::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Stranke modernega copyrighta

Moje čudenje, da bomo v Sloveniji dobili vodilno Stranko modernega centra le zato, ker je Miro Cerar dobesedno vzel in tudi rešil težavo s prelivanjem črk lastnega imena v enake črke nečesa, kar naj zveni kot ime decentne politične stranke, se še ni povsem poleglo, ko sem danes prebral kolumno dr. Tadeja Trohe in iz nje prvič izvedel, da za SMC ni težava niti v prepisovanju in prilaščanju idej. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da so zadrege preimenovanja še neznosnejše, kot sem sprva domneval.

Troha je opozoril na prijazen tvit stranke, ki avtorja ideje o »stranki modernega centra«, dr. Žigo Turka, naklonjeno vabi na kavo, češ »veseli smo, da smo razmišljali enako«. Še več, Turku so v SMC kar v obraz navrgli tisti »Dobro ime, kajne?«, kakor da bi se želeli z njim pohvaliti:

Namesto tega je anonimna ekipa, ki upravlja z uradnim računom stranke, plagiat pretvorila v čudežno naključje, v naključje kot znamenje prihodnjega sodelovanja: »Dobro ime, kajne? Smo veseli, da smo razmišljali enako. Vabljeni na kavo na Beethovnovo. #vabilo #kava.« – Je ta reakcija le še dodaten indic kolektivnega avtizma stranke, le še en indic njihove nenavadne debelokožnosti, ki je ne more prebiti še tako argumentiran in oster očitek? Ali pa so, nasprotno, v tej gesti vendarle odkrili pravo resnico?

Čeprav je morda primerjava s plagiatorstvom nekoliko netočna, pa je lahko poučna analogija z njim. Zamislimo si konkretneje za trenutek študenta, ki svojo seminarsko delo prepiše od drugega študenta ali avtorja, ko ga ta razkrije, pa mu v obraz zabrusi tisti »Sem dobro napisal, kajne?« ter ga povabi na coca-colo. Najmanj, kar bi mu lahko očitali, je brezvestna norčavost in posmehljivost. Je SMC dejansko stranka modernega copyrighta? Rima se že in to je za besedoiskatelje v njej zaenkrat bilo tudi dovolj.

Troha Dnevnik SMC ime

Moderen program brez modernosti

Če sem se doslej, tudi s pomočjo Platonovega Kratila, dotaknil onomastičnih zadreg, ki že po sebi nakazujejo izvotljenost vodilne politike v državi, se zagate še stopnjujejo, ko si ogledamo Cerarjev politični program. Če kje, bi se morale sledi novega imena stranke poznati vsaj na vsebini.

Verjetno sem bil med prvimi, ki so opozarjali, da Miro Cerar na svojem ustanovnem kongresu sploh ni sprejemal programa, temveč dvostranski zapis, ki so mu dejali Programska načela. Na moje veliko osuplost, ki po osmih mesecih še traja, se ni našel prav noben medij, kaj šele državni organ, ki bi se v to dejstvo zapičil. Kaj zapičil, sploh opazil.

Šele z nekajtedensko zamudo je, morda ravno zaradi naraščajočega čudenja javnosti, stranka program, ki ga je menda pisalo več kot 80 strokovnjakov več kot eno leto, tudi spisala (!) in objavila, ga omenila v javnosti in s tem eo ipso priznala, da ga na kongresu ni imela. Kako so se lahko registrirali brez njega, mi glede na zakonodajne predpise pač ni jasno, a od novinarjev, ki bi politike lahko edini pocukali za jezik, kot že tolikokrat rečeno, pač ne smemo ničesar pričakovati.

Obstajajo kakšne sledi »modernocentričnosti« v programu SMC? Seveda ne. Na ravni označevalcev se beseda »moderen« in njene izpeljanke pojavi le enkrat, v frazi »modernizacija obrtniških del s sodobnimi informacijskimi rešitvami«, kar je evidentno arbitrarna omemba. To je vse. Beseda »center« in njene izpeljanke se pojavijo trikrat, in sicer v navedbi treh ustanov: Center za socialno delo, Karierni center, Državni center za upravljanje prometa. Ne, to pač ni vrsta centra, ki ga omenjajo v imenu.

Kot »Stranka samih poštenjakov«

Tudi na ravni pojmovne ali politične osmislitve o modernosti in »centrizmu« nikjer ni govora na noben način. Bo stranka s svojim imenom enostavno izdala svoj program, ga je morda že? Ker kaj točno velja za modernost v politiki, kdo za modernega politika? Komu takšne epitete pripisati? Razen če za moderno šteje, da imena ne rabijo biti nikakor povezana s programskimi postulati. Prej bi lahko ugotovili, da se na izraz lepi neka nemoč, lastna vrednostnemu samoopisu, na podoben način, kot se verjetno ne pojavljajo stranke po imenu tipa »Stranka samih poštenjakov«, ker so vrednostne avtodeskripcije pač vedno obscene. Ko zase rečete, da ste poštenjak, začnejo pri drugih nujno zvoniti alarmi. Morda je v tem primeru podobno: če ste moderni, so za vas vsi drugi potem nemoderni, tako kot so v stranki samih poštenjakov vsi drugi implicitno nepošteni?

Stranka modernega centra se, skratka, kot smo lahko domnevali, tako imenuje povsem arbitrarno. Za takšno, ki je šla na kongres brez programa in tudi brez pametnega imena, če odštejemo nasilno poimenovanje po njenem prvem človeku, nekako pričakovano. SMC se je zgodilo nekaj podobnega kot Hanžkovemu TRS-u in Žnidaršičevemu DSD, ki danes tvorita trojček Združene levice in se imata po priključitvi IDS za strogo socializmu naklonjeni stranki, a bomo v programih ene in druge zaman iskali to zanje danes sveto besedo in njene izpeljanke. Seveda, politični pragmatizem lahko proizvede svoje!

Povedano velja še bolj za dokument z naslovom »Programska izhodišča«, nekakšno moralnoetično vizijo SMC, dejansko opreproščen seznam nekaterih ljubkih moralnih pojmov. S tem, da v njem znova ne bomo našli niti arbitrarnih omemb ne centrizma in še manj modernosti, torej artikulacije političnih in sociokulturnih norm, ki iz obeh izvirajo. Ko se bo stranka v kratkem podala na kongres v Sežani, bo zato zanimivo spremljati post hoc racionalizacije, ki bodo obenem tudi pot iskanja in definiranja lastnega bistva: namreč ne samo, da o stranki modernega centra ne vemo nič, da se to ne kaže ne v programu in ne v delovanju, doslej nam še niso zaupali, kaj si pod tem pojmom, ki bo po novem ime vodilne stranke, točneje predstavljajo. In če niso, potem se še ne poznajo in še ne vedo, kdo so.

Konstituirali se bodo šele retroaktivno, z imenom, kajti v začetku je resda bil logos, a kaj, ko se je vmes pomensko spremenil. Oba koncepta sta zaenkrat bila ohlapno določljiva le per negationem, kot »mi nismo levi in ne desni« in seveda kot »mi nismo nemoderni«. Ko se bodo ozrli naokoli po evropskem in svetovnem političnem prostoru, jim bo moralo šiniti v glavo, da osmislitev še zdaleč ne bo enostavna. Morda pa ob ustreznih obiskovalcih ob pitju kave na Beethovnovi le kaj naumijo.

Turk SMC dobro ime tvit

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/25/cerar-s-kratilom-ali-o-poimenovanju/

https://vezjak.wordpress.com/2014/06/16/nevidno-gibanje-nevidni-program-fenomen-cerar/

https://vezjak.wordpress.com/2014/08/06/je-program-smc-sploh-legalen/

https://vezjak.wordpress.com/2014/06/21/cerarjev-neviden-program-izginil/

%d bloggers like this: