Sobota, dan za etiko

Je s tem, ko je dr. Žiga Turk, nekdanji Janšev minister, izstopil iz stranke SDS, v resnici ravnal neetično?

Zgodbo poznamo: po tistem, ko se je odločil kot član SDS kandidirati na listi Nove Slovenije na evropskih volitvah, je pritrjeval prav temu: bilo bi neetično, če bi izstopil zdaj, ko nastopa za drugo stranko:

Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi.

Neetična ločitev

No, tik pred volitvami se je zgodilo ravno to, izstopil je. Predstavljajmo si za trenutek moža, ki se spopada s skušnjavo skoka čez plot in na koncu prevara svojo ženo. Ko je razkrit, je žena zelo huda in od njega pričakuje ločitev. Vesten družinski očka, kakršen je, svojim prijateljem pojasnjuje odločitev: če se ločim, bodo dejali, da se dobrikam svoji ljubici in bom izpadel nezvesto. Na koncu z enako argumentacijo poskuša še pri ženi. Zato se ne bom ločil, zaključi, bilo bi neetično.

turk izstop župrnal

Turkovo neetično dejanje na Žurnal24: izstop tik pred volitvami

Turkova racionalizacija je dosegla svoj vrhunec minulo soboto. Dan pred volitvami, med volilnim molkom, je izstopil iz SDS. Neetično dejanje? Javno je odločitev komentiral takole:

Pred soboto bi bila to predvolilna poteza. Po soboti bi jo interpretirali v luči rezultatov.

Peklenske muke, ki jih je preživljal s sedenjem na dveh stolih in si jih lajšal z opravičili po tem, zakaj se enemu ne odpove, se je odločil salomonsko presekati na pol in vendarle zahvaliti Janševim. Pojasnilo je ganljivo: pred soboto na volilni dan tega ni mogel, izstop bi bil razumljen kot predvolilna poteza, s katero napihuje svoj imidž, po soboti bi bilo zgrešeno, dejali bi, da je zaradi rezultata.

Če ni vrlina, naj bo krepost

In s tem je sobota postala edini dan za etiko. Še pravočasno, saj se nam v naslednjih letih lahko zgodi, da nam bodo ta precej anahroni institut volilnega molka ukinili. Le kdaj bodo potem nekateri imeli čas za etičnost? V svojem komentarju Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve sem že podrobno analiziral Turkovo argumentacijo: opisal sem jo skozi formo racionalizacije in zanikanja antecedensa.

Za racionalizacijo je značilno dajanje napačnih in neprepričljivih izgovorov za našo trditev – takšnih, za katere vemo, da bodo zamašili tiste prave razloge, ki jih moramo prikriti, ker nas pravi preveč spravljajo v zadrego. Pri Turku smo lahko zaznali veliko željo, da bi svoje dejanje opravičil – še več, iz nečesa, kar ni vrlina, ustvariti premišljeno in krepostno dejanje.

Njegovo zadrego pač lahko razumemo, menjati stranko res ni biblični greh. Način, na katerega je izpeljal menjavo, pa je na koncu izpadel ne samo smešno, ampak tudi protislovno. Ker je vendarle pred volitvami zapustil svojo stranko in jo zamenjal za nastop na listi druge, je s tem dobesedno storil neetično dejanje po lastnih začetnih kriterijih in se zanikal. V nerodnosti iskanja izgovorov se je potem še naprej zapletal in dodajal nove.

Turk nsi volitve

Turk o neetičnost izstopa na straneh Dela

Težko verjamemo, da se za zakasnelo dejanje odločil v skladu z načeli, ki jih je navedel. Minula sobota, menda edini dan, ko je njegovo dejanje bilo menda smiselno, je res smiselna izbira, ampak iz čisto drugega razloga: že na volilno nedeljo bi njegova etična zadrega postala še bistveno večja, če bi bil izvoljen za evroposlanca.

Menjava članstva da, ampak ne pred vsakimi volitvami

Turk je sicer prejel 4942 preferenčnih glasov, nekaj manj od Jožefa Horvata in precej več od Mojce Erjavec ali Ive Dimic, kar pomeni, da uvrstitev na listo Nove Slovenije za stranko ni bila čisto nekoristna, a še zmerom najbrž zelo daleč od začetnih želja.

