagovornica LGBT skupnosti.«

Kustec Lipicer se sicer ne opredeljuje glede Boga, v katerega veruje, a daje slutiti, da je veruje v krščanskega boga in da nujno ne sledi zahtevam Rimskokatoliške cerkve: od tod poudarek, da verjame in zagovarja tudi v pravice LGBT skupnosti. No, saj smo videli, včasih bolj, včasih manj uspešno.

Kustec Lipicer portret uradni smc

Čeprav imamo pred sabo le indice, smo skorajda prisiljeni razumeti, da je samodojemanje v politiki, ki vodi ravnanje v njej, v primeru Cerarja in Kustec Lipicerjeve determinirano tudi z nekim duhovnim elementom oziroma posebno vlogo, pripisano samemu sebi. Ko se poslanka v intervjuju za SIOL sprašuje, češ kako ne vidite, da je naša politika drugačna (in tega res ni mogoče videti!), ima dejansko zelo v mislih dejstvo, da jo delajo »drugačni ljudje« – povedano drugače za drugačne ljudi, v mislih ima nek X, ki bi ga morali državljani odkriti pri njem in njenem predsedniku.  In ker je to povedala v kontekstu verskih prepričanj,  imamo dobre razloge verjeti, da je to lahko le nek verski ali spiritualni značajski element v ožji vodstveni strankarski strukturi SMC.

Učiti se od Karla Erjavca

Preprosteje: čutiti je, da zase in za predsednika (ter morda še koga) verjame, da sta »special«, posebna, da odstopata od običajnega psihograma politika. Da je njuna politika boljša – ne zgolj drugačna -, ker sta na nekem X (veri, duhovnosti) utemeljena dobra in iskrena človeka. Za Cerarja je zato lahko dejala:

Moja osebna ocena je, da je slabost našega predsednika, da je velikokrat preveč dobronameren v ne tako dobronamernem okolju, v katerem deluje. To, kar bi vi ali večina imenovala kot slabost, jaz vidim kot prednost, to je pomemben del naivnosti, iskrenosti, drugačnosti, ki do zdaj ni bila značilna za politično delovanje. Iskreno verjamem, da je to edina mogoča in prava pot, če želimo iti v boljši jutri.

Vera v dobro in dobronamernost je torej ta distinktivna poteza, tudi za ceno popolne politične naivnosti. Šele v tej luči lahko začutimo in razumemo njeno lastno, ko v skorajda nenavadni ekshorti navdušeno spregovori o Karlu Erjavcu in njegovi hudomušnosti ter spoštovanju, ki ga ima do njega, celo o tem, da se od njega uči. Torej v osebi, pri kateri običajni ljudje vidimo zgolj ceneni populizem in teater. Ali o možnostih  koalicijskega sodelovanja z Ljudmilo Novak in Janezom Janšo, kjer niti malo ni izbirčna.

In smo spet pri stari dilemi: moramo res biti verni, da bi se naučili odpuščati tistim, ki v politiki zaradi svoje dobrote in naivnosti povzročajo gorje, a ga ne opazijo?

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/07/17/biti-stoik-biti-budist-biti-kristjan-biti-cerar/

Nova medijska hiša, nova mimikrija

Je ustanovitev Janševega zasebnega medijskega imperija nekaj unikatnega v slovenskem prostoru? Nesporno, tudi širše. Kot zanimiv fenomen eksplicitno političnega konglomerata medijev, kar je očiten faux pas z vidika novinarske etike in standardov, poseben tudi z vidika medijske zakonodaje, bo njegov obstoj veljalo spremljati podrobneje.

