Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Kdaj in pod kakšnimi pogoji smemo upravičeno in smiselno domnevati, da je določena izrečena sodba lahko izrazito sporna zaradi ravnanj sodnika?

Razvpiti primer Zvjezdana Radonjića v ponovljenem sojenju proti Milku Noviču, ki ga je spoznal za nedolžnega in žrtev montiranega sodnega procesa, nam morda ponuja šolski zgled dvoma, ko je neka odločitev sprejeta ne zgolj daleč od pričakovane nevtralnosti in pravičnosti, temveč tudi suhe racionalne presoje, s tem pa vprašljiva: recimo takrat, ko je pri svojem delu sodnik iz nekega razloga, ki ga niti ne rabimo definirati, neskrito pristranski, ustavlja tožilko in jo podi iz dvorane, selektivno prepoveduje vprašanja ene strani, saj je vendar že odločen, onemogoča običajno izvedbo dokazov, do ene strani prepoznavno nastopa arogantno, žaljivo in odrezavo (no, tudi če bi do obeh, je s tem nekaj narobe), pred branjem sodbe pa celo najprej dramatično spregovori o pritiskih nase in s prstom pokaže na vrh pravosodja, na vodstvo državnega tožilstva, sodni svet in vrhovno sodišče.

Še več, s tem posredno ali celo neposredno namiguje na njihovo vpletenost v fizične likvidacije!

Domišljija in izkrivljeno dojemanje realnosti

No, omenjeni ekskurz o pritiskih ob branju obrazložitve sodbe 16. aprila letos, najbrž enkraten v slovenski sodni praksi, je ključen. Po branju je tožilka Blanka Žgajnar ugotavljala, se »je polovica obrazložitve oprostilne sodbe nanašala na samega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je govoril o pritiskih nanj«. Kasneje se je pokazalo, da ne policiji ne nadrejenim ni znal prepričljivo argumentirati svojih trditev.

A to še ni vse. V svojem odgovoru v Pismih bralcev v Mladini na članek Petra Petrovčiča z naslovom Pritiski na sodnike je nakazal širše dimenzije svojega po vsem sodeč osebnega problema: da v njem zmagujejo občutki, kako nanj pritiskajo ne le zarotniki iz Murgel in vseprisotno komunistično-udbaško podzemlje, ampak tudi iluminati, če citiram podnaslov besedila, ki sicer analizira še Radonjićev članek iz Pravne prakse (!), kjer za primer Patria sodnik ugotavlja, da je pri njem šlo za zaroto proti nedolžnim.

Radonjič Petrovčič Mladina

Članek v Mladini, na katerega odgovarja Radonjić

Kot prvega je v svojem čustvenem nagovoru ob branju sodbe obremenil predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika in ta je kasneje osupljivo pokazal zelo veliko mero razumevanja za obtožbe na svoj račun; predsednik naj bi ga nekajkrat obiskal, »začela so se nenehna klicanja, naj se me disciplinira«.

Sodnikov nastop bi bil vreden kompleksne analize, vendar že iz osnovnih poudarkov zaslutimo, da je v sojenje proti Noviču projiciral dobršno mero zasebne psihologije politično posredovanega doživljanja stvarnosti. Zaradi česar so zaznani pritiski, kot je precizno zapisal novinar Peter Lovšin v Dnevniku, bolj stvar izkrivljenega dojemanja realnega stanja in domišljanja, da je sleherno nestrinjanje v sodnem postopku že napad nanj, zaradi česar se je čustveno zlomil že ob povsem legitimni zahtevi po uporabi pravnih sredstev. Kakopak nemudoma dojeti kot osebna grožnja.

Psihopolitika konspiracizma

Težko se je izogniti končnemu vtisu, da je opisana percepcija stvarnosti v svojem izvornem nagibu v veliki meri povzeta po psihopolitičnih fantazmagorijah čisto določene ideološke opcije v državi, ki jo ta že desetletja intenzivno širi, kar bi lahko pomenilo, da se psihopolitika paranoje in konspiracizma kot osrednja tehnika političnega boja te opcije pričakovano ljudi prijema in jih mentalno obvladuje.

K temu prištejmo še intenzivno delovanje političnih in strankarskih medijev, zadnje čase financiranih tudi z Orbanovim denarjem. Od tod sledi ključno vprašanje, zastavljeno na začetku: kako lahko pristanemo na sodbe, ko je sodnik obremenjen s tovrstnimi verovanjskimi stanji in prepričanji do te mere, da jim bo zaupal bolj kot spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese?

