Pahorjevi nezavezani čeveljci

Pahor Slovaška protokol

Je modni stil predsednika republike nekaj, kar nas ne bi smelo tangirati, ker se nas ne tiče? Nas lahko prvi državnik s svojim videzom žali, nam je lahko v sramoto in kako daleč sme pri tem nezavrto popuščati v svojem narcisoidnem hrepenenju, ne da bi nas to smelo vznemiriti?

Obstaja najbrž meja. Ko se je Borut Pahor znašel v Bratislavi, so ga ujeli ne s spuščenimi hlačami, temveč z zlizanimi kavbojkami. Morda je kdo zatajil, računajoč da bo protokol stekel kasneje, pa se je najbrž uštel in ga ujel nepripravljenega v supergah, karirasti srajci in v nerodnem položaju, ko si svoje hlače preko zadnjice vleče navzgor ob vstopu v prestižni hotel, kjer se je protokol odvijal. Morda pa se predsedniku preprosto ni ljubilo. Slovaški tabloidi niso bili prijazni:

Eden izmed slovaških tabloidov je pri tem napisal pod fotografijo: »Vľavo príchod: Prítomní si neboli istí, či je to naozaj Slovinský prezident Borut Pahor.« Ali po naše: prisotni niso bili prepričani, če je to res slovenski predsednik Borut Pahor. Pa je bil.

Ker sem o tem dogodku že pisal, naj strnem smisel pripombe: lahko se zgodi, da osebni modni slog načne vašo avtoriteto, spravi v začudenje in dvom. Vendar če on ne začuti težave, jo nesporno čutijo vsaj državljani.  Slog je prejkone tu podrejen funkciji narcisoidne fiksacije, ko si subjekt vzame za objekt samega sebe, torej svoje telo in končno tudi tisto, v kar je oblečeno.

Modni dodatki, modni stil je torej morda v funkciji eksternalizacije avtoerotičnega poveličevanja telesa in s tem samega sebe. Ko se torej Slovaki sprašujejo »Je to on, je on res slovenski predsednik?«, s tem pritrjujejo osnovni  razliki med objektno ljubeznijo in avtoerotizmom, prosto po Freudu: zanj drugi objekt ne obstaja, zato ni čudno, da jih ni opazil. Tisti, ki ga je opazil, je zgolj on sam – on, kot reprezentant drugih par excellence.

Ime česa so Pahorjevi čevlji?

Pahor se je nedavno tega poklonil mladim inovatorjem in podjetnikom:

Predsednik republike Borut Pahor v petek opira vrata Predsedniške palače mladim inovatorjem, podjetnikom, ki bodo od petka, 30. januarja 2015 do nedelje 1. februarja 2015, tukaj razvijali poslovne ideje od prve zamisli do dejanske izvedbe.

Predsednik republike bo v petek, 30. januarja 2015 ob 16. uri mlade ustvarjalce nagovoril in otvoril mladinski podjetniški maraton.

V nedeljo, 1. februarja 2015, pa se jim bo ob 16. uri pridružil na zaključni slovesnosti, kjer bo prisluhnil predstavitvam tekmovalnih idej, Naj ideji 2015 pa izročil tudi posebno predsedniško priznanje.

Predsednik republike Borut Pahor je veliki podpornik podjetniškega peskovnika Ustvarjalnik, ki dijake skozi mrežo podjetniških krožkov na srednjih šolah usmerja v podjetništvo.

Lokacija: Predsedniška palača, Velika dvorana

Novinarje, fotoreporterje in snemalce obveščamo, da vhod in hkrati zbirno mesto za spremljanje dogodka v Predsedniški palači v petek, 30. januarja 2015 in v nedeljo 1. februarja 2015 na Gregorčičevi ulici 20 (vhod garaže) ob 15.45, od koder vas bomo pospremili v Veliko dvorano Predsedniške palače.

Dogodek je odprt za medije.

Kot je opazila Mladina, je bil ob dogodku znova oblečen v kavbojke in celostno urejen v svojstven slog, ki so ga krasile posebne superge: Nike ACG Manoa Boys’ Preschool. Podobno kot so nekaj tednov nazaj njegove noge v Dražgošah izžarevale posebno rdečo energijo prav takšne barve.

Da si je predsednik republike nadel deške, »predšolske« teniske, bi morda še nekako sprejeli kot zabavno dejstvo. Toda v Mladini so napisali, da je superge treba nujno nositi razvezane, ne zavezane, kar da je Pahor tudi upošteval:

Pahor Mladinamit Nike čevlji Start up days

 

Če bi želeli poceni moralizirati, bi lahko nemudoma našteli cel seznam nesreč, povzročenih neposredno zaradi nezavezanih obuval. Če bi se želeli norčevati, bi lahko na glas ugotavljali, da »predšolske« superge niso namenjene zavezovanju, ker tega otroci še ne obvladajo. Morda Nike superge res niso namenjene delanju vozlov. Toda obstaja morda še pomen njihove nezavezanosti na nogi Boruta Pahorja?

Van Gogh in Derrida

Si parva licet componere magnis, Pahorjevi nezavezani čevlji so možna podlaga za miselno reminiscenco na znamenito sliko nezavezanih čevljev Vincenta Van Gogha. Svojčas so si trije filozofi že dajali duška ob njih, Martin Heidegger, Meyer Schapiro in Jacques Derrida.

Van Gogh, Pair of Shoes, 1886

Prvi je v svoji eksegezi resda umetniškega dela videl nemi klic zemlje v svetu kmetice (ni jasno, zakaj):

»V teh čevljih drhti nemi klic zemlje, njen tihi dar zorečega žita in samoodpovedovanje v samotnosti zimskega polja. Ta oprava pripada zemlji in je varovana v svetu kmetice.«

Kasneje je Frederic Jameson v svoji knjigi Postmodernizem v Van Goghovih čevljih, v heideggerjanskih Paar Bauernschuhe, na sledi branja Derridaja ugledal nič manj kot heteroseksualen par (izvorno par čevljev), ki ne dopušča niti perverzije, niti fetišizacije, in ga primerjal z Warholovi lesketajočimi čevlji na sliki Diamond Dust Shoes, da bi jasno začrtal mejo med moderno in postmoderno.

warhol_shoes

A tu je ključen moment. Ti čevlji »se nanašajo na nas«, pravi Derrida v knjigi Resnica v slikarstvu. Zunaj umetniške hermenevtike bi lahko rekli: na nas, državljane. Njihova ločenost, odvezanost, zapuščenost je očitna. Če so Van Goghovi pošvedrani čevlji odvezani in ločeni od lastnika ali lastnice, so Pahorjevi varno na predsedniku republike, a še zmerom nevezani, nevezani skozi odvezanost. A ta faza je le ena od dveh, razumeti pa ju moramo v kompleksu in celovito.

Kar ostane, po Derridaju, je igra vezalk, oziroma igranje z vezalkami s klekljem, vretencem tistega fort-da, najbolj znamenitega dela Freudovega dela z naslovom Onstran načela ugodja, kjer omenjeni opazuje otroka, ki ob odsotni materi meče leseno igračko proč od sebe in ugotavlja, da med fazama »proč« (odsotnostjo igračke) in »tu« (vrnitvijo igračke) pulzira ugodje, ki je večje ob njeni vrnitvi.

Na podoben način igra Pahorjevih vezalk, fort-da, zadeva nas, državljane, je uprizoritev za drugega, je izvor največjega ugodja, kolikor se objekt ne reprezentira več sam, temveč postane operacija teleološka in postane reprezentacija sama sebi namen.

Predsednikove odvezane (ali razvezane) vezalke so torej prav tisto, kar moramo opaziti in motriti kot državljani, da bi razumeli predsednikovo igro z nami: so fort-da, uprizorjen za opazovalca, za državljane, za nas. Bilo bi greh gledati proč. Pa na zdravje.

Pahor nezavezani čevlji

Mariborsko koritništvo in sanje o kolinah

Na oktobrskih lokalnih volitvah je Lista župana Andreja Fištravca dosegla rezultat s 17 mandati v mestnem svetu (zavidljivih 29,79 odstotkov), stranka SMC šest mandatov (ali 11,53 odstotka), SDS pet, Kanglerjeva Županova lista štiri, SD tri. In tako dalje.

Kot sem že napisal, bi Fištravec najbolje storil, če bi odstopil. Očitno podobno meni kar nekaj udeležencev spletne ankete Večera, celih 63 odstotkov, ki so mu podelili oceno nezadostno (1) – težko je verjeti, da si ti glasovi želijo istega župana in obenem z nezadostno oceno opišejo njegovo delo. Anketa je bila objavljena 19. februarja 2015, torej le štiri mesece po volitvah in še vedno v trenutku, ko je komajda sestavljena mestna koalicija (podpis pogodbe je napovedan za ponedeljek):

večer ocena fištravcu nezadostno

Če odštejemo kot neverodostojnega aktualnega župana in njegovo listo, komu potem sploh še zaupati? Morda tistim, ki so uvrščeni tik za njim, ki so naslednji na vrsti in imajo realno moč, pridobljeno z zaupanjem volivcev?

Kot rečeno, sledijo SMC, SDS in Kanglerjeva lista. Za slehernega vstajnika bi bilo glasovati za zadnja dva kardinalno zlo (in ista figa), za poznavalca razmer tudi. Torej med prvimi štirimi ostane možnega zaupanja vredna le še SMC s svojimi 11 odstotki doseženega, kar je malo glede na nacionalno raven uspeha Cerarjeve stranke, ki vodi državo in ima superiorno pozicijo tudi v parlamentu.

Licitiranje, komu sploh še zaupati, na nacionalni in mariborski ravni, ni noben poseben pragmatizem, temveč nuja. Izvajamo ga lahko le hipotetično, ker so volitve komajda za nami, ker novih ni na vidiku in nam je usojeno verjeti tistim, ki so jim menda po definicij nezmotljivi volivci pač podelili štiriletni mandat. Vaja bistrenja državljanske pozornosti se izkaže za koristno, vedno znova.

Osebno koritništvo

Vlivajo upanje za Maribor mestni svetniki SMC, omenjena stranka? Sprva je Bojan Požar objavil faksimile zanimivega dokumenta, ki ga je nato danes objavil tudi Večer:

SMC Maribor izplen koalicijska pogodba pogoji torta

Kaj je statusno dokument, ki ga je najbrž do medijev spravila tista stran, ki ima po izločitvi SMC iz mestne koalicije največ motiva in koristi? Zamet ultimativni materialni dokaz, kako v Mariboru obstaja le osebno koritništvo in da mu je angažma v politiki povsem podrejen. Volilni rezultat, demokracija in politika so za to, da se razdeli plen, tako kot po vojni. Cerarjeva opevana moralna prenova Slovenije ne učinkuje le kot farsa, temveč že kot dobro premišljena kamuflaža, kot koritniški piar, ki naj pokaže, da korita dejansko ni, da je tu le borba za človeka in etične postulate.

Kako so se branili v SMC pred očitkom, da omenjeni seznam ni spisek podrobnih kadrovskih zahtev, ki jih SMC postavlja kot pogoj zmagovalcu, Listi župana Andreja Fištravca?

S pojasnilom, verificiranim tudi v centrali SMC, da je tak seznam zgolj posledica ponudbe kadrov, spisan na zahtevo staronovega župana:

A dokument, katerega verodostojnost so potrdili tudi sami, kaže, da je bil spisek kadrovskih želja izdaten, želja p po popolnem nadzoru nekaterih občinskih podjetij pa precejšnja. Sami sicer pričujoči dokument postavljajo v drugačen kontekst: »Župan nas je prosil, naj mu povemo, ali imamo med svojimi člani kadre, ki bi lahko pomagali pri javnih podjetjih in občinski upravi. Posebej so ga zanimala na koncu seznama našteta štiri podjetja (…)

Večer SMC trgovci

Seznam je impozanten, na njem praktično manjka le še mesto župana. SMC govori o tem da je »poiskala človeka« za mesto direktorja občinske uprave,  ker je župan kadrovsko podhranjen in nikakor ne more najti ljudi (beri: navzlic taki množici pri koritu je še vedno ogromno nezasedenega prostora ob njem), pa so mu širokogrudno ponudili še direktorje Mariborske razvojne agencije (MRA), Nigrada, Energetike in Lekarn Maribor. Ker bo koalicijska pogodba po skoraj petih mesecih končno svečano podpisana čez dva dneva, to pot brez SMC, bo zanimivo opazovati dinamiko kadrovskih nastavitev v luči nove pogodbe – če so kakšna mesta tudi v resnici še nezasedena.

Vojno dobičkarstvo

Zakaj ne verjamem ad hoc razlagi, da je opisani seznam nastal na pobudo Fištravca in nima statusa koritniškega izsiljevanja?

Prvič zato, ker na vrhu piše »Del koalicijske pogodbe« – in integralni del najbrž delovne verzije koalicijske pogodbe pač ni arbitrarno naštevanje funkcij, ki bi si jih nekdo zaželel, ti bi mu jih pa lahko ponudil. Je kvečjemu pogajalsko izhodišče, predlog ali zahteva, ki jo daš na mizo.

Drugič, ker minimalno semantično branje seznama ne dopušča tovrstne razlage. Npr. opis »mesto podžupana s polnimi pooblastili« ne more biti odgovor na vprašanje »Imate koga, ki bi lahko bil podžupan, ker mi manjka kadrov?«, ker se resnično pač bere kot zahteva ali pogajalska ponudba. Bere pa se, ker to tudi je.

Tretjič, trikrat ponovljene sintagme »4x član nadzornega sveta« ali »5x člani nadzornega sveta« so malo verjetno kvantifikator možne kadrovske ponudbe (češ, ponudimo vam lahko pet članov v nadzornem svetu Lekarn Maribor, toliko jih je še zmoremo, več ne), temveč preprosto znova zahteva. Mimogrede, Lekarne Maribor imajo svet zavoda in v njem sedi devet članov (Bogdan Čepič, mag. Zorica Zajc-Kvas, dr. Kazimir Miksić, Marko Žula, Drago Žura, Jelka Kolmanič, mag. Rosvita Svenšek, Primož Juhart, Simon Medved).

Razlaga centrale in lokalnega odbora SMC je, skratka, zelo neprepričljiva. Glede na 11,53 odstotni uspeh bi politični trgovci npr. v primeru nazadnje omenjenega zavoda želeli imeti večino v svetu (pet od devet) in še direktorja. Seveda bi popolnoma padli na izpitu, če bi njihove zahteve interpretirali kot predrzne. Ne, že sama logika delitve »volilnega dobička« je žanr vojnega dobičkarstva, in to v vstajniški (ali postvstajniški) situaciji.

Vstaje so resnično proizvedle svoje nasprotje, zahteve ljudi so doživele debakel na celi črti, ampak to po zaslugi istih množic in njihove volilne odločitve.

41 izstopov in napačne predstave

Še pred volitvami je zaradi prerivanja pri koritu uvrstitve na seznam kandidatov za mestni svet v mariborski SMC izstopilo kar 41 članov. Takrat je, zanimivo, Miro Cerar to dejanje označil kot posledico osebnih ambicij nekaterih, kot koritništvo torej:

Predsednik SMC Miro Cerar obžaluje izstope nekaterih mariborskih članov stranke. “Vedeti morate, da mnogi zdaj želijo biti v naši stranki in mnogi ne morejo kar takoj doseči tistih položajev ali ciljev, ki si jih morda predstavljajo, ker članov je preveč in tudi potem včasih pride do konkurence in napačnih predstav. Vsekakor pa mi na vseh ravneh zasledujemo enake vrednote in enak način politike,” je dejal.

Kasneje je moral zaradi laganja odstopiti še njihov kandidat Anton Kranjc. A glej ga zlomka, na ta način prečiščena mariborska SMC je potemtakem bila zmožna gesto po volitvah zgolj ponoviti, zdaj tudi potrjena pristnost seznama koalicijskih zahtev je zgoščena materializacija dejstva, da se lokalni odbor ni prečistil, temveč je celo »preostanek« znova ravnal po koritniškem principu – ob predpostavki, da je ocena Mira Cerarja, ne naša, točna in so tisti, ki so oktobra odšli, bili ravno koritniki. Tudi iz tega vidika je stanje v etiki najbolj zavezani stranki ne samo alarmantno, temveč maksimalno pomenljivo za diagnozo stanja.

Navedeni dokument vojnega dobičkarstva je navrgel ultimativno materialno pričevanje, da za mesto v tej politični sestavi ni več upanja. Po grabežu grabež, po politični trgovini trgovina, brez sleherne dostojnosti. V čigavih rokah je mesto? Kaj torej ostane Mariboru, če niste ljubitelji koritnikov, kako izbirati med debelimi in suhimi svinjami? Ni more biti drugače, ljudstvo bo še sanjalo o kolinah.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

https://vezjak.wordpress.com/2014/07/17/biti-stoik-biti-budist-biti-kristjan-biti-cerar/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/21/mariborski-protest-gluhota-in-biopolitika-teles/

 

SMC maribor izstopi SIOL

Pahor za ene kot McConaughey, za druge ga ni

Ne le, da so domači mediji povsem ignorirali polurni nastop Boruta Pahorja za rusko RT, najdejo se celo odzivi, ki so pripravljeni ga braniti, češ nastop ni bil kakšen poseben debakel, temveč primerek imenitnosti v nastopu. Uredniki in novinarji portala MOSKI.SI so že takšnega bolj naklonjenega mnenja. Pri predsedniku so ugotavljali čudovit teksaški naglas, neomajnost v argumentaciji, vztrajnost in mimogrede ošvrknili še kritike, češ da je izpadel nekompetentno:

Video, ki že nekaj dni kroži po družabnih omrežjih, nam pokaže slovenskega predsednika v povsem novi luči. Prvič, nismo vedeli, da angleško govori s teksaškim naglasom Matthewa McConaugheyja, in drugič, nismo vedeli, da zna biti tako neomajen v svoji argumentaciji.

Slišimo lahko, kako ruska novinarka poskuša primerjati situacijo na vzhodu Ukrajine, kjer so izvedli referendume za odcepitev, z osamosvojitvijo Slovenije. A naš predsednik se ni dal in je tovrstne primerjave zatrl v kali. Kritiki sicer trdijo, da je predsednik v intervjuju podajal le na pamet naučene odgovore in s tem izpadel nekompetenten. Prisluhnite intervjuju in presodite sami!

