Predsednik republike je dal enega zadnjih intervjujev za RTV Slovenija pod naslovom, ki je na MMC pokal od patetičnosti: »Devetkrat zapored sem dobil mandat ljudi in skušal sem jim služiti po svojih najboljših močeh«.
Tokrat pogovora niso zaupali Igorju Pirkoviču in na dejstvo, da je morda zadnji, ga je gladko in brez olepševanja opozorila novinarka Rosvita Pesek v samem izteku. Ob tem ni razkrila, ali ima morda v mislih tudi okoliščino, da se utegne javna radiotelevizija zrušiti vase zaradi destruktivne politične linije, ki je njej osebno najintimnejša, predsednik republike pa jo brani na vsakem koraku.
Navadili smo se že, da novinarji niso sposobni ne zastavljati kvalitetnih vprašanj, ne oporekati in tudi ne ustavljati recikliranih neprebavljivih floskul, s katerimi Pahor streže že deseto leto svojega mandata in je ob polni nekritičnosti medijev še vedno zlahka najbolj priljubljen politik v državi. Kar veliko pove o njihovi sposobnosti psov čuvajev. Zato naj za začetek po desetih letih intenzivnega spremljanja njegove pojavnosti resignirano in dovolj nečimrno povem: iz novinarskih intervjujev z njim se lahko naučimo le to, da se iz njih ne moremo ničesar novega naučiti. Po zaslugi njega ali nesposobnega novinarstva? Vsekakor slednjega.
Navedel bom zgolj nekaj manjših detajlov iz čisto svežega pogovora v želji izpostaviti klasične doze blefa, s katerimi predsednik nenehno in povsem nekaznovano streže, če se tako izrazim, in pri tem vsakič izide kot zmagovalec. Preprosto zato, ker mu novinarji niso niti malo kos in njegove zvitosti včasih niti ne zaznajo.
Volitve kot eleganten prehod
Preden izpostavim nekaj klasične politične sofistike, s katero nas Pahor tradicionalno napolnjuje, bi rad opozoril na dve nenavadnosti. Ena je gotovo nenavadna navdušenost, malodane radost, s katero je pospremil izid zadnjih volitev. Kar se mene tiče, je razkril nekaj šokantnega: veseli bi morali biti, da so bile državnozborske volitve letošnjega aprila »eleganten prehod«.
Toda ni še konec bizarnih označevalcev, očitno se prazniku demokracije po novem reče tudi »mirna sprememba«. Pahor je prostodušno razložil, da »smo vsi lahko na nek način ponosni, da 30 let po ustanovitvi naše države, ki je bila mimogrede rojena v nedrjih demokracije, demokratizacije, lahko opažamo v Sloveniji mirne prehode pri spremembah oblasti«.
Neverjetno, po celem nizu volitev od osamosvojitve, ki so bile rutinske, se Pahorju letos ni zdelo tako normalno, da bodo volitve mirne! K temu je dodal, da »lahko vidimo celo v razvitem svetu, da ni vedno povsod tako vzorno«. No, namig je bil tako močan, da ga je opazila celo voditeljica. Zato ga je s kratkim »Ampak?« spodbudila k dodatni razlagi in jo v skrčeni obliki tudi dobila:
»Imeli smo miren prehod, eleganten prehod, v katerem so ljudje povedali svoja stališča, politika pa jih je upoštevala.«
Smo v naši politiki v zadnjih mesecih kaj spregledali in predsednik republike res namiguje, da smo dobro izmazali, ker smo bili na robu državljanske vojne in puča? Najbrž ve več od nas. Kakšno, še zlasti pa čigavo ravnanje ima pri tem mislih? Menda ne svojega varovanca Janeza Janše, v katerem je ves čas videl steber demokracije in jamstvo za njeno stabilnost? Je morda nasilen prevzem oblasti pripravljala opozicija, morebiti Robert Golob?
Šmenta, žal se je odvilo drugače, ker Rosvita Pesek ni izkoristila imenitne priložnosti za dodatno radovednost na točki razprave, ki bi zanimala številne. Ne dvomim, da je ne bodo izkoristili niti drugi novinarji.
Novinarkin revanšizem
Že v naslednjem vprašanju pa je »ob tem prehodu« namignila, da jo po zadnjih volitvah nekaj moti, kajti mar na njih »ni nekoliko zadišalo po revanšizmu?« Nakazala je močno nezadovoljstvo nad trenutnim ravnanjem Golobove vlade:
»Vi ste bili poslanec v osamosvojitveni skupščini, ko se je dejansko en režim zamenjal z drugim, pa ne vem, ali se je toliko govorilo o seznamih, o tem, da bomo revidirali spiske veleposlanikov, da bomo odpovedali zgodbo o bokserjih, o nabavi opreme. Minister za zdravje pravi: menjava devetih svetov bolnišnic. Zdi se, da gre za neke vrste menjavo, ki je globlja od tiste, ki smo je bili vajeni doslej.«
Razumljivo, voditeljica ima pač svoje politične poglede in Janševo kadrovanje najbrž pozdravlja, sicer v sedanjem ne bi videla nič manj kot revanšizma. Do sem nič nenavadnega, če se ne bi zdelo, da je suverena ocena, pri njenih siceršnjih nastopih največkrat bolj prikrita, tokrat računala na prikimavanje. In ga bila takoj tudi deležna:
»Želel bi si, ostaniva pri tem, da bi se v Sloveniji poleg te kulture mirne zamenjave oblasti prijela tudi kultura zamenjave oblasti, kjer bi neki zelo visoko stoječ profesionalni ustroj ostal, tako v državni upravi kot tudi na paradržavnih institucijah. Tukaj mislim na vodstva korporacij, podjetij, ki so v državni lasti.«
Značilno pahorjanski odziv, kjer se neopredeljevanje skompenzira s tako rekoč želelnim naklonom; svoje stališče brez obsodbe je predsednik zamenjal s pričakovanji in izražanjem svojih želja. Kajti tako kot ni kritiziral avtokratske oblasti, v bistvu jo je branil, bi se zdaj znašel v precepu, če bi moral pripustiti, da obstajajo kakšne njene negativne posledice.
Zato sta lahko predsednik in voditeljica hitro soglašala, da Golobova vlada dela nekaj narobe, kadrovanje prejšnje pa je bilo visoko profesionalno!
Kako opravičiti Janševo oblast
V podobnem duhu sta tudi nadaljevala, Pahor je našel veliko lepih besed na račun Janševe oblasti, ki je morala nesrečno delovati »tudi z ukrepi, ki seveda niso bili popularni, kar naenkrat pa se je temu začelo pripisovati avtokratske, celo totalitarne, diktatorske interese ali pa značaje«. Zmotilo ga je, da je to potem izpadlo, »kakor da vsi ti ukrepi ne bi bili nujni, če ne bi imeli na čelu vlade nekoga, ki je avtokrat«.
Predsednika je potemtakem strahotno zmotila krivica, da se je šefu SDS pripisovalo ravnanje iz »političnega značaja«, kakor se je izrazil, s čimer je še dodatno minimiziral nevarnost avtokracije zgolj na značaj, ne konkretna dejanja, čeprav je šlo po njegovem zgolj za nujnost ravnanj zaradi epidemije. Povedano drugače: avtoritarnih tendenc pa pri njem res ni zaznal!
Svojevrstna ironija je, da se je lahko tokrat na vso moč sprenevedal na javni radioteleviziji, ki jo rušijo lovke taistega avtokratskega značaja, česar se kakopak, namreč dramatičnega stanja na javnem zavodu, seveda nista niti z besedo dotaknila! Kako neskončno neverodostojen moraš biti, da v dobrih dveh letih ne opaziš nevarnih tendenc rušenja demokracije in vseh družbenih podsistemov, lomastenja po državnih podjetjih, napadov na tožilce in sodnike, uničevanja medijev? Pri čemer akterja poznaš do obisti!
Kar zadeva rušenje demokracije, bo zato Pahor za večno ostal komplic, pa naj imamo še tako nesposobno novinarstvo, ki ne bo znalo na to dejstvo pokazati s prstom.
On ni prepirljivec
Na stalen očitek, da imamo »molčečega predsednika«, ker je že po sebi postala preveč olepševalna oznaka za odmik od odgovornega ravnanja, Pahor v obrambo sebi ni povedal veliko novega. Po stari navadi je lamentiral, da ne razumemo funkcije predsednika, da mora vendar biti in ostati predsednik vseh, kar njemu vsakič pomeni dober alibi, da se ne sme zameriti nobenemu delu ljudstva. Ta, ki se ne želi zameriti nikomur, bo sicer postal ljubljenec množic in njemu je v tem uspelo, svojega stališča pa o nobeni stvari ne bo imel. Nato je v svojem slogu zaključil:
»Predsednik republike je tukaj zato, da povezuje narod in državljanke in državljane, da deluje pomirjujoče, da deluje strpno, da poskuša navdihovati k sodelovanji, solidarnosti, povezovanju. Vsega tega ne more doseči, če je navaden prepirljivec.«
Seveda nihče ne računa, da mora predsednik ravnati kot prepirljivec. Popolnoma očitno je Pahor v stiski popačil pričakovanja, ki jih velik del javnosti goji do njega. Komentirati probleme v družbi in politiki ni prepirljivost, imeti stališče tudi ne. Včasih je pač najbolj enostavno karikirati pričakovanje, ki ga želiš potem argumentacijsko zavrniti s svojim blefom.
Težave z moralno avtoriteto
S podobnim sprenevedanjem se je intervju nadaljeval. Voditeljica je spomnila na njegovo odkrito priznanje, da noče biti moralna avtoriteta. »Zdi se mi, da so drugi to vendarle vzeli kot svojo funkcijo.« Še zaostrila je s spominom na njegovo stalno frazo, da ne kandidira za papeža. Njen »Mimogrede, zakaj to niste hoteli biti?« se je nato nujno razumel dvoumno in humorno, kajti pravkar je govorila o papežu, ki mu je sledilo ugibanje: »Nam morda kaj skrivate, ste se česa bali, da bi lahko prišlo na plan? Zakaj ste se temu odpovedali? Predsedniki so moralne avtoritete.«
Odgovor je bil silovito izmikanje, navajam ključno pojasnilo:
»Ampak to, če in kolikor nekdo misli, mora reči tisti, ki tako misli, ne pa predsednik sam. To mislim, da je nekaj, kar deluje zelo neprimerno, če se kdo sam okliče za moralno avtoriteto.«
Takoj bomo zaznali točko blefiranja v podtikanju trditve, ki je ni bilo; v preteklosti je večkrat vehementno zatrjeval, da ni moralna avtoriteta in nikakor ne le tega, da mora iz nekakšne lastne skromnosti raje nekdo drug zanj izreči, da je, ker njemu takšna vrsta deklarativnosti ni dovoljena. Še huje, leta 2017 je dokazoval, da se moralna avtoriteta niti ne trudi biti! In še slabše za njegovo verodostojnost: del dokazovanja, zakaj ne želi biti moralna avtoriteta, je takrat bil, da država potrebuje politično in ne moralno avtoriteto!
Precej logično, da nekdo, ki se ne trudi biti avtoriteta in misli, da ni, sedaj ne more pričakovati, da bi mu kdorkoli rekel, da je. Vedno zvitemu bleferstvu in menjavi konteksta voditeljica spet ni bila dorasla ali to ni želela biti; odnesel jo je brez prask, kar je za naše novinarje čisto običajen razplet. In ker v svoji retorično spretnosti ve, da mu noben ni kos, je svoj argument še variiral s pojasnilom, da si želi, da mu ljudje zaupajo kot voditelju, da pa nikoli ni težil k temu, da bi »vse, kar bi rekel, delovalo kot neke preroške besede«.
Znova vidimo popačitev smisla: tisti, ki pričakujejo, da je predsednik republike avtoriteta, pač niso imeli v mislih nobenega preroka, ki bi mu želeli slediti. Končno bi bil res skrajnega pomilovanja vreden državljan, ki bi v politično in moralno izpraznjeni figuri kralja instagrama iskal ali celo našel kaj takšnega!
Kralj iz eksistenčne nuje
V novem vprašanju se je voditeljica pričakovano morala dotakniti njegove instagramske pojavnosti in zato je zarezala v pogovor z dvomom. Začela je s kontrastom: tako bleščeča politična kariera, neprimerljiva in enkratna tudi v evropski politiki, da se nihče ne more kosati z njim, je pihala na dušo, in vendar ne zmore brez njega! »Zakaj potrebujete instagram?«
Predsednikovo pojasnilo je domala neverjetno. Svojo populistično obsesijo koketiranja z ljudstvom v obliki tisočerih sebkov iz njegovega zasebnega življenja, štancanja bolj ali manj neslanih duhovitosti in športanja je označil za potrebo, kako najti pot iz zagate svoje prevelike anonimnosti. Povedano drugače, čisto resno je v odgovor ponudil razlago, da je iskal način, kako bi bilo njegovo delo bolj opaženo:
»Zato kar sem v enem trenutku opazil, da se za marsikaj trudim, prizadevam doma, v tujini pa ni opaženo iz vrste razlogov, ne bi šel zdaj v detajle, in sem iskal načine, kako iz te diskretnosti ali anonimnosti pravzaprav izidem.«
Ubožec! Pahor se torej blazno trudi, doma in po svetu, zato bi bilo res škoda, da bi njegov strašen napor, najbrž v supanju, polaganju asfalta, pripravi pic, sekanju drv in vožnji kolesa, kar pač najdemo na instagramu, ostal čisto neopažen. Zato se mu je zazdelo, še pravi, da sta »tukaj kot naročena ne samo Facebook, ampak tudi twitter in instagram«. Sploh zadnji, kajti ta je za »lažja in simpatična sporočila o sebi«, pa o svojih »vrednotah in zrenju«, toda ne samo to, je hkrati ustvarjen za »seveda vmes tudi politična sporočila, ki dosežejo širši krog«.
