Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Kdaj in pod kakšnimi pogoji smemo upravičeno in smiselno domnevati, da je določena izrečena sodba lahko izrazito sporna zaradi ravnanj sodnika?

Razvpiti primer Zvjezdana Radonjića v ponovljenem sojenju proti Milku Noviču, ki ga je spoznal za nedolžnega in žrtev montiranega sodnega procesa, nam morda ponuja šolski zgled dvoma, ko je neka odločitev sprejeta ne zgolj daleč od pričakovane nevtralnosti in pravičnosti, temveč tudi suhe racionalne presoje, s tem pa vprašljiva: recimo takrat, ko je pri svojem delu sodnik iz nekega razloga, ki ga niti ne rabimo definirati, neskrito pristranski, ustavlja tožilko in jo podi iz dvorane, selektivno prepoveduje vprašanja ene strani, saj je vendar že odločen, onemogoča običajno izvedbo dokazov, do ene strani prepoznavno nastopa arogantno, žaljivo in odrezavo (no, tudi če bi do obeh, je s tem nekaj narobe), pred branjem sodbe pa celo najprej dramatično spregovori o pritiskih nase in s prstom pokaže na vrh pravosodja, na vodstvo državnega tožilstva, sodni svet in vrhovno sodišče.

Še več, s tem posredno ali celo neposredno namiguje na njihovo vpletenost v fizične likvidacije!

Domišljija in izkrivljeno dojemanje realnosti

No, omenjeni ekskurz o pritiskih ob branju obrazložitve sodbe 16. aprila letos, najbrž enkraten v slovenski sodni praksi, je ključen. Po branju je tožilka Blanka Žgajnar ugotavljala, se »je polovica obrazložitve oprostilne sodbe nanašala na samega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je govoril o pritiskih nanj«. Kasneje se je pokazalo, da ne policiji ne nadrejenim ni znal prepričljivo argumentirati svojih trditev.

A to še ni vse. V svojem odgovoru v Pismih bralcev v Mladini na članek Petra Petrovčiča z naslovom Pritiski na sodnike je nakazal širše dimenzije svojega po vsem sodeč osebnega problema: da v njem zmagujejo občutki, kako nanj pritiskajo ne le zarotniki iz Murgel in vseprisotno komunistično-udbaško podzemlje, ampak tudi iluminati, če citiram podnaslov besedila, ki sicer analizira še Radonjićev članek iz Pravne prakse (!), kjer za primer Patria sodnik ugotavlja, da je pri njem šlo za zaroto proti nedolžnim.

Kot prvega je v svojem čustvenem nagovoru ob branju sodbe obremenil predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika in ta je kasneje osupljivo pokazal zelo veliko mero razumevanja za obtožbe na svoj račun; predsednik naj bi ga nekajkrat obiskal, »začela so se nenehna klicanja, naj se me disciplinira«.

Sodnikov nastop bi bil vreden kompleksne analize, vendar že iz osnovnih poudarkov zaslutimo, da je v sojenje proti Noviču projiciral dobršno mero zasebne psihologije politično posredovanega doživljanja stvarnosti. Zaradi česar so zaznani pritiski, kot je precizno zapisal novinar Peter Lovšin v Dnevniku, bolj stvar izkrivljenega dojemanja realnega stanja in domišljanja, da je sleherno nestrinjanje v sodnem postopku že napad nanj, zaradi česar se je čustveno zlomil že ob povsem legitimni zahtevi po uporabi pravnih sredstev. Kakopak nemudoma dojeti kot osebna grožnja.

Psihopolitika konspiracizma

Težko se je izogniti končnemu vtisu, da je opisana percepcija stvarnosti v svojem izvornem nagibu v veliki meri povzeta po psihopolitičnih fantazmagorijah čisto določene ideološke opcije v državi, ki jo ta že desetletja intenzivno širi, kar bi lahko pomenilo, da se psihopolitika paranoje in konspiracizma kot osrednja tehnika političnega boja te opcije pričakovano ljudi prijema in jih mentalno obvladuje.

K temu prištejmo še intenzivno delovanje političnih in strankarskih medijev, zadnje čase financiranih tudi z Orbanovim denarjem. Od tod sledi ključno vprašanje, zastavljeno na začetku: kako lahko pristanemo na sodbe, ko je sodnik obremenjen s tovrstnimi verovanjskimi stanji in prepričanji do te mere, da jim bo zaupal bolj kot spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese?

Tajkunske elite, ki izvajajo likvidacije

Da je podani opis dovolj natančen, sodnik razkrije že v omenjenem odzivu v Mladini, iz katerega precej neposredno izhaja, da je sicer še ne pravnomočna oprostilna sodba v nemajhni meri posledica umišljenega prepričanja v nekakšne druge, bolj konspirativne scenarije umora Janka Jamnika, ki so mu kot sodniku bližje in je o njih lahko podrobno prebiral v kopici političnih medijev.

Povedano drugače, za sodnika obsojeni storilec ni mogel postati morilec zato, ker se je v konspiracistični perspektivi teze o »globoki državi«, kakor zdaj nenadoma ponavljajo politični krogi s svojimi medijskimi sateliti, ki jim takšen razplet silno ustreza, to res zazdel preveč profan in enostaven scenarij. Teza o zaroti je pač vselej bolj dražljiva od drugačnih, bolj vsakdanjih motivov za kaznivo dejanje umora:

Vendar se je iz podatkov spisa obd. Noviča nakazovala resna možnost, da tajkunske elite prehajajo iz ponarejenih razpisov v fizične likvidacije, morda celo s pomočjo nekaterih oseb v pravosodju. V spisu je kaj malo okoliščin, da je Milko Novič umoril Janka Jamnika, pa so torej dejanski morilci na svobodi; sledil je poskus likvidacije Janeza Plavca, lahko da je v planu še kakšen umor.

Sodnik je potemtakem prepričan, da so za umorom Jamnika instalirane tajkunske elite, brutalne fizične likvidacije, ki se dogajajo, pa so njihov običajen modus operandi. Noviču je zato, zdaj celo dokazano nedolžnemu, kot pravi sodnik, krivda zgolj intrigantno podtaknjena. In potem sledi namig, da bi lahko do umorov (tudi Jamnika?) prihajalo v sodelovanju z osebami iz njegovih vrst, torej iz pravosodja. Je kdo opazil, da to ni več zgolj očitek o pritiskih?

Sledi še s strani sodnika večkrat insinuirani scenarij: da bi morali primer povezati s poskusom umora Jamnikovega sodelavca, za kar so ravnokar obsodili Michela Stephana, in morilca iskati v tem krogu. In spet: ker ga ne, to najbrž spet dokazuje perfidne lovke našega instrumentaliziranega pravosodja. Tako kot jih bo, če nadaljevanje sodnih postopkov ne bo takšno, kakršnega si je zamislil.

Še več, navedel je alarmantne razlage glede dogajanja na inštitutu in enkrat več prst usmeril v tožilstvo:

Po Jamnikovem umoru je bilo ugotovljeno, da so na inštitutu hranili bojni strup, ki bi lahko zastrupil veliko večje mesto, kot je Ljubljana, ter sintetične snovi amfetamine, ki so jih nedvomno dodajali k drogam, je dejal sodnik. “Vendar o tem tožilstvo in policija nikoli nista sprožila nobene preiskave. Sprašujem se, kaj še potrebuje tožilstvo, da bo končno lahko povezalo Stephana z Jamnikovim umorom,” je dodal sodnik Radonjić.

Neekscentričen sodnik z »ekscentričnim« nastopom

Nesorazmerje med Radonjićevo vehemenco prepričanj, da je Novič nedolžen, in lahkotnostjo presoj drugih sodnih spisov ter vpletanje v druge postopke še enkrat več dokazuje, da je pri odločitvah sledil predvsem svojim zelo osebnim prepričanjem. In tudi njegovo pismo v Mladini je kot nekakšen acting out nadvse indikativno. V njem zanika, da je ekscentričen (»kar zadeva mojo ‘ekscentričnost’ zanikam, da bi bil kdaj ekscentričen, sem resen sodnik«), a takoj v isti sapi pove:

Z »ekscentričnim« nastopom mi je uspelo alarmirati javnost in pristojne državne organe, kar mi z običajnimi besedami morda ne bi uspelo. A bi bil slab sodnik in človek, če ne bi opozoril na možnosti novih pobojev.

Skratka, svoj ekskurz o pritiskih je zastavil kot sredstvo alarmiranja z »neobičajnimi« besedami, očitno manj zavedajoč se, da s tem spodbija svojo osnovno tezo o pritiskih. Dramatičnost naslavljanja je imela vrhunski in plemenit motiv – reševanje nedolžnih življenj, ki čakajo na odstrel. Novičevega rešitelja je, skratka, zelo strah, da se bodo poboji, najbrž na Kemijskem inštitutu, še kar nadaljevali. Kot v kakšnem romanu Agathe Christie.

Bestialni pritiski kolegov

V naslednjem stavku se Radonjić, podobno kot Jan Zobec v Pirkovičevi oddaji, priduša nad pritiskom disciplinskega postopka proti sebi. Kajti zdaj pričakuje še četrtega, »v zvezi z ‘žaljenjem’ Blanke Žgajnar«. Pritisk nanj kot na neodvisnega sodnika čuti, ker je »zadeva namreč nemudoma odstopljena etični komisiji, ki je preddverje disciplinskih postopkov«.

In potem še bolj dramatično zaključi, tokrat z navajanjem svojih zdravstvenih težav:

Vendar se trenutno sprehajam od zdravnika do zdravnika, opravljam preglede za invalidsko upokojitev; če bo komisija dojela globino mojih zdravstvenih težav bom upokojen in odstranjen iz sodstva že jeseni.

Vaši „normalni“ sodniki so mi z nenehnimi bestialnimi pritiski popolnoma uničili zdravje v meri, da več nisem ne za soditi ne za živeti. Imejte jih.

Odstranjen iz sodstva?

Zdaj je torej zelo jasno naslednje: v sodbi, s katero je oprostil Noviča, je dal iz sebe najboljše, kar je mogel, preden so ga vsi, ki pritiskajo nanj, dokončno uničili. Kajti zaradi zdravja mu ni več živeti. In uničevali so ga sokolegice in sokolegi, sodelujoči v zaroti zoper zdaj oproščenega. Pogumen sodnik, sam proti vsem, se je temu uprl in osvobodil nedolžno osebo, po pravici postal heroj Janševih medijev in simbol pravičnega sodstva, junaški borec proti krivosodju.

»Če se sodna oblast zlorablja na način, da nedolžne ljudi pošilja v zapor, potem od pravne države ne ostane niti mrtva lupina«, je Zobec na TV Slovenija pri Pirkoviču potrdil resničnost svoje izjave. In glej, takoj po sodbi je Radonjić na tem, da je ta bila zanj poslednja, ker so ga prijatelji zverinsko uničili. Težko je to razumeti drugače: Novičeva oprostitev je tako rekoč dejanje upora proti sistemu, dojeta je kot revolt in poslovilna gesta, s katero maha v slovo svojim krvnikom na sodišču in pri tem navaja, da je »od vsega začetka vedel, da zaradi tega primera ne bom nikoli napredoval, da si bom morda uničil svojo sodniško kariero«.

Seveda smo zdaj v moralni dilemi tehtanja med tem, ali pokazati sočutje za človeka v stiski, ki ga bestialno preganjajo kolegice in kolegi, ali morda za stisko sorodnikov bestialno ubitega Jamnika. V tej zgodbi se pač pozablja na začetni »pritisk«: nekdo je bil brutalno ubit s streli v glavo in nekdo je bil oproščen. Vse drugo spominja na zdravstvene težave. Pri čemer sodnik svojo upokojitev, ki si je dejansko izrecno želi, dojema kot »odstranitev iz sodstva« in znova kot ultimativno obliko pritiska…

Medijska elaboracija sojenja

V zapisu Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih sem v komentarju že navedel sodnikovo občutljivost na zapise o sebi. Ob branju sodbe se je namreč spotaknil tudi ob medije, omenil 105 časopisnih prispevkov (danes jih je najbrž že bistveno več) in dodal: »Mladina in Dnevnik me napadata sinhronizirano!«

Še več, pritožil se je, da se objavljajo podatki iz njegovega zasebnega življenja, v sebi je takoj ugledal žrtev stalinističnih postopkov, ki jih ni bilo niti v času Sovjetske zveze:

»Obrnil sem se na zgodovinarja, ki je preučeval stalinistične postopke. V celem času Sovjetske zveze se nič takega ni zgodilo, kar se meni dogaja v štirih mesecih.«

Med tistimi, ki ga ne napadajo, so Janševi mediji, v njih je pričakovano razglašen za heroja in mučenika, nobenih pripomb najbrž nima čez Damijano Žišt v Večeru, pričo v sojenju in v prvi sodbi prepoznano kot osebo, ki je delovala v korist Novičeve obrambe, posebnih pa ne more imeti niti na obravnavo RTV Slovenija.

