Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Kaj je uspela TV Slovenija doseči z dvodelnim »preiskovalnim« blokom v osrednjem večernem dnevniku o »enem izmed najbolj skrivnostnih umorov v Sloveniji«, kot so pogumno poimenovali umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika?

Zelo nazorno je videti, kaj je želela: večjo gledanost. Poskušal bom pokazati, da povezana prispevka Erike Žnidaršič in Gregorja Drnovška storita dva nedopustna koraka: prvega v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugega glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma, saj so uspeli, verjetno prav zaradi senzacionalističnih učinkov, žrtvovati novinarsko distanco s tem, ko so prešli v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Milko Novič Dnevnik uvod

Uvod v prvi sobotni prispevek o umoru

Kaj je bilo v obeh prispevkih (1,2), predvajanih 2. in 3. julija 2016 v osrednjem dnevniku, v resnici sporno?

Kakšne so videti dnevniške skrivnosti?

Naj spomnim: Noviča obremenjujejo najdeni delci streliva na rokah, laseh in plašču. Ob aretaciji ni imel alibija in se je branil z molkom. Obenem ga obremenjuje mnenje psihologa ter pričanje sodelavca Aleša Farkaša, ki je potrdil, da je se je  Novič hvalil s seznamom za »fentanje« – o tem mu je razlagal kar sam, celo dvakrat, obakrat omenjal pokojnega Jamnika in drugič celo z besedami, da je zanj, fentanje, vse pripravljeno. Motiv je navzoč: bil je v številnih tožbah proti Kemijskemu inštitutu in pokojnemu, večino teh je izgubil, pred leti je bil odpuščen z njega iz krivdnih razlogov, na delovnem mestu je bil v številnih konfliktih – zaradi naštetega je bil po mnenju psihologa močno frustriran.

Prvi prispevek so uvedli z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja, umorjenega 16. decembra 2014 ob okoli 19.38 uri na parkirišču na Viču, postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega dela uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala z vodilno dubitacijo obeh prispevkov, s katero so poudarjeno vzdrževali dramaturgijo napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«

Bistvo prvega zarisujejo trije momenti, ki jih nismo vajeni na javnem servisu: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Milka Noviča odigrala kar ona sama, nato pa še s prav tako ekskluzivni pogovor z Novičem iz pripora na Povšetovi. Če ne štejemo žene Marjane.

Novič žena scena

Zaigrani prizor, v katerem Novičeva žena igra njo samo

Aktenzeichen RTV ungelöst

Osrednji poudarek je bil nedvomno na zaigrani rekonstrukciji minut umora, ki so jo zavrteli takoj po enostavčni uvedbi stališč tožilke Blanke Žgajnar in Novičevega odvetnika.

Igra je prekašala kakšno kultno »Aktenzeichen XY ungelöst« in poskušala zbujati vtis, da Novič ne more biti storilec umora, pri tem pa je poleg »melodramatičnih« vložkov na senzacionalistične in personalizacijske učinke stavila predvsem s pomočjo predvajanja posnetkov video kamer, ki jih Novičevi odvetniki razlagajo kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost.

Novič igralni prizor

Insert iz zaigrane scene v trenutku streljanja na Jamnika

Žnidaršičeva in Drnovšek sta v rekonstrukciji umora velik poudarek namenila prejetim SMS sporočilom na Novičev mobilnik tik pred in po zločinu, brez da bi točneje pojasnila, kako naj bi ta obdolženega razbremenjevala: sta pa očitno del njegove obrambne strategije, saj ta venomer ponavlja, da je nekdo preverjal njegovo prisotnost na domu.

Zaigrane scene v rekonstrukciji poskušajo predvsem odgovoriti na vprašanje, kako je lahko Novič v okoli šestih minutah prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. Obtožnica očitno temelji na tem, da se je na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri, kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma v pidžami pred televizorjem in gledal – dnevnik. No, alibi mu daje njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes.

Motivi, ki morajo postati ohlapni

Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo njegovega nadaljevanja naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo štimalo vsaj glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se trdi vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«.