Po dolgotrajni abstinenci medijev je v trenutku, ko je dvojno strankarsko članstvo postalo novinarjev zanimivo, še teden nazaj moral odgovarjati na omenjene očitke. Zato je na enem od soočenj nesojeni evroposlanec prejšnji teden povedal:

Članstva v stranki ne menjaš za stolček pred vsakimi volitvami.

Še ena nerodnost več z lažnim napihovanjem svoje etičnosti. Kolikor vemo, Turk sicer (še) ni član Nove Slovenije, je pa zdaj le izstopil iz Janševe, a je obenem pa ves čas pojasnjeval, da mu je program njegove nove stranke bistveno bližji in bolj všeč. S tem njegovo početje izpolnjuje skoraj vse pogoje opisane menjave stranke za stolček.  Iz česar sledi neizbežno še ena komičnost v pehanju za bolj moralnim vtisom, da namreč zadnje evropske volitve niso bile »vsake«. Bile so torej, vsaj zanj, izjemne.

 

Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve

Je racionalizacija zgolj obrambni mehanizem ali morda tudi logična zmota? Oboje. Ko storimo kakšno dejanje, ki ga težko sprejmemo, navajamo bolj ali manj prepričljive razloge, da bi »resnico« dogajanja prikrili sebi in obenem morda prepričali druge. Včasih racionaliziramo tudi kaj, kar nam povzroča nelagodje neodvisno od naše volje ali v imenu oseb, ki so nam blizu, toda največkrat so to dejanja in nekaj, kar smo storili sami, kadar smo v stiski in bi radi učvrstili naša prepričanja, vrednote in verodostojnost.

Dr. Žiga Turk je poskrbel za klasičen primer. Profesor, informatik in nekdanji minister SDS se zdaj na listi Nove Slovenije poteguje za evropskega poslanca, ker se je odločil podpreti EPP in NSi, ki v slovenski politični prostor prinaša stabilnost, zmernost in racionalnost, smo prebrali v Delu. K sreči se je končno vsaj en novinar opogumil – ja, saj res ne vem, ali gre za vprašanje poguma ali načrtno kultivirane indiference – in ga pobaral, zakaj to počne kot član druge stranke. Odgovoril je bil:

»Sem član SDS in tudi povabljen sem bil kot član, mislim, da za NSi to ni bila težava.«

No, najbrž na listo druge stranke ni bil povabljen kot član SDS, to je že prvi racionalizacijski lapsus. A potem presenečenje šele sledi, kajti on ne bo izstopil:

»Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi«.

Turk nsi volitve

Žiga Turk misli resno: v Delu o lastni (ne)etičnosti

Izključitev kot reklama

Še več, kot so zapisali v Delu, ima stranka po njegovih besedah možnost, da ga v skladu s statutom izključi, a dvomi, da bodo to storili, saj bi mu s tem namenili še dodatno reklamo! Skratka, računa s tem, da niti izključen ne bo.

Čeprav se racionalizacija kot obrambni mehanizem lahko razlikuje od racionalizacije kot logične zmote ne zgolj v perspektivi področja analize, torej v psihološki ali logični sferi, se v veliki meri tudi ujame. V slednji bomo običajno našli poudarjenost tehnike prepričevanja drugih in končno sebe, zakaj je neko ravnanje smiselno in razumno: Turku se zato zdi, da je zelo smiselno, da je član SDS in v tem, da kandidira za drugo stranko, sploh ne vidi težave.

Celo več, svojo neetičnost želi nadgraditi z zamenjavo za domnevno etičnost: če bi zdaj odstopil, bi bil neetičen, kar pomeni, da svoje nadaljnje članstvo v SDS posredno prikazuje kot etično izbiro. Najbrž je ena izmed bistvenih razlik obeh analiz ravno v tem: v logični analizi nas bolj zanima, zakaj in kako prepričujemo druge, v psihološki pa, zakaj in kako sebe.

Zanikanja antecedensa

Če bi Turk izrecno sklepal, da je s tem ravnal etično, bi dobili lep zgled zmote »zanikanja antecedensa«, saj bi potem trdil naslednje:

  1. Če bi iz stranke SDS izstopil zdaj, bi ravnal iz osebnih koristi in s tem neetično.
  2. Sam iz stranke nisem izstopil.
  3. Torej nisem ravnal neetično.

S tem bi sledil argumentacijski shemi:

  1. Če je A resničen, potem je tudi B resničen.
  2. A ni resničen.
  3. Tudi B ne more biti resničen.