V prispevku Parlamentarni kanal in sodniška semena sem že analiziral, kako se odgovorna urednica Manica Ambrožič posmehuje ne zgolj profesionalnim novinarskim standardom, ampak tudi ženi in sorodnikom umorjenega Janka Jamnika s tem, ko v svojem studiu dopušča paradiranje (nepravnomočno) oproščenega, hkrati pa se povabljeni Novič, Zobec in Gorenak trudijo dokazovati grozljive okoliščine delovanja krivosodja. Da bi, če že gredo tako daleč, povabili drugo stran, tožilko, odvetnika žene ustreljenega Janka Jamnika in tiste, ki so na strani žrtve tega umora, vodstvu RTV Slovenija ne pade na pamet. Zakaj že, če pa je zadeva Novič že od začetka dobesedno spolitizirana in pri tem rade volje sodelujejo?

V prispevkih Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? sem pokazal, kako nekateri novinarke in novinarji TV Slovenija na senzacionalističen način namigujejo, da je zaprt napačen morilec, in to še pred prvo sodbo, po nepravnomočni Radonjićevi sodbi pa slavijo uspešnost svojega preiskovalnega dela.

Skrita nežnost v obtoženčevem značaju

K temu velja dodati še nedavni intervju Jožeta Možine z Novičevim odvetnikom Jožetom Hribernikom, v katerem je slednji pričakovano nastopil v dvojni vlogi: junaškega rešitelja prej obsojenega in osebe, ki bo potrdila kapitalno tezo o sodnih zlorabah – pri čemer je kot zagovornik v primeru afere Patria pričakovano pojasnil, da je bilo to sojenje brez vsakih dokazov in huda zloraba prava v politične namene. Hribernik je pri voditelju ponovil tezo, da v primeru Novič ni šlo za sodno zmoto, »ampak zavestno prikrojitev dokaznega gradiva, in to izključno za obsodbo nedolžnega človeka«.

O čudni poti napovednikov za omenjeno oddajo sem pisal v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija. O neverjetnem navijaštvu v smeri obrambe Noviča in razvpite Janševe repetitivne teze o krivosodju se lahko prepriča vsak gledalec, v anale pa bo najbrž šla Hribernikova tenkočutnost pri izbiri argumentov v podporo svojemu klientu:

Ravno za dosego tega cilja – prikazati obtoženca kot brezvestno morilsko pošast – je sodišče vložilo nemalo napora in velik del svojega časa porabilo za raziskovanje obdolženčeve osebnosti.

Obtoženčev značaj, ki je slikovito, a pravilno zajet že v znanem pregovoru da »pes, ki laja, ne grize«, pa tudi vsaj – v poznavalcem poezije znanem verzu pomembnega slovenskega pesnika Boža Voduška »Pod cinizmom poznavalka sluti skrito nežnost.«

Kdo krni ugled sodišč?

Izrazito nenavadna je stoičnost, s katero se, vsaj v javnosti, obravnava Radonjića v lastnih vrstah. Zakon o sodniški službi predvideva sankcije za »vedenje in ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica«.

Ne vem, kaj bolj krni ugled takega poklica kot namigi, da sodišče ravna pristransko, da je ugrabljeno in da se dogajajo fizične likvidacije »morda celo s pomočjo nekaterih oseb v pravosodju«, če žalitev tožilke in drugih ekscesov niti ne omenjam. Iz nekaterih javnih zapisov, predvsem Radonjićevih, je sicer mogoče videti, da so sproženi disciplinski postopki proti sodniku kakopak nemudoma interpretirani kot oblika novega pritiska…

Pričakovali bi, da se opravi službeni nadzor sodnikovega dela, ki ga izpelje predsednik sodišča ali neposredno višje sodišče. Zdaj pa se nam dogaja, da ugled sodišč ne krni le sodnik, ampak še bolj tisti, ki takšno packanje po njem tihoma dopuščajo.

Več:

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem