Lepodušniško levičarstvo in antijanšizem

Dr. Tomaž Mastnak tokrat v svoji zadnji kolumni (Dnevnik, 11. november 2020) ugotavlja, da je bil Joe Biden, več kot očitno novi ameriški predsednik, morda »izbran z zakulisnimi intrigami in manipulacijo«, da »so se v zgodnjih jutranjih urah najdevale nove pošiljke glasovnic, ki so praviloma nagnile zmago v posameznih zveznih državah na Bidnovo stran«, da so »pri polovici volilnega telesa utrdila prepričanje, da je šlo za grobo in dobro organizirano goljufijo«. Vse navedeno sicer omenja previdno hipotetično, toda dokaj resno je zaskrbljen nad katastrofo, zaradi katere »teh volitev ne bo mogel nihče oprati«: kakor da obžaluje trenutni razplet.

Kaj druži Mastnaka in Janšo

Če je Janša ravnokar mednarodno zaslovel s svojo napovedjo, da bo na volitvah zmagal njemu ljubi Trump in s svojo čestitko republikancem, če se je obenem čudil, kakšna vladavino prava da imamo, ker množični mediji prehitro razglašajo zmagovalca, je enako poanto v taisti kolumni ponovil kar Mastnak:

»Svojo odločitev so že objavili vladajoči mediji, ki so razglasili, da je zmagal Biden. Nota bene: tega ni razglasila za to pristojna uradna instanca, to pravico so si vzeli mediji.«

In nato še dramatično zabelil: »Ameriških volitev, ko pišem, še ni konec… Kdo bo predsednik, niso odločili volivci, odločili bodo advokati in sodniki.« 

In res, na isti dan, ko je objavil svoj zapis, je Nova24TV poročala o tem, da Trump dejansko vodi proti Bidnu z 232 elektorskimi glasovi proti 226. Kdo se torej kolosalno moti?

Je kolumnist Dnevnika morda kaj drugega kot deklarirani levičar in kako se tak običajno pozicionira v odnosu do političnih dogajanj? Od kod nenavadna skrb za Trumpa, od kod tolikšna skepsa do demokratov, ki ga je pripeljala do tega, da za Janšo ponavlja iste stavke? Gotovo lahko razumemo, da se levičar njegovega kova ne bo strinjal z republikansko ali demokratsko izbiro, kot se mu ponuja. Pa vendar, poskušal bom pokazati, da je v drži neka povsem distinktivna poteza, značilna tudi za nemajhen del slovenske levice.

Mastnakov identičen pogled na ameriško situacijo smo zaznali že velikokrat, tudi ob volitvah leta 2016, ko je ponavljal, da je »kampanja demokratske kandidatke demonizirala Trumpa in strašila z njim«. Njegova tarča je bila jasna, to nikoli primarno ni bil Trump, ampak demokrati, ki zato, »ker stvari niso po njihovi volji, jadikujejo o napadu na svobodo«. Zato je ob njegovi izvolitvi v Dnevniku predvsem pojasnjeval, da Trumpa prezirljivo žalijo, zažigajo njegove podobe, glavo nosijo na kolu in »ne sprejemajo demokracije«.

V tekstu, ki se sprašuje o tem, ali je Trump fašist, začuti posebno solidarnost z njim, z veliko lahkotnostjo se ga je obmetavalo s tem izrazom »vse počez, ker da je bil populističen, mizoginističen, homofobičen, nativističen, sovražen do priseljencev, rasističen itn., nekateri okrog njega pa antisemitski.« 

Pozicija čistih rok

Mastnakovo pozicijo jemljem za zgled pomembnega dela slovenske »intelektualne« izobražene levice; ta je najmanj desetletje, morda dve, docela razklana in že dolga leta zavzema udobno pozicijo »čistih rok«. Trenutno je v pomembnem obsegu zaskrbljena nad dogajanji okoli povezovanja opozicije, na čelu z Luko Mescem in zanjo smešnim projektom Koalicija ustavnega loka. Le kako je prvak Levice podlegel?

Iz kakšnih prepričanj izvira orisana drža? Nič posebnega, po neki splošni zaznavi je politika že vnaprej preveč umazana, da bi se vpletali vanjo, vsi sodelujoči so si preveč podobni ali celo neposredno enaki, levica je vsakič premalo leva in desnica preveč desna, nobena vizija ni dovolj dobra in vsak politični kompromis je samomorilski. Še več,  pri nas prave levice sploh nimamo ali je kajpak tudi doslej nismo imeli, kajti edina avtentična zasedena pozicija, pač predvidljivo, mora ostati rezervirana le zanj – pravega levičarja. Zato nobena politična ideja ne bo dovolj izdelana, nobeno dogajanje dovolj dozorelo in tudi noben kandidat ni zares pravi, trenutno pa skrbi tudi impotentno protestniško dogajanje. Rada benti nad kljukci, ki se imajo za intelektualce in ne marajo Janše: do teh sploh goji intenziven gnus, razume jih kot proizvod neke anahronistične buržoazne avtopercepcije dokazovanja superiornosti nad neukim ljudstvom.

Lepodušniško levičarstvo

So to klasične bolezni levičarstva, ki svojo empatijo z ljudstvom in delavstvom razširi do te mere, da nenehno racionalizira antidemokratično dogajanje v političnih procesih, kjer so na koncu za zapeljanost in zmanipuliranost odgovorni drugi, kjer so vsega krive elite in politični samodržci, vendar nikoli tisti, ki so jih izvolili? Kjer se laclauovski »levi« populizem ponuja kot čudežna demokratizacijska formula, v tej perspektivi pa so po nujnosti populistični liderji celo zaželeni, če le mislijo enako, kot zahtevajo sami?

Svojo kritiko bom omejil na od tega ožji fenomen, na »lepodušniško levico«, vedno bolj popularni mainstream na domačem levem polu: mainstream tudi zato, ker ga za takšnega največkrat ustvarja tudi medijska hegemonija s svojim protekcionističnim sistemom izbora večnih kolumnistov, komentatorjev in intervjuvancev. Kjer se javno mnenje pretežno gradi in dogovarja po prijateljskih linijah med uredniki in njihovi prijatelji ali znanci. Bolj se sprehodimo po registru medijev proti levi, prej bomo opazili, da »levi mediji« ustvarjajo ikone tovrstnega lepodušništva.

Postopajmo fenomenološko v opisu: naš lik lepodušnika bomo najhitreje in najbolj nezgrešljivo prepoznali po tem, da se bo svojih lastnih ravnanj vedno vzdržal, čas za akcijo zanj nikoli ni pravi: vzpon desnice in populizma (tistega, ki ga ne mara) ga ne bo motil do te mere, da bi se neposredneje angažiral. Kot rečeno: običajno ne hodi na proteste in jih ne podpira, zdijo se mu preveč teatralični in neproduktivni, resna potrata časa v primerjavi z njegovim čakanjem na svetovno revolucijo. Zanj nepotrebnih javnih apelov ne podpisuje, »intelektualci« ga vznemirijo sploh, če so starejši od šestdeset let – »kakšna sramota, tile alzheimerjevci!« – in tudi sleherno že po nujnosti sumljivo ime, ki je bilo kadarkoli v preteklosti vpeto v politiko, bo vnaprej kompromitirano, zato s tihim zadoščenjem prebira napade nanj v Janševih trobilih.

Posledično ne čuti kakšne globoke potrebe priključitvi kakšni skupini, gibanju ali iniciativi, še manj stranki, vse so zanj premajhne, premalo povezane, preveč obskurne in vedno bo v njih našel vsaj enega posameznika, ki ga po opisanem sistemu osebnega zavračanja ne mara, zato njega ne bo zraven. Lepa duša pač ljubi svojo čistost, ohranjati jo mora skozi nevpletenost, skozi distanco do sveta, pozicioniranje »onstran« dogajanja, abstinenco in umik, da bi se lahko počutila bolje. Zanika lastno vpletenost, da ne bi čutila posledic, ohranja se v pogledu, ki vidi zlo, sklicuje se na že narejeno, celo onstran dihotomije govorjenje vs. delovanje, zato nenehno ponavlja: »Saj sem vam povedal, pa me niste poslušali« ali »Saj sem poskušal, pa mi niste sledili«.

