Sociolog Tomaž Mastnak se je v Mladininem komentarju postavil za Janeza Janšo. V famozni mednarodni epizodi, kjer je slovenski predsednik vlade prejel pošteno klofuto s strani vodilnih evropskih voditeljev prej in močneje kot od domačih zaradi neokusnega žaljivega tvitanja ob obisku delegacije evropskih poslank in poslancev v Sloveniji, te je v dodani grafiki označil za »Soroseve lutke«, je vehementno zavrnil očitek o njegovem antisemitizmu. Če je Evropska komisija v odzivu zažugala, da v EU ni prostora zanj, zgroženi so bili tudi v Judovskem kulturnem centru, Evropski judovski kongres pa od Janše zahteva opravičilo zaradi antisemitskih namigov, se je še bolj smiselno vprašati, ali smo kaj v svoji površnosti spregledali? Se motijo vsi našteti in premierjeva objava res ni bila antisemitska?
Janša ni antisemit
Ni dvoma, da želi Mastnak hvalevredno opozoriti na zlorabo, ko so obtožbe antisemitizma lahko učinkovito sredstvo za likvidacijo političnih nasprotnikov, ob tem spomni na usodo Jeremyja Corbyna. Tokrat se je odločil stopiti v podporo Janši. Dopustimo še, da je mogoče problematizirati Georgea Sorosa, njegovo bogastvo in politično delovanje, na kar v kolumni opozarja in je običajno sicer sestavni del očitkov desnice po Evropi in svetu. Toda ostri ugotovitvi evropskega političnega vrha, domača javnost ji je sledila nekaj manj, se je avtor v Mladini uprl z jasno označbo, da so vse obtožbe proti slovenskemu premierju prazni nesmisli:
Naslov novega škandala je postal »antisemitizem«. In zdaj poslušamo patetične izjave iz Bruslja in odmeve pri nas, kako da je Janša antisemit in da v EU ni prostora za antisemitizem. To so nesmisli. Antisemiti so v prvi vrsti tisti, ki v onem Janševem tvitu vidijo antisemitizem. Ti ljudje refleksno vidijo v Sorosu juda. To je njihov spontani antisemitizem, ki ga krotijo s politično korektnostjo.
Iz citata lahko izluščimo kar dve sporni trditvi:
(1) Janša s svojo izjavo ni izrekel nič antisemitskega in ni antisemit;
(2) Kdor v Janševem tvitu vidi antisemitizem, je sam antisemit.
Čeprav se običajno ne trudi zelo glede podkrepitve svojih stališč in jih s tem naredi za bolj izmuzljiva, sta Mastnakovi trditvi postavljeni pomensko dovolj trdo in jih je kot takšni mogoče relativno enostavno ovrednotiti.
13 Sorosevih lutk
Pojdimo torej k prvemu: kako obravnavati tvit o »13 od 226 znanih lutkah Sorosa v Evropskem parlamentu« na čelu s Sophie in ‘t Veld, ki jih je premier arogantno zavrnil, ker so prišli preveriti stanje na področju pravne države, svobode medijev in boja proti korupciji v državi? Lahko zapis interpretiramo kot eksplicitno antisemitski v smislu usmerjanja sovraštva v poslanke in poslance na podlagi prepričanja, da so Judje? Je problematična posredna omemba Sorosa kot Juda?
Mastnak evidentno verjame, da so tovrstni napadi nanj tako ali drugače upravičeni: »Problem ni v tem, da je Soros jud. Problem je v tem, da je milijarder, ki z denarjem mimo demokratičnih mehanizmov, nelegitimno, kroji politiko po svetu in jo korumpira. To ni nobena skrivnost.« S takšno konstatacijo, običajno jo širi politična desnica, smo sicer nehote odprli še vsaj eno Pandorino skrinjico ugibanj, kajti skoraj ni mogoče, da bi primer z Janševim tvitom bil drugačen od govorice, ki jo proti Sorosu že leta uporablja idolizirani madžarski predsednik vlade. Če sodobni konspiracistični napadi nanj s strani Viktorja Orbana in vseh njegovih posnemovalcev temeljijo njegovem prevelikem finančnem vplivu in skorumpiranosti, je potrebno Orbana in Janšo podpirati bolj, kot smo računali doslej. Avtor nam nehote sporoča, da imata oba avtokrata v osnovi kar prav.
Ali potem drži, da v Janševem zavračanju Sorosa, prejkone pa tudi pri drugem, ni nič antisemitskega, da je to nesmisel? Ne, že omemba lutk milijarderja madžarskega porekla figurira kot pomemben antisemitski trop, kajti s sovraštvom in prezirom niso obarvani zgolj stavki tipa »Judje so požrešni na denar«, »Judje smrdijo« ali »Judje vladajo svetu«, ampak tudi sodobne naracije in konteksti, posredno pripisljivi vsem vrstam antisemitizmov, tudi nacističnemu. Lastnost neskončnega obvladovanja medijev, bank in drugih centrov moči, pa posedovanje moči rušenja države v kombinaciji z risanjem nekakšnih zlobnih in demonskih akterjev so asociacije, ki so Sorosa že kar nekaj časa nazaj povzdignile v eno ključnih figur, na katere se lepi tudi Janšev izraz »puppet masters«. Še zlasti ilustrativen je konspiracistični antisemitizem, zgrajen okoli teorije QAnon, v katero sta spretno vpletena tako Soros kot rodbina Rotchschild.
Če ni Janša, ni niti Orban
Tovrstne teorije zarot operirajo z izmišljeno predpostavko o judovskih elitah globalnih razsežnosti in njihovem obsežnem vplivu, zato se ni mogoče pretvarjati, da Sorosevo poreklo v takšni konspiratologiji ne igra prav nobene vloge pri mobiliziranem ustvarjanju sovraštva in jeze, s tem pa tudi nujno afirmira protijudovski sentiment. Kot vemo, je na Madžarskem celo pripeljalo do zapiranja univerz v kombinaciji s širjenjem sovraštva do beguncev ob dodani obtožbi, da nekatere univerze ponujajo programe tudi za registrirane azilante. Janševo besedo »puppet« je med drugim Orban uporabil za vrsto svojih nasprotnikov, za Sorosevo lutko je bil med drugimi označen igralec George Clooney, ker si ga je drznil kritizirati. Skratka: če Janševo stališče o lutkah za Mastnaka ni antisemitski trop, tudi Orbanova niso.
Za madžarski primer ugotavljati, da v njem ni posrednega antisemitizma, je tudi v nasprotju s spoznanji akademske skupnosti, kakorkoli že klasičnega nabora antisemitskih žaljivk res ne bomo našli. Toda podobno kot slovenski Judje so izkazali zaskrbljenost tudi madžarski, znana je tudi relativizacija Madžarske in njene vloge v holokavstu. Trditve, pri katerih ogroženim manjšinam očitaš njihove zgrešene občutke ogroženosti, je vedno zelo drzno dejanje. Ob tem velja spomniti na še en paradoks, ki ga je Slavoj Žižek omenil v svojem pogovoru z Varufakisom v Ljubljani: dejansko je skrajno bizarno, da slovenski predsednik vlade svoj antisemitizem, kakorkoli ga že razumemo, gradi ob istočasnem zelo enoznačnem dobrikanju izraelski vladi. No, znova kot slaba kopija, kajti tudi Orban je bil tesen prijatelj Benjamina Netanjahuja, do nedavnega izraelskega predsednika vlade.
Antisemitizem je v pogledu, ki vidi antisemitizem
Stališče, da slovenski premier ni zapisal nič antisemitskega, lahko torej zavrnemo kot preoptimistično, naivno in slabo argumentirano. Toda kako je z drugo Mastnakovo trditvijo, da je tisti, ki vidi v njegovem tvitu antisemitizem, v resnici sam antisemit? Za začetek: očitno so taki predvsem Judje v Judovskem kulturnem centru in Evropskem judovskem kongresu, sami avtentični antisemiti. Pa vsi našteti čelni možje v Evropski komisiji in velik del svetovne in domače javnosti. Situacija je ob tej skrajni množici kar rožnato obetavna, kajti med redkimi, ki to niso, je za Mastnaka prav Janša.
Kar nam avtor ponuja v pojasnitev, je nekakšna logika »zla, ki je v pogledu, ki vidi zlo«, zrcalni pripis antisemitizma drugim je psihološko refleksno dejanje, rezultat nekakšne terapije, s katero se sovražnik Judov želi znebiti bremena skozi lastno politično korektnost, za katero se mimogrede skrije. V primerjavi s prvo neprepričljivo trditvijo se nova izkaže za še bolj obskurno in smelo. Kako je sicer možno, da glede zavračanja možnosti o Janševem antisemitizmu avtor goji tako zelo visoke standarde dokazovanja, v skladu s katerimi ga je mimogrede oprostil vseh sumov, pri obtoževanju drugih, da so antisemiti, pa predpostavi res izjemno nizke, saj so po njih za antisemite arbitrarno razglašeni že vsi, ki druge obtožujejo istovrstnega početja?
Pavšalna in težko odgovorljiva obtožba sloni na logiki, zelo sorodni kritikom antirasizma, ko ti pravijo, da je rasist tisti, ki je sploh ugledal problem in rasizem opisuje ali »vidi«. Popolnoma perverzno sklepanje ob tem se glasi, da rasisti ne ločujejo ljudi na rase, medtem ko antirasisti, ki so dejansko resnični rasisti, vidijo v temnopoltem človeku najprej njegovo polt… Čeprav je v začetku označil za nesmiselno trditev, da bi bil Janša antisemit, je avtor v besedilu kasneje zapisal, da tega »ne ve«. Obenem torej ve in ne ve. Ampak če morda je, potem res ne more ponujati močne teze o tem, da se mu krivično dogaja politična likvidacija, kar je karta, na katero je zaigral sam premier, ko je na tviterju sebi v obrambo zapisal:
Nekaj najbolj nizkotnega: Ko se nekdo, ki je kritiziran zaradi lastnega ravnanja, brani (ga branijo) tako, da kritiko razglasi za napad na cel narod, katerega pripadnik je. Kritika finančnega špekulanta Soroša je toliko antisemitizem kot je kritika Tanje Fajon antislovenstvo.
Različna mnenja o Sorosu
Mastnak in Janša imata seveda prav, ko poudarjata, da nekdo ne more biti kar oproščen vseh kritik zaradi svojega porekla in da je antisemitski diskurz lahko posledično hitro zlorabljen. Tudi drži, da antisemitizem v širšem smislu pri Janši ni poseben problem. Ampak iz razlogov, ki sem jih navedel, to še ne pomeni, da partikularna izjava nima antisemitskega naboja.
Zanimivo, da je Mladina v isti številki ob Mastnaku objavila prijazen zapis o Sorosu s poudarkom o tem, da je žrtev antisemitizma. V pozitivnem tonu novinar Borut Mekina zapiše, da je »nekakšen priročni krivec« desnice, podobno prijazen do njega je Rastko Močnik, ki doda, da ga je ta »identificirala kot enega svojih glavnih sovražnikov«, ob tem pa se spominja njegovih zaslug pri financiranju slovenske civilne družbe. Tudi sodelavka Mirovnega inštituta Brankica Petković je dogajanje okoli Janševega tvitanja zaznala kot antisemitizem, kjer gre za »slikanje namišljenih sovražnikov«, ko akterju pripisujemo nekakšen skrit manipulativen namen, njegovim lutkam, v tem primeru evroposlancem, pa recimo Janša s tem odreka zmožnosti neodvisnega, premišljenega delovanja. K temu je še samokritično dodala, da očitno v Evropski uniji takšne vzorce prepoznavajo hitreje, kot to uspeva političnim analitikom v Sloveniji.
Kako se rešiti Janše
Obe zgoraj obravnavani Mastnakovi trditvi se zato ob vsem načelnem razumevanju začetne intence izkažeta za skrajno neprepričljivi. Tudi ugotovitev, da se zaradi Janševega antisemitizma obračamo proč od ključnih problemov, je zavajajoča, kajti tak poudarek je bil v javnih diskusijah res minoren.
V svoji kritiki »lepodušniškega levičarstva« sem tudi na primeru istega avtorja dokazoval, da ima ta včasih skupne točke z desnico, če ga že ne brani neposredno, pa ga večkrat neguje skozi grajanje antijanšizma. In res, tudi od naslovne obljube »Kako se rešiti Janše?« v komentarju ni ostalo prav veliko. Mastnak je sicer lanskega maja, torej dva meseca po začetku mandata avtoritarne oblasti, v Dnevniku priobčil svojo redno kolumno, v kateri je po svoje dezauviral resnost tovrstnega spraševanja. V njej ga je že v začetnih poudarkih zanimalo le »kaj potem«, tj. kaj bomo vendar počeli, ko Janše več ne bo. Mesec pred tem je priobčil tekst z naslovom »Ko je Gates nevarnejši od Janše«, nekaj dni pred začetkom njegovega mandata v marcu pa obračunal s tistimi, ki so ga prosili za podpis, da bi ga obsodil – šlo je za svarilno pismo 150 akademikov, objavljeno februarja 2020. Mastnakova kolumna je nosila obtožujoč naslov »Janšo je izvolila levica«. Najbrž je vse to še huje od obračanja proč od ključnih problemov. Naslovno odpiranje teme, kako se ga rešiti, je v tem oziru leto in pol kasneje velik napredek.
Več:
Država je talka njegovega počutja: Janez Janša je skregan s celim svetom