Ministričina intima, pa še ta medijska rumena raca

Kakor vse kaže, sta Bojan Požar in Milojka Balevski v dveh ločenih zapisih ne samo posegla v pravico do zasebnosti notranje ministrice s tem, ko sta ekskluzivno razkrivala njeno intimo, temveč se je zdaj izkazalo, da njuna insinuacija glede nosečnosti ministrice sploh ni točna.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Novinarski standardi pa takšni! In ne le to: anonimna novinarka Milojka Balevski, skrivnostna kolumnistka propadlega portala Pod Lupo, Požareporta in Večera, je v svoji bizarni moralki ministrici svetovala nič manj kot instrumentalizacijo seksa za potrebe politične moči – a se je izkazalo, da tu nekdo ves čas zgolj instrumentalizira medije (skozi brezplačnike, Media Polis in under-cover delovanje na različne načine):

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.«

Demanti ministrice Vesne Györkös Žnidar za Planet Siol je bil žal  izrečen mimogrede – kot da se o tem ni želela pogovarjati. Ob intervjuju z njo so zapisali zgolj:

Nisem noseča, to si je nekdo izmislil, verjetno bi se me radi rešili, o medijski raci pravi notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar.

Ker je bila prva reakcija njenega ministrstva na poizvedbo ta, da ne bodo razkrivali informacij, ki niso javnega značaja, pravnoformalno točna in precizna, pa dejansko ni bila medijsko najbolj posrečena – v smislu, da je dopuščala dodatne spekulacije tistim, ki na njih radi jahajo. Poslej nič več.

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL 2

Medijski inkvizitorji in antiinkvizitorji

Tomšič sovražni govor Planet SIOL inkvizicija

V bistvu je ves čas odprto vprašanje zgolj, kaj generira za slovenske okoliščine zimzeleni in nič manj fascinantni »de te fabula narratur«, projekcijski pripis pripadnikov ene družbene formacije, ki v drugih vidi tisto, kar natankoma počne sama in s tem detajlirani nabor lastnosti v zrcalnem pripisu: ga generira nekakšna psihološka slepa pega, nezmožnost videti lastno pozicijo in bistvo, neizbežno projekcijsko pripisano drugemu, ali pa morda le dovolj zavestna in premišljena ohromitev pozicije Drugega, dojetega kot sovražnika?

Ne govorim le o ideoloških in političnih delitvah na »naše« in »vaše«, ki se preliva v civilnodružbeno sfero in jo želi obarvati z isto manihejsko paranojo. Primer: Iniciativa za svobodo govora v podobi njenega člana dr. Matevža Tomšiča zato v delovanju Sveta za odziv na sovražni govor vidi točno to, kar počne sama, kot sem dovolj konkretno že komentiral.

Tomšič ne zgolj, da v svoji kolumni zamolči, da pripada omenjenemu »Antisvetu za odziv« in da je torej njegovo pisanje »antilogično«, tj. najmanj protidiskurzivno motivirano s pozicijo, ki jo zaseda, temveč ohranja vse naštete momente: projekcijo lastnih misli in ravnanj, neargumentirano prisotno in uzrto pri drugem ter kot zakleto nespregledano pri sebi samem, nesporno politično motiviranost, zakaj predpostavka v pripisu Drugemu ni le, da je sovražen, ampak da nas politično ogroža in da deluje usklajeno s politično agendo, usmerjeno proti desnici in Janezu Janši (kar na noben način ni dokazano), in na koncu še izmaličena definicija sovražnega govora, kjer lahko na organe, ki se želijo boriti proti njemu, uporabimo – ironično in paradoksalno – prav isto mero sovraštva, in to v imenu boja proti njemu:

V množici raznoraznih nadzornih organov formalne in neformalne narave smo pred kratkim dobili tudi t. i. Svet za odziv na sovražni govor.

Ta naj bi bil nekakšno neodvisno povezovalno telo, ki naj bi po zatrjevanju njegovih ustanoviteljev vzpostavljalo standarde javnega komuniciranja in osveščalo javnost o tej problematiki.

Skrb za kulturo javnega – in tudi drugega – komuniciranja načeloma velja pozdraviti. Etiketiranje, žaljenje ali celo odkrito širjenje sovraštva nedvomno ni nekaj hvalevrednega. Gre za prakse, ki ovirajo vzpostavljanje družbenega ozračja, v katerem bi lahko potekal produktiven dialog o najpomembnejših družbenih vprašanjih.

Vendar pa koncept sovražnega govora, ki so ga že pred časom “skovali” za boj proti tovrstnim pojavom, nikakor nekaj enoznačnega. Zato tudi ni neproblematičen.

Če je odkrito pozivanje k nasilju zoper določenega posameznika ali skupino nekaj, kar je nesprejemljivo samo po sebi in je zato lahko predmet (tudi kazenskega) sankcioniranja, pa je težko določiti, kdaj negativno obravnavanje nekoga preraste v nekaj spornega. Kje je meja med kritičnostjo in sovražnostjo, na kakšen način jo določiti in kdo je za to “pristojen”?

Zaradi takšne neoprijemljivosti se koncept sovražnega govora lahko hitro sprevrže v orodje za obračunavanje z nezaželenimi stališči in za izločanje njihovih nosilcev iz javnega življenja. V tem smislu lahko deluje podobno kot koncept “vznemirjanja javnosti”, ki so ga poznali v bivšem režimu in ki je bil namenjen (kazenskemu) pregonu tistih posameznikov, ki jih je partija označila za “moralno-politično neprimerne”.

In prav to se je zgodilo pri zgoraj omenjenem Svetu, ki se ni mogel upreti skušnjavi, da boj zoper sovražni govor uporabi kot orožje zoper pripadnike “neprave” politične opcije in zagovornike “napačnih” idej.

Politična pretočnost predsednikov

Stranka TRS ima novo predsednico, 28. marca 2015 je to postala Violeta Tomić, sicer še 10. marca podpredsednica druge stranke – DSD.

Violete predsednica Zurnal

Nova predsednica TRS je vstopila v to stranko 12. marca, torej nekako dobrih štirinajst dni pred volilno konvencijo njene nove stranke in dva dni po izstopu iz prve.

Je to bizarno? Seveda je. Ampak v TRS-u temu pravijo »pretočnost« – nov nadvse unikatni evfemizem za menjavanje strank (in predsedniških vlog) v evropskem političnem prostoru.

Seveda ni bilo pričakovati, da bi mediji opazili, še manj, da bi se čudili. Le Zoran Potič pri Delu je za mnenje povprašal predsednika DSD Franca Žnidaršiča, ki o pretočnosti nič ni vedel. Pravzaprav sploh ni vedel, da je izgubil podpredsednico, ker mu tega ni povedala. Mu je pa nedoločno zaupala, da odhaja v bolj vzpodbudno okolje.

Kaj so nam še dejali? Da so to pomembne poteze, nova znamenja časa, ko TRS vstopa znotraj ZL v proces preobrazbe v eno stranko. Zakaj mora (pod)predsednik prve stranke postati predsednik druge, da bi na koncu dobili predsednika tretje, niso pojasnili. Bi tudi težko, ker veliko soli v tem ni. Če bo nova napovedana ena homogena političnega entiteta takšna, da se bodo med sabo pozabili obveščati o tako neznatnih stvareh, kot je pretakanje predsednikov, potem bo res dolgega veka. Vprašati, kateri deli napovedane entitete bodo bolj vzpodbudno in stimulativno okolje kot drugi – ja, tako so dejali -, pa je verjetno že blasfemično. Podobno bogokletno in odvečno je najbrž spomniti, da je točno eno leto nazaj Tomićeva prisegala, da je DSD njena stranka na veke vekov:

V stranki DSD bo ostala za vedno, poudarja, saj jo je začela graditi, stranka pa od nje ne zahteva, da počne nekaj, v kar ne verjame.

Se zgodi, včasih se je v imenu logike pretočnosti treba pač žrtvovati in vgrizniti v jezik. Spodaj navajam nekaj zanimivih citatov izjav ob njenem imenovanju.

Iz MMC RTV SLO:

“TRS vstopa znotraj ZL-ja v novo obdobje, v proces preoblikovanja ZL-ja v enotno stranko, zato so potrebne vsaj delne spremembe tudi v TRS-u,” je pojasnil Hanžek.

Samopojasnilo nove predsednice TRS, objavljeno na Facebooku:

Violeta Tomić, kandidatka za predsednico TRS: “V TRS sem prestopila zato, ker se v državnem zboru ukvarjam z ekologijo in kmetijstvom ter imam v tej stranki za to delo podporo. Iz DSD sem izstopila 10. marca in 12. marca 2015 postala članica TRS. To, da bivša podpredsednica DSD kandidira za predsednico TRS, dokazuje to, da je ZL povezana in pretočna ter da se koalicija počasi združuje v eno, močno stranko.
Če me bodo danes izvolili, bom to odgovornost prevzela in bom dobra predsednica. Če me pa ne bodo izvolili, bom s svojim delom nadaljevala kot poslanka ZL in kot članica TRS-a.”

