Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Nepričakovana regresija je, če se pri POP TV sprašujejo o tem, ali je predsednik Pahor znova prestopil mejo spoštljivega, svojo predsedniško funkcijo pa banaliziral. In še večja in bolj mizerna intelektualna regresija je, ko predsednik takšno ravnanje prizna, češ dajmo se šaliti:

Je Pahor s tem dokončno prestopil mejo dostojnega in banaliziral predsedniško funkcijo? Ali pa gre za dobro premišljeno strategijo, kako z novimi prijemi nagovarjati mlade bodoče volivce? »Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo,« je odgovoril predsednik.

Stvar je seveda resnejša: predsednik svojo funkcijo banalizira in profanizira ves čas svoje kampanje in nato mandata: njegov mandat dejansko je postal, v čisti substancialni obliki, zgolj neposrečena, a verjetno uspešna kampanja za naslednji mandat. Postal je prvi politik v republiki Sloveniji, ki med kampanjo in izvedbo mandata ne dela razlike: zato, ker je politično delo v mandatu zreduciral na zgolj kampanjo. Povejmo tole zgoščeno: vse, kar bo ostalo po tem njegovem mandatu, bo zgolj ena sama samcata piarovska reklama zase: bedna, trolasta, žaljiva, neumna, »bolje, da se šalimo, kot resno delamo« varianta gangnam style.

Od flirt-populizma do trol-populizma

Sam POP TV je uspešno pomagati banalizirati to funkcijo, spomnimo se  Pahorjeve udeležbe v oddaj Na žaru in vsega zabavnega cirkusa, ki ga je ob tem na svoje veliko veselje sprožal. Za predsednikom zato ostajajo le še sledi neznosnega trolanja v takšni in drugačni obliki, nekontrolirani flirt z ljudstvom na vseh nivojih in vseh starostnih skupin, vseh političnih opredelitev, skratka flirtajoči populizem. Takšnega zabavljaškega tipa, da bi se sramoval že intelektualno bolj zresnjen pubertetnik, kaj šele prvi državnik.

Pahor je dejansko uspel trolanje obrniti na glavo: v običajnih praksah o politikih trolajo državljani, pri nas pa za ljudstvo trola kar predsednik republike pod pretvezo, da se je fino šaliti, ne žaliti. Ker kakšne tragedije in stiske ljudi neki, kakšne politične dileme vendar, časi so res nadvse špasni.

Kampanja, ki se ni končala

Zato se ni mogoče strinjati z Dejanom Verčičem, ki je v zgoraj citiranem prispevku povedal, da se je za Pahorja predsedniška kampanja za leto 2017 že začela. Ne, nikoli se ni končala – dobesedno. Kar je najhuje ob tem, je spoznanje o veliki servilnosti domačih medijev v tem trol-populističnem širjenju maloumnih domislic. Odsotnost napora, kaj šele mišljenja.

Celo takrat, ko se socialna omrežja spomnijo smešiti gospoda predsednika znotraj akcije #boruting, se mimogrede zgodi, da takšno gesto medijski sponzorji, včasih so to dobesedno, prikažejo kot nadvse simpatično in dobrohotno gesto vrlega državnika.

Če je Pahor pred meseci pod medijskim pokroviteljstvom STA skrbi za naše telesno zdravje, nas po novem prepričujejo, da trenutno zgolj prijazno vežba naše obrazne mišice in skrbi za dobro voljo našega duha. Da ne bo pomote, oni to mislijo resno!

Kdo ustvarja idealne pogoje za razcvet korupcije?

Več sogovorcev je pritrdilo zdaj že zimzeleni, čeprav nekoliko konspiratološko zveneči oceni, da je politika na čelo KPK nastavila nekoga, za katerega je točno vedela, da ne bo imel bodisi želje bodisi ne znanj, da se spopade s korupcijo. In da takšen status quo vsem glavnim igralcem v koruptivnih veseloigrah najbolj godi. Sploh je iz trte izvita teza, da so za stanje na KPK krive »notranje razmere«, spori in nek osebnostni faktor: če bi to odpravili, bi komisija buhtela od produktivnosti. Ne drži, seveda. Če upoštevamo dejstvo, na katerega opozarja namestnica Alma M. Sedlar, ki pravi, da je deležna pritiskov in onemogočanja svojega dela, je lahko ta misel zelo pristransko motivirana presoja ravno tistih, ki jim stanje indolence in pasivnosti komisije ustreza.

Velja spomniti, da je Sedlarjeva neštetokrat opozorila predsednika republike na nevzdržno stanje na sedežu KPK, a bila deležna ignorance. Na koncu je sama zaključila, da Pahorju po vsem sodeč ni do tega, da bi Štefanecu karkoli očital.

Vanja Kovač je v včerajšnjem Tedniku izrekla skoraj kultni stavek, povezan z razumevanjem stanja na KPK: »Štefanec ima mandat do marca leta 2020. Do takrat ima torej korupcija idealne pogoje za še večji razcvet, če se ne bo kaj korenito spremenilo.«  Že, ampak kdo je imenoval Štefaneca na to funkcijo? Tisti, ki ostaja vsa ta leta gluh in nem za vsa opozorila in jih zavrača: taisti predsednik republike.

Namesto tega se v vmesnem času gospod najraje dnevno zabava s trolanjem in recimo ogleduje po čeveljcih dam in damic, ki jih mora nujno deliti z nami. Zato velja stavek novinarke dopolniti takole: »Predsednik ima mandat do naslednjega leta in nato verjetno še enega. Do takrat ima torej korupcija idealne pogoje za še večji razcvet, če se ne bo kaj korenito spremenilo.«

Več:

Vsi predsednikovi psi in medijsko sponzorstvo

Pahorjev medijski servis

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga