Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija je dala prav mojim očitkom o oddaji Intervju, v kateri je dr. Jože Možina gostil sodnika Zvjezdana Radonjića.

O tem, na kakšen način so voditelj oddaje, urednica oddaje Lidija Hren in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič več kot očitno kršili »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov, sem obširno pisal v zapisu Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila, na katerega se je kasneje odzval Radonjić s svojimi zmerjaškimi in osebno skrajno žaljivimi stališči.

radonjić možina

Insert iz enostranske oddaje Intervju

Storjene kršitve zadevajo medijsko komentiranje nepravnomočnih sodb, opozorilo iz Poklicnih meril, da javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev z neuravnoteženostjo, kar je s storil s tem, ko v oddaji očitno povsem zavestno niso bila uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča, pa tudi s pristranostjo, ko o disciplinskem postopku zoper sodnika in njegovem spornem ravnanju voditelj ni zastavil nobenega resnega vprašanja.

Stališče odgovorne urednice

Poglejmo si, na kakšen način je varuhinja Ilinka Todorovski obravnavala pritožbe na omenjeno oddajo in najprej predvsem, kakšna pojasnila je ponudila odgovorna urednica. Ta so bila v oktobrsko poročilo varuha vključena z naslednjim komentarjem:

»O zadevi Novič smo poročali v različnih oddajah, osvetljevali so jo različni sogovorniki. Med sogovorniki oddaje Intervju je bilo letos že nekaj sodnikov, gospod Možina se je za pogovor s gospodom Radonjičem odločil, ker je ta javno opozoril na domnevne pritiske na svoje delo. To ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki je ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Kot vidimo, je Manica J. Ambrožič zavzela pričakovano stališče, da oddaja Intervju na noben način ni bila profesionalno sporna. Pričakovano zato, ker je v preteklosti v podobno spornih oddajah že zaščitila novinarja Možino. Čeprav je identiteta pritožnikov v poročilih vedno prikrita, ti so namreč navedeni z inicialkami, pa so tokrat storili izjemo. Iz pojasnila odgovorne urednice namreč lahko zaznamo identiteto enega izmed njih:

»Sprašujete me, kdaj bomo celovito raziskali postopke in dogodke, ki so povezani s tragedijo vaše družine. Menim, da bo pravi čas za daljše raziskovalno delo, ko bodo končani sodni postopki.«

Ambrožičeva kar samo sebe postavlja v protislovje: pritožniku ali pritožnici iz vrst družine brutalno umorjenega Janka Jamnika priznava, da je RTV Slovenija s povabili odvetniku Jožetu Hriberniku (tudi nedavni gost Možinove oddaje), samega Milka Noviča in zdaj še sodnika, ki je Noviča oprostil, zavzela pristransko pozicijo, vendar bo »daljše raziskovalno delo« prišlo na vrsto šele kasneje. V tem času pa javni zavod več kot evidentno popolnoma pristransko in neuravnoteženo poroča o tem primeru in se ob tem pri komentiranju nepravnomočnih sodb obenem arogantno sklicuje še na čas, ko bodo sodni postopki končani! Kako torej, da odgovorna urednica dovoljuje njihovo (enostransko) obširno komentiranje že pred tem?

Stališče varuhinje

Varuhinja, ki sicer moje zapise vztrajno in vedno znova ignorira, čeprav sem tudi v tem primeru pisal zelo obširno in zanesljivo tudi prvi, se v svojem mnenju sklicuje na kršitve novinarske etike v točkah nepristranskosti, uravnoteženosti in pravičnosti iz Poklicnih meril, pomenljivo pa je njeno pričakovanje, ali bodo v isti oddaji Intervju ali morda v drugih programskih pasovih Informativnega programa kasneje morda dali besedo »nasprotni strani«, predstavili drugo plat in drugačne argumente, analizo dosedanjega poteka procesa Novič, kar se potem ni zgodilo vse do danes. Po njenem prepričanju občinstvo javne televizije upravičeno pričakuje takšno uredniško načrtovanje programa, kjer bo primer obravnavan celovito in večplastno.

Zato je v svojem mnenju in priporočilu pograjala ne zgolj omenjeno oddajo, ampak celo ugotovila, da se je podobna kršitev Poklicnih načel odvila že v tisti z odvetnikom Jožetom Hribernikom (tu je priimek napačno zapisala) in ugotovila, da je šlo za enostranski prikaz dejstev. Njeno daljše stališče v tem delu objavljam v celoti:

»Zavedam se, da je takšne oddaje težko odgovorno in kredibilno pripraviti v času, ko sodba še ni pravnomočna, saj kompetentni sogovorniki iz tožilstva in sodstva zadeve ne morejo komentirati dokler postopek še poteka. Ta okoliščina in omejitev pa je bila znana tudi uredništvu oz. jo je uredništvo lahko predvidelo in bi jo moralo upoštevati. Menim, da je bila vnovična obravnava zadeve Novič z zgolj ene strani uredniška napaka.

Argument odgovorne urednice Manice J. Ambrožič je, da Intervju s sodnikom Radonjićem »ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Menim, da je oddaja potrdila, da v konkretnem primeru tematik ni mogoče mehanično razločevati, saj so sodnikovi očitki o pritiskih neločljivo povezani prav z zadevo Novič. Zato se je neizogibno ponovil primer intervjuja z odvetnikom Jožetom Hribarjem, ki prav tako ni bil le pogovor o njegovi karieri, ampak predstavitev enega pogleda na konkretno zadevo Novič.

Menim, da je bila uredniška napaka tudi izbira žanra intervju, ki zaradi imanentne enostranskosti ni primeren za obravnavo kontroverznih tem, saj ne more razjasniti večplastne in kompleksne tematike. O tem sem pisala že večkrat, uredništvu sem prav v kontekstu nedeljske oddaje Intervju priporočala notranje razprave in upoštevanje pravil žanra.

Menim, da je v pripravi oddaj, ki se dotikajo najhujših kaznivih dejanj in s tem tudi pravic žrtev, treba vnaprej predvideti možnost nepietetnega govora ter načrtovati ustrezno ravnanje v takšnem primeru. Obžalujem, ker je bilo gostu omogočeno, da v oddaji javne televizije izreče kategorično trditev o vdovi oz. vdovinem ravnanju.

Menim, da je šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem sama zaščitila sebe in svoje dostojanstvo. Vnovič poudarjam, da v javnem mediju ne more biti prepovedanih tem ali gostov, velja pa dolžnost odgovornega načrtovanja programskih vsebin, z določitvijo fokusa, konteksta in žanra – ob upoštevanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Ko sodnik javno spregovori o pritiskih nase, na svoje delo in napade na neodvisnost sodstva, je treba biti vse plati zvona, javni medij mora z dolžno skrbnostjo in v imenu javnosti takšno tematiko obravnavati posebej vztrajno, natančno, poglobljeno, analitično, raziskovalno. Enostranskega prikaza z enim akterjem po mojem mnenju ni mogoče šteti za takšno obravnavo.

Odgovornim za programsko vsebino priporočam natančno branje in dosledno spoštovanje Poklicnih meril in načel novinarske etike ter Programskih standardov, z namenom, da se napake v tehtanju, presoji, odločanju ali izvedbi ne bi ponovile.«

Do naslednjih kršitev

Čeprav se z varuhinjo Ilinko Todorovski velikokrat ne strinjam in sem zavrnil nekatera tudi zgornja navedena prepričanja v zapisih, navedenih v spodnjih povezavah, njeno reakcijo razumem kot pravilno in ustrezno. Pozdraviti velja, da je javno zapisala oceno o uredniški napaki. Dragoceno je opozorila na dejstvo, da je v oddaji šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem zaščitila sebe in svoje dostojanstvo – tukaj ima v mislih žaljivi napad na vdovo pokojnega Janka Jamnika in morda tudi njenega odvetnika.

Podobno je pritrdila moji oceni, da je oddaja bila zgolj enostranski prikaz, s tem pa nedostojna in narejena s premalo skrbnostjo in natančnostjo. Ob tem opozarja tudi na nekaj, kar sem sam spregledal: da tako občutljivih tem ne kaže predvajati v žanru intervjuja zaradi njemu »imanentne enostranskosti«, zato je to še ena uredniška napaka – torej voditelja, odgovorne urednice in urednice oddaje Lidije Hren.

Varuhinja je torej povsem jasno opozorila, da so bile v oddaji Intervju storjene napake in kršitve dveh dokumentov, Poklicnih meril in Programskih standardov. Spregledala je sicer močno politično motiviranost tega primera in intenzivne medijske agende, ki iz tega dejstva izvirajo. Težava je v tem, da za napake najbrž nihče ne bo odgovarjal in da bo javna radiotelevizija takšno postopanje, kot vsakič, pometla pod preprogo – vse do naslednjih oddaj in naslednjih kršitev.

Več:

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec

Sodba po odmevnem ponovljenem sojenju v zadevi umora Janka Jamnika je končno spisana. Obsega 179 strani, v njej pa, značilno in pričakovano, sodnik Zvjezdan Radonjić ne utemeljuje zgolj Novičeve nedolžnosti glede umora, temveč zelo neposredno namiguje ali celo dokazuje, da je imel ta najmanjši motiv, da bi mu vzel življenje, zelo velikega pa naj bi imel Michel Stephan, čeprav ta ni bil v krogu osumljencev in je, za razliko od Noviča, imel alibi.

Sodnik torej že ve in v sodbi dokazuje, kdo je pravi storilec, kar najbrž predstavlja precedenčni primer v dolgi zgodovini slovenskega sodstva!

Rus Novič dnevnik

Novinarkin naslovni poudarek v Dnevniku: Radonjić ve, kdo je pravi storilec

Janševi strankarski mediji, ves čas aktivno pišoči v bran Noviču, so zdaj pohiteli in objavili kratke odlomke iz ravnokar posredovane celotne sodbe, na katero smo po frapantni, a po najavi sodnika pričakovani odločitvi, da ga oprosti, kar nekaj časa čakali.