Žnidaršičevo začudenje via Delo:

Predsednik DSD Franci Žnidaršič je nad odhodom Tomićeve iz njegove stranke presenečen. »Pred nedavnim nam je sporočila, da odhaja v bolj vzpodbudno okolje in to je vse. Očitno so ji v TRS-u ponudili to mesto in je uresničila svoje ambicije, čeprav tega doslej v DSD ni izražala,« pravi Žnidaršič.

Rezimirajmo: težko bo držal pretočen argument, zapisan v medijskem komunikeju TRS-a, da sta izvolitev (!) in izjava (!) usklajeni s koalicijskimi partnerji ZL (»Z izjavo in izvolitvijo Violete Tomić se strinjajo tudi koalicijski partnerji Združene levice, ki vidijo v tem krepitev sil povezovanja znotraj Združene levice«). Kajti če pustimo nenavadno vmešavanje v avtonomijo drugih strank ob strani, velja, da je DSD nesporno eden od treh partnerjev in zato vsaj v svojem začetnem delu ni moglo držati, da je dejanje prehoda Tomićeve z ene na drugo funkcijo bilo usklajeno z njenim predsednikom Žnidaršičem. Če slednjemu pač verjamemo na besedo.

Sicer pa, če je pretakanje res nova slovenska politična vrlina v ZL, morda lahko pričakujemo, da bo Luka Mesec v kratkem postal predsednik DSD, njen predsednik pa bo prevzel vodenje IDS.

Violeta Tomič  SN DSD

Nosečnost političark in pravica do zasebnosti

Je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar noseča?

Rumeni portal Bojana Požarja namiguje točno na to. Božidar Novak alias Milojka Balevski, kolumnistka Večera in omenjenega portala, v krogih DNS v šali javno imenovana tudi za častno predsednico novinarskega društva, se je razpisala o ekskluzivni novici s self-revealing žgečkljivo fotografsko opremo in še bolj naslovom prispevka, ki nosečnost zvaja na seks. Po pričakovanju so se pridružile Slovenske novice in vprašanje časa je, kdaj bodo sledili še drugi mediji.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.« Pustimo za trenutek ob strani funkcioniranje rumenih medijev, tudi dopuščanje anonimnega novinarstva in nenazadnje 20 milijonov vredno igrico Media Polisa, ki jo je uspela zavrteti ista Milojka Balevski, sodeč po zapisih na socialnih omrežjih prijateljsko zvezana tudi z vodstvom DNS. Izziv poročanja o nosečnosti zadeva novinarsko etiko in pravico do zasebnosti. Kako je z njo?

Pri nas smo se pred leti o tem največ pogovarjali v primeru bolezni predsednika republike dr. Janeza Drnovška – ki se je na omenjeno pravico večkrat skliceval.

Pri pravici do zasebnosti politikov ni sporna vsebina (zelo dobro razumemo, da ima političarka pravico do zasebnosti svojega intimnega življenja, kamor morebitna nosečnost nesporno spada), odločilna je predvsem normativna moč take pravice, predvsem kolikšna je njena teža, ko jo primerjamo s pravico javnosti do obveščenosti.

Področje pravice do zasebnosti varuje 17. člen Kodeksa slovenskih novinarjev, ki pravi tole:

Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Seveda takoj ugotovimo, da bosta presoja in tehtanje ostala čvrsto na plečih novinarjev v vsakokratnem primeru. Zlahka si predstavljamo razloge, h katerim se bodo zatekli tisti, ki bodo pravico do zasebnosti spodbijali: da ministrica (domnevno) prehitro odhaja iz službe in s tem ne izpolnjuje za državo pomembnih obveznosti v meri, kot to od nje pričakujemo, da bo morala zaradi nosečnosti v vsakem primeru čez nekaj mesecev morda odstopiti kot ministrica, funkcijo vsaj zamrzniti in najti zamenjavo zase, zaradi česar informacija o njeni zasebnosti ne bo mogla ostati zasebna, temveč javna, da nosečnosti v javnosti od nekega meseca naprej več ni mogoče skrivati, ipd.

Leta 2008 je španska obrambna ministrica postala Carme Chacon, sploh prva ženska na tem resorju v Španiji, vendar je v hipu imenovanja s strani predsednika španske vlade Jose Luisa Rodrigueza Zapatera že bila noseča in se etično vprašanje vdora v zasebnost ni pojavilo – pojavili pa so se dvomi o primernosti odločitve o imenovanju.

Istega leta je javnost izvedela, je noseča francoska pravosodna ministrica Rachida Dati, leta 2009 pa še njena ministrska kolegica Nathalie Kosciusko-Morizet, ki je novico objavila na mreži Facebook.

Čeprav prakse z medijsko obravnavo nosečih političark ni veliko, tudi v svetovnih novinarskih razmerah ne, se zdi nosečnost okoliščina, ki je izrazito zasebnega značaja, ker posega v družinsko življenje in telesno (in duševno) nedotakljivost posameznika. Kriteriji presoje bi tukaj morali biti strožji v primeru, če političarka sama ne želi razkriti informacije.

Ne glede na dejstvo, da bo (katerakoli) noseča političarka v teku opravljanja svoje funkcije sama na neki točki tako ali drugače morala razkriti dejstvo, da pričakuje otroka, pa v primeru nosečnosti odpade razlog, po katerem bi smeli v imenu javne blaginje, javnega zdravja ali iz varnostnih razlogov poseči v zasebnost politika, dokler ta poseg ni nujen za zaščito javnega dobra.

V tem smislu na ravni izrekanja domnev in sklicevanja na govorice nikakor ni bilo upravičeno poseči v zasebnost ministrice za notranje zadeve.

Slovenske novice noseča ministrica

Licenca za ministra: biti član stranke

Neverjetno, s kakšno lahkotno samoumevnostjo se je ob začetni retoriki novih obrazov in nove modernocentrične politike ob apatičnih novinarjih in javnosti ukoreninilo prastaro prepričanje, da mora minister, in to ne katerikoli, biti preprosto član stranke. Prave stranke, vodilne stranke, SMC:

Po besedah vodje poslanske skupine SMC Simone Kustec Lipicer premier opravlja intenzivne pogovore v zvezi z iskanjem naslednjega ministra za izobraževanje, znanost in šport, ki so blizu tega, da bo Cerar povedal tudi ime. Ob tem je Kustec Lipicerjeva v izjavi za medije po današnjem rednem koalicijskem sestanku zatrdila, da bo novi minister ali ministrica član oziroma članica SMC.

Cerar Delo iskanje ministra

Ker se to iskanje pravega strankarskega človeka za ministra že kar nerodno vleče, ker je pravovernost omenjal že predsednik Cerar, postaja neznosnost tega »novega« političnega kupčanja, ki je vedno bolj staro –  plus ça change, plus c’est la même chose – že skoraj tako naporno kot indiferenca medijev, ki te neznosnosti niti ne opazi. Še krščanska moralka tu ne pomaga: Neither do men put new wine into old bottles: else the bottles break, and the winerunneth out, and the bottles perish: but they put new wine into new bottles.

Izgovori, da gre pač za interne vladne kvote, za stare vinske posode, ne more biti na mestu, v preteklosti smo imeli že kup nestrankarskih ministrov.

Da so vzgoja, izobraževanje, znanost in šport nujno potrebni partijske taktirke, tudi ni prepričljivo, prej je sumljivo in nevzdržno.

Zdaj čakamo le še, koga bo Cerar potegnil iz rokava. Za Andrejo Barle Lakota vemo, da je članica SMC, a ga je odklonila:

Vabilo v vladno ekipo naj bi prejela tudi državna sekretarka na šolskem ministrstvu Andreja Barle Lakota, ki je bila po poročanju medijev Cerarjeva favoritinja za ministrico že pred Setnikar Cankarjevo, a je takrat položaj zavrnila.

Z zahtevano modernocentrično pravovernostjo je zdaj prostor iskanja ministra za izobraževanje, znanost in šport zelo dramatično zožan. Da bi v tej medijski idiosinkraziji našli novinarja ali komentatorja, ki bi vsaj s pol stavka podvomil, čemu bo lahko le ortodoksni strankarski človek zmogel voditi navedena področja, ki bi morala biti maksimalno apolitična in onstran ideologije, pa je znova lahko le pobožna želja, za katero vnaprej vemo, da se celo najbolj potrpežljivim ne bo uresničila.

Wanted: išče se izobraževalno-znanstveno-športni moderni centrist.

Barle Lakota ministrica 24ur

Stranke modernega copyrighta

Moje čudenje, da bomo v Sloveniji dobili vodilno Stranko modernega centra le zato, ker je Miro Cerar dobesedno vzel in tudi rešil težavo s prelivanjem črk lastnega imena v enake črke nečesa, kar naj zveni kot ime decentne politične stranke, se še ni povsem poleglo, ko sem danes prebral kolumno dr. Tadeja Trohe in iz nje prvič izvedel, da za SMC ni težava niti v prepisovanju in prilaščanju idej. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da so zadrege preimenovanja še neznosnejše, kot sem sprva domneval.

Troha je opozoril na prijazen tvit stranke, ki avtorja ideje o »stranki modernega centra«, dr. Žigo Turka, naklonjeno vabi na kavo, češ »veseli smo, da smo razmišljali enako«. Še več, Turku so v SMC kar v obraz navrgli tisti »Dobro ime, kajne?«, kakor da bi se želeli z njim pohvaliti:

Namesto tega je anonimna ekipa, ki upravlja z uradnim računom stranke, plagiat pretvorila v čudežno naključje, v naključje kot znamenje prihodnjega sodelovanja: »Dobro ime, kajne? Smo veseli, da smo razmišljali enako. Vabljeni na kavo na Beethovnovo. #vabilo #kava.« – Je ta reakcija le še dodaten indic kolektivnega avtizma stranke, le še en indic njihove nenavadne debelokožnosti, ki je ne more prebiti še tako argumentiran in oster očitek? Ali pa so, nasprotno, v tej gesti vendarle odkrili pravo resnico?

Čeprav je morda primerjava s plagiatorstvom nekoliko netočna, pa je lahko poučna analogija z njim. Zamislimo si konkretneje za trenutek študenta, ki svojo seminarsko delo prepiše od drugega študenta ali avtorja, ko ga ta razkrije, pa mu v obraz zabrusi tisti »Sem dobro napisal, kajne?« ter ga povabi na coca-colo. Najmanj, kar bi mu lahko očitali, je brezvestna norčavost in posmehljivost. Je SMC dejansko stranka modernega copyrighta? Rima se že in to je za besedoiskatelje v njej zaenkrat bilo tudi dovolj.

Troha Dnevnik SMC ime

Moderen program brez modernosti

Če sem se doslej, tudi s pomočjo Platonovega Kratila, dotaknil onomastičnih zadreg, ki že po sebi nakazujejo izvotljenost vodilne politike v državi, se zagate še stopnjujejo, ko si ogledamo Cerarjev politični program. Če kje, bi se morale sledi novega imena stranke poznati vsaj na vsebini.

Verjetno sem bil med prvimi, ki so opozarjali, da Miro Cerar na svojem ustanovnem kongresu sploh ni sprejemal programa, temveč dvostranski zapis, ki so mu dejali Programska načela. Na moje veliko osuplost, ki po osmih mesecih še traja, se ni našel prav noben medij, kaj šele državni organ, ki bi se v to dejstvo zapičil. Kaj zapičil, sploh opazil.

Šele z nekajtedensko zamudo je, morda ravno zaradi naraščajočega čudenja javnosti, stranka program, ki ga je menda pisalo več kot 80 strokovnjakov več kot eno leto, tudi spisala (!) in objavila, ga omenila v javnosti in s tem eo ipso priznala, da ga na kongresu ni imela. Kako so se lahko registrirali brez njega, mi glede na zakonodajne predpise pač ni jasno, a od novinarjev, ki bi politike lahko edini pocukali za jezik, kot že tolikokrat rečeno, pač ne smemo ničesar pričakovati.

Obstajajo kakšne sledi »modernocentričnosti« v programu SMC? Seveda ne. Na ravni označevalcev se beseda »moderen« in njene izpeljanke pojavi le enkrat, v frazi »modernizacija obrtniških del s sodobnimi informacijskimi rešitvami«, kar je evidentno arbitrarna omemba. To je vse. Beseda »center« in njene izpeljanke se pojavijo trikrat, in sicer v navedbi treh ustanov: Center za socialno delo, Karierni center, Državni center za upravljanje prometa. Ne, to pač ni vrsta centra, ki ga omenjajo v imenu.