Ena izmed potez, ki me je pri Janševi obravnavi medijev vedno najbolj pritegnila, ni zgolj psihopolitična percepcija dojemanja vloge medijev kot sovražnih, nepokorjenih, nenormalnih, temveč tudi čudovitih form zanikanja (die Verneinung), ki jih je ponujal ves čas glede sumov, da bi nad njimi vršil kakšen vpliv. Ob tem so mu izdatno pomagali ne samo njegovi politični krogi, temveč tudi pokorjeni medijski centri. Presenetljivo, kot smo lahko prebirali le nekaj dni nazaj, celo nekateri najbolj vpleteni novinarji v odpor proti cenzuri pod njegovim škornjem zdaj priznavajo, da novinarske hrbtenice niso nič posebnega in da so se v Večerovem bunkerju znašla tudi besedila ne iz cenzurnih vzgibov, temveč ker so bila kvalitetno slaba. No, dvojni Verneinung.

Janša medijska hiša politična ne strankarska

Ena od posebnih značilnosti takšnega zanikanja se je manifestirala skozi mimikrijo obstoječih vplivov (pretvarjanje, da jih ni) in tajitev vpletenosti. Kot sem zapisal ob prvih novicah o Janševem imperiju:

Naj spomnim: Janša je vedno tajil, da je Demokracija v lasti njegove stranke. Janša je vedno tajil, da je Reporter njegovo glasilo in pred tem Mag. Janša je vedno tajil, da sta bila njegova brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. Janša je vedno tajil vpliv na Planet Siol in Planet TV. Janša je vedno tajil, da bi kadarkoli imel vpliv na RTV Slovenija. Janša je vedno tajil, da bi kadarkoli prevzel STA. Janša je vedno tajil, da je prevzel Delo, Večer in Primorske novice. Po mnenju Mednarodne zveze novinarjev. Saj res, mar nismo našteli že skoraj vse pomembne medije v Sloveniji? Da nujno potrebujemo Janšev časnik in Janša TV, ker je »medijska struktura« v Sloveniji nenormalna in njemu v škodo, nas prepričuje nekdo, ki je vse to imel ali ima pod nadzorom? Ki je vojeval bitke z novinarji, ki si je dopisoval s predsedniki uprav o vojnah z mediji? Ki mu je pomagal Media Polis s skrivnostno damo Milojko Balevski, da je lahko z državnim denarjem nagrajeval pridne in kaznoval malopridne medije.

Obrat, ki sem ga ironično poimenoval kot obrat k transparentnosti s prvo napovedjo Janševe medijske hiše na srečanju seniorjev stranke v Šentilju, je seveda vreden približno toliko, kot če bi koga, ki je prej kradel skrivaj, malce pohvalili, ker je to začel delati neprikrito.

Strogo vzeto je vse skupaj napredek zgolj v smislu, da bi, če bo medijski projekt zaživel, odpadla vsa mimikrija in mučne zanikovalne prakse pri lociranju nosilcev te pobude in analizi njihovih novinarskih izdelkov.

SDS medijska hiša Dnevnik

Lastniška ali upravljalska transparentnost medijskega projekta, tudi če jo cinično pohvalimo, pa se je že znašla pod vprašajem. Ko so včeraj ustanovili podjetje Nova d.o.o., ki bo skrbelo za spletni portal in radio, ter delniško družbo Nova24TV, ki bo skrbela za nov televizijski program, nismo naleteli zgolj na zanimiva imena, na »coming out« lastnikov, urednikov in novinarjev (no, te šele bolj zbirajo), ki nimajo nobene težave sodelovati v medijskih strankarskih aktivnostih, ki jim praktično ni para v Evropi, ampak že na prve vnovične mimikretične geste.

Prva gesta mimikrije, ne ravno zanikovanja, se je glasila: ne gre za strankarski projekt, res pa gre za političen:

Ustanovni družbeniki so za direktorja Nove imenovali Tomašiča, Novo 24TV.SI pa vodi upravni odbor – izvršni direktor je postal Kregar, člani odbora pa so Aleš Hojs, Aleš Primc, Ivan Štuhec, Božo Predalič in Klavdija Snežič, piše STA. Po Tomašičevih besedah bo medijska hiša »politično profilirana, ne pa strankarska«.

Druga gesta mimikrije je odlična, tudi sam bi jo svetoval, če bi bil piarovski strateg: Janševa medijska hiša bo sledila vrednotam evropske desnice. Povedano drugače: res bo politična, ampak ne bo Janševa, ne bo strankarska, temveč evropska in zagovarjala bo desne vrednote.

Čudežna formula, izrečena na ustanovni skupščini, torej obeta povrnitev na stare pozicije, napredek v priznanju vpletenosti je zgolj na ravni politične in vrednotne usmerjenosti medija. Da bo tak imperij Janšev ali strankarski, pa se bo še naprej tajilo. Smo prehitri v sklepanju? Morda, ampak gledano iz izkušenj ne. Seveda je popolnoma predvidljivo, da se bo pri medijskem projektu sklicevalo na desne evropske vrednote, ampak te so že implicirane v večjem delu vrednot stranke SDS. Ko bomo podrobneje primerjali uredniške in novinarske poudarke na relaciji strankarsko vs. politično in slovensko vs. evropsko, bo čas tudi za potrditev ali zavržbo dosedanjih indukcij.

SDS medijska hiša Delo

Zadrega z novo strankarsko, politično, evropsko usmeritvijo Janševega medijskega imperija je še ena. Temeljna. Novinarji in javnost so očitno že čisto pozabili, da vojna z mediji 2.0 leta 2015, točno 10 let po eksplicitni vojni leta 2005 z začetka njegovega mandata 2004-2008, prinaša obrat proč od mimikrije k navidezni transparenci, obenem pa tudi obrat 2.0 glede dolgotrajnih stališč o medijih, ki so se zadnje desetletje glasila takole: več medijskega pluralizma, več uravnoteženosti, več sproščenosti. O posameznih pojmih, njihovih konotacijah in denotacijah sem pisal toliko, da se mi ne ljubi ponavljati.

V trenutku, ko ste za svoj medijski ideološki okvir vzeli v bran desne vrednote in del evropske ali domače politične orientacije, ste dezavuirali model novinarske ekvidistance in splošne objektivnosti pri poročanju, ki običajno temelji na kriterijih, kot so ločevanje dejstev od mnenja, veljavnost novinarskih trditev skozi sklicevanje na kompetentne vire in uravnoteženost prispevkov. Povedano drugače: zbor Janševih medijskih mislecev od Branka Grimsa naprej (še vedno avtorja veljavnega Zakona o RTV Slovenija) bo moral korigirati svoja pričakovanja glede medijske krajine in standarde medijske normalnosti, kakor temu pravi prvak stranke: da bi od novega medijskega imperija zahteval uravnoteženost in več pluralizma, je že v izhodišču nemogoča zahteva.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/31/koncno-prava-medijska-hisa-janseva/

https://vezjak.wordpress.com/2015/06/04/makarovic-med-brezplacniki-in-novo-jansevo-transparentnostjo/

SDS medijska hiša Žurnal

Vstajniške izgubljene iluzije

Ena.

Vstajni ke izgubljene iluzije in politi ne la i, Ve er, jun.- jul. 2015_Page_1

Dva.

Vstajniške izgubljene iluzije in politične laži, Večer, jun.- jul. 2015_Page_2

Tri.

Vstajniške izgubljene iluzije in politične laži, Večer, jun.- jul. 2015_Page_3

Štiri.

Vstajniške izgubljene iluzije in politične laži, Večer, jun.- jul. 2015_Page_4

Pet.

Fronta Simonič odgovor Fištravcu

Dopisovanje in reakcija na stališča župana dr. Andreja Fištravca po tistem, ko ni mogel upravičiti vseh silnih izletov na Kitajsko in je obenem moral praktično priznati, da dveh velikih projektov, ameriške univerze in kitajske tovarne baterij, v Mariboru ne bo.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/21/mariborsko-koritnistvo-in-sanje-o-kolinah/

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/31/maribor-je-njihov/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/21/mariborski-protest-gluhota-in-biopolitika-teles/

Nepapeške Pahorjeve miške

Pahorjeva zadnja epizoda tega, čemur pravim flirtajoči populizem, je razkrila še eno živahnost v liku predsednika republike, namreč njegovo moško mačistično prezenco, s katero rad javno opleta naokoli.

To pot je Pahor v svoji razposajenosti storil morda kakšen napačen korak preveč, ob njem je namreč stala partnerica in mu pomilujoče nekajkrat namenila karajoč, a še zmerom vdan pogled.

Kaj točno je počel sredi prestolnice z maturanti, ki so v dežju množično plesali četvorko? Ne le, da jih je vzpodbujal, v njihovo vlogo se je močno vživel kot dirigent njihovih hormonov:

Maturante, ki so v prestolnici zaplesali četvorko, je pozdravil tudi predsednik države Borut Pahor. »En žvižg, en močan žvižg. Okej, ‘kul,’« jih je pozval, nato pa ji predal še obvestilo: »To, kar zdaj pada z neba, ni dež, to so nebesne solze, ki vas vidijo, kako ste srečni.«

Ni dolgo govoril, ampak je ob boku svoje Tanje Pečar mladino pozval, naj se poveseli in naj ne pozabi tega trenutka. »Ajde, miška mala, greva,« je dejal v mikrofon in pristavil, »to mi delaj.« V ritmih glasbe je tudi malce pomigal in se prepustil veselemu vzdušju.

SN Pahor četvorka

Ko se je leta 2007 želel potegovati za predsednika republike, a je kasneje svojo kandidaturo umaknil, so se v medije prerinili tudi podatki o tem, da mu promiskuiteta ne predstavlja nobene težave. Da ga večkrat zalotijo s kakšno lepotico. Na veliko presenečenje so si takrat na javni televiziji celo drznili povprašati ga po tem podatku iz zasebnega življenja. V katerem mu kaj delajo kakšne miške, če uporabimo njegov žargon.

Pahor je takrat lakonično odvrnil: »Ne kandidiram za papeža, kandidiram za predsednika republike.«

Čeprav je bilo vprašanje z vidika novinarske etike korak predaleč, je bil njegov odgovor de facto bolj pomenljiv, kot bi smel biti. Ne da bi bil dolžan podajati pojasnila, se je predsednik republike izvil z indirektnim priznanjem. Ki so ga v Financah (glej spodaj) interpretirali zelo nežno s poanto skrbi za njegovo družino. Vendar pa velja, da če nas res ne rabi zanimati njegovo zasebno spolno življenje, nas še kako mora, ko se mu v javnosti dogajajo miške.

»Ajde, miška mala, gremo!« ter »To mi deli!« zato niso ne nedolžni slengovski izrazi flirtanja in populizma, žal so tudi otipljivo znamenje tega, da želi postati trendsetter novega političnega sloga na liniji prostodušnega mačizma in seksizma. Nekako v coni, ki ji sam pravi, da je nepapeška, a vendar (ravno zato) hilarična. Kot je na isti prireditvi povedal sam:

»Ne pozabiti tega trenutka nikoli!« Kako bi le, če vam to veleva nihče drug kot selfie-made predsednik države.

Pahor papež Finance

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/04/19/pahorjev-flirtajoci-populizem-z-enim-izmed-nas/

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Zmago Jelinčič je pred dnevi na neki modni reviji urno zagrabil kučmo, ki mu je po naključju prišla v roke, si jo bliskovito ter dovolj umetelno nadel na glavo in pričakovano požel kar nekaj pozornosti:

Jelinčič kučma

Že malce pozabljeni politik z ženo ob sebi je storil nekaj, kar bi lahko opisali kot klasično gesto flirtanja s publiko, za katero morate »imeti jajca«, ki jih seveda nima vsak – natančno to je gesta, ki je Jelinčiča venomer ustvarjala za popularnega in priljudnega – torej določeno mero poguma za nekonvencionalno izstopanje, včasih nedostojnost in predvsem koketiranje ob prijazni pomoči vselej voljnih nekritično povzemajočih medijev.

Približno ob istem času je njegov enako koketni posnemovalec, predsednik republike, na podoben način razkazoval svoje talente z igranjem na bobne kar v predsedniški stavbi. Ali kot so se navduševali na javnem servisu:

V predsedniški palači je odmevala glasba, poleg priznanih slovenskih glasbenikov pa je svoj glasbeni talent pokazal predsednik republike Borut Pahor.

Pahor bobna MMC

Flirtajoči populizem

Pahor je torej uspel svoj narcisizem unovčiti in preigrati v posebno in očitno uspešno psihopolitiko delovanja, utemeljeno na všečni  komunikaciji z množicami. Recimo temu flirt ali flirtajoči populizem – s tem nadgrajujem svoj razmislek iz prejšnjih zapisov – kjer »populizem« ne označuje politične vsebine, temveč spogledujočo komunikacijsko formo odnosa do državljanov in publike, na katero se neposredno v neki situaciji naslavlja. Dovolj uspešen je v svoje mreže flirta uspel uloviti tudi medije, brez katerih bi bil Pahor nič – ne bi ne bobnal, ne asfaltiral, ne mesaril. Komu v čast neki, saj razen navzoče maloštevilne publike koketerija ne bi imela pravega učinka!

In res, tudi v zadnji bobnarski epizodi so praktično vsi mediji – ali bolje rečeno vsi, kar sem jih uspel pregledati – ob tem dejanju izključno prijazno asistirali s svojim »zgolj« reprezentiranjem dogodka. Resni in rumeni, nacionalni ali komercialni, nobene pametne razlike. Kot da bi bili veseli, ker predsednik republike širokosrčno ponuja novo hvaležno snov za več klikov, gledanosti, poslušanosti in branosti.

Pahor bobna Slovenske novice

Politainment je nekaj, za kar je Pahor tako rekoč rojen – in bolj kot se infotainment in politika s svetovnimi trendi zlivata v eno, bolj prihaja na svoj račun. Žal tega premika ne opazimo, ker je po krivici sama politika že opreproščeno interpretirana kot reality show, s čimer nas pitajo številni celo resni komentatorji in novinarji. Zaradi slednjih je diagnoza velikokrat perverzna, saj so ravno mediji glavni promotorji takšne resničnostne percepcije in s tem politikom večkrat očitajo tisto, kar je bruna v njihovem lastnem očesu in obenem učinek splošne mediatizacije politike. Teza »politika je reality show« je prekratka, premik je drugačen in Pahor je lep zgled njihove zmotne ocene: če se klasičen politik poskuša obnašati kot igralec v showu, se Pahor vselej obnaša kot one-of-us, kot eden-izmed-nas igralec v politiki – in v tej subverziji tiči jedro njegovega uspeha. Ja, vendarle uspeha, ker ni videti, da bi v doglednem času množica ljudi, ki je spregledala svojevrstno resničnostno gledališče, res prevladala in mu odrekla zaupanje.

In tako kot Pahor ne ponuja showa simpliciter, njegov pristop tudi ni katerikoli populizem. Je prej obrnjen na glavo: imitirati mora samega sebe kot nekoga, ki se je na čelu države znašel tako rekoč po naključju, kot v eni izmed mnogih epizodnih vlog. Izbral bi lahko katerokoli – in jo v dosedanji politični karieri tudi je. Po svoje je celo napačno meniti, da igra in sprejema vse majhne »državljanske« vloge – bobnar, picopek, mesar, asfalter, mlekar, smetar – in pozablja igrati pravo, biti predsednik države in sprejemati politične odločitve. Ne, da bi svojo pozicijo izpeljal do konca in se v njej zadržal, mora za ultimativni one-of-us žrtvovati prav vlogo, ki jo zaseda, kajti ljudstvo ne sme pomisliti, da je oseba, ki igra vse vloge zanj, zgolj predsednik države. Za opisano igro je konstitutivno, da verjame in meni, da Pahor kot eden-izmed-nas igra tudi to igro, da je predsednik tako rekoč mimogrede. Le na ta način mu je odpuščeno in dopuščeno, da ga ne dojamejo kot še enega iz legla vedno umazane politike in zanj terjajo drugačno obravnavo. V tej igri (za državljane) je nenadoma percipiran le kot epizodni igralec.

