Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Milko Novič je izpuščen iz pripora: obtoženi umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika je bil izpuščen iz pripora 7. decembra, po zaslišanju nemškega izvedenca, ki potrdil trdnosti zbranih balističnih dokazov.

Na 24ur.com so o pritožbi tožilstva, ki je predlagalo vnovično odreditev pripora, nato poročali takole:

Višje sodišče je zavrnilo pritožbo državne tožilke Blanke Žgajnar na odločitev ljubljanskega okrožnega sodišča, ki je Milka Noviča izpustilo iz pripora. Je pa tožilstvo zadovoljno z obrazložitvijo sklepa, saj po njihovih navedbah potrjuje pritožbene navedbe, da je podan utemeljen sum, da je Novič storil očitano kaznivo dejanje.

Del domačih medijev in politikov se izrazito trudi v smeri Novičeve oprostitve: o čemer sem že pisal. Zanimivo taktiko pa so ubrali pri časopisu Večer: za mnenje so povprašali kar svoje bralce.

V redni javnomnenjski anketi, s pomočjo katere so izvedli spletno glasovanje, so poskušali izvedeti, ali je Novič kriv ali ne:

Mislite, da na zatožni klopi sedi pravi osumljenec za smrt direktorja Kemijskega inštituta?

Objavi 8. decembra letos je sledila tudi tista v tiskani ediciji. Odgovor, ki so ga objavili naslednji dan v tiskani verzij časopisa, je bil tak: 38 anketirancev je odgovorilo z »da« in 62 odstotkov z »ne« – od skupno 272 oddanih glasov.

Če pogledamo v spletni arhiv Večera, je podatek sicer drugačen; tam je 34 odstotkov respondentov obkrožilo »da« in 66 odstotkov glasovalo za »ne«. Od skupno 338 oddanih glasov.

Očitno do razlike prihaja zato, ker večerovci anket po zaključku seanse ne zapirajo, zato glasovanje teče še naprej, oziroma jo zapirajo kasneje in v spletni inačici objavljajo podatke, ki še niso končni.

Kar seveda neka druga vprašanja o konsistenci in smislu izvedbe tovrstnih anketnih poizvedb. A poglavitno vprašanje je takšnole: kako verodostojna je takšna anketa, kakšen bi lahko bil njen namen?

Naj povem že na začetku: anketno vprašanje se mi zdi nepremišljeno in v tej svoji nereflektiranosti tudi simptomalno za velik del domačih medijev. Razumel bi še, če bi ga našli v kakšni porumeneli reviji, ki ne stavi na novinarske standarde.

Poglavitni cilj sleherne javnomnenjske ankete je v analizi javnega mnenja, povezanega z nekim za državljane pomembnim vprašanje ali materijo. Namen takšnega anketiranja je lahko striktno političen, ko gre za prebiranje ratingov politikov, strank ali za državo pomembnih odločitev. Med preostali bi lahko bili še informiranje, zabavanje ali pedagoški cilji.

Težko si predstavljamo, da izpolnjuje Večerovega anketa z licitiranjem krivde pravega morilca katerega od navedenih smotrov. Politična anketa ni, zabavne poante ni zaznati, med vsem naštetimi bi lahko kvečjemu imela »pravosodno«.

Ampak takšen cilj bi seveda spominjal na ljudska sodišča – tako močno ambiciozni pa Večerovi uredniki najbrž na našo srečo še niso.

Iz praznega, po definiciji neutemeljenega mnenja kot mnenja, ki je kot takšno v posmeh sicer mukotrpnemu zbiranju dokazov v sodnih postopkih, pač ne moremo izpeljati ničesar, zato je rezultat, ki ga kaže anketa, priročen le za manipuliranje. Iz dejstva, da 62 ali 66 odstotkov anketirancev meni, da Milko Novič ni pravi osumljenec za smrt direktorja Kemijskega inštituta, ne moremo in celo ne smemo izpeljati prav ničesar, kar bi imelo težo. Zato ne samo, da je takšna anketa sama sebi namen, kar bi seveda lahko dejali za marsikatero, v svoji ambiciji, da ima stališče državljanov o krivdi posameznikov v sodnih postopkov neko težo, česar si kakšne druge ankete pač ne domišljajo, je tudi nevaren precedens. Ker ga preprosto ne sme imeti: ne glede na všečnost ali nevšečnost rezultata.

Res mislim, da smo se v preteklih letih ljudskih tribunov, ki z množico skandirajo pred sodišči in terjajo oprostitve za svoje politične idole, za sodnike in tožilce pa smrtno kazen, že dovolj nagledali in dojeli svarilno sporočilo zase. In še no novinarskih dolžnostih: če kdo meni, da so takšne ankete benigne po svoji naravi na podoben način, kot je nedolžno spraševanje anketiranje ljudi, ali je človeško noga kdaj res stopila na Luno, ga je treba popraviti. Glede zmotnih prepričanj imamo najbrž res ljudje tako rekoč pravico, na svojo lastno škodo. Pri širjenju občutka in lažnega vtisa, da je v naši moči presojati o krivdi posameznika v tako resnih zadevah, kot je umor človeka s strelom v glavo, pač ne.

Več:

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem