Manj kot tri tedne od začetka svojega mandata je potreboval Janez Janša, da je aprila 2020 na čelo portala Siol, ki ga posredno obvladuje država, nastavil sebi zvestega Petra Jančiča, in to ob nikakršni mnenjski podpori tamkajšnjega novinarskega kolektiva. Ta se tudi sicer do današnjega dne ni prav nič upiral nastavljenemu odgovornemu uredniku, kar smo videli že velikokrat. Pri nas je pač tako, da se avtokastrirani novinarski kolektivi izjemno hitro aklimatizirajo na nove šefe in niso posebej izbirčni.
Bo novi premier Robert Golob ponovil nespodobno vajo svojega predhodnika, ker se pač zgodovina v nevarnih razmerjih med politiko in novinarstvom ponavlja – očitno sprva kot tragedija, potem pa samo še kot farsa? Zadnjo izjavo predsednika vlade ob spremljavi nekaterih drugih okoliščin lahko razumemo na opisani način, saj utegne funkcijo urednika Siola, enega najbolj branih portalov pri nas, zasesti novinar portala Necenzurirano Primož Cirman. Videti je celo, kakor da se Golob ob tej priložnosti novinarju dobesedno dobrika:
»Primož Cirman je eden najboljših, če ne celo najboljši raziskovalni novinar v Sloveniji. Če bo kdaj to želel, ga vzamem v službo kamor koli.«
Golob ponuja službe
Njegova izjava je značilno golobovsko direktna, kar ima svoje dobre in slabi plati, toda doslej res nismo vedeli, da je premier tolikšen medijski strokovnjak. Bo Cirmana tako rekoč vzel v službo na Siolu, morda kam drugam? Kaj nam takšna vehementna gesta pove o profilu prvega politika v državi na eni strani in profilu enega najbolj prominentnih novinarjih pri nas na drugi?
Zdaj, ko ima njegovo ponudbo, da ga zaposli kjerkoli, je Cirman v resni profesionalni nevarnosti in videli bomo, kako se bo odločil. Vsak novinar bi se moral kot hudič križa braniti pohval in laskanja politikov, saj si z njimi zapravlja ves svoj ugled. Ne le za naprej, tudi za nazaj. Omenjeni novinar ga resnično ima, toda kako naj vendar ohrani vtis politične neodvisnosti in profesionalne integritete, če mu laska in ga kar naravnost snubi po politični moči prva figura v državi? Kako naj ohrani avreolo svoje poklicne verodostojnosti in vtis nespornega novinarskega talenta, če ga, očitno nevešč in brez socialne inteligence, kar naravnost snubi politik najvišjega ranga?
Da bi bila zadrega še hujša, pravzaprav neznosna, je na mestu vršilca dolžnosti direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom) ravnokar obljubil njegovi ženi Petro Bezjak Cirman. Nerodno, toda očitno tudi njo Golob zelo ceni, svojo funkcijo pa rad razume kot »jemanje v službo«. Še več, da bi lahko to storil, se je moral ekspresno znebiti Dragana Barbutovskega, ki je zasedal omenjeni položaj le dva meseca.
Ker pa naključij očitno ni, mera pa mora pri Golobu res biti polna, je ravnokar na mestu predstavnice za odnose z javnostmi Gibanja Svoboda kot najboljšo izbiro ugledal Cirmanovo najtesnejšo sodelavko s portala Necenzurirano Vesno Vuković. Tisto novinarko, ki je po vsem sodeč z njegovim podjetjem GEN-I že prej sodelovala preko svojega podjetja, kar nam bo menda podrobno pojasnila pred začetkom svojega novega poklicnega izziva v Golobovi stranki.