Sklepanje ne drži: če sem v Mariboru, potem se nahajam v Sloveniji; nisem v Mariboru, torej nisem v Sloveniji? Seveda sem lahko kje drugje in sem vendarle v državi. V tem smislu bi tudi Turk pozabil povedati, da iz tega, da ni izstopil iz stranke SDS in s tem ni ravnal neetično, pač še ne sledi, da je zaradi tega njegovo dejanje res etično – splošna politična moralna uzanca govori o tem, da ne moreš sedeti na dveh političnih stolih, vmes pa se pretvarjati, da si vsem zvest. No, to je običajni argument rogonoscev: da so visoko etični in imajo radi obe, ženo in ljubico.

Izgovor za stanje lastne strankarske nezvestobe

Zato je natančneje reči, da je bivši superminister zgolj racionaliziral, po moje, in iskal izgovor – tako značilen za racionalizacijo. Z logičnimi napakami ali zmotami, odvisno od tega, ali to počnemo hoteno ali nehoteno – no, na tem mestu se v naše prepričevanje drugih velikokrat prikrade freudovsko nezavedno – se je zgolj ustrašil svoje lastne neetičnosti kot očitka na svoj račun in poskrbel, da bi našel opravičilo za stanje svoje strankarske nezvestobe, v katero se je pahnil.

Najbrž je težko Janši reči »ne« po vsem, kar je zanj storil in mu omogočil, končno tudi ministrski stolček. Ja, to bi bilo spet neetično…

Zanimivo je opazovati tudi, na kakšen način tolikšno nezvestobo racionalizirajo ne samo njen izvajalec, temveč tudi mediji – saj je ni pripravljen zabeležiti skoraj noben novinar. Ker Turk že skoraj redno nastopa v Odmevih, tam in ne samo tam ne bomo našli tovrstnega vprašanja gostu, čeprav je kandidatura bila napovedovana in oglaševana že nekaj tednov. Zakaj? Ne vem, najbrž bi bilo s strani Manice J. Ambrožič in Igorja E. Berganta dojeto kot tako rekoč preveč intimno. No, toliko o novih medijskih časih in novi novinarski etiki.

Ko se politiki in novinarji skupaj zabavajo: Medijska noč, ki ima svojo moč

»Prijetno druženje«, »dobra zabava« in »ples« so tri obljube krščanskih demokratov, tradicionalno ponujene na tako imenovani »Medijski noči« politikom in potem še novinarjem. Dogodek se običajno odvija na sedežu stranke, včasih tudi na kakšnem pomožnem prostoru ali lokalu. Je takšna zabava neke vrste »prepovedan sadež«, v katerega z veseljem ugriznejo povabljenci, ne da bi pomislili, da so dejansko nasedli sicer dobro organiziranemu političnemu marketingu in odnosom z javnostmi v režiji Nove Slovenije?

Medijska noč kaj je

Napovednik in razlaga Medijske noči: druženje, zabava, ples

Najprej za šalo: čez dober mesec so volitve, na katerim bo menda nastopilo okoli 20 strank. Če vsaka pohiti, lahko še ravno dovolj hitro realizira svoje ambicije po druženju z novinarji in uredniki. Popolnoma evidentno je, da je imeti dobre odnose z njimi razumljivo na vrhu agende vsake stranke – no, če odštejemo Janeza Janšo, ki se je temu odpovedal z licitiranjem novinarskih prostitutk ter si začel sprva podrejati, nato pa ustanavljati svoje medije.

Človeku je pač prekipelo: če medijsko zrcalo pove kaj grdega o njem, se ga splača razbiti in nabaviti svoja. Res je, s pomočjo medijev nastajajo, se ohranjajo, propadajo in dobivajo podporo javnosti in volitve politične ideje in končno stranke same. Ni dvoma, politiki sanjajo novinarje. A pričakovali bi, da ne tako kot najstniki svoje idole, temveč da ob tem občasno doživljajo nočne more.