Primerja se z britansko kraljico
O prekletstvu družabnih medijev sicer zna v studiu Odmevov veliko povedati tudi sama voditeljica, preden se sicer nemudoma ne povrne nazaj v taisto prekletstvo s pampersi in medvedkom v rokah, da lahko kot novopečena babica ujame novih 10.000 všečkov. Dva visokokvalificirana poznavalca novodobnega prekletstva sicer v intervjuju nista prišla do samega bistva spraševanja o modusu delovanja predsednika, kakšna zahtevnejša ocena o tem bi bila prejkone že prenevarna.
Toda Rosvita Pesek je vseeno vrtala z dvomom (»Nekateri menijo, da to ne sodi k predsedniku. Tako kot se Janezu Janši očita tviter«), a se je njen gost hitro znašel, češ da imata instagram tudi papež in britanska kraljica! Kajti skromen v primerjavah pa res ni. No, o dosežkih v asfaltiranju in smetarskem šihtu britanske kraljice sicer na njem ni poročil, o slovenskem kralju pač.
Ne le to, Pahor je potem posvaril celo pred preveliko stigmatizacijo družbenih orodij:
»Mislim, da je prišlo do nekega stigmatiziranja družbenih orodij, zato ker nekaterim, ki so bili zadovoljni s svojim prevladujočim položajem v mainstream medijih, niso potrebovali tega in so menili, da je to neka konkurenca, ne morejo držati nekoga na vajetih, kot bi to želeli.«
Logika povedanega je preprosta: ker so nekateri politiki in drugi krogi izkoriščali svojo prepoznavnost v mainstreamu, zdaj niso zadovoljni in stigmatizirajo družbene medije, ker njim konkurenčni politiki v njih tako dobro znajdejo! Pomislimo, kdo nam to razlaga in kaj je povedal: karierni politik, ki se 35 let sonči v vseh slovenskih množičnih medijih, saj je zavzemal najvišje položaje v državi, se je ravnokar pridušal, da ga je v njih premalo! Da je nekdo drug, ki ga je tam več, malce ljubosumen nanj, ker si je drznil osvojiti družbena omrežja!
No, še huje je, Pahor se je pridušal, da je bil v to zaradi izjemne stiske, ker ga je bilo v medijih premalo, prisiljen:
»Ne zato, ker smo tam želeli veseljačiti, ampak ker je bila to eksistencialna politična potreba, če smo želeli priti do ljudi, do katerih sicer nismo mogli.«
Eksistencialne potrebe in lobotomija
V tej domislici je po moje zgoščena vsa perverznost Pahorjeve politične biti in slovenskega novinarstva obenem: on, uboga duša, je iz bil medijev izrinjen. Od leta 2008 očitno kot predsednik vlade, po tistem pa kot predsednik države. In k sreči se ravno leta 2012 pojavi instagram, kar sovpade z njegovim začetkom prvega mandata, zato je z veseljem izkoristil priložnost, da lahko državljanom začne posredovati najdragocenejša politična sporočila v obliki norčavih sebkov, zaradi katerih si je prislužil vzdevek kralja instagrama. Vse to iz čiste eksistencialne potrebe, ne zaradi veseljačenja!
Človek, ki vso svojo politično pojavnost dolguje politainmentu, samopromociji v klasičnih medijih in njihovi bebavi tabloidni naravi, se je pač znašel v eksistenčni stiski! Zdaj končno razumemo tisto poležavanje na ograji iz Egipta, zaradi katere je nastal #boruting. Resnično velika krivica, ki bi bila zlahka odpravljena, če bi vsak resen domač medij uvedel vsaj kakšno ušivo dnevno rubriko z naslovom »Dan s predsednikom države«!
In potem si je na voditeljičino opazko, da mu že dolgo pravijo kralj instagrama, celo drznil zaključiti, da je na ta način v strašno pomoč ljudem:
»Moje mnenje je, to si pa dobro zapomniva oba, moje mnenje je, da je to v strašno pomoč politikom in ljudem, ki jih želijo slišati in videti, predvsem pa to ne zamenjuje osebnega stika z ljudmi.«
Usmili se nas novinarstvo in naj se nekdo usmili ljudstva, ki »mu je služil dve tretjini življenja«, kajti stiska, da nam je kralj v »strašno pomoč«, je strahotno velika in prevelika. Podobna je izjavi kirurga, ki na ljudstvu izvaja lobotomijo in se hvali, da mu bo po posegu še neverjetno hvaležno.
Ampak olajšanje po desetletni torturi se k sreči bliža!
Več:
Pirkoviču pogovor s Pahorjem, Možini z Janšo
Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta
Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik
Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas
You must be logged in to post a comment.