Tajkunske elite, ki izvajajo likvidacije

Da je podani opis dovolj natančen, sodnik razkrije že v omenjenem odzivu v Mladini, iz katerega precej neposredno izhaja, da je sicer še ne pravnomočna oprostilna sodba v nemajhni meri posledica umišljenega prepričanja v nekakšne druge, bolj konspirativne scenarije umora Janka Jamnika, ki so mu kot sodniku bližje in je o njih lahko podrobno prebiral v kopici političnih medijev.

Povedano drugače, za sodnika obsojeni storilec ni mogel postati morilec zato, ker se je v konspiracistični perspektivi teze o »globoki državi«, kakor zdaj nenadoma ponavljajo politični krogi s svojimi medijskimi sateliti, ki jim takšen razplet silno ustreza, to res zazdel preveč profan in enostaven scenarij. Teza o zaroti je pač vselej bolj dražljiva od drugačnih, bolj vsakdanjih motivov za kaznivo dejanje umora:

Vendar se je iz podatkov spisa obd. Noviča nakazovala resna možnost, da tajkunske elite prehajajo iz ponarejenih razpisov v fizične likvidacije, morda celo s pomočjo nekaterih oseb v pravosodju. V spisu je kaj malo okoliščin, da je Milko Novič umoril Janka Jamnika, pa so torej dejanski morilci na svobodi; sledil je poskus likvidacije Janeza Plavca, lahko da je v planu še kakšen umor.

Sodnik je potemtakem prepričan, da so za umorom Jamnika instalirane tajkunske elite, brutalne fizične likvidacije, ki se dogajajo, pa so njihov običajen modus operandi. Noviču je zato, zdaj celo dokazano nedolžnemu, kot pravi sodnik, krivda zgolj intrigantno podtaknjena. In potem sledi namig, da bi lahko do umorov (tudi Jamnika?) prihajalo v sodelovanju z osebami iz njegovih vrst, torej iz pravosodja. Je kdo opazil, da to ni več zgolj očitek o pritiskih?

Sledi še s strani sodnika večkrat insinuirani scenarij: da bi morali primer povezati s poskusom umora Jamnikovega sodelavca, za kar so ravnokar obsodili Michela Stephana, in morilca iskati v tem krogu. In spet: ker ga ne, to najbrž spet dokazuje perfidne lovke našega instrumentaliziranega pravosodja. Tako kot jih bo, če nadaljevanje sodnih postopkov ne bo takšno, kakršnega si je zamislil.

Še več, navedel je alarmantne razlage glede dogajanja na inštitutu in enkrat več prst usmeril v tožilstvo:

Po Jamnikovem umoru je bilo ugotovljeno, da so na inštitutu hranili bojni strup, ki bi lahko zastrupil veliko večje mesto, kot je Ljubljana, ter sintetične snovi amfetamine, ki so jih nedvomno dodajali k drogam, je dejal sodnik. “Vendar o tem tožilstvo in policija nikoli nista sprožila nobene preiskave. Sprašujem se, kaj še potrebuje tožilstvo, da bo končno lahko povezalo Stephana z Jamnikovim umorom,” je dodal sodnik Radonjić.

Neekscentričen sodnik z »ekscentričnim« nastopom

Nesorazmerje med Radonjićevo vehemenco prepričanj, da je Novič nedolžen, in lahkotnostjo presoj drugih sodnih spisov ter vpletanje v druge postopke še enkrat več dokazuje, da je pri odločitvah sledil predvsem svojim zelo osebnim prepričanjem. In tudi njegovo pismo v Mladini je kot nekakšen acting out nadvse indikativno. V njem zanika, da je ekscentričen (»kar zadeva mojo ‘ekscentričnost’ zanikam, da bi bil kdaj ekscentričen, sem resen sodnik«), a takoj v isti sapi pove:

Z »ekscentričnim« nastopom mi je uspelo alarmirati javnost in pristojne državne organe, kar mi z običajnimi besedami morda ne bi uspelo. A bi bil slab sodnik in človek, če ne bi opozoril na možnosti novih pobojev.

Skratka, svoj ekskurz o pritiskih je zastavil kot sredstvo alarmiranja z »neobičajnimi« besedami, očitno manj zavedajoč se, da s tem spodbija svojo osnovno tezo o pritiskih. Dramatičnost naslavljanja je imela vrhunski in plemenit motiv – reševanje nedolžnih življenj, ki čakajo na odstrel. Novičevega rešitelja je, skratka, zelo strah, da se bodo poboji, najbrž na Kemijskem inštitutu, še kar nadaljevali. Kot v kakšnem romanu Agathe Christie.

Bestialni pritiski kolegov

V naslednjem stavku se Radonjić, podobno kot Jan Zobec v Pirkovičevi oddaji, priduša nad pritiskom disciplinskega postopka proti sebi. Kajti zdaj pričakuje še četrtega, »v zvezi z ‘žaljenjem’ Blanke Žgajnar«. Pritisk nanj kot na neodvisnega sodnika čuti, ker je »zadeva namreč nemudoma odstopljena etični komisiji, ki je preddverje disciplinskih postopkov«.

In potem še bolj dramatično zaključi, tokrat z navajanjem svojih zdravstvenih težav:

Vendar se trenutno sprehajam od zdravnika do zdravnika, opravljam preglede za invalidsko upokojitev; če bo komisija dojela globino mojih zdravstvenih težav bom upokojen in odstranjen iz sodstva že jeseni.

Vaši „normalni“ sodniki so mi z nenehnimi bestialnimi pritiski popolnoma uničili zdravje v meri, da več nisem ne za soditi ne za živeti. Imejte jih.

Odstranjen iz sodstva?

Zdaj je torej zelo jasno naslednje: v sodbi, s katero je oprostil Noviča, je dal iz sebe najboljše, kar je mogel, preden so ga vsi, ki pritiskajo nanj, dokončno uničili. Kajti zaradi zdravja mu ni več živeti. In uničevali so ga sokolegice in sokolegi, sodelujoči v zaroti zoper zdaj oproščenega. Pogumen sodnik, sam proti vsem, se je temu uprl in osvobodil nedolžno osebo, po pravici postal heroj Janševih medijev in simbol pravičnega sodstva, junaški borec proti krivosodju.

»Če se sodna oblast zlorablja na način, da nedolžne ljudi pošilja v zapor, potem od pravne države ne ostane niti mrtva lupina«, je Zobec na TV Slovenija pri Pirkoviču potrdil resničnost svoje izjave. In glej, takoj po sodbi je Radonjić na tem, da je ta bila zanj poslednja, ker so ga prijatelji zverinsko uničili. Težko je to razumeti drugače: Novičeva oprostitev je tako rekoč dejanje upora proti sistemu, dojeta je kot revolt in poslovilna gesta, s katero maha v slovo svojim krvnikom na sodišču in pri tem navaja, da je »od vsega začetka vedel, da zaradi tega primera ne bom nikoli napredoval, da si bom morda uničil svojo sodniško kariero«.

Seveda smo zdaj v moralni dilemi tehtanja med tem, ali pokazati sočutje za človeka v stiski, ki ga bestialno preganjajo kolegice in kolegi, ali morda za stisko sorodnikov bestialno ubitega Jamnika. V tej zgodbi se pač pozablja na začetni »pritisk«: nekdo je bil brutalno ubit s streli v glavo in nekdo je bil oproščen. Vse drugo spominja na zdravstvene težave. Pri čemer sodnik svojo upokojitev, ki si je dejansko izrecno želi, dojema kot »odstranitev iz sodstva« in znova kot ultimativno obliko pritiska…

Medijska elaboracija sojenja

V zapisu Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih sem v komentarju že navedel sodnikovo občutljivost na zapise o sebi. Ob branju sodbe se je namreč spotaknil tudi ob medije, omenil 105 časopisnih prispevkov (danes jih je najbrž že bistveno več) in dodal: »Mladina in Dnevnik me napadata sinhronizirano!«

Še več, pritožil se je, da se objavljajo podatki iz njegovega zasebnega življenja, v sebi je takoj ugledal žrtev stalinističnih postopkov, ki jih ni bilo niti v času Sovjetske zveze:

»Obrnil sem se na zgodovinarja, ki je preučeval stalinistične postopke. V celem času Sovjetske zveze se nič takega ni zgodilo, kar se meni dogaja v štirih mesecih.«

Med tistimi, ki ga ne napadajo, so Janševi mediji, v njih je pričakovano razglašen za heroja in mučenika, nobenih pripomb najbrž nima čez Damijano Žišt v Večeru, pričo v sojenju in v prvi sodbi prepoznano kot osebo, ki je delovala v korist Novičeve obrambe, posebnih pa ne more imeti niti na obravnavo RTV Slovenija.

Večer Radonjić žišt

Značilen naslov v Večeru: pritiski so nedopustni

V prispevku Parlamentarni kanal in sodniška semena sem že analiziral, kako se odgovorna urednica Manica Ambrožič posmehuje ne zgolj profesionalnim novinarskim standardom, ampak tudi ženi in sorodnikom umorjenega Janka Jamnika s tem, ko v svojem studiu dopušča paradiranje (nepravnomočno) oproščenega, hkrati pa se povabljeni Novič, Zobec in Gorenak trudijo dokazovati grozljive okoliščine delovanja krivosodja. Da bi, če že gredo tako daleč, povabili drugo stran, tožilko, odvetnika žene ustreljenega Janka Jamnika in tiste, ki so na strani žrtve tega umora, vodstvu RTV Slovenija ne pade na pamet. Zakaj že, če pa je zadeva Novič že od začetka dobesedno spolitizirana in pri tem rade volje sodelujejo?