Noč ima svojo moč

O formalnih in neformalnih izkazih ljubezni politikov in njihovi želji po približanju novinarjem sem že pisal v zapisih Cerarjeva torta za nacionalko in pred tem Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki. Če še lahko razumemo, da na Medijski noči organizirajo pogovore s političnimi voditelji, se zalomi prav z uredniki in novinarji. Morda še lahko razumemo vsebinske okrogle mize, toda kaj naj bi bilo bistveno »neformalnega druženja in zabave s predstavniki Nove Slovenije«? Na strani stranke bodo vedno našli dober in prepričljiv odgovor, in to pri katerikoli. Nekako takole: da želijo novinarjem prikazati svojo človeško plat, se z njimi poveseliti, pojasniti kakšno malenkost iz njihovih poročanj, si pridobiti naklonjenost.

Rok Hodej, svetovalec za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade v odstopu, je na Facebooku objavil pomenljivo fotografijo:

Medijska noč NSI novinarji

Fotografija na FB profilu svetovalca Mira Cerarja

Na njej vidimo cvetober razpoloženih politikov, njihovih sodelavcev in novinarjev, tudi z javne radiotelevizije, v točno tistem razpoloženjskem stanju, ki so mokre sanje vsakega politika. Posnetkov s plesa, ki je sledil in jih je objavila nastopajoča glasbena skupina, nisem zasledil. Ker ima noč svojo moč, je dogajanje izpeljano v večernih in nočnih urah – pač v času tradicionalnega pričakovanja, kdaj so zabave na vrhuncu.

Konjak, cigara in »Človek, ne jezi se«

Že večkrat opaženo predstavniki medijev raje hodijo na takšne dogodke in ne tiste, ki so strokovno povezani z medijskimi temami. In na letošnji Medijski noči niti politična sfera ni več bila to, kar bi morala biti: tema pogovora s politiki je bila maksimalno prazna, motivirana z naslovom »S politiki o vsem, razen o politiki« – točno tista, ki bi ji bilo treba prepovedati.

Kako grotesken politainment dobimo, če se z njimi pogovarjamo o vsem drugem, je lepo ilustrirala Slovenska tiskovna agencija v svojem povzetku. Recimo:

Tonina najbolj sprosti igranje hokeja ali druženje s starejšo hčerko ob igri Človek, ne jezi se. Velika ljubezen poslanca Nemca ostaja nogomet, a delovne misli odganja tudi s košnjo trave ali na sprehodu z zlatim prinašalcem. V družbi družinskega kosmatinca in prijateljev uživa tudi Zidanšek…

Pogovor je razkril, da so politiki tudi zelo sladkosnedi. Nemec obožuje čokolado, Cerar, ki zaradi dolgih delavnikov večerja zelo pozno, pa se ne more upreti tortam. Zidanšek si občasno na domači terasi ob dobrem konjaku privošči tudi cigaro.

Resno mišljena zabava

Kakšni so učinki Medijske noči na tisto, kar nas potem najbolj zanima, na vsebino in artikulacijo medijskih novic? Uredniki in novinarji bodo seveda dejali, da zaradi dobrega žura, pa ravno na sedežu Nove Slovenije, ki zadnje čase »misli resno«, pač niso nič manj nepristranski in da na resno profesionalno delo kozarček rujnega v družbi Mateja Tonina nima nobenega vpliva. Ne, tokrat res ne gre kriviti stranke za novinarsko naivnost. Sodniki govorijo o videzu nepristranskosti in so se pripravljeni, kot ta videz ni dosežen, celo izločiti iz postopkov. V domačih medijih smo še galaksije daleč sploh od tega, da bi mislili njihovo pristranost in objektivnost. Kaj šele, da bi jih udejanjali.

Ne vem, kaj točno odtehta nepozaben pogled od blizu na Lojzeta Peterleta, ki se trudi s kitaro bizarne sorte, a takšnega videza gotovo ne bo pričaral.

Peterle kitara Medijska noč

Medijski projekti kot platforma za novo stranko

Ko se dajeta predsednica NSi in nedavno tega njen podpredsednik, Aleš Hojs:

“Prišel bo čas, ko se bo moral odločiti, katera stranka je zanj prava. Njegove dozdajšnje poteze in izjave pa kažejo, da mu z novimi mediji pripravljajo podlago za nove podvige. V NSi bomo nadaljevali začrtano politiko krščanske demokracije, ki ima odgovore za potrebe državljanov in razume izzive današnjega časa, predvsem pa želi delati za skupno dobro Slovenije,” pravi predsednica NSi.

S to izjavo Novakova cilja na Hojsovo članstvo v upravnem odboru nove medijske hiše NOVATV24.si, katere pobudnik je tudi predsednik SDS Janez Janša.

