Legenda se prikloni legendi: Pahorjeva zabava ob smrti košarkarja

Predsednik Pahor se je v kavbojkah udobno namestil na stolu, ujel trenutek v neki oštariji, umetelno z dvema rokama pograbil košček papirja, ju po košarkaško dvignil in ga po nekaj vaje končno le uspel zalučati v izpraznjen vinski kozarec na mizi, od njega oddaljen vsega meter in pol.

pahor kobe bryant

Predsednik med svojo gostilniško zabavo, posvečeno Mambi

Kolikokrat so sodelavke iz njegovega urada morale ponoviti snemanje, ker se je navdušen nad svojo pobalinsko razposajenostjo odločil svoje zmagoslavno dejanje posneti, ne vemo – čeprav še sveže pomnimo, kako je od njih nedavno zahteval snemanje filmčka ob pogovoru z našimi vojaki v Iraku, česar mediji res niso najbolje sprejeli, a tega najbrž prav zaradi slabega odziva kasneje ni objavil.

Beer pong po predsedniško

Predsednikova židana volja je bila ob zadetku videti neizmerna, njegov papirček je poletel v kozarec na mizi, česar se je potem neizmerno razveselil kot majhen otrok in ob tem spuščal nenavadne živalske glasove.

Seveda si je s strani instagramskih uporabnikov takoj zaslužil že slišani vzdevek, da je legenda. Toda ali lahko iz te scene predsednikove vaje v slogu beer pong razberemo kaj nedostojnega, če pustimo ob strani ponovljeno banalnost, s katero na dnevi ravni koketira z najširšo javnostjo?

Na tej točki bi marsikdo oporekal, češ ne splača se biti malenkosten s pretresanjem sleherne neokusne geste, kakršnih si je v zadnjih letih na instagramu privoščil za celo zbirko: ravnati otročje po sebi ni nujno slabost ali moralna hiba, podobno velja za človekovo razposajenost in občasni infantilizem. In vendar predsednikove geste ne moremo kar odpraviti s pojasnilom o še eni nepomembni trapariji ali celo z nekaj razumevanja. Bom poskušal razložiti.

Če kaj, potem njegove otročarije zvenijo bedno, ker tokrat merijo na pietetnost. Ob svojem košarkaškem metu v sveže popiti kozarec je namreč pripisal pojasnilo, v katerem naznanja, da je njegovo dejanje poklon v spomin ravnokar tragično preminuli ameriški košarkaški legendi:

Navdahnjen z debato o preminuli košarkarski legendi Kobeju Bryantu sem zadel trojko njemu v spomnim. Mamba, legenda, vedno te bomo imeli v srcu❤

#kobe #kobe #legend #mamba #mambaforever #basketballlegend

#kobebryant #inourhearts #pahor #president #presidentpahor #slovenia

Gostilniška pieteta

No, takšen »poklon« marsikaj spremeni. Kajti skoraj odvečno bi bilo dokazovati, da gostilniška razposajenost ne more pretendirati na kakšno posebej subtilno pietetnost in spoštljiv poklon do mrtvega. To je približno tako, kot če bi si ob ravnokar preminulem Janezu Stanovniku nekdo umetelno vihal brke, ki mu jih je izrisalo pitje mleka, in zraven nekaj razlagal o tem, da se priklanja očetu naroda.

Tudi če pustimo ob strani hipetrofirano ključno besedje, samo dejanje preprosto učinkuje nedostojno, tudi če ga še tako zavijamo v kontekst priklanjanja legendi in »Mambi«. Kar so opazili tudi številni manj navdušeni uporabniki instagrama in predsednikovo objavo komentirali takole:

»Sam navsezadnje el presidente ste le krvav pod kožo kt mi vsi… sam kaj si more pa personal v oštariji mislt ob takih spontankah???«

»Sm enkrat že komentiral, ampak bom še enkrat. Predsednik, upam, da to berete. Sramoto delate Sloveniji!«

»Skrajno otročje in nedostojno obnašanje za odraslega človeka, kaj šele na taki funkciji.«

»Manir pri mizi pa ni, kaj?«

pahor kobe bryant zadene

Pahor ob zadetku v kozarec: pietetni vrhunec

A kaj bi s tem, njegova objava je bila deležna nadstandardnih 42.000 ogledov, precej nad povprečjem drugih, in je popolnoma usklajena s tem, kar državljanke in državljani pričakujejo od »kralja instagrama«.

In ne le oni, tudi tokrat so mu domači mediji jedli iz rok in brez sleherne kritične besede poročali o nacionalnem junaku, ki zadeva improvizirane koše v čast Mambi.

Zakaj je na svetu

Gostilniški triumf, navzven zakamufliran v spomin na pokojnika, znova odpira  vprašanje dostojnosti ali decentnosti predsednikovega obnašanja. Povedano drugače: Pahor s svojim slabim okusom, prehodom v sfero nespodobnega in onstran pravil ustreznega in pravilnega vedenja popolnoma razsuva obstoječe družbene norme. In ker takšne prekoračitve norm prihajajo z mesta prvega državnika, je razkorak med ravnanji in pričakovanim standardi posledično maksimalno kontrastiran. Z vidika pedagoških razprav in zgleda, ki bi ga morala mladina jemati pri nosilcu funkcije predsednika republike, si resnično težko zamislimo večjo subverzijo pričakovanih vzgojnih idealov.

Toda povrnimo se k spoštovanju do pokojnih. Predsednik je v zadnjem letu ob različnih priložnostih citiral stih iz Sofoklejeve tragedije Antigona, tega kanonskega dela o spoštovanju mrtvih. Nazadnje na slovesnosti ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne v Varšavi, kjer je znova ponovil tisti »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.«

Dovolj ironično se prav Pahor želi velikokrat promovirati kot ljubitelj pietete, sploh v kontekstu sprave ob »bratomorni vojni«, ko je brat dvignil roko nad brata – kar je natančna fraza, ki jo rad ponavlja. O tem pišem v Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih in nizu drugih prispevkov.

Antigonin poudarek, ki bi ga pri predsedniku glede na njegove preference že pred tem lahko kar uganili, bi se tokrat moral glasiti bistveno bolj profano: »Ne da spoštujem mrtve, da igram beer pong, sem na svetu.«

Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene

So slovenski politiki vendarle spregledane »glavce« in jim najmanj občasno povzročamo krivico, namesto da bi jih znali ceniti? Morda v svoji slepoti neutemeljenega zavračanja radi prezremo njihove številne talente, celo patente, inovacije in njihove druge preveč skrite dosežke?

Si bomo kdaj lahko odpustili, ker nismo dovolj pravično in pošteno v svojem predsedniku republike, resda polnem dnevno navzočih presenečenj, zaznali zavzetega tehnično inspiriranega pionirja? Tokrat nič manj kot inovatorja rolerjev, njemu ljubega prevoznega sredstva?

Ne, ni prevelike bojazni in če bi sklepali le po naslovu in podnaslovu dveh člankov v Delu, nismo daleč od povedanega. Njihovi bralci so zato lahko dva dni nazaj občudovali Pahorjevo prijazno naklonjenost do Kersti, svoje učenke v kotalkanju ob »blejskem biseru«. Kersti? V očitno porumeneli novici o predsednikovih veščinah na Bledu so se odločili stopnjevati pozornost in za podnaslov izbrali stavek »Slovenski predsednik je ob vsem tudi pionir izumitelj sodobnih rolerjev.« No, evo naše »glavce«.

pahor pionir

Pionir Pahor s svojo Kersti na straneh Dela

 

Jaz sem Luna in skrivnost štirih kolesc

Pahor kot pionir izumitelj? Temu sledeče pojasnilo je bolj skope sorte in po vsem sodeč povzema podatek iz 24ur.com marca 2018 o pionirskem navdihu, s katerim nekoč ni osrečil le prijateljev, ampak domnevno celo oblikovalce in izdelovalce čeveljcev s koleščki. Smola se drži predsednika, tako rekoč pred nosom so mu ukradli nepravočasno patentirano in zaščiteno idejo:

»Malo pred koncem sem prijateljem razlagal, da bi bilo super, če 4 kolesca ne bi bila postavljena 2x paralelno, temveč 1x vzporedno. To sem celo narisal. Leta kasneje so prišli na trg rolerji, ki so bili natančno to. Prisežem,« je zapisal pod novo objavljeno fotografijo na Instagramu. Pod objavo so se hitro vsuli komentarji. Nekdo je malo v šali malo za res zapisal: »Škoda, da niso kotalke Soy Luna.«

Kar je prebral v omenjenem viru, je avtor(ica) v Delu z inicialkama T.J. potem v veliki večini tudi prenesel (ali prenesla) svojemu bralstvu. Zaključni stavek vsebuje cinično pripombo o povabilu v argentinsko mladinsko telenovelo »Jaz sem Luna«, v kateri ima kotalkanje pomembno mesto:

Že pred davnimi leti je predvidel, da bi morala biti kolesca drugače postavljena, drugo za drugim in ne v parih, kar se je tudi zgodilo. »Prisežem,« je zapisal na twitterju. Nič pa o tem, ali so ga povabili tudi h kotalkarski telenoveli Soy Luna.