Od včeraj pa je v celoti objavljena tudi na spletni strani »Dosje Milko Novič« v podporo omenjenemu, nekakšnem zbirniku dogajanja o domnevno nedolžnem – na njej med drugim najdemo tudi stališča, ki sta jih v prid oproščenemu v preteklosti spisala Matevž Krivic in Andraž Teršek.

Domišljijski »modus operandi«

Na tej strani sem objavil že nekaj beležk k temu primeru, navajam jim spodaj. Komentiral bom le kratke odlomke iz sodbe, iz katerih je, kot verjamem, takoj in nemudoma razviden »domišljijski« modus operandi sodnika in s tem tudi način, kako globoko nesmiselno je, vsaj v nekaterih delih, utemeljena, obenem pa tudi močno sfabricirana v interpretaciji številnih okoliščin, dejanj in dejstev na način, da selektivno izbira evidenco, zavrača nasprotna mnenja in skoraj v vseh ozirih sledi zgolj izpovedim obtoženca in njegove družine. Analiziral bom predvsem dva odlomka, zaključni točki 6 in 7 proti koncu sodbe, da bi nazorneje ilustriral, s kakšnimi razlagami je sodnik Radonjić prišel do zaključnega in zanj neizpodbitnega sklepa, da Novič nikakor ne more biti morilec.

Omenjena odlomka sem izbral, ker sta dovolj miselno enostavna za splošno razumevanje, ne potrebujeta veliko kontekstov dodane razlage in je lahko celo neposvečenemu s pomočjo zdravorazumskosti hitro jasno, da je z utemeljitvijo v njej nekaj hudo narobe. Navajam torej zaključni povzetek proti koncu obširne sodbe:

»Pri odločitvi, da Noviča ni mogoče šteti (brez dvoma) za storilca, se sodišče opira na  zaključke: 1. da je Novičev motiv močno izpod ravni motivacije Stephana in Moharjeve ter ne močnejši od motivov številnih drugih, ki so v obdobju Jamnikovega vodenja odstranjeni s Kemijskega inštituta (KI), eliminirani kot pogodbeni partnerji, udeleženi v neraziskanih nakazilih na KI ter s strani KI doma in v tujini, udeleženi v sodnih postopkih tipa Novičevega ipd.; 2 da je za kritični čas Novičev alibi nesporen; 3. da iz posnetkov nadzornih sistemov ni mogoče sklepati, ali je storilec kolesar, voznik osebnega vozila, pešec ali kdor koli zajet s posnetki video nadzornih sistemov; 4. da obtoženca mobilni telefon ne povezuje s krajem dejanja; 5. da je obtoženi dokazal možen izvor kontaminacije jakne Bugatti na strelišču ter sledove streliva na rokah drugačnega izvora kot izhajajo iz analize vsebnosti tulca; 6. da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na KI sploh je ter na kateri lokaciji; 7. da je obtoženi ob prihodu žene domov vedel za streljanje, ker je na internetu intenzivno spremljal novice o streljanju; 8. Z orožjem, Bartolom in Oražmom ga dokazi ne povezujejo.«

Točka 6: nekaj tednov prej ni vedel za zabavo, torej ni storilec

Oglejmo si najprej točko 6 o tem, kaj je Novič vedel ali ni vedel o zabavi. Sodba pravi, da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na Kemijskem inštitutu sploh poteka (Radonjić se netočno izrazi, misli seveda na restavracijo Via Bona, kjer so se zbrali zaposleni z inštituta), ni pa menda mogel vedeti niti, na kateri lokaciji, zaradi česar ga ni mogoče šteti za storilca.

Kdor je prebral vsaj eno medijsko poročilo s sojenja, bo vedel, da to ne more biti res. Ne more držati, da Noviču ni mogoče očitati vednosti, saj je za zabavo zvedel tisti dan najkasneje ob 18.45 ali prej, ko mu je njegova žena Marjana, po lastnem pričanju na sodišču, to povedala, saj je nanjo ravnokar odhajala in se od njega v dnevni sobi poslovila. Res pa je, da je na sojenju Novič izpričal, da mu ni povedala, v katero gostišče odhaja – čemur sodnica v prvi sodbi ni verjela, hkrati pa je tudi opozorila, da je obtoženi pričal, da mu je ta podatek povedala že ob 18.00 uri, ko sta se z ženo srečala na parkirišču. Za nameček so bile zabave na isti lokaciji in vedno so se menda odvijale po podobni proceduri, zaradi česar je, zapiše Koleta, obtoženi vedel za vrstni red protokola iz predhodnih zabav.

Še več, njegova žena je, v novem žanru igranih prizorov in senzacionalističnih prispevkov na TV Slovenija, zaigrala samo sebe točno v tej situaciji in v trenutku, ko zapušča svojega moža – o tem več v besedilu Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

novič sodba točka 6

Radonjić o točki 6: ni pravočasno izvedel, zato ni mogel moriti

Mimogrede, oškodovana stran ne verjame, da je informacijo prejel šele tako pozno, a tudi če jo je, že po sebi ne drži Radonjićev zaključek, da mu »ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava je« – Jamnik je bil hladnokrvno ustreljen ob 19.38 uri in Novič bi lahko zlahka prišel do prizorišča zločina, če je za zabavo zvedel res šele tisti dan ob 18.45 uri. Sodba pa iz tega, da mu ni mogoče očitati pravočasnega poznavanja podatka o dogajanju, celo izpelje, da ni storilec!

Še več, Radonjić v njej celo navaja arbitrarne okoliščine v podporo obtoženemu, npr. da Novič v tako kratkem času ne bi mogel pripraviti orožja (!), da svojega prva umora v življenju (njegova fraza, ki jo ponavlja) najbrž ne bi načrtoval na dan, ko je bil odsoten iz Ljubljane in da dogajanja na inštitutu ni spremljal, niti se ni udeleževal zabav (!). Zaradi tega ni pravočasno zvedel za zanjo ter se ustrezno pripravil na umor v danih okoliščinah. Naj navedem njegov globinski argument, ki bo najbrž zatrl dvom tudi najbolj vztrajnih skeptikov:

»Če bi obdolženec že tedne prej ne vedel, kdaj in kje prednovoletna zabava Kemijskega inštituta bo, bi ne mogel ustrezno priskrbeti potrebnega za na predmetni način storjen umor.«

Sodnik torej želi povedati: morilec bi Novič lahko bil le tedaj, ko bi že dolge tedne pred tem vedel, kdaj bo zabava. Kakor da ne bi mogel kupiti in pripraviti orožja brez vednosti o podatku, na kateri dan ga bo uporabil. Kakor da morilci kupujejo in nabavljajo orožje vedno tedne pred zločinom in vedno samo takrat, ko točno vedo, kdaj in kje ga bodo uporabili. Nesmisel: v resnici ga kupujejo mnogi, ne le morilci in tudi ne nujno z namenom, da bodo koga ubili, uporabijo ga lahko hipoma, ne posebej načrtovano in tudi ne vedo že vnaprej, kje ali kako ga bodo. Sodnik je torej v razlago vpotegnil cel kup nesmiselnih pogojev, ki res ne rabijo biti izpolnjeni, a zanje trdi, da so nujni za izpeljavo umora.

Za nameček je sodnik celo v neposrednem protislovju s samim sabo, saj v sodbi omenja, da »obstaja realnost sklepanja, da je šele po prihodu domov sploh zvedel za zabavo«.  Čeprav je na začetku in sicer trdil ravno obratno. S takšno inovativno logiko à la Radonjić bi bilo najbrž potrebno revidirati na stotine drugih sodb v Sloveniji ali širše, kjer so za zapahi povsem nedolžni morilci, ki so svoje pištole in nože prepozno kupili, ali pa niso že tedne poprej točno vedeli, na kateri lokaciji jim bodo prišli prav. Absurdno!

In kakor da ni dovolj meniti, da bi namreč Novič, če je res storilec, potreboval kar nekaj časa za načrtovanje in pripravo orožja, na drugem mestu Radonjić v posmeh bralcu sodbe zapiše, komentirajoč podatek, da je obtoženi po spletu brskal za stranmi, ki prodajajo pištole različnih znamk, da ni mogoče, da bi dolga leta snoval svoj umor: »Sledeč tem podatkom bi moral Novič snovati že tri leta, preden ga je storil?!« Skratka, če je snoval prezgodaj, za sodnika ni storilec, če pozno, tudi ne.

Sodba novič zabava vednost hladnokrvno

Sodnik v svojem elementu: protislovja in niz pogojev, ki menda niso bili izpolnjeni, da bi Nović bil verjeten morilec

Točka 7: intenzivno je spremljal novice, torej ni storilec

Oglejmo si še točko 7, lesketajoči biser bizarnosti po sebi. Nesmiselna in nerazumljiva je že začetna trditev, da Novič ne more biti storilec, ker je ob prihodu žene domov (menda ob 23.30 uri) že vedel za streljanje, saj je intenzivno spremljal novice o tem. Kaj je z njo želel sodnik povedati? Zakaj bi ga vednost o streljanju, informacija o tem, da je do njega prišlo, dodatno zvezana s časovno dimenzijo (»ob prihodu žene domov«), sploh obremenjevala ali razbremenjevala tega, da je potencialni storilec umora? Zakaj je sploh relevantna?

novič sodba točka 7

Radonjić o točki 7: seznanjal se je z umorom, torej ni morilec

Šele dodatno pojasnilo v sodbi nam ponudi pomenski odtenek začetne enigmatične trditve, popolnoma odvečne in takšne, da res ne more šteti za podporo sklepu, da Novič ni storilec. Namreč sodnik zapiše nič manj kot to, da dejanski Jamnikov morilec sploh ne bi spremljal medijev, saj bi bilo zanj nesmiselno, da bi se informiral o dejanju, ki ga je izpeljal – ker o njem itak že vse ve. Smisel točke 7 je torej naslednji: ker je obtoženec na spletu intenzivno spremljal novice o streljanju, ne more biti pravi. Povejmo to še z natančnimi besedami sodnika:

»Če bi bil Novič dejanski storilec, bi vse to ne bilo potrebno, ne bi se potem medijev seznanjal o dogodku, ki ga je storilec moral poznati dovolj dobro, da se mu ni potrebno informirati iz tiska.«

Znova bo treba revidirati dosedanje sodbe proti morilcem v naši državi, ker tujih raje s svojimi butalskimi traparijami ne bi posiljevali. Če se bo še kje našel kakšen, ki je po svojem dejanju spremljal medije in radovedno preverjal, iz katerega koli razloga, kako mediji poročajo o njegovem dejanju, ga bo nemudoma potrebno oprostiti.

