Toninova Nova Slovenija in njena vera v kadrovanje v gospodarstvu

Pri krščanskem demokratu Mateju Toninu so zavihali rokave in začeli grabiti po gospodarstvu, kjer je to mogoče. Čeprav so se pred volitvami nadvse zaklinjali, ne zgolj pred Bogom, da je potrebno politiko umakniti iz gospodarstva, je zdaj Nova Slovenija postala rezervni zastavonoša lomastenja po gospodarstvu in državnih agencijah – kakor da bi se bala, da ji bosta vladajoča SDS in Počivalškova SMC, ki deluje po principu »Zagrabimo, kar je še ostalo, jutri nas več ne bo«, požrli preveliko pogačo. Po novem kadrujejo še v Holdingu slovenskih elektrarn (HSE).

Zanimalo me bo, kakšno obrambno retoriko ob tem uporabljajo v stranki, kjer ob svoji 20. obletnici dokazujejo, da verjamejo v nekega drugega boga, v Mamona (Nova Slovenija in Tonin verjameta v ljubezen).

Znižali so standarde

Za začetek: slovenski krščanski demokrati, ljubitelji gesla »Umaknimo politiko iz gospodarstva«, so trenutno poskrbeli za precedenčno nizke standarde politične kulture, ne zgolj za licemerno zanikanje svojih poprejšnjih stališč. Njihov Jernej Vrtovec je še lani na veliko razlagal, da »kadrovanja na podlagi političnih kriterijev resna država seveda ne bi smela dopustiti.« Potem je postal minister. Če se običajno v slovenski politiki zgodi, da nastavi svoje ljudi v gospodarstvo in državna podjetja, jih vsaj odveže njihovih političnih funkcij.

Toda ne, pri Toninovih so si dejali, da lahko na čelo Darsa gladko nastavijo svojega podpredsednika stranke, še pred tem tudi na mesto nadzornika Elesa, ki je vse do danes ohranil kar oba položaja, tudi strankarskega. Rečeno, storjeno (Volčje kvote kot ime za politično vmešavanje v podjetja: podpredsednik Nove Slovenije na čelu Darsa, Hajdinjak ostaja podpredsednik stranke in obenem vodi Dars).

Anemični mediji

Podpredsednik stranke Valentin Hajdinjak in Nova Slovenija imata preprosto srečo, da tovrstne prakse anemičnih medijev ne zanimajo dovolj, zato s pomočjo pasivnega novinarstva počasi nazadujemo tudi v javni percepciji dopustnosti tovrstnega ravnanja.

Nedavno so se pri Toninovih lotili še Agencije za varnost prometa. Časi so dramatični in karantenski, morda so zato vse postopke za nastavljanje ljudi izpeljali kar v svoji strankarski pisarni (Kadrovanje v pisarni Nove Slovenije: zdaj tudi na Agenciji za varnost prometa). Številni člani sveta so kasneje odstopili, ker so morali na zahtevo Toninove stranke izbrati najslabšega kandidata za direktorja izmed štirih – Jožeta Hribarja, seveda člana te stranke.

Znova so množični mediji postali strankin zaveznik. Da ne bomo na pamet: če so Hajdinjakov naskok na Dars na kratko problematizirali na POP TV, v Mladini, Žurnalu24, portalu Necenzurirano, se ga večina sploh ni lotila. Še slabše je bilo z zanimanjem za dogajanje na AVP, omenil bi prispevke na POP TV, Delu in Dnevniku.

Zdaj se je Nova Slovenija potrudila pri obvladovanju HSE, nadzorniki so odpoklicali dva člana uprave družbe, poleg predsednika uprave Stojana Nikolića še poslovnega direktorja Mirka Marinčiča. Drugi poslovni direktor Viktor Vračar pa je napredoval na mesto generalnega direktorja. Člana poslovodstva sta po novem Uroš Podobnik, podpornik NSi, dosedanji izvršni direktor splošnega sektorja, in še Andrej Janša, nekdanji županski kandidat NSi.