Pahor kersti kotalke

Kotalkarski flirt: Borut in Kersti (insert iz video posnetka)

Lubeniški mojster iz Zimice

Zadnja poved vpeljuje zanimivo žanrsko distanco v kratki zgodbi o tem, kako se je Kersti Kaljulaid, estonska predsednica, kot kakšna srečna dobitnica na loteriji strateškega foruma, lahko ob blejskem jezeru popeljala z nesojenim inovatorjem. Ta jo je na trenutke res prijazno držal za roko, čeprav ni bilo videti, da pomoč potrebuje  – sama je izbrala rolerje, on kotalke.

Najbrž ta v zapisu neartikulirana distanca manifestira zadrego, ko se pisec ne želi ali ne zna opredeliti: bi morda zgolj poročal o dogodku, bi do njega bil odkrito kritičen? Je, kar je zanesljivo ključno, kritičnost res nedostojna drža novinarja, saj gre vendar za predsednika republike?

Pahor pa ni edini po krivici spregledani pionir med politiki – ali politik med pionirji. Leta 2017 so se v istem Delu ob poročilu s sojenja proti nekdanjemu mariborskem županu Francu Kanglerju osredotočili na njegov talent malce drugačne vrste, tudi takrat podan že v naslovu: »Kangler je bil pionir med pridelovalci lubenic«.

Kangler pionir

Pionir Kangler s svojimi zimiškimi lubenicami na straneh Dela

Javnost je na osupljivo razkritje njegovih bogatih veščin žal naletela v zanj malce bolj neugodnih razmerah, informacijo o genialnih prijemih v poljedelstvu je javnosti posredovala njegova žena pred sodnico – v postopkih dokazovanja izvora premoženja. Kot je sploh značilno za genije, živijo revno in bogato hkrati:

»Bil je pionir v teh vrstah in so mu dobro uspevale,« ga je pohvalila Tatjana. Prav tako je poudarila, da so ves čas živeli skromno, a po njenih besedah kljub temu bogato. »Z denarjem smo vedno ravnali skrbno. Do frizerja grem jaz dvakrat na leto, h kozmetičarki ne hodim, k pedikuri tudi ne,« je pojasnila priča in se spominjala dopustovanj na Pagu. Tja je Kangler tovoril polno hrane in ves čas so si tako kuhali sami.

Multitalent na traktorju Steyr 8075A

Februarja 2018 je posebna strokovna ekspertiza zelo dobesedno pritrdila, da je mogoče v Zimici s pomočjo pridnih rok pridelati 60 do 80 ton lubenic na leto. Žal ni upoštevala posebnih okoliščin, kot je tista, zaupana v izjavi leta 2011 skozi multitalentirana usta: »Kot župan drugega največjega mesta v Sloveniji imam številne obveznosti in moj delovnik ponavadi traja od pol devete ure zjutraj do desete ure zvečer.«

No, pionirstvo je k sreči vodilo do velikih uspehov ne le zaradi 80 ton lubenic letno, prodanih po 30 centov na kilogram; tu je še vzreja 50 divjih svinj letno, nepreštevne tone bal sena (od 1 do 4 evre na kilo), pa trofejni divji merjasci (po 3500 evrov), nore količine varaždinskega in holandskega zelja ter špargljev, koruze, ovc, koz in vsega ostalega, kar je Kanglerju uspelo čisto mimogrede obdelati v času županovanja in mandata poslanca v Ljubljani na svoji grudi v Zimici pri Dupleku. V globoki temi, tam po deseti zvečer in pred osmo zjutraj.

Bolj fascinantno od pionirstva v kmetijstvu in časovnega inženiringa je samo še dejstvo, koliko kupcev, na črno seveda, se je zvrstilo na sodišču v svojstvu prič. Vse to kaže, da je županska plača pri nas res nizka in sili posameznike, da sedejo na mitični traktor Steyr 8075A in potem cele noči kmetujejo. V sosednji občini.

Rolerji proti Bobiju

Kanglerjev vsestranski genij še danes zvabi solze žalosti na njegov obraz vsakič, ko se spomni na svoje njive in še bolj, ko v časopisju odkrije res povsem nenadkriljivi talent Jankovićeve familije, težak 29 dolgov »opranih« milijončkov, kar se je zgodilo te dni. Potem se nalezljivo osolzijo še obrazi širokih množic, ki so mu prisluhnile; ker kaj bi le moglo zadržati jok človeka, ko podoživi veliko sodno krivico poštenega pridelovalca lubenic.

Čeprav sta oba videti skromna, eden poriva katrco, drugi oldtimer, velja priznati, da se vsaj na prvi pogled zazdi eksžupan v svoji razkošni inovativnosti neprimerno učinkovitejši. Z bolje unovčenim multitalentom je po svoje celo deklasiral predsednika republike brez patentne licence ob spodobnem denarnem izplenu. Da bi se slednji zanimal za melone in divje svinje, pa si nekako ne znamo predstavjati.

Finančno otipljivi rezultati tudi ne štejejo nujno in absolutno, z lubenicami na njivi ni mogoče učinkovito zabavati politične smetane na Bledu, z rolerji pač. Razen tega je medijski populizem flirtajočega tipa, edini pravi in resnični patent aktualnega predsednika, bistveno bolj priročen za politično promocijo kot solzava sodna melodrama z epizodami iz kmečkega življenja, kjer je suspenza načeloma malo in se celo sam lastnik na koncu znebi svojega osla, kot kaže letošnja usoda Kanglerjevega Bobija, instantne zvezde instagrama.

Kangler Bobi

Tudi zvezde instagrama morajo od hiše: Svet24.si o iskanju novega gospodarja

Napačno definirana področja

Delove slutnje o inovatorjih med slovenskimi politiki so zato kar pravšnje, le področja so napačno definirana. Vsak pozorni bralec bo opazil, da Pahor s potnimi sragami na obrazu neutrudno orje ledino v svojem žanru flirtajočega  populizma, pri Kanglerju pa je populistična melodrama, primerna le za tiste z dobrimi zalogami robčkov, posegla na doslej neraziskano polje kmetijstva in sodstva. Prva žajfnica je bolj primerna za urbano publiko v res širokem spektru od vrtca do domov za ostarele, druga telenovela za ruralno okolje in »malega človeka«, kot ga rad kar sama naslavlja prvokategornik v številu zavrnjenih kazenskih ovadb.

Domači mediji se kar ne morejo odločiti, čemu bi dali prednost, saj vse zvrsti prinašajo gledanost in branost, zato z velikim veseljem sodelujejo povsod.

Pahor kotalke

Pahorjeva »pionirska častna«. Kotalkarska.

Več:

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Novi kralji in njihovi osli

Kako je Kangler pojasnil premoženje

 

Ko predsednik razglasi rehabilitacijo protifašistov za nepolitično vprašanje

Večji del medijev ni želel opaziti zadnjega škandaloznega ravnanja v kabinetu predsednika republike, ko je Borut Pahor znova zavrnil prošnjo sorodnikov bazoviških žrtev – gre za Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Alojza Valenčiča in Zvonimirja Miloša, septembra 1930 ustreljenih na strelišču pri Bazovici. Sicer napadalcev na fašistični časopis Il Popolo di Trieste, kar je slovenska ljudska oblast štela za enega prvih uporov proti fašizmu in se od leta 1945 spominjala njihove smrti.

Menda škodljiva seznanitev predsednika

Svojci Bidovca zdaj pričakujejo rehabilitacijo žrtev, še vedno obravnavanih kot teroristov, zato so se obrnili na predsednika republike, a jih je ta zavrnil. Kar bi moralo naleteti na podporo države, saj ima dejanje četverice simbolično težo ne samo za slovenski narod, ampak protifašistično Evropo, je doživelo hladen tuš iz kabineta z naslednjim pojasnilom:

»Takšen postopek je treba voditi pri ustreznih organih države Italije, domnevam, da ste ga že sprožili. Želim, da razumete, da postopku ne bi bilo v prid, ko bi z njegovimi podrobnostmi seznanjali predsednika naše države.«

Čast slovenskega novinarstva sta s svojima člankoma reševala Grega Repovž v Mladini in Blaž Močnik v Delu. Toda potem je sledilo majhno presenečenje – namesto močno pričakovane pasivnosti in občutka, da se predsednik republike raje ne bi oglašal in s problemom gnjavil italijanskih državniških kolegov, si je Pahor premislil. V sporočilu za javnost smo lahko prebrali, zakaj:

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes, 15. marca 2019, sprejel na pogovor gospoda Matjaža in Marka Bidovca, nečaka in pranečaka ene od štirih bazoviških žrtev, ki si prizadevata za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev v Italiji. Predsednik Pahor ta prizadevanja podpira.

Ker ne gre za politično vprašanje, temveč za sodni postopek, je predsednik Pahor mnenja, da morebitna posredovanja uradne politike niso v prid postopku. Tako je v odgovoru na prošnjo za pogovor tudi poudaril. Vendar je bilo tako njegovo stališče razumljeno kot njegova ravnodušnost do tega vprašanja, kar pa ni res.

Zato se je odločil, da na današnjem pogovoru prisluhne gospodoma Matjažu in Marku Bidovcu, v prihodnjih dneh pa bo predsednik Pahor zunanje ministrstvo zaprosil za pravni in politični nasvet glede morebitnih nadaljnjih ravnanj.