Kot »Stranka samih poštenjakov«

Tudi na ravni pojmovne ali politične osmislitve o modernosti in »centrizmu« nikjer ni govora na noben način. Bo stranka s svojim imenom enostavno izdala svoj program, ga je morda že? Ker kaj točno velja za modernost v politiki, kdo za modernega politika? Komu takšne epitete pripisati? Razen če za moderno šteje, da imena ne rabijo biti nikakor povezana s programskimi postulati. Prej bi lahko ugotovili, da se na izraz lepi neka nemoč, lastna vrednostnemu samoopisu, na podoben način, kot se verjetno ne pojavljajo stranke po imenu tipa »Stranka samih poštenjakov«, ker so vrednostne avtodeskripcije pač vedno obscene. Ko zase rečete, da ste poštenjak, začnejo pri drugih nujno zvoniti alarmi. Morda je v tem primeru podobno: če ste moderni, so za vas vsi drugi potem nemoderni, tako kot so v stranki samih poštenjakov vsi drugi implicitno nepošteni?

Stranka modernega centra se, skratka, kot smo lahko domnevali, tako imenuje povsem arbitrarno. Za takšno, ki je šla na kongres brez programa in tudi brez pametnega imena, če odštejemo nasilno poimenovanje po njenem prvem človeku, nekako pričakovano. SMC se je zgodilo nekaj podobnega kot Hanžkovemu TRS-u in Žnidaršičevemu DSD, ki danes tvorita trojček Združene levice in se imata po priključitvi IDS za strogo socializmu naklonjeni stranki, a bomo v programih ene in druge zaman iskali to zanje danes sveto besedo in njene izpeljanke. Seveda, politični pragmatizem lahko proizvede svoje!

Povedano velja še bolj za dokument z naslovom »Programska izhodišča«, nekakšno moralnoetično vizijo SMC, dejansko opreproščen seznam nekaterih ljubkih moralnih pojmov. S tem, da v njem znova ne bomo našli niti arbitrarnih omemb ne centrizma in še manj modernosti, torej artikulacije političnih in sociokulturnih norm, ki iz obeh izvirajo. Ko se bo stranka v kratkem podala na kongres v Sežani, bo zato zanimivo spremljati post hoc racionalizacije, ki bodo obenem tudi pot iskanja in definiranja lastnega bistva: namreč ne samo, da o stranki modernega centra ne vemo nič, da se to ne kaže ne v programu in ne v delovanju, doslej nam še niso zaupali, kaj si pod tem pojmom, ki bo po novem ime vodilne stranke, točneje predstavljajo. In če niso, potem se še ne poznajo in še ne vedo, kdo so.

Konstituirali se bodo šele retroaktivno, z imenom, kajti v začetku je resda bil logos, a kaj, ko se je vmes pomensko spremenil. Oba koncepta sta zaenkrat bila ohlapno določljiva le per negationem, kot »mi nismo levi in ne desni« in seveda kot »mi nismo nemoderni«. Ko se bodo ozrli naokoli po evropskem in svetovnem političnem prostoru, jim bo moralo šiniti v glavo, da osmislitev še zdaleč ne bo enostavna. Morda pa ob ustreznih obiskovalcih ob pitju kave na Beethovnovi le kaj naumijo.

Turk SMC dobro ime tvit

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/25/cerar-s-kratilom-ali-o-poimenovanju/

https://vezjak.wordpress.com/2014/06/16/nevidno-gibanje-nevidni-program-fenomen-cerar/

https://vezjak.wordpress.com/2014/08/06/je-program-smc-sploh-legalen/

https://vezjak.wordpress.com/2014/06/21/cerarjev-neviden-program-izginil/

Cerar s Kratilom, ali o poimenovanju

V kaj se je zaplezal Miro Cerar s tem, ko je sprva poimenoval svojo stranko kar po sebi? Najprej so mu očitali idolatrijo, po moje kar upravičeno, zdaj, ko bi vsaj (ali celo) nominalno rad postal stranka modernega centra, se mu neumna odločitev še negativno obrestuje v obliki farsične bizarnosti.

SMC stranka modernega centra tiskovka z napovedjo

Tako kot je Stranka Mira Cerarja bolehala za morda nehoteno egomanijo, da ne rečem egocentričnostjo, bo po novem preimenovana Stranka modernega centra postala dobesedno ime za politično dezorientiranost in praznost. Večjega triumfa nespameti ne bi mogli pričakovati: vse zavoljo imena in trapaste ideje, da morajo besede biti permutacije drugih besed z enako začetnico v isti kratici stranke, SMC.

Že tako rekoč kot simptom se je ob Cerarjevi najavi, da bo stranka na prihajajočem volilnem kongresu postala »stranka modernega centra«, pojavilo (samo)razkritje, da je pravzaprav povsem isto poimenovanje javno ponudil že dr. Žiga Turk v svoji kolumnističnem razmisleku za Planet Siol. Da bi bila farsa še večja, je njegova poanta bila kritična, želel je povedati, da Cerarjeva stranka ni stranka modernega centra, da pa bi takšno potrebovali. In je zapisal:

Nekaj težji, a še vedno udoben sredinski položaj je “ne levo ne desno, ampak naprej”. Parola je tako zlajnana, da se niti ne spominjam, kdo jo je nazadnje uporabljal. Lepo ji pomaga na splošno razširjeni odpor slovenskih medijskih voditeljev (in posledično širše javnosti) do politike. Politika je tisto, kar je levo ali desno. Pravijo: Mi pa nismo ne levo ne desno. In če nismo ne levo ne desno, nismo politika. Čeprav kandidiramo na volitvah. Pa še naprej smo obrnjeni, torej bomo govorili o stvareh, o katerih nihče ne ve nič gotovega. In bomo lahko rekli karkoli. Za preteklost to namreč ne velja – obstajajo zarečene besede, stari časopisi, statistike, zapisniki, da, tudi rudniški jaški.

Primer iskanja srednje poti je, kako predsednik parlamenta opravičuje povojne poboje, češ, v okviru naravnega prava je to razumljivo. Da sicer ni OK, s tem pritegne desnici, je pa razumljivo, in s tem potolaži levico. Pri privatizaciji gospodarstva bomo potegnili z desnico, pri ohranjanju monopola državnega šolstva (na primer pri noveli zakona o visokem šolstvu) pa bomo potegnili z levico. In pri družinskem zakoniku tudi.

Če je center kot praznina prazna soba, si center kot povprečje lahko predstavljamo tudi kot dvorano, polno ljudi, vsakega s svojim mnenjem. Vsi pridejo do besede, organizator pa posluša, zapisuje, ocenjuje in meri, kje je povprečje med socialističnim univerzalnim temeljnim dohodkom in neoliberalno enotno davčno stopnjo. To je potem center. Sem gremo. Downtown!

V osnovi sprejemam Turkovo kritiko: centrizem, kot ga ponuja Cerar, je prazna konsenzualnost pritrjevanja vsem, je drugo ime za nenačelnost z željo ostati všečen in sprejemljiv za vse strani, levo in desno. Zdaj nam manjka le še razlaga, da je tu »moderen« vpeljana beseda za »sodoben« zato, da se ohranja reminiscenca na moder-nino Modre Slovenije, medtem ko center pač ni središče, ker se s tem ne strinja centrala. Bo novi slogan za prihodne čase morda »Mislim modro, delujem moderno?«

Cerar mislim modro bedž

Medtem ko je STA, ki zna pomolčati, ko je treba, v svet že poslala veselo novico, evangelij o obstoju »Modern Centre Party«, se novinarski komentatorji še niso mogli odločiti, kaj naj si o svetovni unikatnosti tega imena mislijo. No, tu je majhen namig, če že ljubimo modre, s pomočjo Platona.

Cerar STA modern party

Platonov Kratil, ali o poimenovanju

V zelo pragmatični luči si, če bi rahlo karikirali, težko predstavljamo resne politične cilje nekoga, ki poskuša ime stranke, ki jo vodi, emblemizirati glede na svoje inicialke še naprej. Cerar je neracionalno vztrajal prav pri tem, očitno v napačni presoji, da se je kratica SMC prijela in bi jo bilo greh zavreči. Ampak to je skoraj tako, kot bi predsednik stranke Janez Benč za svojo SJB menil, da mora postati (in ostati) Stranka ljubiteljev bonsajev ali Gorazd Kopač, da bo poslej vodil Stranko gojiteljev konopolje.

Misel je po svoje tudi metafizična in odpira vprašanja, ki jih je odprl Platon v dialogu Kratil, v katerem je dal besedo svojemu učitelju, heraklitovcu Kratilu, in ga zoperstavil svojemu kasnejšemu vzoru Sokratu. V njem teče razprava natanko o Cerarjevi dilemi, Platon v osnovi pojasnjuje svojo »filozofijo jezika« znotraj razprave o pravilnosti imen oziroma pravilnosti poimenovanja stvari.