Razlogov, celo življenjskih, pa imajo morilci sicer nešteto in celo več kot kdo drug: da preverijo, ali jim je policija na sledi in se ustrezno pripravijo, pregledajo zanje druge bistvene podatke, recimo ali je žrtev resnično umrla, kam in kako napreduje preiskava in ali je policija morda namignila, da je našla sledi, nenazadnje pa v Sloveniji lahko radovedno in z navdušenostjo spremljajo, kdaj jih bodo posamični novinarji in celi mediji začeli pogumno braniti.

Novič razburjenost sodba

Zgolj eden od poskusov Radonjićeve bizarne argumentacije: Novič ni kriv, ker je gledal TV in ni bil razburjen

V normalnih razmerah bi tovrstna računalniška forenzika pri obtožencu, ki je takoj po kaznivem dejanju podrobno iskal in spremljal medijska poročila, poglabljala sume proti njemu. Saj je vendar verjetnost, da morilci po dejanju prebirajo medije, kvečjemu večja. Ampak ne tokrat, živimo pač v čudaški državi – v teh krajih velja brskanje domnevnih ali pravih morilcev po spletu takoj po zločinu za olajševalno okoliščino, ob kateri se nihče ne bo začudil, še najmanj mediji sami.

Večerova pristranost

Zbirka izpeljav non sequitur sicer s tem še ni kompletirana, celotna sodba po vsem sodeč lahko imenitno služi v študijske namene kot odlična ilustracija najbolj bizarnih sklepanj in spekulativnih potvorb z neverjetno intenzivno Radonjićevo motivacijo, da bi dejstva interpretiral v podporo osebi, ki jo želi oprostiti.

Toda vrnimo se k okoliščini medijskega poročanja o sojenju. Če pustimo neverjetno zagnanost Janševih novinark in novinarjev, da »osvobodijo« Noviča, sicer pripadnika njihove stranke in kandidata za župana, za trenutek ob strani, je intrigantno poročanje tudi nekaterih drugih občil, recimo mariborskega Večera.

V prispevku Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote sem že opozoril na nenavadno dejstvo, da o sojenju pišejo in ga komentirajo tudi novinarji, ki bi morali biti iz tega izločeni zaradi potencialnega dvoma o pristranskosti.

Že iz prve sodbe neposredno izhaja, da je novinarka Večera, dr. Damijana Žišt, bila zaslišana kot priča na sojenju. Še več, izhaja tudi, da je sodnica Špela Koleta v prvi obsodilni sodbi isto novinarko in obrambo posredno obtožila, da sta ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti, da bi Noviča razbremenila. Novinarka Večera je bila zaslišana kot priča, ker je sodelovala, tako beremo v sodbi, v fiktivni zgodbi o Oražmu in Bartolu ter s tem pomagala Novičevi obrambi na čelu z Jožetom Hribernikom.

Žištova se ni izločila iz poročanja, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca, in to na način, ki ga lahko predvidimo. O zadnji Radonjićevi »oprostilni« sodbi je nekaj dni nazaj v prispevku z indikativnim naslovom »Na 179 straneh razložil, zakaj Milko Novič ni morilec«, zapisala:

»Iz zaslišanja nemških sodnih izvedencev balistov je bilo tudi razvidno, da so sledovi streliva oziroma GRS delci na Novičevih rokah drugačni, kot so bili tisti v tulcu, najdenem na kraju zločina.«

Kaj lahko bralec na hitro izlušči iz stavka? Jasno, zgolj eno: da po mnenju tujih izvedencev Novič ne more biti storilec. Čeprav lahko dopustimo, da v tej trditvi zgolj citira Radonjićevo sodbo v delu, kjer nastopata Axel Manthei in Edith Gebhart, je niti ne poskuša opremiti s podatkom, da je napačna. Namreč oba sta, navkljub velikim sodnikovim obratnim naporom, ves čas dopuščala, da je Novič potencialni storilec.

Menila sta zgolj, da so bile na njegovi jakni (1) različne vrste streliva in (2) da bi bila možna predhodna kontaminacija s strelišča. Iz tega pa nikakor ne sledi, da bi bile sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu s prizorišča zločina.

Žišt Radonjić večer

Začetek komentiranega prispevka v Večeru

Lahko bi npr. stare sledi ostale še ob kakšnem drugem streljanju, tudi na strelišču. Ali zaradi ti. memory učinka. Delce na jakni je torej možno povezati s tulcem na kraju umora in kot je ugotavljala izvedenka Ester Ceket, so na njegovih rokah in glavi res našli manjše število ti. karakterističnih delcev streljanja, torej delcev, sestavljenih iz treh ali štirih za najdeni tulec značilnih kemijskih elementov.

Na vzorcih z rok, lasišča in jakne so našli takšne, za katere bi lahko rekli, da izhajajo iz istovrstnega tulca naboja, kot so ga našli v preiskavi. Največ vzorcev so odkrili na Novičevi jakni, na primer 14 karakterističnih in 50 značilnih na desni nadlakti, osem karakterističnih in 50 značilnih na hrbtnem delu jakne, bistveno manj pa na glavi in rokah.

Kaj sta torej povedala nemška strokovnjaka, česar Žištova ne zapiše? Če nas stavek, da so sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu, napeljuje v napačno prepričanje, da obtoženi nikakor ni mogel biti strelec, po drugi strani sam Radonjić v sodbi ugotavlja, da »sodišče v celoti sledi ugotovitvam Gebhartove in Mantheia, da Milka Noviča ni mogoče ne potrditi ne izključiti kot strelca«. Možnosti, da je storilec, potemtakem ne izključita, to je namesto njiju storil sodnik! Smisel navedenega stavka v Večeru, zgolj enega samcatega, ki sem ga izpostavil, je s tem neprecizen in zavajajoč.

Ko sodnik v sodbi potunka novinarko

Da bi za novinarko Večera situacija bila še bolj nerodna, jo je v sodbi nehote obremenil njen avtor s tem, ko jo je povezal z Novičevim odvetnikom v zelo neposrednem in »iskrenem« opisu njenega sodelovanja z obrambo v zgodbi o tem, kako je želel obtoženi v zaporu prepričati sojetnika Mateja Oražma, ki ga je Novič prosil, naj sodišču lažno priča, češ da je nekoč prodal pištolo znamke Walther Robertu Bartolu – namreč pošiljatelju bizarnih SMS sporočil – in ga s tem obremeni kot možnega storilca.

Oražem je kot priča namreč Noviča obremenil, češ da ga je ta prosil, da naj na sodišču pove, da je Bartolu prodal pištolo, s čimer bo pomagal tako Noviču kot tudi sebi: v zameno za pomoč naj bi mu njegovi odvetniki na sojenju priskrbeli milejšo kazen. Kot vemo, tožilka in sodnica na prvem sojenju Oražma in Bartola v ničemer nista povezala z umorom.

Naj citiram zapis iz Večera, ki ga je lanskega decembra, najbrž kot edinega ravno zaradi vpletenosti novinarke, spisala novinarka Dnevnika, Mojca Furlan Rus:

»V njegovi (sc. Novičevi) prisotnosti, ne pa tudi novinarjev in druge javnosti, pa je potekalo zaslišanje Večerove novinarke Damijane Žišt. Povezano je bilo z Ribničanom, ki je Noviču, čeprav ga ne pozna, usodnega večera poslal nekaj nesmiselnih SMS-sporočil. Žištova je kasneje policiji prijavila, da naj bi mu Matej Oražem (ki je tudi iz Ribnice in je zaprt zaradi uboja) prodal isti tip pištole, kot je bil uporabljen pri Jamnikovem umoru. To da je izvedela od neimenovanega vira, bi pa kaj več vedel povedati Novičev odvetnik, je navedla policistom. Oražem je na prvem sojenju pričal, da to o orožju ni res in da ga je Novič prosil, naj tako pove. V zameno mu je dal nagrado.«

Ko citira Žištovo, sodnik Radonjić omeni njeno vnovično pričanje (pričala je že ob prvem sojenju), češ da si je v zadevi Bartol in Oražem »zgodbo o novinarskem viru izmislila«, potem pa nehote navede njen motiv, ki mu je sledila: ravnala je po dogovoru z obrambo, »v cilju utrditve dokaznih izhodišč«.

Novič Žišt sodba

Izsek iz Radonjićeve sodbe: novinarka potrdi, da je delovala v dogovoru z obrambo

Radonjić torej verjame novinarki in prepozna, da je delovala v podporo Hriberniku in njegovemu klientu – in ta del priznanja o dogovoru, čeprav ni čisto jasen, je edini, ki nas mora v tem primeru zanimati. Stvar je torej naslednja: sodnik je razbremenil Noviča s tem, da je v zanj obremenjujoči zgodbi o podkupovanju sojetnika pritrdil novinarki Večera in njeni razlagi, da je pomagala obrambi, cena takšnega reševanja pa je za novinarko kar visoka: očitno priznanje, da je delovala v prid Noviču in z roko v roki s Hribernikom. Hkrati pa ni kupil scenarija o možni vpletenosti Bartola in Oražma, kar je znova razumljivo, saj navaja, da je imel daleč največji motiv za ubijanje Michel Stephan.

Zgodba morda potrebuje kakšen stavek pojasnila. Obramba je namreč po obremenilnem pričanju Oražma trdila, da naj bi Novičev sojetnik kar sam dejal, da je nekemu Bartolu iz Ribnice prodal pištolo za 700 evrov, zaradi česar je Hribernik predlagal Noviču, naj ga povpraša, če bi bil pripravljen to, kar je povedal njemu, izpričati tudi na sodišču.

Sam Hribernik je nekajkrat o tem govoril z Oražmovim odvetnikom, v pogovoru z Žištovo pa naj bi izvedel, da je preko svojega vira prišla do podobne informacije, namreč da je Oražem prodal pištolo nekemu Bartolu. Hribernik je potem trdil, da ji je celo sam predlagal, da o tem seznani policijo, kar je tudi storila, obenem pa zanikal, da bi sam in Žištova želela sodišče zavesti.

Čeprav ostaja precej zamegljeno, kaj je želel Radonjić z navedbo o navezi Hribernik-Žišt doseči, pa je nesporno zapisal, da je med njima šlo za dogovore, presenetljivo pa tudi, da si je za te potrebe novinarka svoj vir izmislila – čeprav v Večerovem poročilu Mojce Furlan Rus beremo, da se je v pričanju pred Radonjićem znova sklicevala na neimenovani vir, kar je spet protislovno.

Po Radonjićevem mnenju je, skratka, »obramba oblikovala konstrukt in pritegnila novinarko s ciljem dokazne razbremenitve«. Obenem avtor takoj najde razumevanje za laži obrambe in novinarke, kajti po njegovem je laganje tako rekoč legitimno dejanje, saj se sme obtoženca braniti z vsemi sredstvi (sic!) in tako ravnanje še ne pomeni, pove prizanesljivo, da je nekdo ubijal… Hudo!

Žišt Novič laže ubija obramba

Radonjić o legitimnosti obrambnih in novinarskih konstruktov

Sodba, ki je malo tudi Večerov uspeh

Seveda si predstavljamo, da se sodišča, vključno z Radonjićem, ne morejo in ne rabijo ukvarjati s problemom novinarskih interesnih kolizij in problematiko pristranosti. Vendar iz ravnanja Večera vidimo, da povedano ves čas ne predstavlja prav nobene težave za Matijo Stepišnika, odgovornega urednika časopisa, saj novinarka poroča in komentira primer kontinuirano, kot tudi ne za novinarski ceh v celoti. Očitno na podoben način, kot sodnik zaupa obtoženemu, sedaj oproščenemu, odgovorni urednik verjame svoji novinarki.

Velik uspeh medijskih poročil in prezentacij sodnega primera z jasno nakazanim sumom v pristranost torej ni povezan le Janševimi strankarskimi mediji, ampak tudi drugod, recimo celo z neposrednim angažmajem. Očitno novi medijski časi velevajo, da se novinarji aktivno vključujejo v obrambo nekoga, ki je bil sprva obsojen na 25 let zapora zaradi brutalnega umora, nakar se angažirajo in s prijavami policiji tvorno sodelujejo z obtoženčevo obrambo.

No, 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki bi ga Stepišnik kot pretekli predsednik DNS in tudi njegov soavtor moral dobro poznati, se glasi: »Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.« Nič od tega se ni zgodilo. Zato zadnja Radonjićeva sodba ni zgolj samo njegova. Malo je tudi Večerova. In še čigava.

Prav neverjetno se zdi, kako malo po odločitvi urednikov v medijih, sploh na RTV Slovenija, nastopa oškodovana stran (vdova umorjenega in njeni odvetniki), medtem ko se Novič in njegova obramba kopata v pozornosti.

žišt sodba izseka

Izseka iz prve sodbe Špele Koleta, ki neposredno obremenjuje novinarko sodelovanja z obrambo v podporo obtoženemu Noviču

Če odmislimo medijsko plat, zdaj čakamo na dvoje. Prvič na to, da bo tožilka Blanka Žgajnar vložila pritožbo na Višje sodišče, kot je napovedala. In, drugič, na komentar predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, ki je zavrnil zahtevo vdove Janka Jamnika in tožilke za izločitev sodnika Radonjića v ponovljenem sojenju, ker je s svojimi dejanji pokazal, da ni nepristranski in da je že vnaprej odločen, da bo Noviča oprostil.

Sodba po moje evidentno dokazuje, da je bila zahteva upravičena in se da ta primer sprevrača v neverjetno blamažo vseh blamaž za slovensko sodstvo. Zanjo pa ni odgovoren Radonjić, temveč njemu nadrejeni.

Več:

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi

Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Kdaj in pod kakšnimi pogoji smemo upravičeno in smiselno domnevati, da je določena izrečena sodba lahko izrazito sporna zaradi ravnanj sodnika?

Razvpiti primer Zvjezdana Radonjića v ponovljenem sojenju proti Milku Noviču, ki ga je spoznal za nedolžnega in žrtev montiranega sodnega procesa, nam morda ponuja šolski zgled dvoma, ko je neka odločitev sprejeta ne zgolj daleč od pričakovane nevtralnosti in pravičnosti, temveč tudi suhe racionalne presoje, s tem pa vprašljiva: recimo takrat, ko je pri svojem delu sodnik iz nekega razloga, ki ga niti ne rabimo definirati, neskrito pristranski, ustavlja tožilko in jo podi iz dvorane, selektivno prepoveduje vprašanja ene strani, saj je vendar že odločen, onemogoča običajno izvedbo dokazov, do ene strani prepoznavno nastopa arogantno, žaljivo in odrezavo (no, tudi če bi do obeh, je s tem nekaj narobe), pred branjem sodbe pa celo najprej dramatično spregovori o pritiskih nase in s prstom pokaže na vrh pravosodja, na vodstvo državnega tožilstva, sodni svet in vrhovno sodišče.

Še več, s tem posredno ali celo neposredno namiguje na njihovo vpletenost v fizične likvidacije!

Domišljija in izkrivljeno dojemanje realnosti

No, omenjeni ekskurz o pritiskih ob branju obrazložitve sodbe 16. aprila letos, najbrž enkraten v slovenski sodni praksi, je ključen. Po branju je tožilka Blanka Žgajnar ugotavljala, se »je polovica obrazložitve oprostilne sodbe nanašala na samega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je govoril o pritiskih nanj«. Kasneje se je pokazalo, da ne policiji ne nadrejenim ni znal prepričljivo argumentirati svojih trditev.

A to še ni vse. V svojem odgovoru v Pismih bralcev v Mladini na članek Petra Petrovčiča z naslovom Pritiski na sodnike je nakazal širše dimenzije svojega po vsem sodeč osebnega problema: da v njem zmagujejo občutki, kako nanj pritiskajo ne le zarotniki iz Murgel in vseprisotno komunistično-udbaško podzemlje, ampak tudi iluminati, če citiram podnaslov besedila, ki sicer analizira še Radonjićev članek iz Pravne prakse (!), kjer za primer Patria sodnik ugotavlja, da je pri njem šlo za zaroto proti nedolžnim.

Radonjič Petrovčič Mladina

Članek v Mladini, na katerega odgovarja Radonjić

Kot prvega je v svojem čustvenem nagovoru ob branju sodbe obremenil predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika in ta je kasneje osupljivo pokazal zelo veliko mero razumevanja za obtožbe na svoj račun; predsednik naj bi ga nekajkrat obiskal, »začela so se nenehna klicanja, naj se me disciplinira«.

Sodnikov nastop bi bil vreden kompleksne analize, vendar že iz osnovnih poudarkov zaslutimo, da je v sojenje proti Noviču projiciral dobršno mero zasebne psihologije politično posredovanega doživljanja stvarnosti. Zaradi česar so zaznani pritiski, kot je precizno zapisal novinar Peter Lovšin v Dnevniku, bolj stvar izkrivljenega dojemanja realnega stanja in domišljanja, da je sleherno nestrinjanje v sodnem postopku že napad nanj, zaradi česar se je čustveno zlomil že ob povsem legitimni zahtevi po uporabi pravnih sredstev. Kakopak nemudoma dojeti kot osebna grožnja.

Psihopolitika konspiracizma

Težko se je izogniti končnemu vtisu, da je opisana percepcija stvarnosti v svojem izvornem nagibu v veliki meri povzeta po psihopolitičnih fantazmagorijah čisto določene ideološke opcije v državi, ki jo ta že desetletja intenzivno širi, kar bi lahko pomenilo, da se psihopolitika paranoje in konspiracizma kot osrednja tehnika političnega boja te opcije pričakovano ljudi prijema in jih mentalno obvladuje.

K temu prištejmo še intenzivno delovanje političnih in strankarskih medijev, zadnje čase financiranih tudi z Orbanovim denarjem. Od tod sledi ključno vprašanje, zastavljeno na začetku: kako lahko pristanemo na sodbe, ko je sodnik obremenjen s tovrstnimi verovanjskimi stanji in prepričanji do te mere, da jim bo zaupal bolj kot spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese?

Tajkunske elite, ki izvajajo likvidacije

Da je podani opis dovolj natančen, sodnik razkrije že v omenjenem odzivu v Mladini, iz katerega precej neposredno izhaja, da je sicer še ne pravnomočna oprostilna sodba v nemajhni meri posledica umišljenega prepričanja v nekakšne druge, bolj konspirativne scenarije umora Janka Jamnika, ki so mu kot sodniku bližje in je o njih lahko podrobno prebiral v kopici političnih medijev.

