Časopisni naslovi in njih ustreznost

Osumljeni za umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika Milko Novič, se je znašel v sodni preiskavi. Danes so na preiskovalnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča tudi stekla prva zaslišanja. Tako tožilstvo kot obramba sta z izjavami skopa, vendar očitno na različnih bregovih glede vprašanja, ali obstajajo dokazi proti Noviču ali ne.

Če smo se v primeru umora, kot navaja začetek zgornje STA novice, že nemudoma ugotavljali, da primer odpira vprašanje občutljivosti novinarskega poročanja v primeru osumljencev, takoj nato pa še, da so mediji le nekaj dni po podpisu zavez za boljše medije kot po tekočem traku kršili takšne standarde, se po razkritju osumljenega v začetku sodne preiskave dogajajo drugačne oblike sumljivih pristopov.

Novinarka Damjana Žišt ali urednik stori že na prvi strani Večera temeljno, klasično in frekventno napako v manipulativnem poudarku iz naslova, ki se glasi »Malo je dokazov, da je osumljeni storilec«:

Napako bi težko okvalificirali v kategorijah novinarskega kodeksa: dejansko ne gre za nobeno kršitev in težko celo rečemo, da je nekdo kršil 10. točko, ki govori o tem, da naslovi ne smejo potvarjati vsebine:

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Namreč na eksplicitni ravni naslov od vsebine res ne odstopa: vest govori o tem, kaj meni odvetnik osumljenega. Še več, novinar in urednik se lahko zmerom sklicujeta celo na to, da je v podnaslovu jasneje poudarjeno, da naslovna misel izvira iz ust obrambe. Sam članek v časopisu pa to dilemo rešuje enostavno z dodajanjem narekovajem citirani misli:

Pa vendar, vzeta zase in avtonomno, trditev iz naslov ne ustreza celotni resnici in v tem smislu nesporno tudi je manipulativna – odraža stališče le ene strani v postopku na sodišču, pa še to stališče, ki je pričakovano, in površni bralec ga lahko interpretira kot dejstveno stanje, posredno pa kot zasuk v dogajanju.

Zelo bi nas moralo zanimati, kaj o takem pristopu meni NČR, saj je praksa te vrste povzemanj v naslovih maksimalno široko navzoča, a kaj, ko ta organ deluje predvsem le kot pritožbeni organ. Možen zagovor stališča bi lahko bil, da novinarji pač ne morejo prevzeti odgovornosti za površno in necelovito branje prispevka, da so naslovu prispevkov v časopisih večkrat nujno pomanjkljivi, saj jih prostor sili v okrajšane zapise, in podobno. A so to lahko le začasni izgovori. Ena tistih žal nejasnih dilem, kjer nam preprosto manjka decidirana profesionalna razsodba, ki bi ji nato brez pomislekov sledili.

Več:

http://vezjak.com/2014/12/24/zaveze-za-boljse-medije-in-porocanje-o-umoru/

http://vezjak.com/2014/12/20/pieteta-in-kri-v-novinarstvu/