Phoar bobna 24ur

Lahko pa Pahorjevo ceno zajahanega populizma tudi obrnemo: skozi signaliziranje, da je one-of-us, nam v zrcalni podobi sporoča, da je tudi vsak državljan lahko na njegovem mestu. Kar ljudem imponira, pa ni zgolj ta gesta, ki je tako rekoč nujni, ne pa tudi zadostni pogoj. Tista druga je, da je sposoben biti kdorkoli izmed nas, anyone-of-us. Pomembno za ljudstvo je, da imponira čim več ljudem, torej za poljubni pogled, in njegova zmožnost, da je bil včeraj mesar, smetar, danes picopek in frizer, jutri bobnar ali mlekar. Fascinacija ljudi je zato lahko dvojna: ogledujejo se lahko v tistem »takšen je kot mi« in nato še v »takšen je kot jaz«.

Narcisizem kot motiv

Kajpak flirtajoči populizem uporablja marsikateri politiki, domači ali tuji. Vendar so redki tisti, ki jim uspeva takšno gesto preoblikovati v trajni in ključni zastavek svojega političnega modusa vivendi, kar pri Pahorju postaja vedno bolj očitno. Zakaj? Predvsem iz dejstva, ker je nastavljati se medijem in ljudstvu na tako plehek način naporno: predvolilno volontiranje iz kampanje leta 2012 je bilo na smrt fizično utrujajoče, potrebuje človeka v polni fizični kondiciji. Resnici na ljubo bi to zmogel le zelo prilagodljivi atlet v najboljših letih – in Pahor je kar blizu opisa. Še pomembneje pa je, da se kot mesar, picopek, asfalter ali bobnar morate znajti, potrebujete dovolj univerzalnih spretnosti in veščin, biti morate vsaj malce talentirani in dovolj koketni na vse strani, da vas javnost in mediji ne ujamejo sredi kakšne nerodnosti – kar se hitro obrne proti vam. Predsednik sam je ob zadnjem bobnarskem nastopu za enega od medijev v kamero mimogrede priznal, da je pred tem moral z glasbeno skupino dvakrat vaditi. Naključja ni bilo, vse je bilo premišljeno in »zaigrano«, v obeh smislih besede.

Toda obstajata napornost in napornost, a nekaterim je vsaj malce prihranjena. Razložljiva je tudi s psihološkimi dispozicijami, na kar cilja kolumnist Vlado Miheljak, ki se je kot morda edini kritično obregnil ob Pahorjev bobnarski nastop:

Ravno, ko smo brali o smrti velikega Grassa, je svoje bobnarske veščine preizkušal naš infantiliziran lik nikoli odraslega, nedoraslega moža. Borut Pahor. Nekemu glasbeniku, bobnarju je za socialno dejavnost podelil državno odlikovanje in na slovesnosti sedel za bobne priložnostnega benda. Vajeni smo, da je enkrat smetar, drugič klobasar, tretjič konjar, pa izdelovalec damskih nogavic, oskrbnik pasjega azila, pa boksar … Pač vsega vajeni. A ko sem ga gledal za bobni v predsedniški palači, se mi je morda prvič iskreno zasmilil. Kakšna mora biti identitetna stiska tega petdesetletnega infantiliziranega moža? Dela neumnosti, klati neumnosti. In verjame v svoje neumnosti. V njegovem življenju ni več prostora za nobeno spontanost, pristnost, vse je le predstava, vse je v funkciji približevanja idealu njegovega samozazrte samopodobe. Predstava bolj za lastne potrebe kot za njegovo publiko.

Diagnoza je s tem enostavna, v Pahorju nenaklonjeni, a še vedno močno manjšinski javni recepciji je predsednik en tak patološki narcis, ki išče svojo potrditev pri drugih. Ni mu naporno. In zato politični podij zanj ni preprosto neke vrste resničnostno gledališče, ki ga s pridom izkorišča, temveč intenzivna notranja potreba, v skladu s katero patološko manifestirane značilnosti narcisizma zahtevajo izgradnjo megalomaničnega Jaza, grandiozne podobe samega sebe, s katero lahko narcis vedno znova doživlja in živi svojo omnipotentnost. Lažen občutek vsemoči – ki se odlično ujema z dano pozicijo prvega politika v državi in potencialnim občutkom enega ključnih mož na svetu – je potreben, da bi se resnični Jaz razbremenil negativnih podob o sebi, da bi skompenziral nizko spoštovanje do sebe, jezo, depresijo in občutek izpraznjenosti. Občutek vsemoči raste glede funkcijo, ki jo realno zasedate.

Grandiozne občutke o samem sebi je pred leti opisal njegov dolgoletni politični sopotnik in strankarski kolega, dr. Igor Lukšič, ki je Pahorja primerjal s Chuckom Norrisom in slednjega označil za poraženca z naslednjim dovtipom:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

In res se zdi  »omnipotentno« supermanovsko ali norrisovsko obnašanje, kjer predsednik dobesedno zmore delati karkoli in biti v katerikoli vlogi, kot naročeno za preslikavo v one-of-us. Kar dela Chucka za junaka, dela tudi Boruta.

Žigolo in Malena

Flirt-recept iz volilne kampanje se je poglobil in postal del dnevnega predsedniškega rokovnika. S tem, ko se Pahor giblje na meji dostojnega v političnem življenju, neskončno izziva svoje tekmece in konkurente v priljubljenosti in seveda prihodnjega izzivalca. Situacijo si najlažje predočimo ob primerjavi z žigolom: v majhnem mestecu se veliko moških že dolgo časa trudi pridobiti simpatije čudovite in atraktivne sovaščanke, imenujmo jo Malena, toda na koncu uspe izkušenemu žigolu, ker si je upal staromodno pod oknom peti serenade, zganjati največ hrupa okoli njene hiše in ker ji je podaril več vrtnic od drugih. Je storil kaj hudo nedecentnega? Ni, bodo dejali mnogi, imel je isti cilj kot drugi. Pridobil si bo kar nekaj zavisti s strani moških, vendar bo žensko občinstvo, tudi če ni prišlo na vrsto, z njegovim manirami polaskano in posledično zelo zadovoljno, tako rekoč v imenu Malene. (Se opravičujem feministkam, razumem njihovo perspektivo.) In tako je tudi s slovenskimi državljani: številni se zmrdujejo in zmajujejo z glavo, ampak flirtanje ostaja zaenkrat zmagovito.

Odprto vprašanje brez bistvenih posledic za razumevanje politične prakse in bolj stvar diagnostike je, v kakšni meri je opisani flirt tudi premišljena komunikacijska in piarovska strategija, ki zavestno izkorišča in inkorporira Pahorjeve psihološke posebnosti, ali pa je v največji meri vendarle spontan izraz njegovega osebnega psihograma.

Godler Pahor mačkica

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/03/13/predsednikov-populisticni-krose/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/12/ta-cuden-incident-pahorjevih-psov-cuvajev/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/15/pahor-za-ene-kot-mcconaughey-za-druge-ga-ni/

https://vezjak.wordpress.com/2013/08/04/kavalirji-in-golobcki-pahor-in-kosorjeva-v-hrvaskih-in-domacih-medijih/