Vračar naj bi sodil v kvoto SMC, medtem pa je videti, da Janša očitno ni zadovoljen z novo funkcijo, prijavil se je na razpis za poslovnega direktorja državnega podjetja Slovenski državni gozdovi in morda tudi tam računa na Toninovo pomoč.

Sklicevanje na učinkovitost

Kakšne sloge prepričevanja so uporabil promotorji krščanskega vmešavanja v gospodarstvo? Naj spomnim, predsednik nadzornega sveta Darsa Pavle Hevka je nastavitev podpredsednika Nove Slovenije opremil s pojasnilom:

»Ocenjujemo, da bo ta sestava bolj učinkovita.«

Ocena v Darsu je torej, da politiki brez posebnih izkušenj iz gospodarstva, sploh pa iz vodenja tako velikih sistemov, delujejo učinkoviteje. Izgovor je prozoren, ni ga mogoče jemati resno: predstavlja resno podcenjevanje in je evidentno zgolj mimikrija, ki se je v poslovnem in gospodarstvenem svetu najbrž vsi zavedajo, a pristajajo na lomastenje politike. V tem primeru omenjeni Hevka iz bližine SMC, koalicijske stranke.

Sklicevanje na enako obravnavo

Po zaslugi Suzane Perman v prispevku POP TV vemo, kakšen je odziv vodstva stranke na zadnje strankarsko kadrovanje v HSE. Predvidljivo se je Tonin ob poizvedbi zvito izmaknil na točki, kjer bi pričakovali kakšno zadostno pojasnilo, a se je brez pomoči božjih zapovedi raje izgovoril, da je menda obširno že vse povedal »naš glavni tajnik Robert Ilc in jaz nimam k temu kaj dodati.«.

In kako se je prav nič obširno branil Ilc? Da članstvo ali pripadnost kandidata katerikoli politični stranki ne sme biti prednost niti ovira. Menda so tukaj načela korporativnega upravljanja »sposobnost, znanje in zaupanje« – tako da je jasno, da po teh visokih kriterijih zelo hitro ekskluzivno pridemo do članov Nove Slovenije.

In ko so na široko odprta vrata političnemu kadrovanju, morate za vsak partikularni primer X le vedno subjektivno zatrditi, da zapada kriteriju »ne biti ovira«, da »naši« ne smejo biti izključeni. Iz poudarka »gre za politične nastavljence« se retorična taktika spretno usmeri v razpravo »nikogar ne smemo diskriminirati«, s čimer je začetni slogan o umiku iz gospodarstva še enkrat doživel polno zanikanje. Jasno je namreč, da Ilc sploh ne poskuša replicirati na začetni izziv, gladko je predpostavil, da je s političnim kadrovanjem vse v najlepšem redu.

Sklicevanje na uzakonjenost političnega kadrovanja

Naslednji trik prepričevanja je uporabil kar poslanec Nove Slovenije Jožef Horvat in znova zatajil začetni princip z neverjetno dozo prostodušnosti. Le kaj bi s tem, da pazimo, da članstvo ali pripadnost nista ne prednost ali ovira, v kamere je ob očitkih o ravnanju svoje stranke pojasnil, da je kadrovanje zakonita stvar. Če je, potem je celo Ilčev nasvet čisto odveč, kajti potem je legalno ves čas dajati prednost »svojim«:

»Ja, politično kadrovanje je pri nas pravzaprav uzakonjeno, zapisano v zakonih.«

Povedano drugače, licemerstvo krščanskega demokrata bi bilo težko večje: k vragu s politično moralo ali nepotrebno vero v Boga, ko smo mi na oblasti, lahko zakonito nastavljamo, kogar želimo. Želimo pa nastaviti »naše«. Horvat torej niti ne poskuša okolišiti, njegov pristop je povsem nasproten od Ilčevega, Toninovega in Hevkovega, sporoča pač, da smo zdaj na oblasti »mi«, zato lahko politično kadrujemo, če želimo, kolikor nam paše.

In Novi Sloveniji paše. V nedeljo pa k maši.