Bolj čist in bolj moralen

Vatirani lepodušniški levičar – ponavljam, govorim o čisto določeni skupini znotraj levice –  vedno ve več in bolje. Običajni »levičarji« so zanj kajpak zgolj prezira vredni liberalci in sredinci, pragmatični zaljubljenci v lastne interese, ne pa ljudstva, delavstva in antikapitalizma. Po nujnosti je tudi bolj moralen, zato zviška zavrača možne politične dogovore in še bolj tiste, ki nanje pristajajo, njegov pogled je strumno uzrt v neko odmaknjeno prihodnost, dovolj varno oddaljeno, da lahko sproti racionalizira svojo trenutno indolenco, ob tem pa rade volje spregleda, kako prav s takim ravnanjem proizvaja učinke samoizpolnjujoče se prerokbe in stanje, ki ga problematizira.

Komentiranju domačih temporalij se izmika, saj vendar stavi ne svetovno dogajanje, in lažje gre kamela skozi šivankino uho, kot pa ga bo slišati govoriti o situaciji tukaj in zdaj – razen če bo v res nerodnem položaju v to prisiljen. Če se bo že vključeval v kakšne civilne boje, bo zavračal neposredno opredeljevanje, s pomilovanjem bo opazoval efemernost oblastnikov in tiste, ki norijo ob Janševih tvitih, saj je vendar koristneje doma prebirati kakšno dobro knjigo. Razumljivo, ima pač čas, zelo veliko časa, ki ga omogoča lagodna pasivnost in notranji mir, ki ga ob tem čuti, končno ima ob sebi še množice drugih lepih duš, ki ga trepljajo po ramenu.

Zato lahko občasno svetuje, da je potrebno zgolj udobno zleknjen ležati nekje ob bregu reke, srebati čaj in nekega dne bo truplo tistega, o katerem vsi nenehno govorijo, kar samo priplavalo mimo. Ja, levičarski lepodušnik je povsem miren, pred sabo zadovoljno opazuje žuborenje vode, vznemiri ga lahko le dvom nesrečnežev, ki so morda prekinili njegovo idilično motrenje.

Strah pred antijanšizmom

Vse to že poznamo, deloma tudi iz prebiranj G. W. F. Hegla, ampak tukaj je namig po tem, kako ga še bolj nezgrešljivo identificirati: naš levičar z lepo dušo bo zelo rad omenjal antijanšizem. Koncept, ki vsakič ogreje njegovo srce in ga bo kot triumfalen argument vedno potegnil iz rokava ter zmagoslavno položil na mizo.

Njegovo izjemno preprosto jedro je skromno: ker je politična strankarska levica in sredina pri nas prazna, brez vizije in programa, jo vsakič znova poenoti strah pred Janšo, zato se s pomočjo tovrstne manipulacije znova zavihti na oblast. Ko zavrti svojo misel do konca, je spet napočil čas, da zadovoljno počiva dalje.

Antijanšizem je kajpak zgolj slovenska inačica »antifašizma«, »antitrumpizma«, zoperstavljanja X. Ne bom podrobneje razlagal zmotnosti tega očitka, o tem kdaj drugič, kajti pri njem res ne gre za osebno averzijo, ampak za realno nevarnost tistega, kar prinaša Janševa politika, ki je lahko bolj ali manj točno opredeljena  – ravno tovrstno redukcijo pa naš protagonist zamolči. Globoko v sebi bo sicer čutil zadrego, v katero se je spravil in na to kaže že dinamika njegove želje po kritiki antijanšizma: bolj kot koraka fašizem po državi, bolj kot se vzpostavlja avtoritarni režim, bolj kot ječi ljudstvo, bolj neznosno potrebo bo čutil po njeni uporabi in višje bo dvigoval svojo zastavo.

Ker ga je antijanšizma najbolj strah, bo po tihem upal, da janšizem ne bi popustil. In zdaj smo končno pri tem, da pojasnimo začetno preferenco v razmerju med Trumpom in demokrati: ko bo stal pred dilemo Donald Trump ali Hillary Clinton, bo molče raje za Trumpa – kajti le redki levičarji si ga upajo ponosno in enoznačno podpreti in teh je bilo leto 2016 več kot letos. Ironično bo njegova argumentacija včasih ustrojena celo kot fetišistično zanikanje, umerjeno točno v scenarij, ki ga sam najraje napada: »Saj vemo, da je Trump naduti bedak, pa vendar… bodimo raje zanj kot za grozno Hillary«. Slabše je, boljše bo za nas. Ali v slovenskih razmerah: »Saj vemo, da je Janša avtokrat, pa vendar… bodimo raje zanj kot za grozno antijanšistično opozicijo.«

Nikoli o »zdaj«, vedno o »potem«

Čeprav ne bo priznal, da generira status quo, si bo lepodušniški levičar vedno vzel čas za ugovor, do katerega je pač več kot upravičen: to mu želite podtakniti, se bo ogorčeno branil, kajti on pa res ni podpornik Trumpa ali Janše. Želi vas zgolj dobrohotno posvariti, da ni za Bidna in Fajonovo, ampak tega v svoji ozkogledosti ne znate ceniti. Res je, simpliciter ni zanju. In zakaj bi vam moral to sploh dopovedovati, če še kako dobro ve, da se z njim v izbirah strinjate? Vprašajte ga preprosto o njegovi ekonomiji časa in izbiri tarč: zakaj se več ukvarja z nevarnostjo antijanšizma kot Janše? Zakaj ga osem let bolj nervirata Clintonova in Biden kot Trump? Čemu nenehno govori o novi nevarnosti, ne sedanji?

Mastnak je recimo maja letos, le dva meseca po nastopu Janševega mandata, že zastavljal kot osrednje vprašanje tole: »Kaj bomo potem?« Težava ni tisto, kar se dogaja tukaj in zdaj, kako preprečiti demontažo države. Nak, Janša na oblasti je le minorna napaka sistema, ki bo hitro minila sama od sebe; itak so vse vlade doslej z državo ravnale kot s plenom, je takoj pristavil. Vsi so isti. Zato res ni pomembno, kar je pred nami, pomemben je ta neskončni odlog v prihodnost, tisti nedefinirani »potem«.

Levica je omogočila Janšo

Ne zgolj to, Mastnak je celo dober teden pred uradnim začetkom Janševega mandata ravnal podobno: stresel je alergijo na svarila o vzpostavljanju avtoritarnega režima v peticijah akademikov, te so kajpak delo samooklicanih intelektualcev z »liberalistične levice«, kot ji pravi – in ne še več, ravno te so v bistvu celo krive, da imamo Janšo. One so ga izvolile!

Še pred začetkom mandata je pohitel s pripisom krivde: tisti, ki svarijo pred Janšo, so zgolj borci za svoje osebne privilegije, takšna »neprava« levica je dobesedno omogočila vzpon prvaka SDS, zdaj pa le prikriva svojo odgovornost!

No, »neprava« levica se je res dramatično nesposobna boriti za svoje privilegije, če je omogočila tistega, ki jih bo kolosalno deprivilegiral. Zato nas zdaj, še dodaja Mastnak, liberalistična levica nesramno »opogumlja s širjenjem strahu pred Janšo«. Še dobro, da zdaj razumemo, zakaj ga on ne širi.

Opisana gesta je spet simptomalna v svoji kritični »usmeritvi«: desnice skoraj ne omenja, avtoritarnost in populizem nista težava, ksenofobija, nacionalizem, nestrpnost in sovražni govor tudi ne,  s prstom raje kaže proti nepravim levičarjem. Kaj pa, če drži prav obratno, da je lepodušniški levičar tisti, ki vzpostavlja dane razmere? Očitek o antijanšizmu se ponavlja že desetletje, zato bi bilo res fino vedeti, v kakšni meri prav on omogoča Janševe nove mandate in osrečuje vedno bolj skrajno desnico v Sloveniji, ki je nad njegovo argumentacijo preprosto lahko le navdušena. Da ne bi pretiravali: najbrž obseg takšne podpore ni pomembno velik, ima pa simbolično težo in končno lahko zelo zabava tistega, ki ga nehote brani (Neavtorizirana zahvala zmagovalca volitev vsem slovenskim levičarkam in levičarjem).

Naj se ob koncu vrnem na začetek. Se spomnimo, kako Mastnak in Janša na identičen način komentirata razplet ameriških volitev? Da še nič ni odločeno, da je razglasitev Bidna za zmagovalca strahotna anomalija medijev, da so demokrati prava nevarnost? Nič čudnega, če je na koncu dneva konvergenca stališča kritikov antijanšizma na eni strani in Janše na drugi praktično popolna.