Povedano drugače, za sodnika obsojeni storilec ni mogel postati morilec zato, ker se je v konspiracistični perspektivi teze o »globoki državi«, kakor zdaj nenadoma ponavljajo politični krogi s svojimi medijskimi sateliti, ki jim takšen razplet silno ustreza, to res zazdel preveč profan in enostaven scenarij. Teza o zaroti je pač vselej bolj dražljiva od drugačnih, bolj vsakdanjih motivov za kaznivo dejanje umora:

Vendar se je iz podatkov spisa obd. Noviča nakazovala resna možnost, da tajkunske elite prehajajo iz ponarejenih razpisov v fizične likvidacije, morda celo s pomočjo nekaterih oseb v pravosodju. V spisu je kaj malo okoliščin, da je Milko Novič umoril Janka Jamnika, pa so torej dejanski morilci na svobodi; sledil je poskus likvidacije Janeza Plavca, lahko da je v planu še kakšen umor.

Sodnik je potemtakem prepričan, da so za umorom Jamnika instalirane tajkunske elite, brutalne fizične likvidacije, ki se dogajajo, pa so njihov običajen modus operandi. Noviču je zato, zdaj celo dokazano nedolžnemu, kot pravi sodnik, krivda zgolj intrigantno podtaknjena. In potem sledi namig, da bi lahko do umorov (tudi Jamnika?) prihajalo v sodelovanju z osebami iz njegovih vrst, torej iz pravosodja. Je kdo opazil, da to ni več zgolj očitek o pritiskih?

Sledi še s strani sodnika večkrat insinuirani scenarij: da bi morali primer povezati s poskusom umora Jamnikovega sodelavca, za kar so ravnokar obsodili Michela Stephana, in morilca iskati v tem krogu. In spet: ker ga ne, to najbrž spet dokazuje perfidne lovke našega instrumentaliziranega pravosodja. Tako kot jih bo, če nadaljevanje sodnih postopkov ne bo takšno, kakršnega si je zamislil.

Še več, navedel je alarmantne razlage glede dogajanja na inštitutu in enkrat več prst usmeril v tožilstvo:

Po Jamnikovem umoru je bilo ugotovljeno, da so na inštitutu hranili bojni strup, ki bi lahko zastrupil veliko večje mesto, kot je Ljubljana, ter sintetične snovi amfetamine, ki so jih nedvomno dodajali k drogam, je dejal sodnik. “Vendar o tem tožilstvo in policija nikoli nista sprožila nobene preiskave. Sprašujem se, kaj še potrebuje tožilstvo, da bo končno lahko povezalo Stephana z Jamnikovim umorom,” je dodal sodnik Radonjić.

Neekscentričen sodnik z »ekscentričnim« nastopom

Nesorazmerje med Radonjićevo vehemenco prepričanj, da je Novič nedolžen, in lahkotnostjo presoj drugih sodnih spisov ter vpletanje v druge postopke še enkrat več dokazuje, da je pri odločitvah sledil predvsem svojim zelo osebnim prepričanjem. In tudi njegovo pismo v Mladini je kot nekakšen acting out nadvse indikativno. V njem zanika, da je ekscentričen (»kar zadeva mojo ‘ekscentričnost’ zanikam, da bi bil kdaj ekscentričen, sem resen sodnik«), a takoj v isti sapi pove:

Z »ekscentričnim« nastopom mi je uspelo alarmirati javnost in pristojne državne organe, kar mi z običajnimi besedami morda ne bi uspelo. A bi bil slab sodnik in človek, če ne bi opozoril na možnosti novih pobojev.

Skratka, svoj ekskurz o pritiskih je zastavil kot sredstvo alarmiranja z »neobičajnimi« besedami, očitno manj zavedajoč se, da s tem spodbija svojo osnovno tezo o pritiskih. Dramatičnost naslavljanja je imela vrhunski in plemenit motiv – reševanje nedolžnih življenj, ki čakajo na odstrel. Novičevega rešitelja je, skratka, zelo strah, da se bodo poboji, najbrž na Kemijskem inštitutu, še kar nadaljevali. Kot v kakšnem romanu Agathe Christie.

Bestialni pritiski kolegov

V naslednjem stavku se Radonjić, podobno kot Jan Zobec v Pirkovičevi oddaji, priduša nad pritiskom disciplinskega postopka proti sebi. Kajti zdaj pričakuje še četrtega, »v zvezi z ‘žaljenjem’ Blanke Žgajnar«. Pritisk nanj kot na neodvisnega sodnika čuti, ker je »zadeva namreč nemudoma odstopljena etični komisiji, ki je preddverje disciplinskih postopkov«.

In potem še bolj dramatično zaključi, tokrat z navajanjem svojih zdravstvenih težav:

Vendar se trenutno sprehajam od zdravnika do zdravnika, opravljam preglede za invalidsko upokojitev; če bo komisija dojela globino mojih zdravstvenih težav bom upokojen in odstranjen iz sodstva že jeseni.

Vaši „normalni“ sodniki so mi z nenehnimi bestialnimi pritiski popolnoma uničili zdravje v meri, da več nisem ne za soditi ne za živeti. Imejte jih.

Odstranjen iz sodstva?

Zdaj je torej zelo jasno naslednje: v sodbi, s katero je oprostil Noviča, je dal iz sebe najboljše, kar je mogel, preden so ga vsi, ki pritiskajo nanj, dokončno uničili. Kajti zaradi zdravja mu ni več živeti. In uničevali so ga sokolegice in sokolegi, sodelujoči v zaroti zoper zdaj oproščenega. Pogumen sodnik, sam proti vsem, se je temu uprl in osvobodil nedolžno osebo, po pravici postal heroj Janševih medijev in simbol pravičnega sodstva, junaški borec proti krivosodju.

»Če se sodna oblast zlorablja na način, da nedolžne ljudi pošilja v zapor, potem od pravne države ne ostane niti mrtva lupina«, je Zobec na TV Slovenija pri Pirkoviču potrdil resničnost svoje izjave. In glej, takoj po sodbi je Radonjić na tem, da je ta bila zanj poslednja, ker so ga prijatelji zverinsko uničili. Težko je to razumeti drugače: Novičeva oprostitev je tako rekoč dejanje upora proti sistemu, dojeta je kot revolt in poslovilna gesta, s katero maha v slovo svojim krvnikom na sodišču in pri tem navaja, da je »od vsega začetka vedel, da zaradi tega primera ne bom nikoli napredoval, da si bom morda uničil svojo sodniško kariero«.

Seveda smo zdaj v moralni dilemi tehtanja med tem, ali pokazati sočutje za človeka v stiski, ki ga bestialno preganjajo kolegice in kolegi, ali morda za stisko sorodnikov bestialno ubitega Jamnika. V tej zgodbi se pač pozablja na začetni »pritisk«: nekdo je bil brutalno ubit s streli v glavo in nekdo je bil oproščen. Vse drugo spominja na zdravstvene težave. Pri čemer sodnik svojo upokojitev, ki si je dejansko izrecno želi, dojema kot »odstranitev iz sodstva« in znova kot ultimativno obliko pritiska…

Medijska elaboracija sojenja

V zapisu Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih sem v komentarju že navedel sodnikovo občutljivost na zapise o sebi. Ob branju sodbe se je namreč spotaknil tudi ob medije, omenil 105 časopisnih prispevkov (danes jih je najbrž že bistveno več) in dodal: »Mladina in Dnevnik me napadata sinhronizirano!«

Še več, pritožil se je, da se objavljajo podatki iz njegovega zasebnega življenja, v sebi je takoj ugledal žrtev stalinističnih postopkov, ki jih ni bilo niti v času Sovjetske zveze:

»Obrnil sem se na zgodovinarja, ki je preučeval stalinistične postopke. V celem času Sovjetske zveze se nič takega ni zgodilo, kar se meni dogaja v štirih mesecih.«

Med tistimi, ki ga ne napadajo, so Janševi mediji, v njih je pričakovano razglašen za heroja in mučenika, nobenih pripomb najbrž nima čez Damijano Žišt v Večeru, pričo v sojenju in v prvi sodbi prepoznano kot osebo, ki je delovala v korist Novičeve obrambe, posebnih pa ne more imeti niti na obravnavo RTV Slovenija.

Večer Radonjić žišt

Značilen naslov v Večeru: pritiski so nedopustni

V prispevku Parlamentarni kanal in sodniška semena sem že analiziral, kako se odgovorna urednica Manica Ambrožič posmehuje ne zgolj profesionalnim novinarskim standardom, ampak tudi ženi in sorodnikom umorjenega Janka Jamnika s tem, ko v svojem studiu dopušča paradiranje (nepravnomočno) oproščenega, hkrati pa se povabljeni Novič, Zobec in Gorenak trudijo dokazovati grozljive okoliščine delovanja krivosodja. Da bi, če že gredo tako daleč, povabili drugo stran, tožilko, odvetnika žene ustreljenega Janka Jamnika in tiste, ki so na strani žrtve tega umora, vodstvu RTV Slovenija ne pade na pamet. Zakaj že, če pa je zadeva Novič že od začetka dobesedno spolitizirana in pri tem rade volje sodelujejo?

V prispevkih Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? sem pokazal, kako nekateri novinarke in novinarji TV Slovenija na senzacionalističen način namigujejo, da je zaprt napačen morilec, in to še pred prvo sodbo, po nepravnomočni Radonjićevi sodbi pa slavijo uspešnost svojega preiskovalnega dela.