Škodljivost posredovanja

Redko se zgodi, da bi predsednik izrecno zanikal sebe – in zdi se, da je po kakšnem mesecu od prošnje popustil pred kritiko javnosti. Kot vemo, so vrata predsedniške palače velikokrat odprta za javnost in Pahor se rad razposajeno igra z najmlajšimi obiskovalci. Včasih, ko gre za rehabilitacijo protifašistov, se odpirajo počasneje.

Zanimati nas mora, kakšno težo ima njegov argument iz sporočila. Takoj opazimo, da ne velike: v prvi izjavi namreč piše nič manj kot to, da postopku ne bi bilo v prid, če bi bil seznanjen z njegovimi podrobnostmi. Formulacija je zanimiva, vzpostavlja namreč vzročno povezavo med seznanitvijo (!) s podrobnostmi predloga za rehabilitacijo in uspešnostjo samega postopka, ki jo je težavno pojasniti. Res težko si je predstavljati, da bi zavoljo seznanitve slednji lahko kakorkoli trpel. Da so se pri tem v kabinetu sklicevali na abstraktni »lahko razumete«, pa diši po precejšnji meri vzvišene nonšalance.

Strogo vzeto je torej Pahor s tem, ko si je premislil, zanikal svoje poprejšnje stališče. A v resnici le deloma. Kako je to storil? S preformulacijo svoje poprejšnje izjave: zdaj je nenadoma stavil le še na poudarek, da »morebitna posredovanja uradne politike niso v prid postopku«. Ključno pojasnilo v nekakšnem opravičilu pa je skrito v razlagi, da je bilo njegovo stališče razumljeno kot ravnodušnost do tega vprašanja, kar da ni res. Povedano drugače, ker ne želi izpasti ravnodušen, je predlagatelje rehabilitacije, očitno precej izsiljeno, tudi sprejel.

Pahor Bidovec sprejem

Pojasnilo iz komunikeja na uradni strani predsednika republike

Nepolitično vprašanje?

Njegova replika terja še eno pomembnejšo opozorilo. Po njegovem v tem primeru »ne gre za politično vprašanje, temveč za sodni postopek«. Pahor se je sicer izognil očitku, da sorodnikov žrtve ni sprejel, ker zdaj jih je. Toda svoje drže ni spremenil. Od kdaj je postalo politično škodljivo zahtevati rehabilitacijo protifašistov in bazoviških žrtev, kar je pozicija, ki jo je zavzel?

Še več, kako je možno trditi, da podpora protifašizmu ni politično vprašanje? Nihče ne pravi, da bi moral predsednik vplivati na sodne postopke, lahko pa bi storil tisto, kar politiki pač počnejo – za začetek podal jasno stališče o tem za domačo javnost, a tega ni zmogel. Nato pa izrazil pričakovanje do državnikov na italijanski strani. Takšno ravnanje morda ni tako naključno. V prispevku z naslovom Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi sem že pokazal, da se je doslej pri pojmu »fašizem« predsednik, če primerjamo njegovo obravnavo treh totalitarizmov, vselej še najmanj zdrznil.

Vmes, ko razglaša rehabilitacijo žrtev fašizma za nepolitično vprašanje, pa predsednik huronsko zabava slovensko ljudstvo, ki mu je namenilo že drugi mandat. V zadnji dogodivščini si je sposodil trenirko »Sonje v fitnesu«, jo s škarjami proti njeni volji jadrno razrezal v stilu Mr. Beana in potem z novim krojem poziral. Pahor ima srečo, da ni v stranki LMŠ. Poslančeva sposoja sendviča se namreč za omenjenega ni dobro končala.

Pahor hlače škarje

Kralj instagrama s svojimi sposojenimi in umetelno skrajšanimi hlačami

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KO PREDSEDNIK RAZGLASI REHABILITACIJO PROTIFAŠISTOV ZA NEPOLITIČNO VPRAŠANJE, sonet

Junaško so uprle se fašizmu
in prve njega žrtev so postale.
Da zdaj deležni bi bili zahvale?
Ne, to ne spada k »Barbi-aktivizmu«.

Ko vse plati je vpletanja izmeril,
sprejet’ je svojce žrtev se odločil,
a »brez polit’ke«, mejo je določil.
‘Tal’janom vendar se ne bo zameril!

Stališču jasnemu se izogiba,
očitno je, da s tem ima težave …
A v fitnessu cveti kot v morju riba,

saj noge rabi tam … namesto glave.
Si zadnjič je (ne)spretno skrajšal hlače,
pogled dal ljudstvu na prelestne krače!

Karlov dolgi pohod na Instagram: o dveh kraljih in pobebavljenem ljudstvu

Slovenski zunanji minister se je pred dobrim mesecem in pol odločil za pohod na Instagram. S prvo objavo in oblečen v kapo, na kateri z zanj značilno avtoreferenčno bebavostjo piše »Karl«, je ekspresno zakorakal nanj in v nekaj dneh dohitel branost sterilnih objav dolgočasnega predsednika vlade.

Ni treba posebej ugibati, kaj ga je pri tem prepričalo. Volitve se bližajo, danes so pospešeno pred durmi, in Karlu Erjavcu je zopet kapnilo, da glasovi volilne baze štejejo na široko, tudi če si predsednik upokojenske stranke in tvoji simpatizerji za nova socialna omrežja niti slišali niso. Nenazadnje je podobno zanimanje za razposajeno približevanje mlajši populaciji kot potencialni volilni klienteli, ki jo je treba upleniti skozi nove medije, odkrito priznal tudi Erjavčev vzornik, predsednik države.

Kajpak ne gre le za Instagram, a trenutno predvsem zanj: vsaka objava tamkaj lahko še dodatno multiplicira medijsko pojavljanje v množičnih medijih, in če komu, je prav štoserskemu ministru že desetletja kristalno jasno, da se politika dobiva z njihovo pomočjo. Pri nas, kjer mediji briljirajo v svoji nekritični servilnosti, še toliko bolj.

O njegovi odločitvi kopiranja sem pisal že januarja. Danes je za Erjavcem desetina objav, precej podobnih, že skoraj monotonih: na njih prednjači on sam v bolj ali manj poštirkani kravatarski podobi, z zanj značilnim louis-de-funesovskim izrazom obraza v ospredju. Iz izkušnje klasičnih spletnih memov je povzel potrebo po satiričnosti in duhovičenju v kratkih komentarjih, a vsakič znova je čutiti anahronistični trud lisjaka, ki računa na blagodati spleta in socialnih omrežij, zato zdaj hiti reproducirati lastne selfije, snemati kratke filmčke na mobilniku in »memetizirati« svoj imidž. No, k temu velja podčrtati: v vsem, kar počne, poskuša nesramno imitirati enako brezsramnega predsednika republike in obenem slediti svoji dosedanji komedijantski retoriki.

Včasih smučam hit’, deskam pa počas’

Na dan Cerarjevega odstopa je tako ob svoji pozerski fotki po chucknorrisovsko komentiral: »En dan me ni, pa je vse narobe«. Na drugih se trudi pometati sneg okoli hiše, sprehaja svojega psa ali športa. Povsod je v ospredju čisto sam – tudi ko zapiše »Malo se je ogrelo, prihodnji teden pa zopet sneg« ali objavi »Čestitke ob dnevu žena«, potem pa namesto rož ali česa tradicionalnega na fotografiji ženam spet ponuja kar – samega sebe.

Erjavec instagram en dan me ni

Odstop predsednika vlade v odsotnosti Erjavca: ko te ni doma, je vse narobe

Na neki drugi objavi se predstavlja kot fotomontažni »Karl Hud«, torej kot Robin Hood. Na pustno soboto. In potem so tu njegovi iteracijski, a hkrati neponovljivo bebavi govori ob videu, zaradi katerega bi se po pravici moral uvrstili v antologijo najslabših posnemovalcev Mistra Beana. Posnetek nam v hrbet kaže smučajočega ministra sredi snežne strmine, v katerega je kasneje namontiral »ludonezaboravni« avdio komentar svojega početja, pravcato pesmico:

»Grem pa rad smučat zaradi kondicije. Včasih smučam hit’, deskam pa počas’. Včasih deskam hit’, smučam pa počas’. Včasih smučam hit’, deskam pa počas’. Grem pa rad smučat zaradi kondicije.«

Erjavec Robin Hood

Pustni Erjavec o Erjavcu: Karl Hud

Prostodušni imitator

Pri Erjavcu je vse videti kot svojevrstna debilana. Ključni moment pri njem kajpada ni v grobem in popačenem duhovičenju, bolj je vselej v instrumentalni funkciji zabavljaštva, s katero se bo grabilo pozornost in posledično politične točke. In če v tej dimenziji znova zgolj imitira instagramsko »filozofijo« predsednika republike, pa je v iskanju humorja obeh največkrat neka manjša razlika: Pahor se skozi samoironijo in komičnost trudi ohraniti neko minimalno intelektualno dostojanstvo, čeprav mu težko uspeva in včasih prestopi mejo nespodobnosti, medtem ko je zunanjemu ministru kakršen koli vložek refleksije popolnoma odveč. No, so trenutki, ko podobnost zmaga.