Citiram star zapis na 24ur: »Novič naj bi Jamnika ustrelil, ker ga je krivil za to, da je izgubil službo, pa tudi zaradi dolgoletnih nesoglasij, ovadb in tožb, ki jih je vlagal zoper inštitut in Jamnika osebno. Večino od njih je izgubil. Noviča naj bi tako v dejanje vodila zagrenjenost, občutek nemoči, brezobzirno maščevanje in sovraštvo do Jamnika.«  Neverjetno, kako hitro lahko izginejo motivi storilca. Pa menda ja ne samo zaradi rejtingov gledanosti v tem nenadoma »skrivnostnem umoru«, kot so večkrat ponovili?

Balistična dubitacija

Nedeljsko nadaljevanje prispevka – oba sta dolga nekaj čez pet minut – je bilo za nekaj odtenkov manj dramatično, senzacionalizem prvega dne je nekaj malega izgubil na udarnosti in dinamiki.

Milko Novič RTV drugi del uvodna

Začetna scena nedeljskega prispevka

Če je v sobotnem prvem delu »skrivnost primera« očitno za TV Slovenijo naraščala premo sorazmerno s slabljenjem dokaznega materiala tožilstva, kar je, nerazumljivo in smešno, že po sebi znak tabloidnega pristopa, se je v svojem nadaljevanju osredotočila na balistične zgodbe o izvedencih, ki imajo o delcih smodnika na telesu in plašču obdolženega različna mnenja: če strokovnjak A meni, da ti delci nesporno ustrezajo tistim, ki so jih našli v tulcu na prizorišču zločina, sta s strani obrambe predlagana strokovnjaka B in C menila ravno nasprotno.

Dovolj velik izziv na TV Slovenija, da nam poskuša sugerirati točno tisto, kar želi doseči obramba. Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičevo umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Drnovšek zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju. Se pravi, da se je novinar odločil ne za poudarek na tem, kaj menijo pisci obtožnice, uvodno pojasnilo govori o majhnem številu delcev smodnika:

»Dokazi. 23 ur po umoru so Milku Noviču našli izjemno malo delcev smodnika na hrbtnih delih rok: na desni dva, na levi tri, na laseh dva in nekaj delcev na rokavih jakne.«

Izjemno malo delcev naj bi dokazovalo kaj? Nato predvajajo mnenje Franca Sabliča, balističnega izvedenca, ki je za obdolženega obremenjujoče in pravi, da so najdeni karakteristični delci enake vrste kot tisti, ki pripadajo tulcu s kraja streljanja. S tem je sklenjena kratka uvertura, večino časa bo zdaj Drnovšek namenil Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva.

Sledi predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Novič rtv scena pripor

Ekskluzivni pogovor: Novič in Erika Žnidaršič

Na procesu je celo večkrat ponovil, da je zbiral tulce streliva iz raziskovalnih vzgibov – zato se je z delci kontaminiral tam ali v žepih, v katerih je tulce prenašal.

Logika nečistih rok

V nedeljskem prispevku se kratek ekspoze o delcih smodnika zaključi še s podatkom, da je Novič strokovnjak za analizno kemijo, nato pa Drnovšek zaključi s še eno dubitacijo:

»Zato logično vprašanje: kako to, da si, če je umor res skrbno načrtoval, kot strokovnjak ni očistil rok? Še več, na policijsko postajo je prišel celo v jakni, na kateri so bili tudi delci smodnika.«

Po tistem, ko se bolj mimogrede dotakne še »misije nemogoče«, kot je ubesedil novinar, namreč zgodbe sobotnega prispevka o zelo kratkem času, v katerem naj bi Novič uspel (ali bolje: ne uspel) priti na kraj zločina, Drnovšek zatem odpre »še vprašanje motiva«.

To pot ne le s poskusom relativizacije, temveč že manipulacije. Začetni namig, da motiv za umor ni jasen, poskuša novinar podkrepiti z izjavo tožilke Blanke Žgajnar, in to po tistem, ko je problem uvedel s stavkom:

»Da je bil motiv za ta umor že v predkazenskem postopku zelo težko ugotoviti, pove tudi tožilka.«

In res ta nato v predvajani izjavi pojasni, da na začetku ni kazalo na nikogar, ki bi bil potencialen storilec. S tem je navidezno potrjena začetna teza. Takoj zatem Žnidaršičeva in Drnovšek v trenutku preklopita v čisto drug register: v motiv, ki ga je imel sam Novič. In sicer s stavkom »Motiv naj bi sicer bilo maščevanje, ker naj bi ga leta 2009 Jamnik odpustil s Kemijskega inštituta. Preiskovalci ugotovijo: izražal je negativna stališča in frustracije zoper Jamnika in Kemijski inštitut.« Nemudoma sledi prikaz Novičeve replike iz pripora, ko ta pove, da proti Jamniku »ni imel absolutno nič«.

Manipulacija je seveda v tem, da začetni »generalni« motiv, s katerim novinar uvede temo, ni identičen »partikularnemu« motivu samega obdolženca. Zato sugerirana začetna nejasnost pri iskanju motivov za umor pri različnih osumljencih ne more služiti v podkrepitev teze, da tak motiv pri Noviču ni obstajal.

Prispevek se nato zaključi s še eno nivelizacijo: navedbo podatka, kako se je obdolženi svojemu sodelavcu hvalil s seznamom za »fentanje«, ki ga ima pripravljenega, takoj zatem pa konspirativno razlago obrambe, ki govori o »profesionalni likvidaciji« zaradi nekaj milijonov vrednih raziskovalnih projektov, ki bi vplivale na zaslužke nekaterih lobijev. Znova z bistveno več poudarka in odmerjenega časa na slednjem. Na koncu Drnovšek zaključi prispevek z navedbo podatka o grožnjah in anonimkah Jamniku in njegovi prestrašenosti.

Stranski produkt ali premišljena odločitev?

Omnibus obeh prispevkov si bomo nesporno zapomnili po intenzivnosti novih prvin: na trenutke se je celo zazdelo, da TV Slovenija pogumno orje ledino in se transformira v tablodno TV – škandal, kriminal, trivialno, zasebno in osebno sodijo v klasični arzenal nepolitičnega dela realnosti, s katerim rumeni mediji najraje opletajo.

Še več, pristop nacionalke je bil tak, kot da bi gledali Kanal A ali Nova24TV, razlike več ni. Načela kakovostnega novinarskega sporočanja, resnicoljubnost, težnja po objektivnosti, nepristranost, točnost informacij, verodostojnost so bila žrtvovana za neke druge cilje. Vdor rumenega in tabloidnega običajno prinaša umetno pretiravanje, ki že po sebi ni verodostojno in je zunaj pravil poročevalskih medijev.

Senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik verjetno niso služili le samopromociji, kar je v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije. Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev.

Na nacionalki si denimo rekonstrukcijo umora predstavljajo takole: sprva pokažejo ženo obdolženega, ki o svojem možu pričakovano ne pove nič obremenilnega, kvečjemu obratno, potem jo povabijo še k sodelovanju v igranem delu prizorov s osrednjo poanto, da je Novič težko prekolesaril na prizorišče in se vrnil domov v zelo kratkem času, prispevek pa zaključijo še z »ekskluzivo« njegovih komentarjev iz pripora na Povšetovi. No, nekaj malega nato spustijo še izjav z Žgajnarjevo.

Marjana Novič RTV

Insert iz sobotnega prispevka

Da je prišlo do favoriziranja, sicer zamaskiranega v uravnoteženo predstavljanje stališč tožilske strani, ne more biti dvoma. Nenazadnje so ustvarjalci sami močno poudarili ekskluzivnost predvajanja video posnetkov varnostnih kamer, s katerimi maha obramba, a po sebi težko karkoli dokazujejo, obiskali so Noviča v priporu, spet ekskluzivno.

Minutaža, namenjena predstavitvi »skrivnosti«, ozadij, alternativnih scenarijev in Novičevih odvetnikov je nesporno večja od nasprotne. Izjave tožilke so v podrejenem položaju, velikokrat služijo le dodatni pojasnitvi. Težko rečemo, da sta novinarja izrazito selektivno naštevala dejstva in okoliščine Jamnikovega umora v sami rekonstrukciji zgodbe, sta pa zanj obremenilne okoliščine predstavila z manj poudarki in z odkrito željo, da se jih relativizira. Daleč od tega, da bi ustvarjalcem šlo za načelo informiranja, prej se je pristop sprevrgel v kričeče samooglaševanje.

Nacionalkina ali Janševa ekskluziva?

Obstaja pa še en dodaten pomislek o pristnosti nacionalkine rumene metodologije in iskreni želji po informiranju. Ne samo, da ni izvirna v žanrskem smislu, zgodba o nedolžnosti Milka Noviča ni njena, tako kot ni nič od tega, čemur se dejali ekskluziva, ne more šteti zanjo. Zakaj ne?

Prav vse elemente, ki so jih predvajali v obeh prispevkih, že pred tem do potankosti spremljali Janševi mediji, še zlasti Demokracija, Reporter in Nova24TV, ki se že eno leto trudijo stopati v bran obdolženemu. Skupaj so v zadnjem letu dni objavili na desetine prispevkov, ki vsebujejo prav vse vsebine, ki nam jih je nacionalka razkrivala ekskluzivno.Slišali nismo prav nič novega, videli smo kvečjemu slabo kopijo.

Pozabili so tudi povedati, da sojenje Noviču v dvorani organizirano spremlja skupina podpornikov, ki vsaj deloma prihaja iz vrst Odbora 2014 – Janševega orkestra, ki že leta redno organizira javne proteste pred slovenskimi sodišči. Gre za utečene in zdaj že dolgotrajne načine, s katerimi se politični pristaši postavljajo v bran Noviču – ki je bil ali je še zvest član SDS, tudi kandidat te stranke za župana Sežane.

Milko Novič plakat SDS

Plakat SDS: Novič za župana

Ne samo, da v SDS intenzivno branijo svojega člana Noviča, že skoraj patetično ga jemljejo za herojsko žrtev »krivosodja«. Oni že vedo, da je nedolžen. Poslanec dr. Vinko Gorenak je tako v svoji filipiki Odbora 2014 le nekaj tednov nazaj naštel mučenike slovenskega pravosodja, mednje je uvrstil tudi Noviča:

Če nas ne bi bilo, bi Janez Janša morda še ždel na Dobu. Če nas ne bi bilo, bi Franc Kangler morda že sedel v zaporu. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Milko Novič že obsojen. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Tone Krkovič že obsojen. Torej nas slišijo. Še več nas mora biti in še glasnejši moramo biti!

Prav tako so v SDS prepričani, da je Novič »kolateralna žrtev mafijskega delovanja«, v njihovem časopisu pa pričakovano zapišejo, da je na delu udbomafija. Temu orkestru se je, kot rečeno, zdaj priključila nacionalka.

In tudi Janša je na svojem tvitu podprl idejo, da nedolžnemu Noviču v zapor pošljemo kakšno kratko pismo, lepo željo, dobro misel. Da bi mu polepšali tegobne trenutke izza rešetk.

Ne dvomim, da je nacionalki s svojim dvodelnim omnibusom uspelo ravno to: Noviču polepšati dan.

Milko Novič Janša tvit

Janšev retvit: kako Noviču podeliti lep trenutek

Zaveze za boljše medije in poročanje o umoru

Kako so postopali novinarji v primeru pisanja o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika? Takšno vprašanje je bilo iztočišče pogovora včerajšnjih Odmevov s predsednico Novinarskega častnega razsodišča (NČR) Ranko Ivelja.

Postopali so nemarno, bi lahko sklenili. Predsednica je opozorila na najmanj eno le navidezno malenkost, v kateri večina ni pokazala dovolj veliko mero tenkočutnosti in poznavanja pravil novinarske profesionalnosti: mediji so z imenom in priimkom na široko poročali o pridržani osebi, takšna objava pa nikakor ni bila v interesu  javnosti.

Odmevi Ivelja Zaveze novinarjev

Poanta je enostavna: lahko se izkaže, da je pridržana oseba nedolžna, kodeks pa je na tej točki dovolj poveden in nezmotljivo konkreten. Njegov 18. člen zapoveduje ravnanje v predkazenskem obdobju:

Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi fotografij in posnetkov storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.

Resnici na ljubo je praksa pri nas pretežno popolnoma drugačna – in takšna je bila tudi v tem primeru. Ranka Ivelja je opozorila, da so se pri Dnevniku dosledno držali zgornjega načela. A kolikor sem uspel pregledati, so mu sledili le pri Dnevniku in RTV Slovenija, drugod pa, kolikor vidim, pretežno ne.

Težavo je opazil tudi moderator Igor E. Bergant in spomnil, da so novinarji le nekaj dni nazaj svečano podpisali novinarske zaveze za boljše medije. Povod zanje je bila nesporno mariborska tragedija in porojeno samospraševanje novinarjev. Sam sem načel vprašanje pietetnosti v primeru pisanja o verjetnem umoru Janka Jamnika že na podlagi pisanja Dela.

Če poenostavimo: le nekaj dni po podpisu so vsi omenjeni takšne zaveze že veselo kršili, in to ne le enkrat. S kršitvijo niti niso prenehali. Med drugimi tudi »Stepišnikov« Večer, Delo, POP TV, 24ur, Siol in drugi.

Zaveze novinarji podpisi

Predsednica NČR je omenjeno dejstvo nespoštovanja zavez – očitno ga je tudi sama opazila – komentirala v ironičnem podtonu:

Jaz upam, da si javnih zavez zaradi obilice dela še niso čisto podrobno in do konca prebrali.

Seveda velja naslednje: če si uredniki zavez niso pošteno prebrali, potem je bolje, da jih ne bi podpisali. Če pa so jih prebrali in zaveze že veselo kršijo, pa imamo globoko težavo z njihovo verodostojnostjo – govorimo vendar o večini podpisnikov. Ker so rubrike črne kronike žal venomer polne, bomo lahko kaj hitro ugotovili, ali bodo pripravljeni po trenutnem stanju šibke volje zaveze vzeti resno, ali pa je šlo pri novem manifestu le za predstavo za javnost in slabo vest po mariborski tragediji.

DNS zaveze izsek

Janšo lahko ubijejo, mar ne?

Pred današnjim prihodom Janeza Janše v zapor na Dobu imamo priložnost spremljati orkestrirano retorično apologetiko v podporo obsojencu. Med različnimi perfidnimi tehnikami se je vpričo resnosti in breizhodnosti situacije znašlo tudi namigovanje, da bodo Janšo na Dobu morda likvidirali.

Podpredsednik SDS Zvonko Černač in drugi so poskušali s sklicevanjem na možnost, da bo v primeru odhoda Janše na Dob prišlo do nič manj kot njegovega umora (»Kdo bo kriv, če ga umorijo?«). Spet drugi iz njegovih krogov so resno namigovali, da Dob vodijo spolitizirane osebe, ki bodo tako ali drugače neposredno škodovale obsojencu.

Janša Černač zapor uboj

V temelju sklicevanj in apeliranj na čustva državljanov, ki nam slikajo najbolj temačne scenarije, stoji nekakšen strah, manipulirani fear-mongering, propagandistično malanje grozljivih scenarijev, zaradi katerih bi res ne smeli obsojenca napotiti v zapor in mu prihraniti vse trpljenje, ki ga tam čaka. V tehničnem smislu pa imajo vsi opisani postopki obliko sklicevanja na negativne posledice. Poglejmo.

Ustavni sodnik Jan Zobec je v svojem ločenem mnenju poskrbel za odlično ilustracijo napačnega sklepanja:

Ne morem si zatiskati oči pred dejstvom, daje pritožnik vodja največje opozicijske stranke, na so za 13. 7. 2014 razpisane predčasne parlamentarne volitve ter da bo pritožnikov odhod na prestajanje dvoletne zaporne kazni,ki je bila izrečena v flagrantno nepoštenem postopku, bistveno zaznamoval izid teh volitev. V katero smer in v čigavo korist, je stvar špekulacij. Vendar je nesporno, da bo njegov odhod v zapor sredi predvolilne kampanje bistveno vplival na demokratičen proces v državi in na legitimnost volilnega rezultata – kakršenkoli ta že bo. Zato primer  naravnost kliče po zadržanju izvršitve z izpodbijano sodbo naložene zaporne kazni in po čim prejšnji odločitvi o ustavni pritožbi. S tem bi bilo preprečeno, da bi na volilni izid padla senca dvoma v njegovo legitimnost – da ne omenjam možnosti sumničenj o zlorabah sodstva v politične namene in krepitve dvomov v samostojnost, neodvisnost ter poklicno integriteto vseh v ta postopek vpletenih institucij in njenih posameznih predstavnikov. Zato obžalujem odločitev večine, da se ustavna pritožba zavrže.

Še več, Zobec je v mnenju celo predpostavil zlorabo (ali arbitrarno uporabo, kot pravi) državne represije in navedel predlog, da bi v primeru pritožbe njena vsebinska obravnava vplivala blagodejno na vse državljane:

Kot pišejo, je ustavni sodnik Jan Zobec v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da bi se z vsebinsko odločitvijo okrepilo zaupanje v delovanje pravne države in njenih institucij, predvsem pa “bi se okrepilo zaupanje v varnost ljudi pred arbitrarno uporabo (da ne rečem zlorabo) sredstev državne represije zoper kateregakoli posameznika”. Zobec pa naj bi opozoril še na dodaten razlog izjemnosti – na dejstvo, da je pritožnik vodja največje opozicijske stranke, za 13. julija pa so razpisane predčasne parlamentarne volitve, zato bo njegov odhod v zapor sredi kampanje bistveno zaznamoval izid teh volitev in legitimnost volilnega rezultata.

Janša ustavno sodišče legitimnost volitev

Argumentacija iz posledic

Zobec nas poskuša prepričati s klasičnim trikom. Za »argument iz posledic« ali »sklicevanje na posledice« je značilno naslednje sklepanje:

(1)     Če A, potem bo nastopil B.

(2)     B pa je nezaželen.

(3)     Torej je A neresničen.

V tej (negativni) obliki torej iz nastopa nelegitimnosti volitev (B) in njene nezaželenosti sklepamo ali vsaj namigujemo, da sodba (A) ni resnična in vsaj/najmanj, da zaporna kazen v tem trenutku ne sme biti izvršena.

Poskusimo si za hip (bogokletno) predstavljati, da Janša ni bil obsojen zaradi prejemanja podkupnine (ali dajanja obljube), temveč bolj otipljivega hujšega kaznivega dejanja, npr. umora neke osebe. Predpostavimo še, da bi dokazi o storjenem dejanju bili nadvse trdni in neizpodbitni. Zobčevo ločeno mnenje bi se tudi v tem primeru lahko glasilo točno na način, kot ga je zapisal: odhod na prestajanje kazni sovpada z volitvami, ki se ne bodo mogle odviti v obsojenčevo korist; če se ne bodo mogle, gre za vplivanje na demokratičen proces in posledično nelegitimnost volitev. Nič se ne spremeni, argument lahko ostane isti. Povedano drugače: na negativne posledice in njihovo nezaželenost se je vedno mogoče sklicevati, če nam ne ustreza poljuben A – s tem lahko arbitrarno vnesemo v argumentacijo nek svoj subjektiven pogled, zaradi katerega pa A ne bo nič bolj ali manj resničen.

Takšnole rezoniranje tipa »Če bodo našega Ivana zaprli, volitve ne bodo legitimne« izpod prstov ustavnega sodnika presega že vse meje dostojnega. Videti je kot politično navijaštvo, oblečeno v sodniško togo. Zelo slabo spričevalo za Ustavno sodišče.

P.S.

Če kaj, je Janša včeraj tik pred pešačenjem do zaporniške stavbe priznal, da ga druščina na Dobu bolj razveseljuje kot družba političnih prvakov:

»V teh žalostnih prostorih, kamor zdaj odhajam, se bojim, da bom našel več ljudi, ki vedo, kaj pomeni beseda čast, kot sem jih našel včeraj v studiu PoP TV.«

To lahko pomeni le, da so bili povsem pretirani vsi strahovi njegovih strankarskih kompanjonov, da ga lahko na Dobu ubijejo. Častni ljudje tega pač ne počnejo.

Politikis Janša Dob