Janšo lahko ubijejo, mar ne?

Pred današnjim prihodom Janeza Janše v zapor na Dobu imamo priložnost spremljati orkestrirano retorično apologetiko v podporo obsojencu. Med različnimi perfidnimi tehnikami se je vpričo resnosti in breizhodnosti situacije znašlo tudi namigovanje, da bodo Janšo na Dobu morda likvidirali.

Podpredsednik SDS Zvonko Černač in drugi so poskušali s sklicevanjem na možnost, da bo v primeru odhoda Janše na Dob prišlo do nič manj kot njegovega umora (»Kdo bo kriv, če ga umorijo?«). Spet drugi iz njegovih krogov so resno namigovali, da Dob vodijo spolitizirane osebe, ki bodo tako ali drugače neposredno škodovale obsojencu.

V temelju sklicevanj in apeliranj na čustva državljanov, ki nam slikajo najbolj temačne scenarije, stoji nekakšen strah, manipulirani fear-mongering, propagandistično malanje grozljivih scenarijev, zaradi katerih bi res ne smeli obsojenca napotiti v zapor in mu prihraniti vse trpljenje, ki ga tam čaka. V tehničnem smislu pa imajo vsi opisani postopki obliko sklicevanja na negativne posledice. Poglejmo.

Ustavni sodnik Jan Zobec je v svojem ločenem mnenju poskrbel za odlično ilustracijo napačnega sklepanja:

Ne morem si zatiskati oči pred dejstvom, daje pritožnik vodja največje opozicijske stranke, na so za 13. 7. 2014 razpisane predčasne parlamentarne volitve ter da bo pritožnikov odhod na prestajanje dvoletne zaporne kazni,ki je bila izrečena v flagrantno nepoštenem postopku, bistveno zaznamoval izid teh volitev. V katero smer in v čigavo korist, je stvar špekulacij. Vendar je nesporno, da bo njegov odhod v zapor sredi predvolilne kampanje bistveno vplival na demokratičen proces v državi in na legitimnost volilnega rezultata – kakršenkoli ta že bo. Zato primer  naravnost kliče po zadržanju izvršitve z izpodbijano sodbo naložene zaporne kazni in po čim prejšnji odločitvi o ustavni pritožbi. S tem bi bilo preprečeno, da bi na volilni izid padla senca dvoma v njegovo legitimnost – da ne omenjam možnosti sumničenj o zlorabah sodstva v politične namene in krepitve dvomov v samostojnost, neodvisnost ter poklicno integriteto vseh v ta postopek vpletenih institucij in njenih posameznih predstavnikov. Zato obžalujem odločitev večine, da se ustavna pritožba zavrže.

Še več, Zobec je v mnenju celo predpostavil zlorabo (ali arbitrarno uporabo, kot pravi) državne represije in navedel predlog, da bi v primeru pritožbe njena vsebinska obravnava vplivala blagodejno na vse državljane:

Kot pišejo, je ustavni sodnik Jan Zobec v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da bi se z vsebinsko odločitvijo okrepilo zaupanje v delovanje pravne države in njenih institucij, predvsem pa “bi se okrepilo zaupanje v varnost ljudi pred arbitrarno uporabo (da ne rečem zlorabo) sredstev državne represije zoper kateregakoli posameznika”. Zobec pa naj bi opozoril še na dodaten razlog izjemnosti – na dejstvo, da je pritožnik vodja največje opozicijske stranke, za 13. julija pa so razpisane predčasne parlamentarne volitve, zato bo njegov odhod v zapor sredi kampanje bistveno zaznamoval izid teh volitev in legitimnost volilnega rezultata.

Argumentacija iz posledic

Zobec nas poskuša prepričati s klasičnim trikom. Za »argument iz posledic« ali »sklicevanje na posledice« je značilno naslednje sklepanje:

(1)     Če A, potem bo nastopil B.

(2)     B pa je nezaželen.

(3)     Torej je A neresničen.

V tej (negativni) obliki torej iz nastopa nelegitimnosti volitev (B) in njene nezaželenosti sklepamo ali vsaj namigujemo, da sodba (A) ni resnična in vsaj/najmanj, da zaporna kazen v tem trenutku ne sme biti izvršena.

Poskusimo si za hip (bogokletno) predstavljati, da Janša ni bil obsojen zaradi prejemanja podkupnine (ali dajanja obljube), temveč bolj otipljivega hujšega kaznivega dejanja, npr. umora neke osebe. Predpostavimo še, da bi dokazi o storjenem dejanju bili nadvse trdni in neizpodbitni. Zobčevo ločeno mnenje bi se tudi v tem primeru lahko glasilo točno na način, kot ga je zapisal: odhod na prestajanje kazni sovpada z volitvami, ki se ne bodo mogle odviti v obsojenčevo korist; če se ne bodo mogle, gre za vplivanje na demokratičen proces in posledično nelegitimnost volitev. Nič se ne spremeni, argument lahko ostane isti. Povedano drugače: na negativne posledice in njihovo nezaželenost se je vedno mogoče sklicevati, če nam ne ustreza poljuben A – s tem lahko arbitrarno vnesemo v argumentacijo nek svoj subjektiven pogled, zaradi katerega pa A ne bo nič bolj ali manj resničen.

Takšnole rezoniranje tipa »Če bodo našega Ivana zaprli, volitve ne bodo legitimne« izpod prstov ustavnega sodnika presega že vse meje dostojnega. Videti je kot politično navijaštvo, oblečeno v sodniško togo. Zelo slabo spričevalo za Ustavno sodišče.

P.S.

Če kaj, je Janša včeraj tik pred pešačenjem do zaporniške stavbe priznal, da ga druščina na Dobu bolj razveseljuje kot družba političnih prvakov:

»V teh žalostnih prostorih, kamor zdaj odhajam, se bojim, da bom našel več ljudi, ki vedo, kaj pomeni beseda čast, kot sem jih našel včeraj v studiu PoP TV.«

To lahko pomeni le, da so bili povsem pretirani vsi strahovi njegovih strankarskih kompanjonov, da ga lahko na Dobu ubijejo. Častni ljudje tega pač ne počnejo.