Intervju je nastal ob robu varnostne konference MSC v Münchnu, ki je potekala prejšnji teden, med 6. in 8. februarjem.

Moski.si Pahor intervju RT

Je pred nami pravi moški, ki ni Janis in ne Branko? A od manj pomembnega k pomembnejšemu: v začetnem zapisu sem ugotavljal, v čem je bil nastop predsednika škandalozen in obenem ošvrknil medije, ki so intervju presenetljivo spregledali, čeprav se včasih tako radi obsesivno zapodijo v malenkostne trivialije.

V naslednjem sem poskušal ugotoviti, čemu psi čuvaji niso zalajali in se pri tem gibal med dvema najbolj verjetnima pojasniloma: ker so lenobne sorte in ker so motivirani, da ne lajajo. Vratarjenje ali cenzura, to je zdaj vprašanje.

Danes lahko, osmi dan po intervjuju, še bolj decidirano rezimiram medijsko pokritje dogodka: čeprav so intervjuju s slovenskimi politiki v tujini silno redki, sploh televizijski in sploh takšne dolžine, to dejstvo domačih novinarjev in urednikov nikakor ni ganilo. Največji dolžniki: STA, RTV Slovenija, POP TV, Delo, Slovenske novice, Dnevnik, Primorske novice, vsi brez informacije, kaj šele komentarja. Razlog? Težko bi dal prednost kateremu od dveh navedenih razlogov, indikativna pa sta oba. Ko je Alenka Bratušek dala zelo kratek intervju za CNN, ga ni bilo medija, ki se ne bi postavil v vrsto. Pa je šlo celo bolj za to, da so si dajali duška glede znanja ali neznanja angleščine:

Alenka Bratušek CNN mediji

Edino reakcijo sploh sem zaznal pri tabloidu Svet24, ki je poročal prvi, Mladini (ki pa izhaja enkrat tedensko) in Večeru, z ustrezno zamudo. Za primerjavo v nadaljevanju na koncu prispevka navajam nekaj povezav na zapise v medijih nekdanje bivše Jugoslavije – dovolj žalostno in zgovorno dejstvo, da je za informacijo o tem, kaj govori slovenski predsednik, treba brati tuje.

Za trenutek si zastavimo hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi recimo ruski vrh reagiral na Pahorjeve nerodne izjave v intervjuju? Na kakšen način bi slovenski novinarji, ki verjetno ne bi več mogli molčati, vpeljali podatek o Pahorjevem intervjuju, na kakšen način bi nanj referirali, če svojim gledalcem, poslušalcem in bralcem osnovne informacije niso privoščili?

Odgovor je preprost: zanje to ni nobena posebna težava, vpeljali bi kontekst zadnjega dogodka in prvega omenili ob njem brez ustrezne problematizacije. Svojega molka preprosto ne bi pojasnili, svoj spregled bi zamolčali.

Nekaj podobnega sem podrobneje spremljal že nekajkrat, celo na svojem lastnem primeru. Na čudenje, čemu mediji in novinarska društva gledajo proč, ko Janez Janša zmerja novinarje z »opankarji«, na očitke, da je znova na delu Tomaž Majer in njegovi trenirkarji, pri čemer je diskreditacijski označevalec bil celo neposredno namenjen novinarjem samim, da so torej napadeni oni, so pri DNS hladnokrvno pač posvojili odkritje, z rahlo zamudo. Malim bogovom je dovoljeno oglasiti se, kadar oni tako želijo, predstaviti dejanje kot avtonomno in »svoje«, kot kreatorjem in vratarjem medijske realnosti jim ni težava poskrbeti, da ne bodo ničesar krivi in da bodo prav oni za vse zaslužni.

Kot poveden za racionalizacijo pojasnitvenega diskurza ob poznem »vklopu« medija nam lahko služi zapis v Večeru (14.2.2015),  ki je kot edini osrednji nacionalni časopis sploh povzel dogajanje. Priključek s sedemdnevno zamudo novinar Boris Jaušovec lovi z uvodno frazo »Intervju še vedno buri duhove« (kje jih sploh buri, čigave duhove?) in pojasnilom (»O njem je poročalo več svetovnih agencij, na družabnih omrežjih je nenavadno veliko odzivov«).

Pahor RT Večer Jaušovec

Povedano enostavno: ne le, da je treba zamolčati molk, informacije morajo, če se medij le odloči, da bo o čem kaj napisal, biti prirejene na ustrezen način, da ne bo ostalo neproblematizirano zgolj molčanje, temveč bo vsaj minimalno motivno pojasnjeno tudi pisanje, če do njega pride. Kako in s čem pojasnjeno, pa je spet drugo, za analizo kar zabavno vprašanje.

Če je Pahor za ene neustrašen in teksaško akcentirani McConaughey, za druge sploh ni. No, če sem čisto iskren in se sklicujem na ironijo, vpisano v karikaturno medijsko stvarnost samo, so novinarji portala MOSKI.SI dali od sebe za kakšen milimeter več novinarske profesionalnosti od sebe od teh drugih, ki znajo tiščati le glavo v pesek.

Nekateri zapisi o Pahorjevem intervjuju:

http://www.oslobodjenje.ba/vijesti/region/pahor-usporedjivati-slucaj-krima-i-osamostaljenje-slovenije-je-potpuno-pogresno

http://hr.rbth.com/news/2015/02/10/predsjednik_slovenije_europa_treba_posteno_odgovoriti_zeli_li_vidjeti_uk_32919.html

http://www.blic.rs/Vesti/Svet/533414/Pahor-Pogresno-je-porediti-Krim-i-osamostaljenje-Slovenije

http://www.rts.rs/page/stories/sr/story/11/Region/1824944/Pahor%3A+Pogre%C5%A1no+pore%C4%91enje+Krima+i+Slovenije.html

http://www.b92.net/info/vesti/index.php?yyyy=2015&mm=02&dd=09&nav_category=78&nav_id=956511

http://www.nspm.rs/hronika/borut-pahor-pogresno-je-porediti-krim-i-osamostaljenje-slovenije-nas-je-napla-jna-mi-smo-se-borili-i-pobedili-nikoga-nismo-okupirali.html

Je Varufakis novodobni Mefisto ali utelešenje moške lepote?

Že dolgo ni bil kakšen politik deležen toliko pogledov in ženskih vzklikov UAU! na eni strani ter demonizacij na drugi. Seveda so aklamacije odvisne od vaših političnih in ideoloških očal, kot sem že pojasnil.

Za desničarski Frankfurter Allgemeine Zeitung je grški finančni minister novodobni Mefisto, njegova physis je nenadoma na las podobna Mrlakensteinu iz Harryja Potterja (via damijan.org). Na drugi strani je ista zunanjost dojeta kot ultimativna seksi narava pravega moškega, kakor so tabloidno ugotovili na vstopni strani Žurnala.

Namesto reka Vsake oči imajo svojega malarja bo treba misel predrugačiti v Vsak ideološki privrženec ima svojega seksi politika.  Kot da bi bila v napoved revolucije vpisana še obljuba spolne potešitve. Ja, seksapil definitivno postaja vroča politična kategorija.

Damijan Varufakis FAZ

Žurnal Varufakis Kako je seksi

 

Žurnal Varufakis seksi

Pravi moški: je to Branko, je to Janis?

Kaj točno konstituira njega, točno pravega moškega, Njega v sferi politike, pisano z veliko začetnico? Kdo je pravi moški, zastavljeno hevristično? Najlažje položaj opazujemo, ko se kakšen, vsaj po priznanju opazovalke – kajti gre primarno za ženski pogled -, v resnici tudi pojavi in nam odkriteljica to zaupa:

Pogosto me novinarke sprašujejo, kakšen je pravi moški. Kakor kdo in kakor za katero, odgovarjam. Naj povem, da čim se je pojavil profesor ekonomije JANIS VARUFAKIS na grški sirizini politični sceni, sem si rekla: Uau! in šla, kar sicer ne počnem, pogledat njegove fotke na internet. In ponovila: Uau! Danes v Delu berem povzetke tujih komentarjev njegove osebnosti in modnega sloga spod peres Saše Vidmajer in spet pravim: Uau! Prepisujem en njen odstavek in ženskam, ki hočejo videti pravega moškega na lastne oči, priporočam prelet internetnih strani. Takole piše Saša Vidmajer (jo imam na sumu, da je tudi ona porekla: Uau!) pod naslovom Ko normalnost postane popolna svežina: “Ni bankir in ne oblači se kot bankir, bančnikom noče stvari olajšati, temveč otežiti, govori jim, za seboj imam suvereno volilno telo in bankrotirano državo, je te dni zapisal novinar Simon Jenkis. Pripomnil je, da je grški finančni minister v tej branži naposled nekdo, ki “je videti normalno človeško bitje. To je začetek.’” No, kar se mene tiče, tak intelekt, suverena drža, natančno preštudiran modni slog, ki deluje ležerno, a je visokega plačilnega razreda zaradi kakovosti in skrbno zdizajniranih detajlov, predvsem pa samozavesten moški šarm, pač niso normalen pojav. Ne v  svetu, ne v Grčiji, da o Sloveniji ne govorim. Pa mi pokažite kakega Varufakisa med našimi vrlimi možmi, čakam predloge.

Varufakis Manca Košir

Dr. Manca Košir torej ve, kaj je pravi moški, ker ga je odkrila, videla na lastne oči, vsaj na spletu, zato zna nanj s prstom tudi pokazati. To je grški finančni minister, ki zna reči »Ne!« evropskim krvosesom, ustreza opisu in tistemu »Uau!«. Pravega deca odkriješ, uvidiš, zagledaš nenadoma, hipoma in takoj veš, da je to on, da je pravi.

Če je pravi, potem predvidevaš, da ga kot takšnega vidijo tudi drugi, iščeš potrditev zase. Zato avtorica predvideva, da enako vidi tudi npr. novinarka Dela, sicer pa velja, da je pravi moški predvsem »videti normalno človeško bitje«, kar je zgolj evfemizem za pravšnjost in pravost, ki se v realnosti prikazuje kot pravi intelekt, prava suverena drža, pravi modni slog in pravi samozavesten moški šarm.

Približno vse tisto, kar se v danih razmerah, kot so mnogi že ugotovili, najbolje uteleša v Luki Mescu, ki se svojega statusa »pop ikone«, kot odgovarja na vprašanje v nedavnem intervjuju, tudi zaveda, a ga moti.

Težava je seveda lahko, da pravega moškega kakšne druge oči vidijo v kom drugem. Zakaj ne bi bil za koga drugega pravi moški Branko Grims? Kaj točno mu že manjka? Bicepsi gotovo ne:

Grims pomladnik z bicepsi

So privlačnejši levi ali desni?

V eni izmed nedavnih študij so ugotavljali, da so v povprečju moški z desnega političnega pola privlačnejši od tistih na levici, republikanci so bolj pravi moški kot socialisti. Zakaj? Eden izmed odgovorov, ki jih ponuja časopisni povzetek, ponuja takšno razlago: tisti, ki se imajo za lepe, so pretežno antiegalitarci, antiegalitarizem pa je pozicija desnih volivcev:

Right-wing politicians are seen as more physically attractive than socialists and get more votes because of their good looks, a new study has found.

Researchers showed photos of anonymous political candidates to 2,500 people, and asked them to judge them on a scale from ‘very ugly’ to ‘very beautiful’.

Right-of-centre politicians were viewed as better looking, while those left-of-centre were generally seen as less attractive, the report found.

The study was carried out by experts in Sweden and Finland, and the politicians used were 1,357 Finnish council election candidates.

But the people asked to judge their attractiveness were from five non-Scandinavian countries including the USA and Britain.

Researcher Niclas Berggren at Sweden’s Ratio Institute said: ‘We found those candidates on the right were considered to look better than those on the left.

‘Studying the election results, we then found that they benefit from this “beauty premium” in the form of the votes they receive.

‘One explanation is that people who are seen or consider themselves to be beautiful tend to be more anti-egalitarian and hence more attracted to right wing politics.’

Mr Bergren said the study back up previous research in the business world which has found better looking people earn an average of 15 per cent more than those deemed less attractive.

He added: ‘The political right has always been more conscious of good looks.

‘But our study and previous research confirms the effects of beauty in western culture are universal.’

It was now hoped the research, published by the German Institute for the Study of Labour, would appear in a peer-reviewed scientific journal, Mr Bergen said.

Lepota politična

Razlagi manjka vsaj ena premisa, v nadaljevanju članka sicer delno pojasnjena: lepi moški, ki so desni politiki, se večinsko bolj zavedajo svojega dobrega videza.

Kakšna je torej vsebina tistega »Uau!«, ki je neznansko privlekel pogled Mance Košir? Pravost in pravšnjost sta v pogledu, ki vidi pravost in pravšnjost. In ker je socializem zdaj lep, bosta glede na politične preference posledično moška pravost in pravšnjost skrita v pravem političnem pogledu.

Rogonosec Valenčič

Megarik Evbulid, živel je nekako v času Aristotela, si je rad izmišljal miselne paradokse in z njimi zabaval občinstvo, danes jih poznamo pod zbirnim pojmom sofizmi.

Eden od zelo znanih sofizmov nosi ime »rogonosec«  (keratines) in gre takole:

»Nisi izgubil rogov, kajne? Seveda ne (ko pa jih nimam). Če jih torej nisi izgubil, potem jih imaš.«

V obliki iz knjige filozofa Franeta Jermana se glasi:

»To, česar nisi izgubil, imaš. Ali si izgubil roge? Ne. Torej jih imaš!«.

Na prav tak sofizem sem se spomnil, ko sem prebral retvitani dovtip Janeza Janše na račun novinarja Erika Valenčiča:

V SDS so zanikali povezave z neonacisti, Valenčič pa ni nikoli zanikal povezave z bin Ladnom, ki ga je celo reklamiral.

Janša tvit zanikanje Valenčič

Analogija je torej naslednja. Prvi sofizem lahko preoblikujemo v takole formo tipa modus ponens:

(1) Česar nisi izgubil, to (še vedno) imaš.

(2) Rogov nisi izgubil.

(3) Torej imaš rogove.

Janšev sofizem pa bi se glasil:

(1) Če ti, Valenčič, nisi zanikal povezav z Bin Ladnom, potem jih imaš.

(2) Povezal nisi zanikal.

(3) Torej imaš povezave.

Res je sicer, da je sklep neizrečen, impliciten. Strogo vzeto Janša ni rekel tisti »Torej imaš povezave«. Kar je storil, leti le na primerjavo med dejanjem SDS in Valenčičem, češ: mi v SDS smo zanikali, ti pa nisi. Vendar smisla trditve ne moremo vzeti drugače kot jasen namig, da»nikoli ni zanikal povezave« razumemo kot nekaj, kar vodi do »ima povezave«.

Takšen argument iz »odsotnosti zanikanja« ni le klasični non sequitur (iz tega, da nečesa nismo zanikali, še ne sledi, da to drži, obstaja tisoč razlogov, zakaj česa ne zanikamo, eden od najbolj standardnih je recimo, da nas nihče ni niti vprašal), ni zgolj imitacija sofizmov, temveč je, čisto preprosto, hitropotezna retorična manipulacija.

Tudi v Sloveniji premoremo mojstre sofizmov, ki malce plonkajo pri starih Grkih. Slovenski prisilni rogonosec je novinar, ki ima povezave z Bin Ladnom, saj tega nikoli ni zanikal.

Je Siriza radikalna stranka?

V prispevku na spletni strani Mladine se sindikalist Goran Lukič, sicer velik simpatizer Združene levice, sprašuje o medijskem pokrivanju grških volitev:

Ustavimo se pri besedi »radikalno«. Torej, kaj je tako radikalnega pri Sirizi?

Lukič Radikalno Mladina

Celoten članek je koncipiran kot čudenje temu, čemu se slovenski novinarji odločajo grško koalicijo poimenovati za »radikalno« – temu na zelo podoben način sledijo nekateri novinarji in družboslovci.

Njihovo čudenje implicira, da besedo »radikalen« razumejo (in občutijo) kot diskreditator, kot zmerjaški označevalec, ne zgolj kot dovolj točen opis programske pozicije.

Siriza je že po svojem imenu oz. akronimu koalicija radikalne levice, Συνασπισμός Ριζοσπαστικής Αριστεράς, Synaspismós Rizospastikís Aristerás.

Za radikalno se ima ona sama, prav to pomeni pridevnik rizospastikos – tisti, ki izvira iz riza, iz korena. Radikalnost je enostavno korenitost – če se Siriza sama ne brani tega pridevnika, čemu se ga slovenski pristaši? Ne delu je torej spet nek temeljni nesporazum.

Zato se Siriza v anglosaškem prostoru preprosto imenuje »Coalition of the Radical Left« – pa nihče je javka, da se dogaja strašna krivica, da je nesramno označena za »skrajno« oz. »radikalno« levico. Še več, tudi najbolj levo usmerjeni časopisi nimajo s takšno označbo prav nobene težave ali zadržka.

Kakor vse kaže, bodo tudi slovenski mediji in novinarji počasi za sabo začeli puščati sled – pristaši Sirize in njenih slovenskih satelitov bodo izpuščali del njenega akronima, njeno »radikalnost«; vprašanje pa je, če s tem ne dezavuirajo dela njene ne zgolj onomastične identitete in celo opozorila, da si radikalna misel lahko izbori svoj prostor pod soncem le po zavedanju, da je to, kar je. Da je, skratka, v njenem interesu imenovati se za radikalnega, da si takšni želijo biti tudi programsko.

Podobno velja za slovensko inačico Sirize, tj. Združeno levico, ki se je vzpostavila kot edina leva alternativa s tem, ko se je pozicionirala na skrajni spekter političnega pola in sleherno drugo levico označila za premalo ali nepristno levo. Reči, da ne želi biti radikalno na levi, je povsem self-defeating.

Nasprotniki, kot kažejo prvi zaskrbljeni odzivi neoliberalnih Financ, bodo počeli prav nasprotno. Morala zgodbe? Z izpuščanjem označevalca se ne pridobi prav nič, tako kot se ne izgubi z dodajanjem.

 

Finance Sirizia CiprasBBC radicalGuardian radicalEconomist radicalNew Left radicalHuffington radical