Razlika je še v nečem. Karl nič ne skriva, v bistvu že kar odkrito razglaša, koga imitira v svojem iskanju blagodejnih učinkov šarmiranja volivcev. Ugibanj ni, priznal je kar sam.

Dva kralja Instagrama

Naj spomnim, Pahor nam je že ob nekaj priložnostih zelo »analitično« zaupal, kako močno premišljenim načelom pojavljanja na socialnih omrežjih sledi. Citiram po Utripu:

»S tviterjem sporočam neka svoja politična stališča. Z instagramom, s fotogalerijo, in vi veste, da slika dostikrat pove več kot tisoč besed, sporočam svoj značaj.«

V istem prispevku nacionalke je nato prostodušno razlago za svoje vsakodnevno naprezanje podal še Erjavec. Za tole nonšalantno duhovičenje o svoji konkurenci mu moramo v resnici biti hvaležni:

»Če vam povem po pravici, kaj je moj glavni cilj, to je, da ugotovim, ali lahko premagamo Boruta Pahorja, ki pa je kralj Instagrama.«

Vse bolj kaže, da tole sploh ni kakšna norčija dveh promotorjev svojih značajev, kajti prizadevanje ministra je zastavljeno kot napor nekoga, ki želi postati novi kralj in prejšnjega izriniti s prestola. Pomembno bi se bilo vprašati, kaj motivira njegovo iskrenost. Logika »Če ljudje nagrajujejo njega za cirkusantstvo, bodo morali še mene« prejkone vse pove o tem, kaj politiki pričakujejo od volivcev.

O norem kraljestvu

No, Erjavec ni prva neposredna kopija predsednika, v tem se je recimo preizkušala že njegova hrvaška kolegica. V svojem komentarju tri leta nazaj sem nevarnost občutka »kraljevskosti«, še pred oceno časopisa Politico, opisal takole:

Med Borutom in Kolindo se vzpostavlja sicer še ena bistvena razlika: pri prvem se zdi, da flirtanje neposredno polni in omamlja njegov ego, navdaja ga z lažnim občutkom, da je »predsednik vseh Slovencev« in da so oči vseh uprte vanj. Kvalifikator »vsi«, ki ga Pahor očitno jemlje dobesedno, saj želi s svojim projektom pristopiti do slehernika, malce spominja na slovito Lacanovo spoznanje, po kateri ni norec nekdo, ki verjame ali misli, da je kralj, temveč je nor pravzaprav kralj, ki verjame ali misli, da je kralj.

Zdaj smo na tem, da imamo pred sabo dva Instagram kralja, ki mislita, da sta kralja. Celo tekmujeta v tem. Lahko Slovenija prenese toliko populistične norosti? Smo kot narod lahko srečni le zato, ker si npr. Dejan Židan in Miro Cerar, še dva prvaka koalicijskih strank, zaradi notorične okornosti in nefotogeničnosti svojih pojav preprosto ne moreta privoščiti te sorte komunikacije? Bodo naše prihodnje volilne preference že povsem usklajene z nezavednimi ali celo zavestnimi pričakovanji, kateri od politikov se najbolje znajde v otroškem vrtcu instagramskega štosiranja?

Pahor čedno dekle instagram

Tudi priznanje Julie Roberts namesto priznanja Palestine je nekaj

Virus komunikacijskega populizma

V celem nizu zapisov zadnjih let, nabralo se jih je več kot 60, sem analiziral značilnosti Pahorjevega flirtanja z ljudstvom in ga opisal kot »komunikacijski populizem«, ki ga je treba radikalno ločevati od vsebinskega, konceptualnega in »političnega«. Zdaj vidimo, da je ta postal nevaren zgled drugim politikom – ti nimajo moralnih zadržkov niti ob možnem očitku, da druge imitirajo, ker stavijo na podobne in iste učinke. Najbrž bolj v stilu: kaj bi skrivali očitno, ljudje nam itak ne znajo zameriti.

Erjavčevo ravnodušno priznanje o konkurenčnem boju dveh kraljev na socialnih omrežjih nam kaže na dvoje: na njegovo presojo, da je Pahorjev recept zmagovit in se ga splača kopirati, hkrati pa tudi, da se bolj splača to priznati kot zanikati.

Logika komunikacijskega populizma nam razkrije še dvoje. Prvič, neskončno naivnost volivcev, ki si najbrž v prvem koraku domišljajo, da so nekega politika »spregledali« in se mu posmehujejo, a se ne zavedajo, da so v drugem v resnici klonili. Na podoben način, kot pri konzumiranju intelektualno podcenjujočih TV reklam, ki na gledalca učinkujejo navzlic našemu prepričanju, da smo zanje nedovzetni.

Erjavec prepeva

Vse za stranko, tudi prepevati: naslov na Žurnal24

Domnevna neškodljivost, ki je dejansko škodljivost

In, drugič, kaže na izjemno škodljivost predsednikovega ravnanja. V prispevku Neškodljivi instagram predsednik in logika licemerja sem že podrobno analiziral nasprotni »argument iz neškodljivosti«, npr. v komentarju Mileta Šetinca za Reporter, češ da je Pahor v svojem predsednikovanju resda nekoristen, a v svoji socialni prezenci tudi zelo neškodljiv. Ne bo držalo.

Če kdo, nam Erjavec vsak dan manifestira porazne dimenzije obnašanja, ki nas namesto proti načelom deliberativne demokracije, državljanske participacije in zavzemanja za skupno dobro poriva v področje neskončne degutantne samopromocije ključnih politikov in državnikov, tudi za ceno splošnega pobebavljenja ljudstva.

Če Pahor pojasnjuje, da s svojim Instagramom dokazuje svoj značaj, potem nam je nehote krasno manifestiral, kakšen točno je psihogram politikov, ki bi jih morali zavračati. Žal ljudstvo pretežno misli ravno nasprotno.

Več:

Neškodljivi instagram predsednik in logika licemerja

Erjavčeva populistična ofenziva: domači kralji Instagrama se množijo

Pahorjevi alanfordizmi: tko prije umre, duže je mrtav

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Mednarodni učinki flirta in selfiji s kamelami

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PHECEDNIK IN NJEGOVA KOPIJA (GOVOHI KAHLA), sonet

Pothudil sem se, kot najbolje znam,
med dhugim fotkal se s khaljevsko* kapo.
Phephičan sem, da mnogim vzel sem sapo,
ko moj zagledali so Instagham.

Phikazal sem polit’ka psihogham?
Ghedo mi tohej – bhavo, jaz! – zasluge!
Jaz fhajeh sem, ne bhiga me za dhuge …
Zakaj bi mohalo me biti sham?

Jaz dobho vem, kaj ljudstvo ima hado:
smehljal se bom, a ostho šimfal vlado
(čephav sem bil thetjina koalic’je),

phijazneža nafahbal si na lice …
Ighat se splača luj-de-funsko teslo!
Če se je phi pheCedniku obneslo …

*z napisom KING

Erjavec frizer

Predsednikova kopija pri frizerju

Erjavčeva populistična ofenziva: domači kralji Instagrama se množijo

Kdo pravi, da Instagram ni za penzioniste. Ni dvoma, da je Karl Erjavec s svojim pohodom nanj te dni vrgel rokavico predsedniku republike. Že po dveh objavah je praktično dohitel premierja, Mira Cerarja, ki se je do številke okoli 1000 sledilcev moral truditi leta in s skoraj 500 objavami. Le zato, ker si je nadel smešno kapo, na kateri piše »Karl«.

Bizarno, če pomislimo, da je prav Erjavec zinil, da slovensko vlado vodi dvoletni otrok. Ker takšne kape nosijo ravno dvoletni fantički. No, današnja instagramska objava kaže na že videno duhovičenje s pozicije »kralja Instagrama«. V smislu: kdo bo koga?

Erjavec o Pahor instagram

Erjavčevo duhovičenje o izzivu, kdo bo večji kralj Instagrama

Sredi novembra 2017, šlo je za predsedniško kampanjo, sem opozoril na dejstvo, da se virus šlepanja na nadvse uspešen Pahorjev komunikacijski flirt lahko širi še naprej in ustvarja nov stupidarij domače politične kulture.  V katerem se ustvarjajo pogoji zelo debilnega politainmenta, na veliko navdušenje senzacionalizma željnih rumenih in manj rumenih medijev.

No, takrat je Erjavec na vse kriplje podpiral Pahorja, a je, sem dejal, v isto kamero takoj za njo duhovičil in izrazil pričakovanje, da bo vrli predsednik poslej »manj na instagramu, manj bo imel te izlete«. Oseba z verjetno največjo kartoteko hipokrizije v Sloveniji je torej po tistem, ko je še isti nedeljski večer v mikrofon znova prostodušno ponavljala svojo staro tezo, da je bil »drugi krog popolnoma odveč«, ob čemer je brez dvoma zaznala, da je protikandidat izgubil za le pet odstotnih točk, zmogla nekaj malega »tovariške kritike«. Na račun svojega kandidata.

Da je bila takrat maškarada podpornikov kralja Instagrama še kako smiselna in dobičkonosna, so pokazale vse javnomnenjske ankete zadnjih nekaj tednov: oba podpredsednika vlade, Dejan Židan in Karl Erjavec, sta si lahko zadovoljno pomencala roke ob nadvse »neodvisnem kandidatu«, kajti podpora njunima strankama je strahovito narasla. Dan pred volitvami drugega kroga je npr. po Medianini anketi DeSUS splezal na 5,6 odstotka in se postavil na tretje mesto (SDS 13,9 in SD 11,8 odstotka). Enkrat več se je pokazalo, da ima sončenje tik ob kralju Instagrama nadvse blagodejne učinke za razvoj strankarske demokracije v Sloveniji.

No, od danes naprej velja, da je Erjavec postal Pahorju konkurenca – kar na Instagramu mu je tako rekoč vrgel rokavico. Saj ne, da zunanji minister še doslej ni opravljal cirkusantske vloge v politiki, toda v letu državnozborskih volitev očitno dobivamo mnoštvo večjih ali manjših mojstrov flirta z državljani, ki jim je resna politika pač v napoto.

Za neuko ljudstvo je sicer koketiranje navidezno dobra novica, saj si lahko obetajo hipno in prazno zabavo, nam preostane le to, da nove forme populizma spremljamo in akterje, med drugim, primerjamo med sabo. V slabo uteho, sicer.

 

Erjavec instagram število sledilcev

Kako že z dvema objavama doseči število sledilcev predsednika vlade

Neškodljivi instagram predsednik in logika licemerja

Novemu in dosedanjemu predsedniku republike, tudi kralju instagrama, je v enem zamahu uspelo pokazati, kako šibek medijski komentariat imamo v Sloveniji.

Ne po svoji izbiri, temveč premišljeni odločitvi urednikov množičnih medijev: ti so v minuli predsedniški kampanji največkrat znova pasionirano angažirali piarovce, lobiste, sodelavce inštitutov za politični marketing, ki sami ponujajo kampanje kandidatom, končno pa tudi bivše politike ali celo šefe varnostno-obveščevalnih služb, kot v včerajšnjem nastopu v Odmevih, kamor so se odločili povabiti Miho Brejca. Pač slovenska domačijska posebnost in glede zadnjega izbira, vredna 13 evrov na mesec.

Pesek Odmevi Brejc

Odmevi, 13. novembra: nacionalkini presežki z varnostnoobveščevalnimi komentatorji

Zato ni kolosalno presenečenje, da se je Pahorju ob takšnem komentatorskem naboru v precejšni meri uspevalo odlepiti od vseh serviranih očitkov – vsaj tistih, za katere se domneva, da zmorejo nekaj globine in tehtnosti.

Navzlic temu bi, če bi kampanja trajala še dobra dva dneva, svoj položaj izgubil: kot sem pokazal v prejšnjem zapisu, je zgolj v drugem krogu Šarec pridobil 44 odstotkov dodatnih volivcev v 21 dnevih, aktualni predsednik pa le 5, kar pomeni, da bi ob predpostavki enakomerne rasti podpore kamniški župan manko petih odstotnih točk nadoknadil v nekaj več kot 48 urah.

Pahorjev manever upoštevanja kritikov

Čeprav je bilo kritik na račun Pahorjevega političnega (ne)delovanja v zadnjih petih letih dovolj, da bi jih lahko omenjeni jemal resno, mu je na volilno nedeljo uspelo s spretnim končnim manevrom utišati večino med njimi. V svojem govoru je povedal, da bo svojim kritikom prisluhnil, da jih »je razumel« in da »jih bo upošteval«.

Retorično bister, tu ne oporekamo, je s tem uspel pomisleke na svoj račun minimizirati z ogromno zamudo, ne da bi večina opazila: ničesar bistvenega ne bo spremenil v svojem dosedanjem stilu delovanja, sprememba zadeva le to, da se »bo večkrat oglasil« in pokazal več odločnosti pri vztrajanju glede izrečenih stališč. Ne, to pač ni bila srž poglavitnih očitkov: da je degradiral predsedniško funkcijo, jo depolitiziral, da pljune čez moralo, da ne opravlja korektno svoje državniške vloge in se zateka v lahkotni populizem koketiranja z ljudmi.

Seveda je s tem manevrom nekako utišal nezbrano večino, a »pogostejše priglašanje k besedi« takrat, ko je ta zgrešena, lažno »sredinska« in spravna, pač ne bi smelo nikogar zadovoljiti. Povedano drugače: Pahor sploh ni obljubil, da se bo odpovedal svojemu populizmu, da bo delo opravljal resneje in da bo opustil svojo ideološko maškarado.

Pahor klobuk SN

Predsednik v eni izmed številnih koketnih izdaj po poročanju Slovenskih  novic: zabava, klobuk in hladno pivo

Hipokrizija podpornikov

Ko so v nedeljo padle zavese in so Pahorjevi podporniki v Cankarjevem domu, malce kislih obrazov, spet stopili pred kamere, so si ob penini končno lahko privoščili nekaj več trenutkov resnice.  Pustimo ob strani maloumnosti kolegov iz njegovega štaba, ko sta, čudo prečudno, Pahorja podprla celo njegova svetovalca v kabinetu, dr. Ernest Petrič in akademik dr. Boštjan Žekš.

Evropska poslanka Tanja Fajon, do tistega trenutka polno lojalna svojemu vrlemu predsedniku, ki da imenitno skrbi za sočloveka, je nenadoma za kamero TV Slovenija ugotavljala, da bi »pričakovala več odločnosti« od njega. Seveda, njena ostrejša beseda ni več mogla odvrniti volivcev in povzročiti škode.

Fajon Pahor podpora

Evropska poslanka med odkrivanjem vrlin predsednika republike

Še en nadvse vneti podpornik, zunanji minister Karl Erjavec, je v isto kamero takoj za njo duhovičil in izrazil pričakovanje, da bo vrli predsednik poslej »manj na instagramu, manj bo imel te izlete«. Oseba z verjetno največjo kartoteko hipokrizije v Sloveniji je torej po tistem, ko je še isti nedeljski večer v mikrofon znova prostodušno ponavljala svojo staro tezo, da je bil »drugi krog popolnoma odveč«, ob čemer je brez dvoma zaznala, da je protikandidat izgubil za le pet odstotnih točk, zmogla nekaj malega »tovariške kritike«.

Da je maškarada podpornikov kralja instagrama še kako smiselna in dobičkonosna, so pokazale vse javnomnenjske ankete zadnjih nekaj tednov: oba podpredsednika vlade, Dejan Židan in Karl Erjavec, sta si lahko zadovoljno pomencala roke ob nadvse »neodvisnem kandidatu«, kajti podpora njunima strankama je strahovito narasla. Dan pred volitvami drugega kroga je npr. po Medianini anketi DeSUS splezal na 5,6 odstotka in se postavil na tretje mesto (SDS 13,9 in SD 11,8 odstotka). Enkrat več se je pokazalo, da ima sončenje tik ob kralju instagrama nadvse blagodejne učinke za razvoj strankarske demokracije v Sloveniji.

Argument iz neškodljivosti

Pahorjevi podporniki največkrat, tako ali drugače, vrtijo argument o neškodljivosti njegovega početja: že res, da se rad slika na socialnih omrežjih, ampak s tem ne povzroča omembe vredne škode. Že res, da mu kdaj uide kakšna sočna, ampak res ni seksist. Že res, da nima veliko odločnih stališč, ampak saj jih ne more imeti, ker povezuje vse Slovence in si ne more privoščiti konflikta.

Včasih se temu opravičevanju priključi še pojasnilo, da so njegove pristojnosti strašansko omejene in da je občudovalcu instagrama pač usojeno, da je to, kar je  – kakšno gromozansko naključje, da to dejstvo naenkrat vehementno zaznavamo šele v njegovem mandatu!

Nekoristnost plus neškodljivost

Oglejmo si primer takšnega argumenta iz neškodljivosti iz ocene lobista Mileta Šetinca za tednik Reporter:

Pahor je to praznino napolnil s svojimi zdaj že legendarnimi narcističnimi in populističnimi podvigi. To je očitno všeč tako njemu kot velikemu delu volivcev, v skrajni sili pa lahko priskoči na pomoč še desnica, za katero je Pahor manjše zlo med (levimi ali domnevno levimi) kandidati. Čudi pa me togota pomembnega dela levičarske inteligence. Pahor je v svojem predsednikovanju resda nekoristen, a tudi neškodljiv.

Če upoštevamo nekaj implicitnosti Šetinčeve misli, je njegov argument približno takšen:

(1) Pahor je sicer res veliko na instagramu, se predaja narcisizmu in koketira z ljudmi, toda takšna praksa je povsem neškodljiva.

(2) Po drugi strani, zaradi omejenih pristojnosti, njegova funkcija ne more biti niti koristna.

(3) Kar je nekoristno in neškodljivo ravnanje, ne moremo oceniti kot dobro ali slabo.

(4) Torej moramo biti do njegovega opravljenega dela neopredeljeni.

Končna ugotovitev iz dokaza o škodljivosti je tu posredna, največkrat pa je ubrana v neposredno obrambo in pripelje do sklepa, da je, ko odštejemo instagramske in volonterske akcije, predsednik še vedno dobra izbira. Nekako takole:

(1) Pahor je sicer res veliko na instagramu, se predaja narcisizmu in koketira z ljudmi, toda takšna praksa je povsem neškodljiva.

(2) Ker je neškodljiva, jo lahko spregledamo ob njegovih sicer uspešnih dejanjih.

(3) Torej je Pahor, ko/če to spregledamo, dejansko dober predsednik.

Zgornja druga verzija predpostavlja popolno formalno izpraznjenost funkcije in jo potencira – kar je bilo ime igre, na katero je stavil Pahor, ko so mu venomer očitali, da stoji križem rok in nima mnenj ob ključnih družbenih in političnih dilemah. Še več, večkrat se je zdelo, da populistično igračkanje legitimira z istim, češ: saj mi drugega ne preostane, karkoli bi storil, bi prekoračil pristojnosti predsednika.

O večji škodi odsotnega vodoinštalaterja

Argument iz neškodljivosti je treba zavreči – naj to pojasnim z analogijo in majhnim miselnim eksperimentom. Predstavljajmo si hišnega vodoinštalaterja, avtomehanika ali električarja, ki jih radi pokličemo na dom, da nas rešujejo iz dnevnih zagat, ko mojstra ni pri hiši. Recimo, da je danes spet tak dan. Po nekajkratnih poskusih, da jih prikličemo, a se ne odzivajo, poskušamo z guglanjem in brž ugotovimo, da so Miha, Franc in Janez nenehno na Facebooku ali Instagramu in se predajajo svojim narcisoidnim strastem iskanja pozornosti. V trenutku, ko nam pušča kuhinjsko korito in vodo lovimo z lavorjem, avto spet noče vžgati, otroci pa so nam med igro v dnevni sobi uspeli zakuhati kratki stik.

Če ljudi, ki ne opravljajo svojega poklica ali službe, lahkotno branimo z argumentom, da ne ustvarjajo nobene škode, potem bi nas moralo prepričati tudi potencialno pojasnilo zgoraj omenjenih obrtnikov, da s tem nikakor niso razvrednotili svojega poklica in naj se vendar raje priključimo njihovi socialni igrački ter jih – všečkamo.

Kako lahko nekdo čisto resno meni, da so Pahorjeva koketiranja morda malce nenavadna, ampak da niso resno razvrednotila funkcije, za katero je poklican  – sploh zdaj, ko je celo odkrito priznal, da bo upošteval mnenja svojih kritikov in »se večkrat oglašal«? Zakaj smo pripravljeni dimnikarja, ki je slabo opravil delo in povzročil požar v naši hiši, nemudoma spraviti na sodišče, ob funkciji predsednika republike, ki bi morala biti bistveno pomembnejša, vsaj z vidika usode države, pa nonšalantno zamahnemo z roko in ugotavljamo, da njegova razigranost ni v ničemer škodljiva in da, ubožec, pač nima nobenih pristojnosti? Popolno licemerje!

Škoda in volilna abstinenca

Končno pa je argument iz neškodljivosti zlorabljal tudi sam protagonist. Ker je pet let dajal vtis, da so razposajene vsakodnevne koketne igrice z ljudstvom povsem benigna pogruntavščina in celo v isti sapi priznaval, da od leta 2012 s svojo volilno agitacijo sploh ni prenehal, bi morali že na tej točki pristriči z ušesi. Domnevna neškodljivost populističnega flirta je bila ravno njegov največji adut, s katerim se je zaščitil pred ugovori, da svoje funkcije ne razume dovolj spoštljivo in zaradi česar smemo nadvse upravičeno domnevati, zakaj se je k njemu zatekel: ne zavoljo iskanja stika z državljani, temveč izvajanja svoje permanentne kampanje.

In tudi njegovi pozivi k boljši udeležbi na volitvah bili nesmiselni, če jih ne bi izrekal iz nuje, pojasnjene v prejšnjem zapisu. Zakaj? Če se namesto na pozitivum državniškega ravnanja sklicujete na neškodljivost svojega koketiranja in zabavljaštva, potem na koncu ne smete biti jezni, ker so številni volivci presodili, da res ni nobene škode, če v nedeljo ostanejo doma.

Več:

Zakaj Pahor ni dobil letošnjih volitev

 

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

Standardno klišejsko spraševanje javnosti in velikega dela množičnih medijev, ki so se mu povsem podredili in ga že skoraj mazohistično ponavljajo v svojem razpredanju, ali je predsednik Borut Pahor s svojo »ljudskostjo« morda degradiral predsedniško funkcijo, dobiva svoj prvi otipljiv obris odgovora.

Kaj točno bi lahko dokazovalo, da jo je res, kot trdim sam in k sreči podobno še kak ducat komentatorjev, četudi tudi tistih nasprotnih nikakor ne zmanjka? Verjetno naslednje: če dobivamo množico kandidatov za letošnje volitve, ki so napovedali svoj nastop, kot so Marjan Šarec, Ljudmila Novak ali Jožef Horvat, Zmago Jelinčič, Milan Jazbec, Damjan Murko, Dominik Kozarič, Žiga Papež – Papster, Andrej Rozman – Roza, Milan Robič, Jožef Jarh, Ludvik Poljanec in Aleš Cepič, potem iz takega širokega nabora morda smemo ohlapno sklepati, da si že skoraj slehernik v državi domišlja, da lahko enako dobro opravlja predsedniške naloge. In res, takšen občutek bi res sledil. Situacija, ki jo je nesporno iniciiral predsednik.

Murko kandidatura predsednik.PNG

24ur.com in napoved kandidature Damjana Murka

Seznam še zdaleč ni zaključen, toda 12 kandidatov, od katerih številni padejo v svet zabave in glasbe, vsaj malo daje slutiti, da se je odvrtel reverzni proces: če je Pahor državljankam in državljanom signaliziral, da je lahko kdorkoli, da lahko opravlja naloge kateregakoli poklica ali službe slehernika, s čimer je omogočil psihološke identifikacijske mehanizme, se zdaj sporočilo vrača v obrnjeni obliki: državljanke in državljani dokazujejo, da lahko stopijo v njegove škornje in na njegovo mesto. Kar si sejal, to si žel: ljudskost v obnašanju je proizvedla zahtevo ljudi, da Pahorja kot enako kompetentni, torej nekompetentni, zamenjajo. Njega morda res. Če smo vsaj malo resni, pa verjetno vemo, da si na čelu države ne moremo želeti takšnega ‘kogarkoli’.

Degradacija in komunikacijski flirt

Že res, da se na vsakih predsedniških volitvah pojavijo outsiderji. Ponavadi ne pririnejo daleč, zatakne se jim pri zbiranju glasov podpore. Vendar nisem prepričan, da v takšnem številu in na način, ki obeta zabavo – tisto, ki jo ves čas ponuja aktualni predsednik. Na nekaj mestih, več v povezavah na koncu zapisa, sem razvil tezo, da bi lahko specifiko Pahorjeve komunikacijske obsedenosti, ki jo je v največji meri zamenjal s pričakovano predsedniško prezenco, z enim pridevnikom opisali kot flirtajoči ali flirt populizem.

Njegov pristop, izjemno uspešen in prepričljiv, ima za temeljni namen koketirati z ljudstvom in politiki, proizvesti naklonjenost in všečnost ter nato doseči bodisi uspešen volilni rezultat ali realizirati partikularni politični cilj. Preprosto s šarmom – če je treba, mu ni težko celo dobesedno zaigrati prisrčne zaljubljenosti v sosednjo predsednico vlade Jadranko Kosor ali objeti kakšne političarke z dodatno osebno zavzetostjo. Cilj flirtanja je enostaven: doseči neposredno identifikacijo s preprostim ljudstvom v karseda veliki meri ali obsegu, pri tem pa ustrezno sprožiti čustveno navdušenje čim širše palete ljudi.

Pristop je kot ustrojen za tabloidne medije in pristope, v svoji sočnosti in atraktivnosti jim je pisan na kožo. Resni množični mediji ne želijo zaostajati, zaradi padanja naklad in gledanosti si tega niti ne upajo privoščiti, zato trendu rumenizacije in »politainmenta« sramežljivo nekritično sledijo.

Da bi se opral odgovornosti preteklih funkcij, predsednika vlade, poslanca, predsednika stranke itd., je Pahor pri svoji uspešni transformaciji iz standardnega politika v neke vrste antipolitika v takšno postopanje bil skorajda prisiljen. Po polomiji z vodenjem slovenske vlade je »depolitizacija« njegovega javnega ravnanja bila naravna izbira, s katero je moral množice prepričati, da je vreden novega zaupanja. Tokrat kot nekdo, ki s politiko, njeno vselej umazano platjo, tako rekoč kot povsem drugi človek sploh ni povezan. Potreboval je model, v katerem bi se lahko od nje distanciral.

Njegova siceršnja afektiranost, narcisizem in všečnost so prišli odlično do izraza na volitvah 2012, menjava registra obnašanja klasičnega politika v register nekakšnega antipolitika z ljudsko provenienco pa je narekovala prilagoditev vsem komunikacijskim trendom domnevne »nove politike« in socialnih omrežij. Do razklica »kralja Instagrama« s strani izbranih tujih medijev je nato bil le še korak, obsedenost z všečnostjo na vseh možnih nivojih komunikacije pa stvar osebnega imperativa.

Instagram kot simptom

Koketiranje z ljudstvom najdeva svoj najbolj zgoščeni in pregnantni izraz prav na Instagramu, a je navzoče v vseh kanalih in nivojih njegovega udejstvovanja. Tega bi lahko razdelili na dve polovici: prvo predstavljajo nenehni fizični kontakti in udeležbe na dogodkih, obsežna osebna srečanja in pogovori z ljudmi, na katerih dokazuje svojo prisrčnost, duhovitost, avtentičnost in ljudskost. Drugi zadevajo medije in socialna omrežja. Komunikacijski populizem in »popularizem« sta strogo namenska in sebična: nič ne dokazuje, da bi Pahor želel neposredno zagovarjati politične, socialne ali kakšne druge interese ljudstva. Vse pa kaže, da mu je mar le za naklonjenost plebsa kot volilne baze.

Morda gre pri tem res za neke vrste lahkotnost – kar zadeva naivnost ljudi. V časopisu Delo, kjer imajo težave s citiranjem moje malenkosti, so mi pripisali tezo, da Pahor prakticira »lahek populizem«. Očitno se človek v Delu, tako kot npr. v Večeru, lahko znajde le po pomoti:

Predsednik sicer pravi, da je oseben stik najpomembnejši. Profesor na mariborski univerzi Boris Vezjak je Pahorjevo komunikacijo označili za lahek populizem. Pahor pa je dejal, da instagram ni omrežje, preko katerega bi lahko širil politične ideje.

Dejansko je takšno meni sicer nerazumljivo definicijo podal citirani avtor Marko Rakar v Guardianu, avtor prispevka pa jo je očitno pomešal z mojo prej omenjeno tezo o flirt populizmu, objavljeno tudi na straneh časopisa Politico in v londonskem Timesu.

Nekaj tujih zapisov, večinoma ne neposredno kritičnih, je po svoje celo afirmiralo Pahorjevo pozicijo, morda z nekaj rahlimi ironičnimi podtoni. Rezultat: predsednik je bil s svojimi tujejezičnimi članki o tem, da je kralj Instagrama, celo odkrito zadovoljen. Na sceni Pahorjevega nenehnega komunikacijskega nagovarjanja, ki je državljanom ugajajoče kar zlezlo pod kožo in ga pretežno niti ne želijo več problematizirati, če so v redkih trenutkih treznosti to sploh kdaj želeli početi, se s tem že nekaj časa ne dogaja nič novega. Glavni protagonist se očitno tega zaveda, ker ne menjuje zmagovitega konja. Še več, fascinanten recept kampanje leta 2012 ponavlja in ga je inkorporiral v svojo predsedniško funkcijo. S tem je njegov mandat postal dobesedno podoben permanentni volilni kampanji.

Kdo izvaja komunikacijski flirt?

Predsednik, ki je v komentarjih na družbenih omrežjih s strani bralcev največkrat navdušeno označen za nekoga, ki je »frajer«, »car«, »kralj«, se za takšen imidž hudimano trudi. Njegovo nenehno oznojeno čelo priča o visoki ceni popularnosti. Naključij ni: morda ni tako nepomembno, da je šele za hrvaški medij predsednik priznal, da fotografije na Instagramu izbira osebno in da jih, kot kakšen ritual, objavi vsak dan točno ob 17.00 uri.

Vse mora biti narejeno v popolnosti, nič ne sme biti prepuščeno igri naključja. Logika je torej nasprotna tisti pri Donaldu Trumpu: pri ameriškem predsedniku nikoli ne veš, kakšno neumnost bo tvitnil, zaradi česar njegovi sodelavci v Beli hiši živijo v nenehni grozi pričakovanja nove neumnosti. Sistematičnost in spontanost pri Pahorju odpadeta. Na vprašanje, kdo mu ureja Instagram, je predsednik v intervjuju za Večernji list povedal:

Cjelokupnu politiku, vanjsku i unutarnju, te komunikaciju s javnošću radi tim od deset ljudi. Instagram uređujem sa suradnicom, ali u posljednja tri mjeseca sam odabirem fotografije za objavu. Nema tu velikog posla.

Ne le to, da predsednik uporablja kar deset ljudi v svojem kabinetu, da se ukvarjajo z njim, kot je mogoče razumeti, in se pripravlja tudi na to, da obvlada še nekatera druga družbena omrežja, pri vsakem želi, glede na naravo omrežja, temu ustrezno prilagoditi svoj tip komunikacije, da bo ta maksimalno učinkovita. Na delu je, skratka, popolna sistematika:

Jednu stavim svaki dan u pet sati. Imamo koncept objavljivanja na Instagramu. Kao i na Twitteru, jer bavimo se i drugim društvenim mrežama. Ubuduće ćemo se odlučiti i za Snapchat dopusti li nam vrijeme, ipak nas je malo, a sve želimo napraviti savršeno. Tako je i s Twitterom. Na njemu priopćavamo politička stajališta, a na Instagramu svoj osobni karakter. Obje su stvari važne, pogotovo zbog komunikacije s mlađom generacijom. U intervjuima sa stranim medijima, primjerice s Politicom, Associated Pressom, The Guardianom, Allgemeine Zeitungom, Kleine Zeitungom, The Timesom itd., bilo je pitanja vezano za to je li to novi trend. Zasigurno društveni mediji predstavljaju novi komunikacijski kanal s javnošću koji ne smijemo podcijeniti, ali ni precijeniti. Ništa ne može zamijeniti stisak ruke, razgovor s ljudima.

Novi trendi

A ne gre le za to, da želi biti predsednik trendovski, blizu psihogramu mladine. Po načelu »za vsakogar nekaj« je sistematično navzoča družbena omniprezenca postala razširjena na vsa možna področja komuniciranja. Da v tem ni veliko etičnosti, le koketiranje zunaj in tudi znotraj politike, dokazuje tudi premišljena kategorizacija samopromocijskih in vedno radikalno personaliziranih fotografij.

Še več, tudi dnevna rutina, ko Pahor skoči na politično turnejo, dopoldne na klepet k Angeli Merkel, nato pa popoldne brž še na Berlinski festival, vedno bolj nakazuje, da so se teatraličnost, poziranje in igra flirta umestili v vsakdan in postali del menda normalnega sicer državnega protokola in procedur. Presenetljivo se Pahor venomer pretvarja, saj se mora, da je predstavnik ljudstva, ne države. Kar seveda ne drži, saj ni sindikalist. V prvi vrsti velja obratno, da je reprezentant države, ne ljudi. Za legitimacijo populizma pa je seveda primoran v pretvarjanje glede prvega.

Kategorizacija vrst flirta

Ob bolj »državotvornih« fotografijah, ki dokazujejo, da je predsednik pomemben državnik, ki se rokuje s številnimi drugimi in vmes resno opravlja svoje poslanstvo kot predsednik, se Pahorju zdi pomembno flirtanje z ljudstvom s pomočjo celega niza skrbno izbranih vizualij, selfijev in fotografskih podob, pri čemer so objave sčasoma postale bolj strukturirane in sistematične.

S sistematičnostjo merim na dejstvo, da so postale bolj »žanrske«, da jih je mogoče kategorizirati v več skupin, da so glede na »žanrskost« postale uravnotežene in so objavljane v določenih ciklusih, ki se ponavljajo. Dimenzija flirtajočega populizma, komunikacijskega razmerja do državljanov, na katerega stavi Pahor, da bi koketno plenil navdušenje množic, nam s tem razpade na različne kategorije javnosti, v katere je njegov flirt usmerjen. Naj jih nekaj naštejem v podporo svoji tezi.

Državniško zaodrje: za ljubitelje državniških vlog

Nekatere objave fotografij stavijo na njegovo državniško funkcijo, ki jo opravlja. Na njih Pahor ni »tisti drugi«, še vedno se giblje znotraj pričakovane vloge, vendar imajo fotografske vizualije obeležje »obstranskega« dogajanja, ki spremlja opravljanje njegove službe ali se odvija v zaodrju bolj formalnih in proceduralnih dogodkov. Takšna je »gasilska« fotka s turškimi varnostniki, poziranje pred začetkom novinarskega intervjuja ali v maskirnici, portret predsednika, ki je zatopljen v branje na letalu, in podobno. Cilj koketiranja je najširša publika, ki v njem še vedno vidi podobo državnika in si želi »zmehčanih« vsebin, ki so dovolj atraktivne za samopromocijo.

Pahor varnostniki

Pahor in turški varnostniki: na hudomušen način

»Jaz in Tanja«: biti partner

Čeprav se rad pohvali, da živi nepapeško življenje in da je njegova partnerska zveza komplicirana, če ga povzamem zelo benigno, je instagramska produkcija velikokrat namenjena promociji njega in njegove Tanje, »prve dame« Slovenije. Največkrat v igrivih, samokritičnih podtonih. Ljubezen je menda neperfektna reč.

Pahor Tanja nepopoln par

Znamenit cinizem na svoj račun: neperfekten par

»Jaz in Luka«: biti starš

Niz fotografij, včasih tudi video posnetkov, je posvečen »malemu Pahorju«, ki menda pridno hodi po stopinjah svojega očeta. Včasih ga nadomesti na sprejemih v predsedniški palači, spet drugič oče objavlja vragolije svojega sina na rolki in igra rahlo zaskrbljenega starša. Mediji nam pozabijo pojasniti, da sin pridno hodi po političnih stopinjah in nastopa na programskih konferencah SD, kjer ugotavlja, da mora EU postati »domestičen politični prostor«, standardi v njej pa »univerzalni, evroverzalni«. Skratka, zakaj bi predsednik promoviral le sebe, če lahko tudi prihodnjega politika?

Pahor instagram Luka

Ena redkih fotografij, kjer ni ovekovečen sam: sin Luka v akciji

Družinska nostalgija: za stare mame

V to kategorijo sodi garniranje podobe s produkcijo romantičnih izletov v lastno otroštvo s pomočjo objav starih, črnobelih fotografij sebe, svoje mame, hišnih ljubljenčkov, otroškega medvedka in podobno. Njihov skupni imenovalec je družinsko oziroma avtobiografsko ozadje, čas mladosti in odraščanja, manekenstva in podobno. Ciljna publika te vrste flirtanja je predvsem starejša generacija, v družinske vrednote usmerjeni posamezniki in vsi, ki ljubijo arhivske posnetke in v njih uživajo.

Pahor instagram otrok

Predsednikovi začetki in njegov medvedek

Znane osebnosti s področja zabave: za siceršnje oboževalce

Pahor nemalokrat objavlja fotografije, na katerih je skupaj z znanimi ljudmi s področja zabave, glasbe, športa. Kategorija tovrstnih sličic je prepoznavna, srečevanja s »celebrities« so del napihovanja lastne pomembnosti s selfiji znanih osebnosti, npr. s pevcem Bonom ali manekenko Naomi Campbell, domačimi estradniki, npr. Janom Plestenjakom, Heleno Blagne in tako dalje. Včasih si pač dodatno pomemben že zato, ker si skupaj s pomembneži. Nekaj, česar očitno ne potrebujejo le navadni ljudje.

Pahor Bono stara

Pevec Bono in slikanje z znanimi svetovnimi obrazi

Športne fotografije: za vsakega športnika

Promocija sebe kot športnika in objava fotografij s športno vsebino je navzoča v dokaj razširjenem obsegu: Pahor kot zagrizen rekreativni športnik ali nekdo, ki se udeležuje športnih dogodkov ali na njih pozira, nekako ustreza pomembnemu delu imidža, ki ga gradi o sebi. Znano je, da je Pahor po lastnem priznanju tako rekoč s športom obseden, da na sobnem kolesu prebira knjige in gleda filme, itd.

Pahor športnik Messi

Ne Messi, tudi ne Ronaldo, ampak oboje

Turistične fotografije: za ljubitelje potovanj

Včasih predsednik sentimentalno objavi posnetke s turističnih ali tudi turističnih obiskov znamenitih krajev sveta, npr. Petre ali Jeruzalema. Morda kategorija, ki je manj izstopajoča, ker ima premalo naboja atraktivnosti in deluje zlizano, toda celo na teh fotografijah velja železno pravilo: ne objavi fotke, na kateri nisi v središču pozornosti ti sam.

Pahor Jeruzalem

Prepoznavno turistična fotografija: zid žalovanja

»Cute« fotografije z otroki: za vse, ki jih imamo radi

Pahorjevo ravnanje z otroki je videti res avtentično pristno. Priznati je treba, da je v takšnem kontaktu, za razliko od kakšnega Mira Cerarja, ki je v neverbalni komunikaciji in govorici telesa izrazito nespreten, predsednik izrazito prepričljiv. Pahor zato, kakor da bi se zavedal svoje pristnosti in z njo povezanih talentov, rad objavlja sebe v družbi otrok, tudi prejete simpatične otroške risbice in pisma, ki predsednika – no, najširšo javnost, ki ji je prezentacija namenjena – razveseljujejo v prijetnem prepričanju, da je zanimiv in »prava faca« tudi za otroke. Kategorija, ki je v svoji pogostosti precej izstopajoča.

Pahor otrok v naročju

Hudomušnost in prikupnost v enem: koketiranje s pomočjo otrok

Zamišljeni meditativnež: za ljubitelje duhovnosti

Intrigantna v svoji posebnosti je serija fotografij, ki promovirajo podobo resnega, vase zazrtega, toda vselej osamljenega in meditirajočega predsednika, ki si vzame čas za premislek o sebi in svetu. Na njih je skoraj vedno res čisto sam – reprezentacije očitno stavijo na tiste, ki bi radi verjeli, da je Pahor samospoznanja željan človek, ki išče samega sebe in predan filozofskemu samoiskateljstvu. Del takšne upodobitve je v nekoliko specifični maniri bila tudi znamenita fotografija iz Kaira, na kateri je osamljeni predsednik začutil domotožje – kasneje je sprožila ti. »boruting«.

Pahor osamljen

Nekaj za osamljene Slovence: predsednik ima rad samoto

Pahor kot slehernik: za čisto vsakogar

Ena močnejših kategorij, a še zdaleč ne edina: kontinuirana produkcija volonterskih akcij, v katerih Pahor kot multipraktik dokazuje, da je eden-izmed-nas, da je res blizu malim ljudem, da je človek iz mesa in krvi. Nekdo, ki je lahko kdorkoli, zato lahko opravlja katero koli delo, službo ali funkcijo. Včasih se hipoma duševno preobrazi in aklimatizira, kot kakšen Allenov Zelig, ter prevzame sposobnosti svojega sogovorca, s katerim se trenutno druži: nenadoma postane zidar, mizar, picopek, nogometaš, igralec bobnov… Ciljna publika tovrstnih objav je tu najširša, tako kot sama aktivnost predsednika nam želijo fotografije sporočiti, da je pred nami maksimalno ljudska oseba simpatično blizu vsem, neglede na človeške razlike.

Pahor mizar pomežik

Pahor za vsako priložnost in vse poklice: ni flirta brez pomežika

Omniprezenca in profanizacija poklica politika

Pahor s široko paleto profilov ciljne publike presneto zavestno in načrtno pokriva izjemno širok, tako rekoč univerzalni nabor kategorij ljudi in njihovih interesov. Njegova omniprezenca je s tem nadgrajena s pojavnostjo za različne okuse in preference zelo širokega diapazona državljanov.

In kar je prepoznavna strategija na Instagramu, verjetno velja tudi drugod. Ker to počne po lastnih besedah premišljeno, ni nobenega dvoma, da se bolj predaja cilju lastne samopromocije kot kakšni drugi klasični politični agendi – kar je ves čas že osnovna teza mojih spoznanj. Državniške funkcije v klasičnem smislu ni opustil, to bi bilo prenevarno, jo je pa skompenziral in dopolnil z likom ljudskega koketa, ki mu množica ne more ničesar zameriti, ker vse, kar počne, menda dela iz srca in zato, ker je to pač »on sam«.

Že sam obstoj komunikacijskih ciljev in deloma razkrite elaborirane strategije dokazujejo, da teza o avtentičnosti, o tem, »da takšen pač je«, že sama po sebi ni avtentična. Dejstvo, da je retorično in komunikacijsko vešč, navidezno pristen in dostopen, še ne more šteti za zadosten pogoj za oceno, da je v njegovem pristopu na delu popolna spontanost. Imam kar veliko indicev za vero, da se dogaja prav nasprotno.

Več kot degradacija

Seveda so na delu mehanizmi, ki daleč presegajo »degradacijo« funkcije predsednika republike. Po Pahorju ne le, da ne bo več možno ali bo zelo težko znova dobiti resnega predsednika republike, kot smo ga navajeni, temveč se novim standardom pričakovanih učinkov politainmenta kot sestavnega dela mediatizacije politike najbrž ne bodo mogli upreti prihodnji med njimi. S svojim ravnanjem je Pahor sprožil nepovratne trende profanizacije poklica politika in novinarje celo uspel zadovoljiti s sklicevanjem na domnevno prepotrebno modernizacijo pristopa, ki bi mu morali slediti vsi.

Več:

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Barbika, naš instagram predsednik

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Predsednik Pahor o skrivnostih frizerskega populizma

Pahorjeva nova teorija iskrenosti: koliko šteje?

Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja

Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

Sproščeni Pahor in ideali neresne politike

Pahor v Marofu: ko suženjstvo premaga flirt

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Srečni dnevi za narod, ki ima takega carja

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pahorjev medijski servis

Ime česa je na žaru pečeni Pahor?

Na žaru s Pahorjem: prijazno kot na pogrebu

Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem

Pahorjeva oznojena prisotnost v tabloidnih medijih

Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev

Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih

Pahorjeve potne listine in seksizem

Nepapeške Pahorjeve miške

Pahorjevi nezavezani čeveljci

Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji

Ta čuden incident Pahorjevih psov čuvajev

Pahor za ene kot McConaughey, za druge ga ni

Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil

Pahorjevi demoni in teopolitika

Pionir česa je Borut Pahor? Znova o sproščenosti.

Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih

Kavboj Pahor in protokol posmeha

Pahorjevo mišljenje mišljenja

Pahorjev »boj« kot narcisistični populizem

Pahorjev kozmetični program je naše upanje

Medijska aritmetika: 1 + 1 = Pahor

Vsi Pahorjevi angeli

Pahorjeva obvladanost

Porozna logika Pahorjevih pomilostitev

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Pahor ob pomilostitvi zamolčal mnenje pravosodnega ministra

Pahor proti Pahorju: najhujše je in najhujše ni za nami