Bergantove definicijske težave z antisemitizmom sredi protestov proti Izraelu

Včasih se zgodi, da težava televizijske debate ne tiči v podanih odgovorih, ker se skriva že v časovnici ter družbenem in političnem kontekstu odpiranja razprave. Oddaja »Debate z Bergantom«, posvečena antisemitizmu v Sloveniji, nam ponuja pomenljiv zgled: na sporedu je bila 6. septembra zvečer, sredi vročih razprav o izraelskem vplivu na Janševo vlado in Sloveniji kot vazalni državi, škandala okoli slovenske blokade kritične izjave EU v podporo Izraelu, na vrhuncu medijskih objav in političnih dejanj, povezanih z obveščevalnim vplivom te države, in končno le tri dni pred velikim uličnim protestom ob odprtju izraelskega veleposlaništva.

Njena tema, razprava o antisemitizmu, je nesporno pomembna in zgodovinski del oddaje je na trenutke zvenel poučno, sogovorniki kompetentno, voditelj pa je bil očitno dobro seznanjen z različnimi sodobnimi definicijami antisemitizma. Gostje v studiu so bili tokrat Sara Božanić, predsednica odbora Judovskega združenja Slovenije, skupnosti tradicionalnih Judov, Boris Hajdinjak, vršilec dolžnosti direktorja Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, in dr. Marjan Cencen, vodja stalne delegacije Slovenije za sodelovanje v Mednarodni zvezi za spomin na holokavst (IHRA).

Seveda bi ob takšni temi pričakovali še družboslovce in humaniste, ki bi jo postavili v politološki, sociološki in filozofski kontekst, a se to ni zgodilo. Se je pa voditelj zelo trudil z opozarjanjem na definicijo antisemitizma, zato je gledalstvo dobilo občutek, da je od nje tako rekoč vse odvisno.

Obsesivna razprava o meji

Nad skoraj celotnim pogovorom je viselo in se nato ponavljalo vprašanje, ki ga je Bergant zastavil že na začetku in se k njemu pozneje skoraj obsesivno vračal: kje poteka meja med antisemitizmom in kritiko ravnanja Izraela? V uvodu celo izvemo, da so te meje »široke in nejasne«.

Želim biti natančen. V besedilu na spletni strani so zapisali: »Kje je meja med kritiko ravnanja izraelske države v Gazi, na zasedenih ozemljih na Zahodnem bregu reke Jordan in drugje po Bližnjem vzhodu ter antisemitizmom?«

Bergantova definicijska radovednost v resnici prekosi vse možne odgovore. Zakaj bi med antisemitizmom in kritiko Izraela sploh iskali mejo? Metafora ni nedolžna. Če vprašamo, kje poteka meja med dvema točkama, smo že predpostavili, da se nekje stikata. V našem primeru to pomeni predstavo, da obstaja neka dovoljena količina kritike Izraela, ki z naraščanjem ostrine ali radikalnosti na neki točki doseže »preskok« in se znajde na polju antisemitizma. Interpretativno drugače ne more biti.

Problem je v tem, da antisemitizem in kritika Izraela sploh nista kategoriji iste vrste; prvi zadeva Jude kot Jude, kritika Izraela pa državo, vlado, vojsko ali ideologijo. Seveda lahko kritik Izraela svoj govor obarva z antisemitskimi elementi. Recimo, da začne pri Benjaminu Netanjahuju in nato, navajam le kot primer, konča pri judovskem denarju, svetovni zaroti, nadzoru medijev ali kolektivni odgovornosti Judov. Toda potem je njegova graja postala antisemitska zaradi tovrstne vsebine in ne zato, ker je bila preostra.

Ker je Bergant vztrajal pri diskurzu o tanki meji, je nehote proizvedel nekaj, kar je vsakodnevni molilni mlinček izraelske vlade in njene trenutne slovenske podružnice: psihopropagandni učinek, s katerim se vsaka kritika Izraela nemudoma razglasi za antisemitizem, izvajalce vojnih zločinov pa za njegove žrtve.

Kaj ima mariborska sinagoga z Gazo?

Hajdinjak je v oddaji obudil spomin na proteste po pokolu v Sabri in Šatili leta 1982, na katerih so se pojavljali plakati z Davidovo zvezdo ob svastiki, pozneje pa je ob napadih na judovsko dediščino zastavil skoraj retorično vprašanje, kaj ima srednjeveška mariborska sinagoga z Gazo. Ničesar. Ta moment je analitično pomemben. Zakaj?

Če zaradi izraelske vojaške intervencije popišejo sinagogo v Mariboru, so storilci odgovornost izraelske države prenesli na judovski center. Tudi če od slovenske Judinje zahtevam, naj se opredeli do Netanjahuja, sem jo samo zaradi njenega judovstva dejansko interpeliral v predstavnico Izraela. Božanić zato upravičeno opozori na nevarno enačenje judovstva z Izraelom in načeloma ima prav tudi Bergant, ko pripomni, da je že zahteva, naj se Judje kot Judje opredeljujejo do Izraela, lahko problematična. Vse to lahko narediš v sterilni, konceptualno naravnani razpravi. Toda če so že tam, bi od udeležencev pričakovali, da kot ljudje jasno obsodijo genocid v Gazi – in tega momenta ni bilo.

Mimogrede, o napadu na mariborsko sinagogo sem pisal in že iz grafitov na njej je bilo videti, da ni šlo za protiizraelski kontekst, temveč prej za klasično antisemitskega. Toda če se vrnemo k nečemu, kar je videti kot ideološka operacija oddaje: v razpravi je Izrael iz položaja objekta moralne presoje neopazno prešel v položaj, ko ga je treba varovati pred demonizacijo, delegitimizacijo in dvojnimi merili, tj. tremi D kriteriji antisemitizma, o katerih je pozneje tekla beseda kot o merilih za njegovo določanje.

Naslovnica Sobotne priloge Dela

Podobno problematičen je bil tudi primer naslovnice Sobotne priloge, ki ga je predstavila Božanić in z njo mahala pred kamero. Iz objavljene kombinacije judovske simbolike in napisa Izrael je sklepala, da takšna medijska komunikacija »zelo jasno« spodbuja antisemitizem. Bergantova reakcija je bila zadržana in je šla odločno v bran uredniku Sobotne priloge, vendar je ostala povsem neargumentirana. Morda je bila naslovnica neokusna in ikonografsko zgrešena, lahko je reproducirala problematično enačenje judovstva in Izraela, toda pričakovali smo Bergantovo preprosto vprašanje: kaj natančno je tukaj antisemitskega? Nismo ga dočakali.

Podoben lapsus, če je to bil, se je pripetil, ko je Božanić v istem kontekstu govorila o kritiki »judovstva, Izraela in tako naprej«. No, če smo že pri konceptualno analitični usmeritvi oddaje, je res čudno pristati na tezo, da bi bila kritika judovstva sama po sebi antisemitizem. Religije, ideologije in države so lahko predmet ostre graje, toda kritika krščanstva še ni sovraštvo do kristjanov in graja islama ne more kar širjenje sovraštva do muslimanov. Če te razlike zabrišemo, smo od zaščite ljudi pred diskriminacijo zelo hitro prišli do zaščite idej in držav pred vsako kritiko.

Nasploh je bilo v oddaji nenavadno veliko časa posvečenega vprašanju, kdaj kritik Izraela postane antisemit, bistveno manj pa obratni možnosti, ki bi nas morala pritegniti najmanj enako: kdaj se oznaka antisemitizma uporablja za diskreditiranje legitimne kritike izraelske države? Končno v tem duhu obstaja verjetnost, da bo tudi ta ocena oddaje, ki jo berete, podvržena presoji, da je antisemitska.

Judje in Izrael

Kaj naj si mislimo o oddaji, če se v njej ukvarjajo s tem, kdaj kritika Izraela postane antisemitizem? Pri čemer pa, izjemno prikladno, praktično nihče ne uspe povedati, da je izraelska vojaška intervencija v Gazi, celo če je zasedba v studiu ne bi razumela kot genocid, moralno zavržna? Zato je v zraku obvisel sklep, da genocidu tam ne smemo reči genocid ali ga ostro grajati, sicer bo naša obsodba na dobri poti, da iz nas naredi antisemite.

