Kako so postopali novinarji v primeru pisanja o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika? Takšno vprašanje je bilo iztočišče pogovora včerajšnjih Odmevov s predsednico Novinarskega častnega razsodišča (NČR) Ranko Ivelja.
Postopali so nemarno, bi lahko sklenili. Predsednica je opozorila na najmanj eno le navidezno malenkost, v kateri večina ni pokazala dovolj veliko mero tenkočutnosti in poznavanja pravil novinarske profesionalnosti: mediji so z imenom in priimkom na široko poročali o pridržani osebi, takšna objava pa nikakor ni bila v interesu javnosti.
Poanta je enostavna: lahko se izkaže, da je pridržana oseba nedolžna, kodeks pa je na tej točki dovolj poveden in nezmotljivo konkreten. Njegov 18. člen zapoveduje ravnanje v predkazenskem obdobju:
Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi fotografij in posnetkov storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.
Resnici na ljubo je praksa pri nas pretežno popolnoma drugačna – in takšna je bila tudi v tem primeru. Ranka Ivelja je opozorila, da so se pri Dnevniku dosledno držali zgornjega načela. A kolikor sem uspel pregledati, so mu sledili le pri Dnevniku in RTV Slovenija, drugod pa, kolikor vidim, pretežno ne.
Težavo je opazil tudi moderator Igor E. Bergant in spomnil, da so novinarji le nekaj dni nazaj svečano podpisali novinarske zaveze za boljše medije. Povod zanje je bila nesporno mariborska tragedija in porojeno samospraševanje novinarjev. Sam sem načel vprašanje pietetnosti v primeru pisanja o verjetnem umoru Janka Jamnika že na podlagi pisanja Dela.
Če poenostavimo: le nekaj dni po podpisu so vsi omenjeni takšne zaveze že veselo kršili, in to ne le enkrat. S kršitvijo niti niso prenehali. Med drugimi tudi »Stepišnikov« Večer, Delo, POP TV, 24ur, Siol in drugi.
Predsednica NČR je omenjeno dejstvo nespoštovanja zavez – očitno ga je tudi sama opazila – komentirala v ironičnem podtonu:
Jaz upam, da si javnih zavez zaradi obilice dela še niso čisto podrobno in do konca prebrali.
Seveda velja naslednje: če si uredniki zavez niso pošteno prebrali, potem je bolje, da jih ne bi podpisali. Če pa so jih prebrali in zaveze že veselo kršijo, pa imamo globoko težavo z njihovo verodostojnostjo – govorimo vendar o večini podpisnikov. Ker so rubrike črne kronike žal venomer polne, bomo lahko kaj hitro ugotovili, ali bodo pripravljeni po trenutnem stanju šibke volje zaveze vzeti resno, ali pa je šlo pri novem manifestu le za predstavo za javnost in slabo vest po mariborski tragediji.
You must be logged in to post a comment.