Skrita nežnost v obtoženčevem značaju

K temu velja dodati še nedavni intervju Jožeta Možine z Novičevim odvetnikom Jožetom Hribernikom, v katerem je slednji pričakovano nastopil v dvojni vlogi: junaškega rešitelja prej obsojenega in osebe, ki bo potrdila kapitalno tezo o sodnih zlorabah – pri čemer je kot zagovornik v primeru afere Patria pričakovano pojasnil, da je bilo to sojenje brez vsakih dokazov in huda zloraba prava v politične namene. Hribernik je pri voditelju ponovil tezo, da v primeru Novič ni šlo za sodno zmoto, »ampak zavestno prikrojitev dokaznega gradiva, in to izključno za obsodbo nedolžnega človeka«.

O čudni poti napovednikov za omenjeno oddajo sem pisal v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija. O neverjetnem navijaštvu v smeri obrambe Noviča in razvpite Janševe repetitivne teze o krivosodju se lahko prepriča vsak gledalec, v anale pa bo najbrž šla Hribernikova tenkočutnost pri izbiri argumentov v podporo svojemu klientu:

Ravno za dosego tega cilja – prikazati obtoženca kot brezvestno morilsko pošast – je sodišče vložilo nemalo napora in velik del svojega časa porabilo za raziskovanje obdolženčeve osebnosti.

Obtoženčev značaj, ki je slikovito, a pravilno zajet že v znanem pregovoru da »pes, ki laja, ne grize«, pa tudi vsaj – v poznavalcem poezije znanem verzu pomembnega slovenskega pesnika Boža Voduška »Pod cinizmom poznavalka sluti skrito nežnost.«

Radonjič sodba Delo

Delo in naslovni poudarek: za sodnika je dokazano, da Novič ni kriv

Kdo krni ugled sodišč?

Izrazito nenavadna je stoičnost, s katero se, vsaj v javnosti, obravnava Radonjića v lastnih vrstah. Zakon o sodniški službi predvideva sankcije za »vedenje in ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica«.

Ne vem, kaj bolj krni ugled takega poklica kot namigi, da sodišče ravna pristransko, da je ugrabljeno in da se dogajajo fizične likvidacije »morda celo s pomočjo nekaterih oseb v pravosodju«, če žalitev tožilke in drugih ekscesov niti ne omenjam. Iz nekaterih javnih zapisov, predvsem Radonjićevih, je sicer mogoče videti, da so sproženi disciplinski postopki proti sodniku kakopak nemudoma interpretirani kot oblika novega pritiska…

Pričakovali bi, da se opravi službeni nadzor sodnikovega dela, ki ga izpelje predsednik sodišča ali neposredno višje sodišče. Zdaj pa se nam dogaja, da ugled sodišč ne krni le sodnik, ampak še bolj tisti, ki takšno packanje po njem tihoma dopuščajo.

Več:

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Milko Novič je izpuščen iz pripora: obtoženi umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika je bil izpuščen iz pripora 7. decembra, po zaslišanju nemškega izvedenca, ki potrdil trdnosti zbranih balističnih dokazov.

Na 24ur.com so o pritožbi tožilstva, ki je predlagalo vnovično odreditev pripora, nato poročali takole:

Višje sodišče je zavrnilo pritožbo državne tožilke Blanke Žgajnar na odločitev ljubljanskega okrožnega sodišča, ki je Milka Noviča izpustilo iz pripora. Je pa tožilstvo zadovoljno z obrazložitvijo sklepa, saj po njihovih navedbah potrjuje pritožbene navedbe, da je podan utemeljen sum, da je Novič storil očitano kaznivo dejanje.

Del domačih medijev in politikov se izrazito trudi v smeri Novičeve oprostitve: o čemer sem že pisal. Zanimivo taktiko pa so ubrali pri časopisu Večer: za mnenje so povprašali kar svoje bralce.

V redni javnomnenjski anketi, s pomočjo katere so izvedli spletno glasovanje, so poskušali izvedeti, ali je Novič kriv ali ne:

Mislite, da na zatožni klopi sedi pravi osumljenec za smrt direktorja Kemijskega inštituta?

anketa-milko-novic-vecer-8-12-16

Anketno vprašanje v tiskanem Večeru, 8. december 2016

Objavi 8. decembra letos je sledila tudi tista v tiskani ediciji. Odgovor, ki so ga objavili naslednji dan v tiskani verzij časopisa, je bil tak: 38 anketirancev je odgovorilo z »da« in 62 odstotkov z »ne« – od skupno 272 oddanih glasov.

Če pogledamo v spletni arhiv Večera, je podatek sicer drugačen; tam je 34 odstotkov respondentov obkrožilo »da« in 66 odstotkov glasovalo za »ne«. Od skupno 338 oddanih glasov.

anketa-milko-novic-vecer-odgovori-9-12-16

Rezultat ankete v tiskanem Večeru naslednji dan, 9. decembra 2016

anketa-milko-novic-vecer-splet-8-12-16

Rezultat ankete v arhivu spletnega Večera

Očitno do razlike prihaja zato, ker večerovci anket po zaključku seanse ne zapirajo, zato glasovanje teče še naprej, oziroma jo zapirajo kasneje in v spletni inačici objavljajo podatke, ki še niso končni.

Kar seveda neka druga vprašanja o konsistenci in smislu izvedbe tovrstnih anketnih poizvedb. A poglavitno vprašanje je takšnole: kako verodostojna je takšna anketa, kakšen bi lahko bil njen namen?

Naj povem že na začetku: anketno vprašanje se mi zdi nepremišljeno in v tej svoji nereflektiranosti tudi simptomalno za velik del domačih medijev. Razumel bi še, če bi ga našli v kakšni porumeneli reviji, ki ne stavi na novinarske standarde.

Poglavitni cilj sleherne javnomnenjske ankete je v analizi javnega mnenja, povezanega z nekim za državljane pomembnim vprašanje ali materijo. Namen takšnega anketiranja je lahko striktno političen, ko gre za prebiranje ratingov politikov, strank ali za državo pomembnih odločitev. Med preostali bi lahko bili še informiranje, zabavanje ali pedagoški cilji.

Težko si predstavljamo, da izpolnjuje Večerovega anketa z licitiranjem krivde pravega morilca katerega od navedenih smotrov. Politična anketa ni, zabavne poante ni zaznati, med vsem naštetimi bi lahko kvečjemu imela »pravosodno«.

Ampak takšen cilj bi seveda spominjal na ljudska sodišča – tako močno ambiciozni pa Večerovi uredniki najbrž na našo srečo še niso.

Iz praznega, po definiciji neutemeljenega mnenja kot mnenja, ki je kot takšno v posmeh sicer mukotrpnemu zbiranju dokazov v sodnih postopkih, pač ne moremo izpeljati ničesar, zato je rezultat, ki ga kaže anketa, priročen le za manipuliranje. Iz dejstva, da 62 ali 66 odstotkov anketirancev meni, da Milko Novič ni pravi osumljenec za smrt direktorja Kemijskega inštituta, ne moremo in celo ne smemo izpeljati prav ničesar, kar bi imelo težo. Zato ne samo, da je takšna anketa sama sebi namen, kar bi seveda lahko dejali za marsikatero, v svoji ambiciji, da ima stališče državljanov o krivdi posameznikov v sodnih postopkov neko težo, česar si kakšne druge ankete pač ne domišljajo, je tudi nevaren precedens. Ker ga preprosto ne sme imeti: ne glede na všečnost ali nevšečnost rezultata.

Res mislim, da smo se v preteklih letih ljudskih tribunov, ki z množico skandirajo pred sodišči in terjajo oprostitve za svoje politične idole, za sodnike in tožilce pa smrtno kazen, že dovolj nagledali in dojeli svarilno sporočilo zase. In še no novinarskih dolžnostih: če kdo meni, da so takšne ankete benigne po svoji naravi na podoben način, kot je nedolžno spraševanje anketiranje ljudi, ali je človeško noga kdaj res stopila na Luno, ga je treba popraviti. Glede zmotnih prepričanj imamo najbrž res ljudje tako rekoč pravico, na svojo lastno škodo. Pri širjenju občutka in lažnega vtisa, da je v naši moči presojati o krivdi posameznika v tako resnih zadevah, kot je umor človeka s strelom v glavo, pač ne.

Več:

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Kaj je uspela TV Slovenija doseči z dvodelnim »preiskovalnim« blokom v osrednjem večernem dnevniku o »enem izmed najbolj skrivnostnih umorov v Sloveniji«, kot so pogumno poimenovali umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika?

Zelo nazorno je videti, kaj je želela: večjo gledanost. Poskušal bom pokazati, da povezana prispevka Erike Žnidaršič in Gregorja Drnovška storita dva nedopustna koraka: prvega v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugega glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma, saj so uspeli, verjetno prav zaradi senzacionalističnih učinkov, žrtvovati novinarsko distanco s tem, ko so prešli v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Milko Novič Dnevnik uvod

Uvod v prvi sobotni prispevek o umoru

Kaj je bilo v obeh prispevkih (1,2), predvajanih 2. in 3. julija 2016 v osrednjem dnevniku, v resnici sporno?

Kakšne so videti dnevniške skrivnosti?

Naj spomnim: Noviča obremenjujejo najdeni delci streliva na rokah, laseh in plašču. Ob aretaciji ni imel alibija in se je branil z molkom. Obenem ga obremenjuje mnenje psihologa ter pričanje sodelavca Aleša Farkaša, ki je potrdil, da je se je  Novič hvalil s seznamom za »fentanje« – o tem mu je razlagal kar sam, celo dvakrat, obakrat omenjal pokojnega Jamnika in drugič celo z besedami, da je zanj, fentanje, vse pripravljeno. Motiv je navzoč: bil je v številnih tožbah proti Kemijskemu inštitutu in pokojnemu, večino teh je izgubil, pred leti je bil odpuščen z njega iz krivdnih razlogov, na delovnem mestu je bil v številnih konfliktih – zaradi naštetega je bil po mnenju psihologa močno frustriran.

Prvi prispevek so uvedli z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja, umorjenega 16. decembra 2014 ob okoli 19.38 uri na parkirišču na Viču, postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega dela uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala z vodilno dubitacijo obeh prispevkov, s katero so poudarjeno vzdrževali dramaturgijo napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«

Bistvo prvega zarisujejo trije momenti, ki jih nismo vajeni na javnem servisu: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Milka Noviča odigrala kar ona sama, nato pa še s prav tako ekskluzivni pogovor z Novičem iz pripora na Povšetovi. Če ne štejemo žene Marjane.

Novič žena scena

Zaigrani prizor, v katerem Novičeva žena igra njo samo

Aktenzeichen RTV ungelöst

Osrednji poudarek je bil nedvomno na zaigrani rekonstrukciji minut umora, ki so jo zavrteli takoj po enostavčni uvedbi stališč tožilke Blanke Žgajnar in Novičevega odvetnika.

Igra je prekašala kakšno kultno »Aktenzeichen XY ungelöst« in poskušala zbujati vtis, da Novič ne more biti storilec umora, pri tem pa je poleg »melodramatičnih« vložkov na senzacionalistične in personalizacijske učinke stavila predvsem s pomočjo predvajanja posnetkov video kamer, ki jih Novičevi odvetniki razlagajo kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost.

Novič igralni prizor

Insert iz zaigrane scene v trenutku streljanja na Jamnika

Žnidaršičeva in Drnovšek sta v rekonstrukciji umora velik poudarek namenila prejetim SMS sporočilom na Novičev mobilnik tik pred in po zločinu, brez da bi točneje pojasnila, kako naj bi ta obdolženega razbremenjevala: sta pa očitno del njegove obrambne strategije, saj ta venomer ponavlja, da je nekdo preverjal njegovo prisotnost na domu.

Zaigrane scene v rekonstrukciji poskušajo predvsem odgovoriti na vprašanje, kako je lahko Novič v okoli šestih minutah prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. Obtožnica očitno temelji na tem, da se je na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri, kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma v pidžami pred televizorjem in gledal – dnevnik. No, alibi mu daje njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes.

Motivi, ki morajo postati ohlapni

Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo njegovega nadaljevanja naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo štimalo vsaj glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se trdi vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«.

Citiram star zapis na 24ur: »Novič naj bi Jamnika ustrelil, ker ga je krivil za to, da je izgubil službo, pa tudi zaradi dolgoletnih nesoglasij, ovadb in tožb, ki jih je vlagal zoper inštitut in Jamnika osebno. Večino od njih je izgubil. Noviča naj bi tako v dejanje vodila zagrenjenost, občutek nemoči, brezobzirno maščevanje in sovraštvo do Jamnika.«  Neverjetno, kako hitro lahko izginejo motivi storilca. Pa menda ja ne samo zaradi rejtingov gledanosti v tem nenadoma »skrivnostnem umoru«, kot so večkrat ponovili?

Balistična dubitacija

Nedeljsko nadaljevanje prispevka – oba sta dolga nekaj čez pet minut – je bilo za nekaj odtenkov manj dramatično, senzacionalizem prvega dne je nekaj malega izgubil na udarnosti in dinamiki.

Milko Novič RTV drugi del uvodna

Začetna scena nedeljskega prispevka

Če je v sobotnem prvem delu »skrivnost primera« očitno za TV Slovenijo naraščala premo sorazmerno s slabljenjem dokaznega materiala tožilstva, kar je, nerazumljivo in smešno, že po sebi znak tabloidnega pristopa, se je v svojem nadaljevanju osredotočila na balistične zgodbe o izvedencih, ki imajo o delcih smodnika na telesu in plašču obdolženega različna mnenja: če strokovnjak A meni, da ti delci nesporno ustrezajo tistim, ki so jih našli v tulcu na prizorišču zločina, sta s strani obrambe predlagana strokovnjaka B in C menila ravno nasprotno.

Dovolj velik izziv na TV Slovenija, da nam poskuša sugerirati točno tisto, kar želi doseči obramba. Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičevo umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Drnovšek zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju. Se pravi, da se je novinar odločil ne za poudarek na tem, kaj menijo pisci obtožnice, uvodno pojasnilo govori o majhnem številu delcev smodnika:

»Dokazi. 23 ur po umoru so Milku Noviču našli izjemno malo delcev smodnika na hrbtnih delih rok: na desni dva, na levi tri, na laseh dva in nekaj delcev na rokavih jakne.«

Izjemno malo delcev naj bi dokazovalo kaj? Nato predvajajo mnenje Franca Sabliča, balističnega izvedenca, ki je za obdolženega obremenjujoče in pravi, da so najdeni karakteristični delci enake vrste kot tisti, ki pripadajo tulcu s kraja streljanja. S tem je sklenjena kratka uvertura, večino časa bo zdaj Drnovšek namenil Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva.

Sledi predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Novič rtv scena pripor

Ekskluzivni pogovor: Novič in Erika Žnidaršič

Na procesu je celo večkrat ponovil, da je zbiral tulce streliva iz raziskovalnih vzgibov – zato se je z delci kontaminiral tam ali v žepih, v katerih je tulce prenašal.

Logika nečistih rok

V nedeljskem prispevku se kratek ekspoze o delcih smodnika zaključi še s podatkom, da je Novič strokovnjak za analizno kemijo, nato pa Drnovšek zaključi s še eno dubitacijo:

»Zato logično vprašanje: kako to, da si, če je umor res skrbno načrtoval, kot strokovnjak ni očistil rok? Še več, na policijsko postajo je prišel celo v jakni, na kateri so bili tudi delci smodnika.«

Po tistem, ko se bolj mimogrede dotakne še »misije nemogoče«, kot je ubesedil novinar, namreč zgodbe sobotnega prispevka o zelo kratkem času, v katerem naj bi Novič uspel (ali bolje: ne uspel) priti na kraj zločina, Drnovšek zatem odpre »še vprašanje motiva«.

To pot ne le s poskusom relativizacije, temveč že manipulacije. Začetni namig, da motiv za umor ni jasen, poskuša novinar podkrepiti z izjavo tožilke Blanke Žgajnar, in to po tistem, ko je problem uvedel s stavkom:

»Da je bil motiv za ta umor že v predkazenskem postopku zelo težko ugotoviti, pove tudi tožilka.«

In res ta nato v predvajani izjavi pojasni, da na začetku ni kazalo na nikogar, ki bi bil potencialen storilec. S tem je navidezno potrjena začetna teza. Takoj zatem Žnidaršičeva in Drnovšek v trenutku preklopita v čisto drug register: v motiv, ki ga je imel sam Novič. In sicer s stavkom »Motiv naj bi sicer bilo maščevanje, ker naj bi ga leta 2009 Jamnik odpustil s Kemijskega inštituta. Preiskovalci ugotovijo: izražal je negativna stališča in frustracije zoper Jamnika in Kemijski inštitut.« Nemudoma sledi prikaz Novičeve replike iz pripora, ko ta pove, da proti Jamniku »ni imel absolutno nič«.

Manipulacija je seveda v tem, da začetni »generalni« motiv, s katerim novinar uvede temo, ni identičen »partikularnemu« motivu samega obdolženca. Zato sugerirana začetna nejasnost pri iskanju motivov za umor pri različnih osumljencih ne more služiti v podkrepitev teze, da tak motiv pri Noviču ni obstajal.

Prispevek se nato zaključi s še eno nivelizacijo: navedbo podatka, kako se je obdolženi svojemu sodelavcu hvalil s seznamom za »fentanje«, ki ga ima pripravljenega, takoj zatem pa konspirativno razlago obrambe, ki govori o »profesionalni likvidaciji« zaradi nekaj milijonov vrednih raziskovalnih projektov, ki bi vplivale na zaslužke nekaterih lobijev. Znova z bistveno več poudarka in odmerjenega časa na slednjem. Na koncu Drnovšek zaključi prispevek z navedbo podatka o grožnjah in anonimkah Jamniku in njegovi prestrašenosti.

Stranski produkt ali premišljena odločitev?

Omnibus obeh prispevkov si bomo nesporno zapomnili po intenzivnosti novih prvin: na trenutke se je celo zazdelo, da TV Slovenija pogumno orje ledino in se transformira v tablodno TV – škandal, kriminal, trivialno, zasebno in osebno sodijo v klasični arzenal nepolitičnega dela realnosti, s katerim rumeni mediji najraje opletajo.

Še več, pristop nacionalke je bil tak, kot da bi gledali Kanal A ali Nova24TV, razlike več ni. Načela kakovostnega novinarskega sporočanja, resnicoljubnost, težnja po objektivnosti, nepristranost, točnost informacij, verodostojnost so bila žrtvovana za neke druge cilje. Vdor rumenega in tabloidnega običajno prinaša umetno pretiravanje, ki že po sebi ni verodostojno in je zunaj pravil poročevalskih medijev.

Senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik verjetno niso služili le samopromociji, kar je v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije. Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev.

Na nacionalki si denimo rekonstrukcijo umora predstavljajo takole: sprva pokažejo ženo obdolženega, ki o svojem možu pričakovano ne pove nič obremenilnega, kvečjemu obratno, potem jo povabijo še k sodelovanju v igranem delu prizorov s osrednjo poanto, da je Novič težko prekolesaril na prizorišče in se vrnil domov v zelo kratkem času, prispevek pa zaključijo še z »ekskluzivo« njegovih komentarjev iz pripora na Povšetovi. No, nekaj malega nato spustijo še izjav z Žgajnarjevo.

Marjana Novič RTV

Insert iz sobotnega prispevka

Da je prišlo do favoriziranja, sicer zamaskiranega v uravnoteženo predstavljanje stališč tožilske strani, ne more biti dvoma. Nenazadnje so ustvarjalci sami močno poudarili ekskluzivnost predvajanja video posnetkov varnostnih kamer, s katerimi maha obramba, a po sebi težko karkoli dokazujejo, obiskali so Noviča v priporu, spet ekskluzivno.

Minutaža, namenjena predstavitvi »skrivnosti«, ozadij, alternativnih scenarijev in Novičevih odvetnikov je nesporno večja od nasprotne. Izjave tožilke so v podrejenem položaju, velikokrat služijo le dodatni pojasnitvi. Težko rečemo, da sta novinarja izrazito selektivno naštevala dejstva in okoliščine Jamnikovega umora v sami rekonstrukciji zgodbe, sta pa zanj obremenilne okoliščine predstavila z manj poudarki in z odkrito željo, da se jih relativizira. Daleč od tega, da bi ustvarjalcem šlo za načelo informiranja, prej se je pristop sprevrgel v kričeče samooglaševanje.

Nacionalkina ali Janševa ekskluziva?

Obstaja pa še en dodaten pomislek o pristnosti nacionalkine rumene metodologije in iskreni želji po informiranju. Ne samo, da ni izvirna v žanrskem smislu, zgodba o nedolžnosti Milka Noviča ni njena, tako kot ni nič od tega, čemur se dejali ekskluziva, ne more šteti zanjo. Zakaj ne?

Prav vse elemente, ki so jih predvajali v obeh prispevkih, že pred tem do potankosti spremljali Janševi mediji, še zlasti Demokracija, Reporter in Nova24TV, ki se že eno leto trudijo stopati v bran obdolženemu. Skupaj so v zadnjem letu dni objavili na desetine prispevkov, ki vsebujejo prav vse vsebine, ki nam jih je nacionalka razkrivala ekskluzivno.Slišali nismo prav nič novega, videli smo kvečjemu slabo kopijo.

Pozabili so tudi povedati, da sojenje Noviču v dvorani organizirano spremlja skupina podpornikov, ki vsaj deloma prihaja iz vrst Odbora 2014 – Janševega orkestra, ki že leta redno organizira javne proteste pred slovenskimi sodišči. Gre za utečene in zdaj že dolgotrajne načine, s katerimi se politični pristaši postavljajo v bran Noviču – ki je bil ali je še zvest član SDS, tudi kandidat te stranke za župana Sežane.

Milko Novič plakat SDS

Plakat SDS: Novič za župana

Ne samo, da v SDS intenzivno branijo svojega člana Noviča, že skoraj patetično ga jemljejo za herojsko žrtev »krivosodja«. Oni že vedo, da je nedolžen. Poslanec dr. Vinko Gorenak je tako v svoji filipiki Odbora 2014 le nekaj tednov nazaj naštel mučenike slovenskega pravosodja, mednje je uvrstil tudi Noviča:

Če nas ne bi bilo, bi Janez Janša morda še ždel na Dobu. Če nas ne bi bilo, bi Franc Kangler morda že sedel v zaporu. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Milko Novič že obsojen. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Tone Krkovič že obsojen. Torej nas slišijo. Še več nas mora biti in še glasnejši moramo biti!

Prav tako so v SDS prepričani, da je Novič »kolateralna žrtev mafijskega delovanja«, v njihovem časopisu pa pričakovano zapišejo, da je na delu udbomafija. Temu orkestru se je, kot rečeno, zdaj priključila nacionalka.

In tudi Janša je na svojem tvitu podprl idejo, da nedolžnemu Noviču v zapor pošljemo kakšno kratko pismo, lepo željo, dobro misel. Da bi mu polepšali tegobne trenutke izza rešetk.

Ne dvomim, da je nacionalki s svojim dvodelnim omnibusom uspelo ravno to: Noviču polepšati dan.

Milko Novič Janša tvit

Janšev retvit: kako Noviču podeliti lep trenutek

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Osumljeni za umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika Milko Novič, se je znašel v sodni preiskavi. Danes so na preiskovalnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča tudi stekla prva zaslišanja. Tako tožilstvo kot obramba sta z izjavami skopa, vendar očitno na različnih bregovih glede vprašanja, ali obstajajo dokazi proti Noviču ali ne.

Če smo se v primeru umora, kot navaja začetek zgornje STA novice, že nemudoma ugotavljali, da primer odpira vprašanje občutljivosti novinarskega poročanja v primeru osumljencev, takoj nato pa še, da so mediji le nekaj dni po podpisu zavez za boljše medije kot po tekočem traku kršili takšne standarde, se po razkritju osumljenega v začetku sodne preiskave dogajajo drugačne oblike sumljivih pristopov.

Novinarka Damjana Žišt ali urednik stori že na prvi strani Večera temeljno, klasično in frekventno napako v manipulativnem poudarku iz naslova, ki se glasi »Malo je dokazov, da je osumljeni storilec«:

Večer 7.1.15 Primer Jamnik dokazi naslovna stran

Napako bi težko okvalificirali v kategorijah novinarskega kodeksa: dejansko ne gre za nobeno kršitev in težko celo rečemo, da je nekdo kršil 10. točko, ki govori o tem, da naslovi ne smejo potvarjati vsebine:

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Namreč na eksplicitni ravni naslov od vsebine res ne odstopa: vest govori o tem, kaj meni odvetnik osumljenega. Še več, novinar in urednik se lahko zmerom sklicujeta celo na to, da je v podnaslovu jasneje poudarjeno, da naslovna misel izvira iz ust obrambe. Sam članek v časopisu pa to dilemo rešuje enostavno z dodajanjem narekovajem citirani misli:

Večer 7.1.15 Jamnik članek izsek

Pa vendar, vzeta zase in avtonomno, trditev iz naslov ne ustreza celotni resnici in v tem smislu nesporno tudi je manipulativna – odraža stališče le ene strani v postopku na sodišču, pa še to stališče, ki je pričakovano, in površni bralec ga lahko interpretira kot dejstveno stanje, posredno pa kot zasuk v dogajanju.

Zelo bi nas moralo zanimati, kaj o takem pristopu meni NČR, saj je praksa te vrste povzemanj v naslovih maksimalno široko navzoča, a kaj, ko ta organ deluje predvsem le kot pritožbeni organ. Možen zagovor stališča bi lahko bil, da novinarji pač ne morejo prevzeti odgovornosti za površno in necelovito branje prispevka, da so naslovu prispevkov v časopisih večkrat nujno pomanjkljivi, saj jih prostor sili v okrajšane zapise, in podobno. A so to lahko le začasni izgovori. Ena tistih žal nejasnih dilem, kjer nam preprosto manjka decidirana profesionalna razsodba, ki bi ji nato brez pomislekov sledili.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/24/zaveze-za-boljse-medije-in-porocanje-o-umoru/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/20/pieteta-in-kri-v-novinarstvu/

 

Zaveze za boljše medije in poročanje o umoru

Kako so postopali novinarji v primeru pisanja o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika? Takšno vprašanje je bilo iztočišče pogovora včerajšnjih Odmevov s predsednico Novinarskega častnega razsodišča (NČR) Ranko Ivelja.

Postopali so nemarno, bi lahko sklenili. Predsednica je opozorila na najmanj eno le navidezno malenkost, v kateri večina ni pokazala dovolj veliko mero tenkočutnosti in poznavanja pravil novinarske profesionalnosti: mediji so z imenom in priimkom na široko poročali o pridržani osebi, takšna objava pa nikakor ni bila v interesu  javnosti.

Odmevi Ivelja Zaveze novinarjev

Poanta je enostavna: lahko se izkaže, da je pridržana oseba nedolžna, kodeks pa je na tej točki dovolj poveden in nezmotljivo konkreten. Njegov 18. člen zapoveduje ravnanje v predkazenskem obdobju:

Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi fotografij in posnetkov storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.

Resnici na ljubo je praksa pri nas pretežno popolnoma drugačna – in takšna je bila tudi v tem primeru. Ranka Ivelja je opozorila, da so se pri Dnevniku dosledno držali zgornjega načela. A kolikor sem uspel pregledati, so mu sledili le pri Dnevniku in RTV Slovenija, drugod pa, kolikor vidim, pretežno ne.

Težavo je opazil tudi moderator Igor E. Bergant in spomnil, da so novinarji le nekaj dni nazaj svečano podpisali novinarske zaveze za boljše medije. Povod zanje je bila nesporno mariborska tragedija in porojeno samospraševanje novinarjev. Sam sem načel vprašanje pietetnosti v primeru pisanja o verjetnem umoru Janka Jamnika že na podlagi pisanja Dela.

Če poenostavimo: le nekaj dni po podpisu so vsi omenjeni takšne zaveze že veselo kršili, in to ne le enkrat. S kršitvijo niti niso prenehali. Med drugimi tudi »Stepišnikov« Večer, Delo, POP TV, 24ur, Siol in drugi.

Zaveze novinarji podpisi

Predsednica NČR je omenjeno dejstvo nespoštovanja zavez – očitno ga je tudi sama opazila – komentirala v ironičnem podtonu:

Jaz upam, da si javnih zavez zaradi obilice dela še niso čisto podrobno in do konca prebrali.

Seveda velja naslednje: če si uredniki zavez niso pošteno prebrali, potem je bolje, da jih ne bi podpisali. Če pa so jih prebrali in zaveze že veselo kršijo, pa imamo globoko težavo z njihovo verodostojnostjo – govorimo vendar o večini podpisnikov. Ker so rubrike črne kronike žal venomer polne, bomo lahko kaj hitro ugotovili, ali bodo pripravljeni po trenutnem stanju šibke volje zaveze vzeti resno, ali pa je šlo pri novem manifestu le za predstavo za javnost in slabo vest po mariborski tragediji.

DNS zaveze izsek