Naj ponazorim povedano. Ker je Bergant kritiko Izraela in antisemitizem postavil na isto premico, se je ustvaril vtis, da bo stavek »Netanjahujeva vlada izvaja zločinsko politiko« že štel za antisemitskega, določiti pa moramo le še njegovo stopnjo. Po isti logiki bi moral celo stavek »Netanjahujeva vlada izvaja napačno politiko« vsebovati vsaj minimalno mero antisemitizma, čeprav nobeden od obeh ni niti za las antisemitski, saj ne napadata Judov kot Judov.

Neverjetno, toda voditelju z vsemi gosti v 48 minutah ni uspelo razkriti niti tako elementarnega dejstva. Je pa mimogrede politični levici pripisal še razumevanje Izraela kot evropskega, protimuslimanskega in militarističnega projekta ter situacijo opisal z besedami, da »en ekstremizem spodbuja drugega«. Toda zakaj je politična interpretacija Izraela kot militarističnega ali kolonialnega projekta že ekstremizem? Lahko je preprosto napačna, pretirana ali ideološka.

Slovenski pravni red

Kakšno je končno sporočilo oddaje? Da je v najbolj nepravem trenutku izraelskega političnega prodiranja v Slovenijo kot eno redkih zaveznic v Evropski uniji sredi množičnih protestov ponudila neko razpravo o konceptualno nejasni meji. Lažno razpravo. Ali je to oddaja storila iz neznanja ali namenoma, nima smisla ugibati.

Na spletni strani smo ob oddaji prebrali tole pojasnilo: »To pomeni, da v slovenskem pravnem redu ni izrecne, uradne opredelitve, kje natančno poteka meja med (legitimno) kritiko Izraela in antisemitizmom – ta presoja je prepuščena sodni praksi v okviru 297. člena KZ-1 in ustavnega načela iz 63. člena.«

In smo spet pri meji! S tem, ko je Bergant v oddaji konceptualno ponujal nekakšen kontinuum, na katerem eno prehaja v drugo, je po svoje podprl politično instrumentalizacijo antisemitizma, ki jo že ves čas genocida spremljamo kot priročen izgovor za odvračanje pozornosti od vojnih zločinov. Na koncu pa smo prišli celo do točke, ko naj bi ta meja, ki ni in je ne more biti, bila zabrisana v slovenskem pravnem redu? Bergant se celo čudi nečemu, česar biti ne more?

Bravo, Bergant!

Ampak s tem še ni konec težav. Kritičnih reakcij na oddajo ni bilo, in to sredi protestov proti Izraelu. Zakaj intelektualna javnost pri nas opisanega noče opaziti, je res dih jemajoče vprašanje, ki bi pojasnilo marsikaj. Zagotovo bi nekaj povedalo tudi o državljanski argumentacijski kompetenci in tem, kako šibka je naša kritiška kultura. V časovnem kontekstu je zato oddaja, želeli ali ne, izpadla kot provokacija sredi uličnih protestov.

In kakor da to ni dovolj, so oddajo pohvalili v Mladini, sicer zelo kritični do Izraela. »Bravo, Igor E. Bergant! Ste mislili, da bo Igor E. Bergant naredil propagandno oddajo za Izrael? Ni tega naredil. Bila je dobra oddaja.« so zapisali. Stanka Prodnik je, kdorkoli se že skriva za tem psevdonimom, bila navdušena, toda kot običajno zelo nerazpoložena za argumentiranje svojih občutkov.

Zato nam tega, kaj točno je bilo dobrega v oddaji in ali jo je navdušilo zamegljevanje pojmov kritičnosti Izraela z antisemitizmom, ni posebej zaupala.

Več:

Slovenija, moja vazalna dežela

Antisemitizem brez Judov: mariborska sinagoga in konstrukcija sovražnika

Mastnak v podporo Janši: kaj je in kaj ni antisemitizem

Izgubljeno v ponorelem svetu: o zamujeni priložnosti oddaje »Debate z Bergantom«