Nevidno gibanje, nevidni program: fenomen Cerar

Stranka Mira Cerarja je izpeljala svoj prehitri kongres 2. junija 2014. Prehiter v njihovi lastni interpretaciji. V ihti hitenja zaradi predčasno razpisanih volitev, napovedanih za 13. julij, kjer so celo pozabili ali ne zmogli  izglasovati podpredsedniške funkcije in funkcije tajnika, je bilo potrebno pospešiti enoletno delovanje »gibanja«, je zagotavljal njen ustanovitelj. Gibanja, ki ga nihče ni videl. In stranka, ki v tem hipu pleni rekordno podporo v anketah, je hipoma postala novo upanje volivcev. Pričakovano, tudi glede na medijsko apatijo.

Njen program je menda nastajal počasi in temeljito. Kot je zagotovil Cerar večkrat, ga je več kot 80 strokovnjakov z različnih področjih pripravljalo in pisalo temeljito in dolgo časa.

Težava je v tem, da tega programa javnost še ni uspela prebrati, celo ne videti. Egipčanske skrivnosti so skrivnost celo za Egipčane same. Tako kot se predsednik sklicuje na nevidno gibanje, se tudi na neviden program. In danes je 16. junij. Še več, njegova priložitev je pogoj za registracijo stranke, zato ne vemo, kako je bil  izpolnjen. Kar poznamo, so približno tri strani dolga Programska načela, ki so jih objavili na spletni strani. Pustimo v tem hipu ob strani vsebino teh načel, predvsem moralnih in patriotskih: težko je verjeti, da imajo status programa in še težje, da je to vse, kar je 80 ljudi uspelo pripraviti v enem letu. Mimogrede, drugi dve ekspresni stranki, stranka Alenke Bratušek in Igorja Šoltesa, prva ustanovljena dva dneva pred Cerarjevo in druga dva dneva po njem, sta svoja programa vendarle objavili.

Ne dvomim sicer, da bo »pravi« Cerarjev program v nekem trenutku le prišel do državljanov – morda celo pred volitvami. Morda tudi ne. Namreč povsem razumem, da predstavljeni program nujno odžira volivce, leve ali desne, odvisno od začrtane vsebine, s tem pa je tudi razlog njegove objave neprivlačen. Je pač v političnem interesu, da programa enostavno ni, ker točno njegova odsotnost, tako paradoksalno in obenem tako nemoralno, privlači čim večji, še ne diferencirani bazen volivcev. Kar se mi zdi šlamastika posebne, neizmerne in tipično slovenske vrste pa tiči v dejstvu, da še nisem videl novinarja, ki bi Cerarja povprašal, kdaj bo predstavil svoj program. Ne, tega v 14 dnevih po kongresu še nismo dočakali. Še huje, razen Janeza Markeša v Delu, ki je odsotnost eksplicitno problematiziral, drugim kaj takega še ni uspelo. Morda sem koga spregledal in se opravičujem – a tudi tak bo moral pritrditi moji osnovni generalni ugotovitvi.

Je najvišje kotirajoči trenutni politik v Sloveniji tik pred volitvami škandal? Je, če ni pokazal svojega programa. Ampak večji škandal od tega je, da ni psov čuvajev, ki bi učinkovito zalajali. Dvojni škandal. Prosto po Sherlocku Holmesu – tudi sama odsotnost dogodka je dogodek, tudi sama odsotnost laježa je označevalec nečesa.  Je tudi sama odsotnost programa program po sebi?

Išče se novinar, tako preprosto je to. Ki bo v Cerarja dregnil s silno enostavnim vprašanjem: »Oprostite, kje ga imate?«