V prispevkih Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? sem pokazal, kako nekateri novinarke in novinarji TV Slovenija na senzacionalističen način namigujejo, da je zaprt napačen morilec, in to še pred prvo sodbo, po nepravnomočni Radonjićevi sodbi pa slavijo uspešnost svojega preiskovalnega dela.

Skrita nežnost v obtoženčevem značaju

K temu velja dodati še nedavni intervju Jožeta Možine z Novičevim odvetnikom Jožetom Hribernikom, v katerem je slednji pričakovano nastopil v dvojni vlogi: junaškega rešitelja prej obsojenega in osebe, ki bo potrdila kapitalno tezo o sodnih zlorabah – pri čemer je kot zagovornik v primeru afere Patria pričakovano pojasnil, da je bilo to sojenje brez vsakih dokazov in huda zloraba prava v politične namene. Hribernik je pri voditelju ponovil tezo, da v primeru Novič ni šlo za sodno zmoto, »ampak zavestno prikrojitev dokaznega gradiva, in to izključno za obsodbo nedolžnega človeka«.

O čudni poti napovednikov za omenjeno oddajo sem pisal v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija. O neverjetnem navijaštvu v smeri obrambe Noviča in razvpite Janševe repetitivne teze o krivosodju se lahko prepriča vsak gledalec, v anale pa bo najbrž šla Hribernikova tenkočutnost pri izbiri argumentov v podporo svojemu klientu:

Ravno za dosego tega cilja – prikazati obtoženca kot brezvestno morilsko pošast – je sodišče vložilo nemalo napora in velik del svojega časa porabilo za raziskovanje obdolženčeve osebnosti.

Obtoženčev značaj, ki je slikovito, a pravilno zajet že v znanem pregovoru da »pes, ki laja, ne grize«, pa tudi vsaj – v poznavalcem poezije znanem verzu pomembnega slovenskega pesnika Boža Voduška »Pod cinizmom poznavalka sluti skrito nežnost.«

Radonjič sodba Delo

Delo in naslovni poudarek: za sodnika je dokazano, da Novič ni kriv

Kdo krni ugled sodišč?

Izrazito nenavadna je stoičnost, s katero se, vsaj v javnosti, obravnava Radonjića v lastnih vrstah. Zakon o sodniški službi predvideva sankcije za »vedenje in ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica«.

Ne vem, kaj bolj krni ugled takega poklica kot namigi, da sodišče ravna pristransko, da je ugrabljeno in da se dogajajo fizične likvidacije »morda celo s pomočjo nekaterih oseb v pravosodju«, če žalitev tožilke in drugih ekscesov niti ne omenjam. Iz nekaterih javnih zapisov, predvsem Radonjićevih, je sicer mogoče videti, da so sproženi disciplinski postopki proti sodniku kakopak nemudoma interpretirani kot oblika novega pritiska…

Pričakovali bi, da se opravi službeni nadzor sodnikovega dela, ki ga izpelje predsednik sodišča ali neposredno višje sodišče. Zdaj pa se nam dogaja, da ugled sodišč ne krni le sodnik, ampak še bolj tisti, ki takšno packanje po njem tihoma dopuščajo.

Več:

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Včasih je veljalo, da je tretji parlamentarni kanal RTV Slovenija nekakšno odlagališče odvečnih oddaj in odvečnih novinarjev ali urednikov. O tem sem se spraševal že pred leti v Tretji parlamentarni kanal kot odlagališče odvečnih oddaj. Najbrž ta njegova funkcionalnost še traja, a vedno bolj ima tudi svoj »avtonomni« program.

Pirkovič Novič

Voditelj in njegov gost: »Sodnik Radonjić je imel pogum po vašem?« 

Da se na njem pogosto dogaja čista politizacija, da je to v resnici kanal, ki je prevzel vlogo nekakšnega pribežališča politično navdahnjenih novinarjev, res ni več posebna skrivnost in tudi ne novica. Tudi ne, da s svojimi vsebinami velikokrat neposredno izigrava tretji člen Zakona o RTV Sloveniji, po katerem je ta namenjen predvajanju neposrednih prenosov sej Državnega zbora in njegovih delovnih teles ter predvajanju posnetkov teh sej, kadar neposredni prenos ne bi bil mogoč.

Čemu služi parlamentarni kanal?

No, v zakonu dodajajo še, da je na njem predvideno tudi celovito informiranje javnosti o drugem parlamentarnem dogajanju, vključno s sejami Državnega sveta, mednarodnimi aktivnostmi parlamenta, posveti v organizaciji Državnega zbora ali Državnega sveta in drugimi aktivnostmi, povezanimi z uresničevanjem ustavnih pristojnosti slovenskega parlamenta.

A to se ne dogaja – oziroma se dogaja več od tega. No, bodimo neposredni: tretji kanal naše radiotelevizije je kot nalašč, ker to že leta ni sankcionirano in je dopuščeno tako s strani vodstva kot javnosti in stroke, ustvarjen za takšne ali drugačne oblike političnih promocij skozi oddaje in vsebine, ki v ničemer niso povezane s parlamentarnim dogajanjem. Ena takšnih oddaj je bila na sporedu včeraj, vodi jo Igor Pirkovič.

Povedano drugače: ker ni nobene zakonske podlage za nadgradnjo omenjene namembnosti kanala z uredniško oblikovanimi informativnimi vsebinami, takih vsebin tam preprosto ne bi smelo biti. Vse vsebinske spremembe v smeri parlamentarno-informativnega kanala, vključno z registracijo pri Apeku, oblikovanjem programsko-poslovnega načrta RTVS in strategij javne televizije, so zato samovoljne in zakonsko neutemeljene.

Specialisti za pritiske

Po velikem zmagoslavju dela slovenske politike (!), javnosti in tudi novinarjev v zadevi Novič v ponovljenem sojenju, o čemer sem pisal v Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?, se je novinar, ki sicer ne skriva svojih političnih barv, odločil v studio povabiti tri goste enako nezgrešljivih prepričanj: samega oproščenega Milka Noviča, spornega sodnika Jana Zobca in končno nekdanjega ministra in poslanca SDS, dr. Vinka Gorenaka.

Oddaja »Na tretjem« je tokrat nosila naslov »Odkrito o pritiskih v pravosodju«. Seveda v ničemer ni bila povezana s parlamentarnim dogajanjem, celo Gorenak je vmes postal parlamentarni upokojenec. Pirkovič se kajpak nikoli ne trudi s selekcijo povabljencev: vselej jo prilagodi svojemu političnemu okusu in urednice Jadranke Rebernik, v katerem se povsem ujameta, s čimer pač vodstvo jasno signalizira, da naš javni servis niti ne želi biti nevtralen in posledično novinarsko profesionalen.

Da na javni radioteleviziji v parlamentarnem programu gostijo še ne pravnomočno oproščenega obsojenca krutega umora direktorja Kemijskega inštituta, in to v oddaji o pritiskih na pravosodje zaradi izjav sodnika Zvjezdana Radonjića, o čemer več v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, daleč presega ne samo namembnost televizijskega kanala, temveč tudi smiselni motiv oddaje. Ker kako pa bi smel in mogel obsojenec in v ponovnem sojenju oproščeni Novič komentirati stvari, v katere je vpleten zgolj na posreden način? In mar ni povsem pristranski, da bi presojal, kakšni pritiski v pravosodju obstajajo?

pirkovič zobec gorenak

Trio med razpravo o pritiskih na sodnike

Ljudje, ki jih rabimo (da nas oprostijo)

Ni presenetilo, da oddaja v prvem delu pač ni govorila o pritiskih na pravosodje, pač pa je Pirkovič radovedno Noviča spraševal, kako se počuti in kje bo zdaj našel delo (»Kakšni so vaši dohodki?, »Kaj pa znate?«), zakaj je ta proces postal političen (!) – kot da je težko opaziti, da zaradi tega, ker se je aktivirala Janševa stranka – , kajti »vi ste le Milko Novič s Krasa«, je dejal novinar in namigoval, da res ni jasno, zakaj bi SDS napadi na »krivosodje« lahko motivirali… Sploh pa ob Noviču, ki je bil ali je tako nepomemben član te stranke, da je celo kandidiral za župana Sežane na listi SDS. Povabljenec pa mu je potem podrobno razlagal, kako se je odločil (sic!), da je nedolžen in potem na tem gradil svojo obrambo.

Voditelj kar ni nehal – znal je prisluhniti gostu in pasel radovednost ob njegovih razlagah, kakšna žrtev da je bil (»Zakaj so se vas želeli na Kemijskem inštitutu znebiti?«), končno pa je, prisiljen preiti na temo pritiskih na pravosodje, oproščenemu zastavil še vprašanje, kaj si misli o svojem sodniku: »Sodnik Radonjić je imel pogum po vašem?« Čudo prečudno in le kdo bi si mislil, kaj bo slišal v zameno: Novič je svojega sodnika, ki ga je oprostil in razglasil za dokazano nedolžnega, pohvalil in dodal: »Take ljudi rabimo.«

Semena mladih sodnikov

Nastop sodnika in bivšega ministra bi terjal posebno analizo, a bralec teh vrstic lahko zlahka ugane, o čem je uglašeni trio Pirkovič-Zobec-Gorenak soglašal: da so pritiski na sodnike strahoviti in pač na las podobni vsemu, kar je terjala že skandirajoča množica Janševih podpornikov; tistih, ki so dolga leta pred sodišči skandirali o krivosodju pod taktirko »Odbora 2014« – sploh v času, ko ga je vodil sedanji Šarčev sekretar za nacionalno varnost, dr. Damir Črnčec.

Pirkovič titovke

Voditelj med demonstracijo sodnic s titovkami

In ko je voditelj pokazal vse fotografije, snete z Janševih portalov, na katerih so sodnice s titovkami na glavi, je prekmalu prišel konec oddaje in trenutek za Gorenaka in melodramatično izraženo upanje, da bo sodnik Radonjić s svojim dejanjem »zasejal seme med mladimi sodniki, da se bodo začeli obnašati tako, kot se obnašajo sodniki na zahodu«.

In tako je druščina štirih izvedla politično diseminacijo in se najbrž zadovoljno odpravila domov.

Pirkovič cenzura oddaje

Nekaj voditeljeve panike med iskanjem omenjene oddaje v arhivu

Pirkovič tvit bunker

Pirkovič si oddahne: oddaja ni v bunkerju

Kadunc, Thompson in stokanje glede odgovornosti

Zelo redko se zgodi, da generalni direktor RTV Slovenija piše javne apele. Oziroma kolumne. Ker imamo novega, se je to zgodilo prvič.

Igor Kadunc je na »svojem« MMC RTV Slovenija objavil nekakšno opozorilo. Tematsko razvrstiti njegov zapis je silno težko: v njem je želel povedati, da je nezadovoljen, ker odgovorni uredniki, od katerih to pričakuje, ne odstopijo.

Kolumna si predvsem zaradi navedenega dejstva zasluži pozornost. Nesporno gre za žanr, ki ni pogost ne v Sloveniji ne širše. Zapis je nastal po seji programskega sveta javnega zavoda, s katero očitno ni bil zadovoljen. Zgodba je enostavna: po predvajanju prispevka o pevcu Thompsonu v oddaji Tednik, ki ga je večina dojela kot posredno in nespretno reklamiranje nacionalizma in ustaštva, so se zaradi protestov proizvedle zahteve po ukrepanju. Na koncu je urednik oddaje Igor Pirkovič kot urednik oddaje zapustil to funkcijo. Množični mediji pa so poročali, da Kadunc zahteva še kakšno drugo glavo. Oziroma raje kakšno drugo.

Kadunc kolumna Thomspon

Razbremeniti nadrejene

Po svojem odhodu je Pirkovič povedal nekaj pomenljivega: da je želel s tem dejanjem razbremeniti svoje nadrejene. V tem primeru odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik in morda tudi direktorico TV Slovenija Ljerko Bizilj. Svoj odhod je torej javno razložil kot razbremenitev drugih odgovornih.

Že iz tega dejanja smo lahko zaslutili, da so zahteve direktorja radiotelevizije po sankcijah postavljene višje. Kadunc je v svoji kolumni napisal:

Ob primerih kršenja katerih koli internih pravil katere koli organizacije se pokaže dvoje. Ali so formalna pravila konsistentna in drugič: ali so ljudje sposobni zaznati in ustrezno sankcionirati kršitev. To še toliko bolj velja za javno RTV Slovenija, od katere se pričakuje, da ima ustrezne akte in sistem, da v primeru kršitev teh ustrezno ukrepa, upoštevaje značaj in velikost kršitve.

In ne, res ne gre za neko željo po menjavi vodilnih na Televiziji Slovenija! Že v sredo sem bil obveščen, da bom, ker samo razmišljam o tem, da bi v skladu s 55. členom Statuta RTV Slovenija začel postopek za razrešitev direktorice TV Slovenije, prejel ustrezno porcijo “gnojevke”. In (prva) je res priletela, kako simbolično, iz požara, že v soboto. Kot pozdrav pred sejo Programskega sveta RTV Slovenija. Lahko bi vse skupaj ignoriral in stoično prenesel, ampak spet ne gre zame, kot se želi prikazati. Zelo žal mi je, da se moramo ukvarjati s stvarmi, ki so pravzaprav zelo preproste. Vendar so ob tem tudi zelo pomembne.

Požar, najbrž gnojevka na portalu Bojana Požarja, ki jo je stoično prenesel, je prikazan kot ovira na poti zahteve po dodatnih oziroma ustreznih sankcijah. Povedano drugače, mediji so ves čas poročali o tem, da direktor pričakuje odstop Rebernikove in morda tudi Biziljeve. Kaj od tega nam potrjuje citirana kolumna?

Kadunc se v njej sklicuje na kršitev Poklicnih pravil in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Ob tem kot avtoriteto ne zastavlja lastnih spoznanj, temveč stališče varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, ki da je na osnovi prejetih pripomb ocenila prispevek in navedla, da je po njenem mnenju šlo za nekaj pomembnih kršitev načel. Direktor je nato »prebirajoč njene ugotovitve«  kot varuh zakonitosti lahko posvojil njeno argumentacijo. Zato je, še dodaja, na programskem svetu to storil: podal izjavo, da se z njenimi ugotovitvami strinja.

V kratkem historiatu primera je nato nakazal pričakovanje, da direktorica televizije ukrepa ne samo proti Pirkoviču, temveč tudi proti odgovorni urednici:

Ker je skoraj vsem očitno, da so šle stvari v napačno smer, sem pričakoval, da bo direktorica Televizije Slovenija v razumnem času sprejela odločitev, ali je treba zaradi ugotovljenih kršitev sprejeti kakršne koli ukrepe. Z dopisom dne 30. maja 2017 me je obvestila, da je odgovorna urednica Informativnega programa Televizije Slovenija sprejela pisni odstop urednika Tednika Igorja Pirkoviča in ga razporedila na druge zadolžitve. Iz sporočila direktorice televizije se da razumeti, da drugih ukrepov ni imela v mislih.

Ker se mi je zdelo, da se morda ni seznanila z dejstvi, da je prispevek nastajal ob nadzoru odgovorne urednice, in da je mogoče, da se je zavedala, da bo kršil programske standarde in poklicna merila ter načela novinarske etike, sem jo pozval, da odločitev o neukrepanju zoper odgovorno urednico informativnega programa znova pretehta. Z njo sem opravil tudi nekaj razgovorov. Vendar je ostala pri svojem stališču.

Razlog tiči v formalni ureditvi RTV Slovenija, še pojasni, kajti sam bi očitno kot generalni direktor takoj razrešil Rebernikovo, če bi imel takšno pristojnost. Toda za razrešitev odgovornih urednikov mora predlog podati direktor radia ali televizije, kar se ni zgodilo. Povedano zelo preprosto: Kadunc je od Biziljeve pričakoval, da bo podala predlog za razrešitev Rebernikove, česar prva ni storila.

Načelnost in lamentiranje

Na tej točki se začne bizarno stokanje in lamentiranje.  Kadunc pojamra, da živimo v nenavadnih krajih, kjer odgovorni ne ravnajo odgovorno:

Je prav, da se ob evidentnih kršitvah pravil odgovornim urednikom ne zgodi nič? Oziroma se konča pri tem, da se sprejme ponujeni odstop urednika, ker naj bi doživljal pritiske? Po mojem mnenju ne! Menim, da takšno ravnanje pomeni povsem napačen signal vsem, ki so zavezani k spoštovanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Posebej pa tudi signal odgovornim urednikom, da se ugotavljanje morebitne odgovornosti konča zgolj s sankcioniranjem novinarja ali urednika. Da gre torej za onemogočanje izvajanja morebitnega sankcioniranja kršilcev tega osnovnega akta odgovornosti pri delovanju javne RTV. Takšno ravnanje označujem kot izničenje naporov vseh, ki se zavzemajo za to, da bi ravnali tako, kot zakon in samo bistvo RTV Slovenija nalagata novinarjem in urednikom. V tem primeru ne gre več za solidarnost, ne gre za sankcioniranje, kajti nihče kljub ugotovljenim kršitvam ne bi izgubil službe. Prav tako ne gre za “naše” in “vaše”, gre preprosto za načela.

Se pravi, kot pove direktor zgoščeno: »Na Televiziji Slovenija se celo čisto resno postavlja vprašanje, ali so odgovorni uredniki res odgovorni tudi za spoštovanje programskih standardov, poklicnih meril in novinarske etike.« Ob tem polemizira z argumentom Rebernikove, češ da odgovorni uredniki »vsakega prispevka ne morejo pregledati pred objavo«. Temu nato v ironičnem podtonu doda argument Biziljeve, češ da je njihova pristojnost »načeloma v finančni, programski, kadrovski in produkcijski realizaciji«. Iz česar naj bi sledilo, meni Kadunc, da odgovorni uredniki naj ne bi bili odgovorni za morebitne kršitve osnovnih aktov, ampak so za to odgovorni uredniki oddaj.