Hojs Ljudmila Novak nova stranka nov medij

Da je nastajanje novih medijev v Sloveniji povezano s promocijo novih političnih strank, je morda razumeti kot pretirano karikirano repliko predsednice neke stranke, ki ima težave s svojim neposlušnim članom. Po drugi strani pa, če upoštevamo dejstvo, da se je kar veliko politikov in ne samo omenjeni Hojs, vpisalo med nove delničarje nastajajočega Janševega medijskega imperija, lahko pomeni tudi nekaj drugega. Preberimo znova in se pomudimo pri enostavnem premisleku: kaj točno pa lahko predstavlja ugotovitev, da se politiko in celo stranke dela s pomočjo ali skozi medije, če ne pristanek na njihovo popolno politizacijo kot nadvse normalno demokratično dejanje? Na načelo: če hočeš stranko, poskrbi najprej za svoj medij in si ga ustvari po svoji meri. Kot Bog. Novinarstvo postaja predpogoj političnega.

Medijski projekti kot odskočne deske za promocijo novih in starih partij so tragikomična koncepcija stanja v dojemanju njihove vloge pri nas – ti niso in ne smejo biti avtonomni in neodvisni, njihova vrlina je po novem to, da so popolnoma instrumentalizirani.

Kdo si jih na ta način predstavlja, celo zlorablja in kreira, je nadvse očitno in niti malo več skrito.

Kaj ima Panos Kammenos, česar Ljudmila Novak nima

V intervjuju za Planet Siol je Luka Mesec zavrnil primerjavo koalicije ZL-NSi s trenutno grško koalicijo med Sirizo in Neodvisnimi Grki:

Karizmatični Cipras je izjemno hitro sestavil vlado. Koalicija z desno konservativno stranko Neodvisni Grki je bila za mnoge precej nepričakovana poteza. Lahko torej v primeru morebitne zmage ZL na parlamentarnih volitvah računamo, da boste v koalicijo povabili NSi?
Med Neodvisnimi Grki in NSi obstaja temeljna razlika. NSi je v političnem in ekonomskem smislu povsem razredna stranka, stranka kapitala. Njen program je v bistvu program Gospodarske zbornice. Neodvisni Grki (ANEL) pa so na drugi strani progresivno nacionalistična stranka. 80 odstotkov njihovega programa se prekriva s Sirizinim programom.

To Sirizino odločitev ocenjujem kot zelo dobro. Največjo nevarnost za Sirizo namreč vidim v tem, da bi drsela proti sredini in razvodenela. Z vključitvijo ANEL-a v koalicijo pa so napovedali ravno obratno: da bodo trdno stali za svojimi stališči do oligarhije in trojke, boj proti varčevanju pa je začel dobivati dimenzije narodnoosvobodilnega boja.

SIOL intervju Mesec Kammenos

Koalicija z ANEL je skratka za Meseca zelo dobra odločitev, NSi je stranka kapitala in razredna stranka, kar Neodvisni Grki nikakor niso. No, nekateri marksisti po svetu mislijo prav nasprotno: gre za katastrofalno slabo odločitev, Neodvisni Grki so buržoazna stranka, ki se bori proti interesom delavstva in je jasen agent kapitala. Vsaj tako beremo na strani www.marxist.com organizacije International Marxist Tendency.

Večjega kontrasta si ni mogoče predstavljati, tudi če odmislimo nesporen konservativen in populističen predznak Kammenosove stranke. Poudarki so moji:

Following decades of persecution, and political marginalisation, the Greek communist movement would be able to govern with 42% support from the electorate and with a comfortable majority of 164 seats in the Greek parliament! But unfortunately, the leaders of the Left with the leadership of the Communist Party (KKE) being primarily responsible, and with the relative willingness of the leadership of SYRIZA to form alliances with bourgeois parties, they have thrown this historic opportunity for a self-standing Left government out of the window, and thus, objectively and irrespective of their intentions, they are betraying the clear mandate they received from the Greek people for deep political and social change. 

The looming collaboration of SYRIZA with the Independent Greeks is a serious political mistake and will prove in practice to be tragically disastrous for the working class. The Independent Greeks are a bourgeois party. They have a deeply reactionary, anti-labour political programme on all key matters, such as the economy, government, education, foreign policy, etc. The ‘anti-memorandum’ rhetoric is a demagogic veil covering its reactionary programme. How ‘anti-memorandum’ this bourgeois party is was reveiled during its voting behaviour in parliament regarding memoranda legislation and when the system came to a standstill during the recent presidential election. The parliamentary group of Independent Greeks, brimming with bourgeois career politicians, leaned decisively towards the government camp.

The impact of a coalition with the Independent Greeks will be politically painful, given their insistance on “red lines” with regard to any programmatic position of SYRIZA directed against the fundamental interests of the Greek ruling class. The Independent Greeks will serve as the open agent of capital in a government whose main component is SYRIZA. On the very first application of real pressure by the ‘troika’ (ECB, EU Commission, and the IMF) and by the Greek capitalists, the new government will be forced to retreat from whatever radical measures it may wish to implement, and the bourgeois gang of Independent Greeks will withdraw support for the coalition and try to institute some kind of ‘national unity’ government (with the bourgeois parties). This has in factg been the consistent call of the leader of the Independent Greeks, Panos Kammenos, during the pre-election campaign period.

Udbovska omrežja, ki obvladujejo naše medije

»Zakaj so omrežja, ki obvladujejo Slovenije tako močna? Vsa stara omrežja so vnaprej vedela, da se bo začel miren proces tranzicije in so že vnaprej nastavljala svoje ljudi na pomembne položaje,« ocenjuje sociolog Urban Vehovar.  Vehovar je dejal, da imamo v Sloveniji tako hude težave, ker je ta javni sektor tako velik, in da sam osebno ve za nekaj ljudi, »Sam osebno vem za nekaj ljudi, ki so sinovi bivših oficirjev jugoslovanske obveščevalne službe ali pa Udbe, SDV. Ne misliti, da je teh ljudi malo, teh ljudi je dosti. To vam razloži, kako obvladujejo ta sistem. Prek državnih in paradržavnih podjetij obvladujejo tudi medije,« je pred dnevi kot slavnostni gost pripovedoval udeležencem kongresa NSi.

V zadnjem času se je nabralo kar nekaj medijsko dobro umeščenih in odmevnih ekonomistov in sociologov, ki so se odločili odkrito podpreti Novo Slovenijo. Nekateri med njimi so celo sodelovali pri pisanju njenega programa. Omenimo za začetek mag. Rada Pezdirja, bivšega ministra dr. Janeza Šušteršiča in dr. Urbana Vehovarja.

Slovenske novice so se odločile, da s skoraj enomesečno zamudo (kongres NSi je bil 29. novembra) postrežejo s kongresnim govorom slednjega. Verjetno z dobrim razlogom. Vehovar je spregovoril o vprašanju privatizacije, o omrežjih, ki obvladujejo državo, zakaj so ta omrežja tako zelo močna in nestabilnosti, ki bo trajala najmanj do začetka 20. let.

Vehovar Slovenske novice Udba

Po njegovem je »kompleten proces tranzicije bil načrtovan že najmanj 10 let vnaprej. Službe SDV so vnaprej vedele, da se bo začel proces tranzicije in so sistematično nastavljale svoje ljudi v vse uprave in nadzorne svete državnih podjetij. Imamo opravka z izjemno močnim omrežjem, ker tega sektorja ne želimo prodati.«

Vehovar je nadaljeval:

Vem za nekaj ljudi, ki so sinovi bivše Udbe ali SDV. Teh ljudi ni malo, teh ljudi je zelo dosti. To nam lahko razloži, kaj se nam danes dogaja in kako to, da jim uspeva obvladovati ta sistem. Tudi medije obvladujejo. Preko paradržavnih podjetij ali podjetij v državni lasti financirajo medije skozi financiranje reklam. Marsikateri novinar dobiva nekaj denarja postrani. Marsikateri urednik ima kakšno pogodbo na črno s kakšno od piarovskih agencij. Zagotavljam vam, da to tudi izkoriščajo in da znajo izkoristi, ko je treba neko oblatiti ali pa izločiti iz politične igre.

Razbitje omrežij v tej udbovsko-medijski spregi bo težavna naloga. »Tako močni interesi so v ozadju, da tega absolutno ne bodo dopustili.« In kaj nam preostane? »Edina rešitev je razbitje teh omrežij. To lahko storimo le, če podjetja privatiziramo.«

Vehovar Slovenske novice Udba 2