Zgodba je preprosta: so jezikovni izrazi že nekaj, kar je nujno po sebi in determinirano glede na korelacijo s predmeti, na katere se nanaša, ali pa sta morda jezik in govor po izvoru stvar konvencije, s tem pa arbitrarna, stvar dogovora med njunimi uporabniki?

Za nekoga, ki je heraklitovec, je svet v nenehnem gibanju in teku, zaradi česar čutna zaznava ni način, s katero bi lahko predmetnost tega sveta adekvatno zajeli. Kratil je v tem smislu verjel, zaradi izmuzljivosti predmetov spoznanja, da ni mogoče prav točno podati pomenov stvari z besedami. Po svoje presenetljivo pa vendarle zagovarja tezo o pravilnosti imen ali besed, ki je naravna: za vsako stvar obstaja pravilno ime ali naziv že po naravi (physei). Pravilnost imena ali poimenovanja je položena že v besede – in prav to je tista tiha premisa, ki jo je, očitno kot vzorni kratilovec, posvojil tudi Cerar, ko je vztrajal pri emblematični nadaljnji uporabi strankinega imena. Vse poti vodijo do istega naravnega izvora, do S in M in C v prav takšnem zaporedju črk.

Temu nasprotno stališče v dialogu podaja Hermogen: pravilnost neke besede, izraza ali naziva je stvar dogovora in soglasja (syntheke kai homologia). Ustrezno lahko zato imena tudi zamenjamo in pridodamo, kar je, v končni instanci stvar onomastike in retorike. Morda, bi dejal Cerar, vendar ne spreminjajmo črk!

Ker mora beseda ali izraz meriti na bitnost stvari, se razpre dilema, ali morda beseda odraža predmet na podoben način, kot slika odraža realni predmet v zunanjem svetu – in posledično lahko ločujemo med boljšimi in slabšimi izdelki, boljšimi in slabšimi besedami kot imeni za predmetnost. Sokrat naredi še korak več in poskuša metodološko natančno razviti tezo, da lahko ustvarimo paleto ujemanj med posamični lastnostmi glasov (v etimoloških navedkih našteva posamezne soglasne in samoglasnike) ter lastnostmi predmetov. In tako kot je beseda orodje raziskovanja bitnosti  (stvari), s čimer se lahko z besedo ustrezno približamo predmetom, bo moral za izvedbo (uporabo) takšnega orodja obstajati zakonodajalec, ki je dejansko imenodajalec, nomotet, čigar naloga je v tvorbi besed upoštevati ali ne tudi iste zloge:

Ali ne bo moral tisti naš zakonodajalec znati tudi glasove in zloge izoblikovati v poimenovanje, ki je za vsako stvar po naravi primerno, in se pri tem ozirati na to, kar poimenovanje je samo po sebi, da bi ustvaril in postavil vsa poimenovanja, če hoče postati veljaven dajalec poimenovanj? (389d)

Zdi se, kot da je Platonov Kratil nastal po tistem, ko je nekdo spremljal porodne težave poimenovanja in preimenovanja stranke SMC. Vrhovni zakonodajalec in poimenovalec/preimenovalec se je očitno odločil ugledati bistvo vsega v samem sebi, v lastnem imenu. Kot da bi stranke modernega centra, karkoli že to pomeni, lahko rastle le v geografskih legah, v katerih živijo Miroti Cerarji.

Če bi predsednik vlade bral Kratila, bi lahko videl, da Sokrat Hermogenu sugerira »lepo poimenovanje«. Tako kot tesar ustvari krmilo pod nadzorstvom krmarja, če naj bo krmilo dobro, mora zakonodajalec ustvariti poimenovanje pod nadzorstvom dialektika, če naj bo poimenovanje lepo. Kajti poimenovanje ni nekaj neznatnega, nepomembnega, niti ni lastno nepomembnim in naključnim ljudem.

Toda vrag se vedno skriva v malem tisku in črkovnih podrobnostih: čeprav se je Cerar na začetku bahal z afiniteto do filozofije, je dialektik je v tem primeru znova umanjkal.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/23/miro-cerar-in-obeti-filozofije-v-politiki/

https://vezjak.wordpress.com/2014/07/17/biti-stoik-biti-budist-biti-kristjan-biti-cerar/

Turk Stranka modernega centra SIOL