Kaj nam povedo odhodi iz novinarstva
Nehajmo se že sprenevedati v obeh smereh: zgodba, ki jo spremljamo, ni indikativna le za dešifracijo razmerja med politiko in novinarstvo pri nas ali za razumevanje odhodov novinarjev med politike. Žal govori še o čem drugem: o slabem ugledu in položaju novinarstva, ki se odvija še pred odločitvami za odhode in iskanje bližine s politiki ali kapitalom. Toda ne le to, Necenzurirano je bil doslej novinarski kolektiv, ki bi moral dati vsem misliti, kajti ironično je zadnji dobri dve leti skrbel za kondicijo prodornosti slovenskega novinarstva in z neverjetnim tempom razkrival številne afere. Največkrat mu medijski mainstream ni bil kos, v bistvu ga ni dohajal, kar mu je po svoje zameril. Toda zdaj so na tem, da novinarji portala Necenzurirano kar čez noč zapravijo omenjeno avreolo, pod vprašaj pa so pripravljeni postaviti vtis svoje dosedanje neodvisnosti.
Tragedija je že to, če novinarji prehajajo v sfero politike ali če se razkrije, da so jim po vsem sodeč blizu. Če v politiko ali politikom v naročje odhajajo najboljši, pa je mera polna: to kaže, da ne živimo zares zdrave medijske demokracije in da v državi ni ne novinarske ne politične higiene. Tiste, na katero je rad opozarjal prav Cirman.
Zobati češnje s politiki je prekletstvo za vsakega novinarja in vsi našteti bodo za svojo pojedino morali nositi svoj križ. A težava je še hujša. Pokazalo se je, da Golob nima pojma o tem, kakšna sta naloga in poslanstvo medijev. V tem je očitno še bolj lahkomiseln od Janše: ta je bližino svojih novinarskih lakajev vsaj malo mimikretiziral in jo vedno tajil, kar pomeni, da se je zavedal incestuoznosti svojega početja. Golob pa nima niti opisanega elementarnega občutka, novinarjem kar odkrito ponuja službe.
Premier bi prekoračil pristojnosti urada
Da je njegova ocena Cirmanovega nespornega talenta točna, ne more biti v nobeno opravičilo. In kakor da to še ni dovolj, premier daje slutiti nerazumevanje nekaterih osnovnih medijskih konceptov in tega, kaj je njimi narobe. Takole je namreč alibiziral svoje nedavne menjave na čelu Ukoma:
»Obstaja ena stvar, ki smo ji napovedali vojno že pred volitvami, in to je bil sovražni govor v medijih. Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani.«
Videti je, kakor da je Cirmanova žena zasedla svojo funkcijo kot strokovnjakinja za sovražni govor! Toda vprašajmo se, kakšen fenomen predsednik vlade sploh opisuje, ko se poigrava z omenjeno sintagmo? Več kot jasno ga v njegovi pojmovnosti niti ne pozna, saj je koncept sovražnega govora bistveno ožji od tega, na kar po vsej verjetnosti meri s svojim opisom: na tisto, čemur sam pravim sovraštveni in ne sovražni govor. Z njim merim na govorico sovraštva, diskreditacij, žalitev in psihopolitično propagando, kajti področje spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti na način, kot nam to opišeta 63. člen Ustave in 297. člen Kazenskega zakonika, je bistveno bolj zamejeno. Golob je očitno imel v mislih prvo, ne drugo, toda karkoli od tega je imel, se je zmotil. Zakaj?
Ker je stvar še hujša: da bi se moral Ukom boriti proti sovražnemu govoru v medijih, po vseh kriterijih povsem presega pristojnosti tega urada. Če smo pred tem imeli Uroša Urbanijo, ki si je svoje pristojnosti predstavljal čisto po svoje in je funkcijo direktorja urada popolnoma razvrednotil, zdaj predsednik vlade kar sam daje navodila, kako jih prekoračiti. Narobe svet: najprej kot tragedija, potem kot farsa.
Več:
Kdaj je Jančič postal odgovorni urednik Siola?
Portal Necenzurirano in zlati ključ do uganke o prihodnosti demokracije