Vedeti, kakšen je prispevek

Nesporno postavlja relevantna vprašanja definiranja odgovornosti in njenih nosilcev. Po njegovem velja, kajti s povedanim »se ne more strinjati«, osnovni postulat pri presoji, ki se glasi: »Če je vedel ali bi moral vedeti«. Se pravi: če je Rebernikova vedela, kakšen je prispevek, potem je odgovorna. In ona je menda dejala, da je vedela, zaradi česar je »pričakoval, da odstopa ne bo ponudil le Igor Pirkovič«.

Takoj opazimo, da je trditev v opreki s poprejšnjo načelno opazko, ki je zagotavljala, da odgovorni urednik ne more poznati vsakega prispevka. Če drži, da tega je, potem takšnega načela pri presoji niti ne rabimo upoštevati.

Na tej točki Kadunc zaključi z dvojim. Najprej z »mentalitetno« posplošitvijo, v katero vključi lastno pozicijo direktorovanja:

Pa očitno Slovenci res nimamo vgrajenega sistema samorefleksije, ki bi nam omogočila, da če je očitno, da smo izgubili zaupanje tako ali drugače nadrejenega, pač častno ponudimo odstop?

Se pravi: kako je mogoče, da se na javnem zavodu vsi požvižgajo, če izgubijo zaupanje generalnega direktorja? Hecno, o tem se sprašuje direktor. Temu sledi še lamentiranje o »bitkah«, ki sledijo pričakovanju, da bo nekdo odstopil. In zdi se, da tudi defetistično in kalimerovsko pričakovanje čistk na svoj račun:

Ne, pri nas nastane nekakšna vojna za “prav”, ki naj se na koncu potrdi z vsaj 15 glasovi za ali proti. Iz vprašanja neukrepanja zaradi večinsko ugotovljenega kršenja aktov naredimo bitko. Opozorjen sem bil, da bo to odmevalo celo v Evropi, ker naj bi se šel neko čistko! Da, in da bom dobil golido.

Sklep

Besedilo je nenavadno. Vzeto v splošnem je nesporno jasno, da se je Kadunc namenil pojamrati javnosti, iz nje narediti naslovnika. Češ: interno zahtevam odstop, zgodi se nič. Pri tem ni pomislil, kako s takšnim pritoževanjem sebi spodkopava verodostojnost. Da se lahko osebi, s katerima polemizira, Biziljeva in Rebernikova, počutita zelo varni. V smislu: poglejte ga, kako je nemočan. Togotno benti, izvenserijsko piše kolumne in apele, kajti to je edino, kar mu preostane, ker drugi ne plešejo tako, kot si je zamislil.

In v veliki meri to res drži. Dejstvo je, da Kadunc ima pristojnost razrešiti Biziljevo. Tudi zaradi tega, ker ni storila pričakovane zamenjave podrejene. In je prej videti, da tega Kadunc zaenkrat ne bo storil. Težava je torej v njem, v njegovi lastni negotovosti. Seveda bi bilo možno, da je kolumna le oblika še zadnjega pritiska v pričakovanju odstopov pred razrešitvijo. Ker si pač ne želi ali ne upa potegniti omenjene poteze. V tem primeru je direktor javnost, ki jo naslavlja, nekako vzel za svojega talca.

Po drugi strani se zdi, da ima v svojem opisu domačijske prakse popolnoma prav. Odgovorni se običajno res ne obnašajo odgovorno, kar velja za vse družbene sisteme. In če upoštevamo prostodušno Pirkovičevo izjavo, da je odstopil le zato, da drugim ne bi bilo treba, se takšen vtis domačijskosti prelaganja odgovornosti le še potrjuje.

Sicer pa nisem opazil, da bi kakšen medij Kadunčevo resda nerodno kolumno zaznal. Bojim se, da se je avtor uštel v pričakovanju odmevnosti. Če to že dokazuje, da pač živimo v krajini, kjer razprava o odgovornosti novinarstva ni tema, ki bi pritegnila medijsko pozornost, lahko vsak presodi zase.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KADUNC, THOMPSON IN STOKANJE, sonet

Je ena bizgec*, druga kaže rebra* …
Kako znebil bi se nevarnih punc,
razmišlja, tuhta general Kadunc.
Zanj žal je previsoka to algebra.

Pretvarja se, da brez moči je, reva,
kot da je lik iz limonade žanra.
Za javnost glasno stoka, hudó jamra,
Pa je preprosto … Naj odstop zahteva!

Moč, konec koncev, daje mu statut.
Sta Thompsonu reklamo dopustili –
zadosten vzrok, da bi ju odpustili

in rekli hvala za njun desni trud.
Kadunc pa noče »z gnojem« bit’ polit,
želí, da kozi celi sta, volk – sit!

*Bizilj
*Rebernik